Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


16.12.2022

Priporočilo: Tia Mihevc in Stanka Subotič

V galeriji Sivka v Čebelarskem centru Slovenije na Brdu pri Lukovici je na ogled razstava slik devetletne Tie Mihevc. Za ustvarjanje jo je navdušila babica Stanka Subotič, ki ji je približala tudi svet čebel in čebelarjenja, in tako Tia skrbi tudi za svoji čebelji družini, najzanimivejše pa se ji zdi življenje matice. Kaj pa Tia najraje bere in kaj skupaj z babico priporočata v branje?


13.12.2022

Brezčasni Kajuh

Na današnji dan, 13. decembra, se je v Šoštanju pred 100 leti rodil slovenski pesnik Karel Destovnik. V svojem (pre)kratkem življenju je s svojim pesniškim in kulturnim delovanjem opozarjal na krivice v tedanji družbi in svetu. Kot zelo mlad in angažiran pesnik je slutil, da se približuje vojna, kar je zapisal v pesmi Slutnja. Kajuhu se bodo danes poklonili tako na televiziji kot na radiu Slovenija.


12.12.2022

V vrtincu sprememb

V Galeriji Cankarjevega doma bodo drevi odprli veliko naravoslovno razstavo V vrtincu sprememb, ki so jo pripravili v sodelovanju s Prirodoslovnim muzejem Slovenije. Obiskovalca bo popeljala skozi evolucijo Zemlje od njenega nastanka ter opozorila na posledice podnebnih sprememb in propadanje biotske raznovrstnosti.


09.12.2022

Priporočilo: Dejan Kalabič, kruha in iger memes

Dejan Kalabić je magister založništva, svoj kruh pa trenutno služi kot pismonoša pri Pošti Slovenije. Je pa Dejan svetu in spletu bolj poznan kot ustvarjalec instagram profila Kruha in iger memes, kjer zanimive časopisne naslove, objave s spletnih portalov in odseke televizijskih oddaj spreminja v meme - žanr, ki je z milenijsko generacijo zaživel na družabnih omrežjih. Ker Dejan veliko bere, ga je Tina Šoln prosila tudi za knjižni predloge in to so njegova priporočila.


08.12.2022

Prostor: Ravnikarjeve skice

Izteka se leto 2022, ki ga je zaznamovala 150-ta obletnica rojstva velikega arhitekta Jožeta Plečnika. Jubilejno leto je slovenski kulturni prostor pospremil s številnimi dogodki in razstavami – največje priznanje njegovemu delu v svetovnem merilu pa je uvrstitev Plečnikove Ljubljane na prestižen Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. Prihodnje leto 2023 bo posvečeno drugemu velikemu slovenskemu arhitektu in vizionarju, profesorju in akademiku Edvardu Ravnikarju. V tokratni oddaji o tem, kako je svojega profesorja Edvarda Ravnikarja doživela Majda Kregar, občudovala ga je kot arhitekta in umetnika.


06.12.2022

Tia Mihevc, mlada čebelarka, ki ustvarja iz naravnih materialov

V galeriji Sivka v Čebelarskem centru Slovenije na Brdu pri Lukovici bodo jutri, v sredo, ob 17-ih odprli razstavo slik Tie Mihevc. Tia je stara devet let, njeni najljubši predmeti so matematika, angleščina, nemščina in šport. Likovna umetnost ji ne leži najbolj, pravi, da ne riše najlepše. A o tem človek podvomi, ko vidi njene umetnine, slike, narejene iz kamnov, listja, semen in drugih naravnih materialov. Za ustvarjanje jo je navdušila babica Stanka Subotič, ki ji je približala tudi svet čebel in čebelarjenja, in tako Tia skrbi tudi za svoji čebelji družini, najzanimivejše pa se ji zdi življenje matice.


05.12.2022

Nihče ne more ostati nedolžen

V Partizanskem dnevniku Edvarda Kocbeka so na 1424 straneh prvič na enem mestu zbrana Kocbekova pričevanja v ohranjenih in doslej najdenih dnevniških zapisih, ki so izhajali v knjigah Tovarišija, Listina, Pred viharjem in v Kocbekovih Zbranih delih. Knjigo dopolnjujeta manjši izbor pesmi iz partizanskega obdobja ter izbor člankov in govorov, ki jih je avtor zapisoval in objavljal v času, ko je nastajal dnevnik. Zakaj je ponovno vse bolj aktualna Kocbekova misel, se je Gorazd Rečnik pogovarjal z direktorjem založbe Sanje Rokom Zavrtanikom ter pisateljem, slavistom in teologom ter Kocbekovim prijateljem Petrom Kovačičem Peršinom.


03.12.2022

Premiera: Kako je padlo drevo

Katarina Morano, dramatičarka in dramaturginja ter režiser Žiga Divjak kljub svoji mladosti predstavljata enega najbolj prodornih, družbenokritičnih in produktivnih ustvarjalnih tandemov. Nocoj bo na Velikem odru SNG Drama njuna nova uprizoritev Kako je padlo drevo. Po naročilu ljubljanske drame je igro napisala Katarina Morano, režiral pa Žiga Divjak. Igra Kako je padlo drevo predstavlja en dan v življenju družine, ki preraste v en dogodek. Sredi dvorišča naj bi namreč podrli drevo, a se temu upre vsa soseska. In kaj je tisti sprožilni element človeka, da se odloči, da ne bo več tiho in gre v akcijo? Režiser Žiga Divjak pravi: "To je naša igra!"


02.12.2022

Priporočilo: Ela Kos, Posvojitev brez cenzure

Ela Kos je uspešna mlada ženska in tudi ustvarjalka instagram profila Posvojitev brez cenzure. V seriji naših ponedeljkovih oddaj, ki govorijo o posameznikih, ki s svojo spletno prezenco spreminjajo svet, smo se z njo pogovarjali o njeni življenjski zgodbi. Ela je namreč posvojena, pri desetih mesecih sta jo starša pripeljala iz Banjaluke. To, da je je v otroštvu pogrešala stik z drugimi posvojenimi otroci, jo je vodilo k temu, da je začela svoje misli in občutke objavljati na spletu, pravi pa, da jih morda kdaj v prihodnosti zbere tudi v knjižni obliki. Tina Šoln jo je v pogovoru vprašala tudi to, ali bi lahko priporočila kakšno knjigo, film ali spletni profil, ki ima v svoji zgodbi posvojitev in se ji zdi, da razbija predsodke o posvojitvi.


01.12.2022

Prostor: Piranski dnevi arhitekture

Živimo v času hitrega tehnološkega razvoja, globalizacije, medsebojne soodvisnosti in velike nepredvidljivosti. Arhitektura, ki je neločljivo povezana z aktualnim družbenim dogajanjem, se vse bolj sooča z vprašanji reševanja problemov pandemije, ekonomskih zlomov, okoljskih sprememb in globalnih vplivov vojne. S temi besedami je navzoče na letošnjih Piranskih dnevih arhitekture nagovorila Mojca Gregorski, profesorica na Fakulteti za arhitekturo. Za letošnjo temo je izbrala Iskrenost v arhitekturi in prvo predavanje ponudila filozofinji Mateji Kurir. Na dvodnevnem srečanju so podelili tudi mednarodne nagrade Piranesi.


25.11.2022

Priporočilo: Pia Nikolič

Vse do nedelje lahko na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani obiščete letošnji 38. Slovenski knjižni sejem. Na sejmu sodeluje 88 razstavljavcev, država v fokusu je Španija, mesto v gosteh pa Rogaška Slatina. Na glavnem odru bo potekala razglasitev naj knjige letošnjega sejma. Glavni oder koordinira Pia Nikolič, ki vodi tudi stripovski kotiček, novost na Slovenskem knjižnem sejmu. Sicer je magistra sociologije kulture, novinarka, moderatorka pa tudi stripovska recenzentka in predlagateljica današnjega knjižnega priporočila.


24.11.2022

Prostor: Plečnikov stadion

V oddaji Prostor gremo do Plečnikovega stadiona, ki je že nekaj let zaprt za javnost. Kot najstarejši ohranjen stadion v Ljubljani izjemne kulturne vrednosti in kot edini športni objekt, ki ga je načrtoval arhitekt Jože Plečnik, ima status spomenika državnega pomena. Pa vendar še vedno visi v zraku vprašanje, kdo ga bo obnovil? "Neizpodbitno je v javnem interesu, da naj bi bila prenova Plečnikovega stadiona v njegovi originalni zasnovi," pravijo predstavniki iniciative za ohranitev Plečnikovega stadiona, predstavniki umetnostno-zgodovinske, arhitekturne in krajinsko-arhitekturne stroke, vrnitev stadiona pa podpirajo tudi številne organizacije in posamezniki.


22.11.2022

Tutankamon bo še naslednjih 100 let ostal osrednja zvezda starega Egipta

Letos mineva 100 let, kar je britanski arheolog in egiptolog Howard Carter v Dolini kraljev, blizu Luksorja, odkril vhod v nedotaknjeno grobnico faraona 18. dinastije Tutankamona. Carter je v dolini, ki je bila takrat že zelo dobro znana, vztrajno raziskoval več let, a grobnice so bile po večini izropane, najverjetneje že kmalu po pokopu kraljev, pravi doktor Marko Frelih, arheolog in kustos v Slovenskem etnografskem muzeju. Zato raziskovalci pred odkritjem Tutankamonove grobnice niso vedeli, kaj so nekoč dajali v grobnice in kako so pokopali tako osebo, kot je bil faraon. Čeprav so bili drugi faraoni za zgodovino pomembnejši, pa je Tutankamon tisti, ki je že sto let nekaj izjemnega, in tisti, ki je ponudil nov pogled v preteklost starega Egipta.


21.11.2022

38. Slovenski knjižni sejem letos spet na Gospodarskem razstavišču

Letošnji 38. Slovenski knjižni sejem se vrača tja, kjer je pred 50 leti, 10. novembra 1972, začel svojo pot. Najprej je bila to binarna prireditev, potem vsakoletna, ki je dolga leta gostovala v Cankarjevem domu, letos pa so se organizatorji skupaj z založniki odločili, da sejem prestavijo na Gospodarsko razstavišče. Od jutri do nedelje se bo na 1.500 kvadratnih metrih na štirih prizoriščih zvrstilo več kot 240 dogodkov. Na sejmu bo sodelovalo 88 razstavljavcev, država v fokusu je Španija, mesto v gosteh pa Rogaška Slatina.


20.11.2022

Sestavljive orgle, Orglekids zdaj tudi pri nas

Pretekli teden je v dvorani GŠ Ljubljana Vič-Rudnik potekala prva otroška delavnica s sestavljivimi orglami, Orglekids Slovenija.


17.11.2022

Priporočilo: Živa Lopatič

Direktorico Zavoda za pravično trgovino 3MUHE in vodjo pravične trgovine v Sloveniji Živo Lopatič najbolj poznamo po tem, da si že leta prizadeva, da bi ljudje spremenili svoje nakupovalne navade in kupovali lokalno, pravičnotrgovinsko in trajnostno. V prostem času rada bere različne stvari. Trenutno se vrača k slovenskim zgodovinskim klasikom, kot je recimo Ivan Tavčar. V branje pa vam priporoča avtorja, ki pogled na kulturo predstavi iz drugega vidika.


17.11.2022

Zanimanje za slovensko sodobno arhitekturo iz leta v leto narašča

Ob 150 letnici Plečnikovega rojstva je bilo letos v tujini posvečenih kar nekaj dogodkov, bodisi z razstavami, celo tujih avtorjev ali debatnimi omizji. Tudi zanimanje za slovensko sodobno arhitekturo iz leta v leto narašča. Slovenski arhitekti predavajao na nekaterih najbolj prestižnih univerzah po svetu, vabljeni so kot predavatelji na razne simpozije ali za člane pomembnih mednarodnih žirij. Med njimi je tudi arhitektka Maruša Zorec.


15.11.2022

Kralj Ojdip ostaja aktualen tudi več kot 2000 let po nastanku

V ljubljanski Drami danes gostuje beograjsko Jugoslovensko dramsko pozorište z uprizoritvijo Sofoklejevega Kralja Ojdipa. Predstava je v Srbiji doživela zelo naklonjene kritike medijev in javnosti, za slovensko gledališko občinstvo pa je zanimiva tudi zato, ker so pri njej sodelovali tudi slovenski ustvarjalci. Režiral jo je Vito Taufer, glasbo pa sta napisala Robert Pešut - Magnifico in Aleksander Pešut - Schatz. V glavni vlogi Ojdipa nastopa Milan Marić, 32-letni srbski igralec, s katerem so se pred časom v Beogradu srečali Luka Hvalc, Jan Grilc in novinarski kolega z Dela Lucijan Zalokar.


14.11.2022

Rajko Grlić, hrvaški režiser in scenarist

Gost Liffa z retrospektivo svojih filmov in knjižnim prvencem Še ne povedane zgodbe.


11.11.2022

Priporočilo: Orest Jarh

V Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri je do konca prihodnjega leta na ogled razstava o svetlobi, ki odgovarja na vprašanja kako vidimo, kaj je svetloba, kako hitra je in kaj je eter. Del razstave je posvečen tudi slepim in slabovidnim, ki svetlobe ne zaznavajo, zgodba o svetlobi pa je dopolnjena tudi s predmeti, ki svetlobo uporabljajo in najrazličnejšimi svetili. Priporočamo ogled, kaj pa v branje priporoča avtor razstave in vodja projekta doktor Orest Jarh?


Stran 13 od 119
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov