Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


15.07.2024

Začel se je 71. filmski festival Pulj

71. filmski festival v Pulju se je v četrtek začel s svetovno premiero romantičnega trilerja Svemu dođe kraj (Vse se enkrat konča) Rajka Grlića, v katerem v glavnih vlogah nastopata Živko Anočić in Jelena Đokić. V različne programske kategorije festivala so se uvrstili tudi slovenski filmi. Na ogled bodo koprodukcijski filmi Poslednji heroj, Živi in zdravi ter Mož, ki ni mogel molčati, ter kratka filma Domčani in Zadnji dan pomladi. Petčlanska žirija bo v tekmovalnem programu ocenjevala skupno 22 filmov in izbrala dobitnike 20 zlatih aren.


11.07.2024

Začenja se festival Film pod zvezdami

Letošnji Film pod zvezdami, ki bo v prihodnjih 24 večerih na Ljubljanski grad pripeljal kinematografske vrhunce preteklega leta, pa tudi šest čisto svežih filmov, bo odprl letošnji dobitnik zlate palme za najboljši kratkometražec. Gre za slovensko koprodukcijo hrvaškega režiserja Nebojše Slijepčevića z naslovom Mož, ki ni mogel molčati. Med predpremierami pa si bomo lahko ogledali tudi novi celovečerec Sonje Prosenc Odrešitev za začetnike, ki je pred slabim mesecem doživel premiero na prestižnem newyorškem festivalu Tribeca.


09.07.2024

Tri povezane razstave v Cukrarni

V Cukrarni v Ljubljani želijo z novim programskim projektom sočasnih samostojnih, a hkrati povezanih razstav obiskovalce spodbuditi k sprehajanju skozi vse ravni stavbe. Tak pristop vodi v bolj večplastno izkušnjo, galerija pa se aktivira kot celota. Tokrat se predstavljajo Šejla Kamerić s Popolno tenzijo, Adrian Paci z Valovi in pogledi ter Tobias Putrih z Redom sladkosti.


08.07.2024

Poletna Animateka

Na Mestnem trgu v Ljubljani se bo pričela poletna različica mednarodnega festivala animiranega filma Animateka. Festival sicer poteka vsako leto prvi teden decembra, tridnevna poletna edicija pa bo potekala v duhu praznovanja 20. jubileja, s projekcijami pa bodo opozarjali tudi na položaj žensk v filmski industriji. Obiskovalci si bodo lahko ogledali selekcijo najboljših animiranih del zadnjih 20. let festivala in jagodni izbor filmov, ki so jih ustvarile tuje in domače režiserke.


04.07.2024

Pregledna razstava Gledališče Moderndorfer

V Zgodovinskem atriju ljubljanske Mestne hiše je na ogled razstava Gledališče Möderndorfer, ki je nastala kot nadaljevanje istoimenske zelo obsežne monografije, v kateri se Vinko Moderndorfer posveča 106 uprizoritvam, ki jih je režijsko zasnoval v dobrih štirih desetletjih. Gre za potujočo razstavo 46 fotografij, ki je že gostovala v različnih gledališčih po Sloveniji, tudi v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu.


02.07.2024

Nevidni svet: nove dimenzije razstave za videče, slabovidne in slepe

V Ljubljani bo še do sredine julija na ogled posebna fotografska razstava, ki z najnovejšo tehnologijo reliefnega tiska, z zvočnim opisom in z obširnim opisom v brajici slepim in slabovidnim omogoča posebno doživetje 11 fotografskih umetnin, hkrati pa videčim s pomočjo simulacijskih očal omogoča, da svet okoli sebe, s tem pa tudi fotografije, vidijo tako, kot jih vidijo ljudje z različnimi okvarami vida: od glavkoma do diabetične retinopatije, sive mrene in drugih. Taka simulacija lahko pomaga razumeti izzive, s katerimi se soočajo ljudje z okvaro vida. Zvočno razglednico z razstave pošljemo v Kulturnicah s pomočjo enega izmed avtorjev in obiskovalca, ki ne vidi že od rojstva.


01.07.2024

Razglednica s festivala Lent

V Mariboru se je končal 32. Festival Lent in ponovno dokazal, zakaj je največji poletni festival na prostem v Sloveniji. Na več kot 200 dogodkih so gostili nastopajoče iz 30-ih držav, ki so v štajersko prestolnico prinesli pestro paleto umetnosti, glasbe, gledališča in filma. 36. mednarodni festival folklore Folkart je povezal preteklost s sedanjostjo, dogajanje pa se je delno vrnilo h koreninam – na prenovljeni Lent. V sklepni razglednici se pogovarjamo z nastopajočimi, organizatorji, sodelujočimi in obiskovalci.


26.06.2024

Folklorni mozaik v Mariboru

V Mariboru se je s povorko in velikim odprtjem na osrednjem prizorišču sinoči začel največji mednarodni festival folklore v državi – 36. Folkart. Predhodnik Festivala Lent, ki je v letošnji izvedbi že vstopil v drugo festivalsko polovico, je v Maribor pripeljal pisano bero svetovne nesnovne kulturne dediščine Indije, Nove Zelandije, Paname, Portugalske in Črne Gore. Slovenske barve zastopa mariborska Akademsko folklorna skupina Študent.


25.06.2024

Festival Kamerat spet praznuje solidarnost, tovarištvo in pomen organiziranja za skupne cilje

V četrtek se bo v Hrastniku začel edini festival delavskega filma v Sloveniji in eden redkih tovrstnih na svetu Kamerat. Kot poklon zasavskemu uporništvu bo letošnji festival odprla skupina Laibach. Prvo industrializirano območje Slovenije in zibelka slovenskega proletariata bo do nedelje v znamenju delavskih filmov, ki si jih bo mogoče ogledati tudi v nekdanji kompresorski postaji in rudniškem rovu.


24.06.2024

Proti toku časa

V Moderni galeriji v Ljubljani se je začel 10. trienale sodobne umetnosti U3. Kustos Tevž Logar je tokratno edicijo naslovil Proti toku časa, na ogled pa so umetniška dela, ki so nastala v zadnjih petih letih, z njimi pa želi podati tudi neposreden odsev današnjega časa.


18.06.2024

Razstava študentov arhitekture: Tehtni premisleki, delo na terenu in nov pogled na slovenski prostor

Vprašanje arhitekturne identitete na primerih prostorskih intervencij v občini Sveta Trojica v Slovenskih goricah je enoletni študijski projekt, ki ga je študentom vseh petih letnikov Fakultete za arhitekturo zastavila docentka Mojca Gregorski. Svoje ideje so predstavili na tradicionalni vsakoletni odprti razstavi za javnost.


17.06.2024

Zaključek 20. edicije Grossmanovega festivala

V Ljutomeru, kjer je Karl Grossmann leta 1905 posnel prvi slovenski film Odhod od maše v Ljutomeru, se je že 20. leto zapored sklenil Grossmanov festival fantastičnega filma in vina. Poleg pestrega nabora grozljivk so se obiskovalci lahko udeležili raznih delavnic in koncertov ter se razvajali ob pestri kulinarični ponudbi. Kaj je najbolj navdušilo letošnje obiskovalce, kdo so bili slavnostni gostje in kdo je dobil "hudega mačka"?


11.06.2024

SNG Drama: tudi zgodovinsko pomembna ustanova

Cyrano de Bergerac je naslov predstave, ki se je v zgodovino Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana pred njegovo prenovo zapisala kot zadnja predstava, ki so jo igrali na starem odru. Kolektiv se bo zdaj s kostumi, reflektorji in drugimi odrskimi pripomočki za nekaj časa preselil v Šiško, na Litostrojsko cesto 56 oziroma v halo L56, kjer bodo vse službe Drame ostale do konca celovite prenove, ki je gledališče ni doživelo vse od začetka leta 1911. Takrat je bilo to nemško gledališče poimenovano kot Jubilejno gledališče cesarja Franca Jožefa. O motivih za njegovo graditev pa nam je več povedala kustosinja, pedagoginja in teatrologinja na Slovenskem gledališkem inštitutu Sandra Jenko, ki v svoji znanstveni monografiji prikazuje razvoj nemškega gledališča v Ljubljani.


06.06.2024

Urška Centa in Domen Novak: Tam, v vrtu

Živimo v prostoru, za katerega bi lahko rekli, da je izgubil svoje poslanstvo poslušanja drug drugega. Po večini izginja tudi neki pristen stik z naravo. Na to skozi gib in zvočnost na odru opozarjata koreografinja in plesalka Urška Centa in dramski igralec Domen Novak, ki v sklopu cikla Noches de Tablao v Štihovi dvorani Cankarjevega doma predstavljata zvočno-gibalno predstavo Tam, v vrtu.


04.06.2024

Dnevna soba v Ljubljani, ki je bila okno v Azijske kulture

Kje bi sredi Ljubljane našli del Azije? Najbrž ni edina lokacija, je pa odličen namig za obisk Slovenski etnografski muzej, kjer je na ogled razstava Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke. Ta ne predstavlja samo zbirke predmetov, ampak tudi neverjetno zgodbo Ivana in Tsuneko oziroma Marije Skušek. Spoznala sta se na Kitajskem, pozneje prišla v Ljubljano, za njima pa je prišlo tudi 75 zabojev z izjemno zbirko kitajskih in japonskih predmetov. Želela sta si vzpostaviti Azijski muzej, v katerem bi tudi javnost lahko občudovala predmete, od rezljanih kosov pohištva, porcelana do takrat povsem vsakdanjih predmetov. To se ni zgodilo in vse do smrti sta živela z zbirko, ki je zdaj na ogled na razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju.


03.06.2024

Liu Zakrajšek: Zajtrk prvakinj

Majhna in zatohla podstrešna soba, cimra v sosednji sobi, mrzla kava in neplačane položnice na mizi, zjutraj študentska služba številka ena, po kosilu študentska služba številka dve, ob vikendih in nekaterih drugih priložnostih študentska služba številka tri. Razmišljanje o lastnih sanjah in prihodnosti zamenjajo skrbi za naslednjo najemnino in reševanje težavnih človeških odnosov.


27.05.2024

Zgodbe s prepiha

Danes, včeraj in jutri zgodovina piše, je pisala in bo pisala manjše in večje zgodbe. Nekaj tistih spregledanih, morda z obrobja, morda pa s prepiha, bomo lahko ob torkih ob 20.00 na prvem sporedu TV Slovenija spremljali v šestdelni dokumentarni seriji Zgodbe s prepiha. Gre za zahteven, delno animiran projekt šestih zgodb iz zgodovine Ljubljane, od zadnje čarovnice Anice Gorjup, ki je bila sežgana na grmadi, pa do razburljivega življenja velikega umetnika karikatur Hinka Smrekarja.


21.05.2024

Izstopajoče vsebine Mednarodnega filmskega festivala Cannes 2024

Nina Zagoričnik se javlja iz 77. mednarodnega filmskega festivala v Cannesu. Za zlato palmo se letos poteguje 22 filmov, ki jih ocenjuje žirija pod vodstvom režiserke Grete Gerwig. Dobitnika in preostale nagrajence bodo razglasili v soboto. Kakšno je dogajanje v francoski meki filmov?


20.05.2024

Mi smo posebna rasa knjižničarjev

Vsa slovenska vozila potujočih knjižic na leto prevozijo 131 tisoč kilometrov, kar je več, kot če bi trikrat obkrožila svet. Obiskuje jih 20 tisoč članov, ki si na leto izposodijo približno 700 tisoč enot gradiva. Obiskujejo 830 postajališč v 90-ih slovenskih občinah in 15 postajališč na Hrvaškem, Madžarskem in v Italiji. Ljubljanska in mariborska potujoča knjižnica letos zaznamujeta 50 let delovanja, prvi bibliobus pa je na slovenske ceste zapeljal leta 1973 v Kopru. Kakšen je vozni park slovenskih potujočih knjižnic in kako drugačno je delo v potujoči knjižnici od dela v navadni, smo izvedeli tudi na Festivalu potujočih knjižnic, ki je potekal prejšnji četrtek v Ljubljani.


14.05.2024

Gremo v Cannes, kjer se je začel 77. mednarodni filmski festival

Začenja se 77. mednarodni filmski festival v francoskem Cannesu. Na festival se je v uradni tekmovalni program uvrstila tudi slovenska manjšinska koprodukcija Mož, ki ni mogel zamolčati režiserja in scenarista Nebojše Slijepčevića. Sicer pa tudi letošnji dogodek, na katerem bosta premierno prikazana epski Megalopolis Francisa Forda Coppole ter saga Kevina Costnerja Horizon: An American Saga, pričakuje številne filmske zvezde svetovnega slovesa.


Stran 1 od 119
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov