Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


25.05.2022

Sejem Liber.ac predstavlja bogastvo slovenskega znanstvenega založništva

Sejem akademske knjige Liber.ac se je po dveh letih spletnih različic vrnil v Foersterjev vrt v Ljubljani. Tokrat prinaša tudi bogat spremljevalni program in se uveljvalja kot specializiran tip knjižnega sejma, obenem pa se vzpostavlja kulturno-komunikacijsko središče, ki povezuje vse akterje s področja akademske knjige. Pri nas letno izide več kot 1000 znanstvenih publikacij, ki najdejo mesto tudi na policah najuglednejših svetovnih knjižnic, medtem ko v domači javnosti mnogokrat ostajajo prezrte.


24.05.2022

16. Svetovna gverila

Letošnji 16. mednarodni festival svetlobe Svetlobna gverila osvetljuje različne prostore v središču Ljubljane, pa tudi v nekaterih bolj oddaljenih predelih mesta. Osrednje prizorišče dogajanja je tudi tokrat galerija Vžigalica, kjer je na ogled osrednja festivalska razstava.


20.05.2022

Priporočilo: Matej Povše

Fotoreporter je avtor razstave To je vojna! Razstavljene fotografije so nastale med tritedenskim snemanjem dogodkov v Kijevu in njegovi okolici ter mestu Lvov. Nahajajo se v osrednjem atriju ljubljanske Mestne hiše, kjer je avtor predstavil 9 fotografij. Na zapisovanje dogodkov v Ukrajini se je odpravil takoj po začetku vojne. Njegovo knjižno priporočilo je kakopak v znamenju Ukrajine, filmsko pa … v znamenju današnjega svetovnega dneva čebel. In še pozor: razstavo To je vojna! v atriju ljubljanske Mestne hiše si lahko ogledate le še do nedelje, 22. maja.


17.05.2022

Majski salon 2022

Majski salon je razstava z najdaljšo tradicijo, pripravljajo jo namreč že od leta 1909 in predstavlja tradicionalno letno razstavo članov Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Razstavo so doslej le dvakrat pripravili izven Ljubljane, in sicer v Ajdovščini in lani v Kopru, letos pa so predstavitev sodobne likovne umetnosti umestili v veliko razstavišče Kibla Portal v Mariboru. Tam je na letošnji razstavi Majski salon, ki tokrat nosi naslov MODRA ČRTA: Od renesanse do novih medijev, razstavljenih skoraj 700 likovnih del 220 sodelujočih umetnikov in umetnic.


16.05.2022

Vodnik po transverzali

Jakoba J. Kendo so mnogi spoznali kot prevajalca knjig o Harryju Potterju, drugi pa so na njegovo ime postali pozorni, potem ko je prehodil 3.500 kilometrov dolgo Apalaško pot in o tej izkušnji napisal večkrat nagrajeni potopisni roman. Že ob poti skoti 14 ameriških zveznih držav je razmišljal o ustoličenju slovenske Transverzale kot o poti našega združevanja. 1.200 kilometrov je prehodil leta 2019 skupaj s svojima otrokoma in prijatelji ter njihove skupne dogodivščine strnil v še enem potopisnem romanu z naslovom Transverzala. Letošnja novost pa je Vodnik po Transverzali, ki na evropski teren prenaša metodologijo ameriških vodnikov in ga je Jakob J. Kenda pripravil skupaj s sinom Aljažem.


14.05.2022

Življenje je sen - premiera v Drami SNG Maribor

Zadnja dramska premiera sezone v SNG Maribor bo 14. maja: predstava Življenje je sen španskega dramatika Pedra Calderona de la Barce v režiji Dragana Živadinova.


13.05.2022

Priporočilo: Luka Kropivnik

Luka Kropivnik je diplomirani rusist in diplomirani slovenist, ki nadaljuje magistrski študij slovenistike, primerjalne književnosti, etnologije in kulturne antropologije in zgodovine. S folklorno dejavnostjo se je prvič srečal pri folklorni skupini v Črni na Koroškem. Ob začetku študija v Ljubljani se je vključil v Akademsko folklorno skupino France Marolt, nato je bil član Folklorne skupine Tine Rožanc, leta 2020 pa se je vrnil v Akademsko folklorno skupino France Marolt. Je njen član in tudi umetniški vodja, pa tudi avtor različnih odrskih postavitev in folklornih koreografij.


12.05.2022

Prostor: Nova avtobusna postaja

V oddaji Prostor gremo na ljubljansko avtobusno postajo. Ali veste, da je od prvega javnega natečaja za novo avtobusno postajo minilo 53 let in končno naj bi ta zgodba - z zmago slovenskih arhitektov na mednarodnem zvezdnem natečaju - dobila epilog. Nova avtobusna postaja bo! Dokončali jo bodo do leta 2025.


11.05.2022

Razstava Back to Black

Mednarodna skupinska razstava ''Back to Black. Sodobna analogna in hibridna fotografija'' v Galeriji Photon v Ljubljani do 27. maja predstavlja dela enajstih vizualnih umetnic in umetnikov.


10.05.2022

France Marolt, poklon

France Marolt, poklon je naslov letne predstave ob 74. obletnici Akademske folklorne skupine France Marolt. Plesno-glasbena predstava, ki bo v soboto in nedeljo na odru Cankarjevega doma v Ljubljani, prinaša spomin na ustanovitelja skupine in njegove nadaljevalce, hkrati pa skuša spodbuditi razmislek o vlogi folklorne dejavnosti pred sedmimi desetletji in danes.


09.05.2022

Na Radiu Študent je že 10 let na sporedu edina radijska oddaja v srbskem jeziku v Sloveniji »Kontrola leta«

9. maja, na dan zmage, obletnico praznuje tudi najstarejša evropska študentska radijska postaja, ki je bila od nekdaj stičišče oddaj v medijih prezrtih narodnih in drugih skupnosti. Tako ob letošnji 53-letnici Radia Študent 10-letnico zaznamuje tudi oddaja "Kontrola leta", edina radijska oddaja v srbskem jeziku v Sloveniji, ki je ena izmed redkih v medijski ponudbi, ki naslavlja potrebe ranljivih skupin, ki so opredeljene v Deklaraciji Republike Slovenije o položaju narodnih skupnosti SFRJ. Oddaja nastaja v okviru sodelovanja Kulturnega centra Danila Kiša in Radia Študent ter se predvaja nepretrgano od leta 2012.


07.06.2022

Ilustracije Hane Stupica in slike Tine Dobrajc

V Peterokotnem stolpu Ljubljanskega gradu je na ogled razstava ''Hana Stupica: Ilustracije'', v Galeriji Sloart na Trubarjevi v Ljubljani pa je odprta razstava slik Tine Dobrajc z naslovom ''Balkanske obljube''.


06.05.2022

Priporočilo: Dragan Barbutovski

Letos zaznamujemo 30 let od vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim kraljestvom, ter 30-letnico delovanja British Councila v Sloveniji. Na ti dve obletnici bo spomnil projekt "30 let. 30 zgodb.", katerem bo 30 slovenskih pisateljev in publicistov v kratkih zgodbah opisalo njihovo izkušnjo, zgodovinski dogodek ali osebo, povezano z Združenim kraljestvom. Nekatere zgodbe so že objavljene na spletnem portalu rtvslo.si. Vodja projekta je Dragan Barbutovski, sicer direktor British Councila v Sloveniji.


05.05.2022

Radijska igra o usodi Marine Melhiorce

Danes ob 22.05 bo na 3. programu Radia Slovenija – programu ARS premiera radijske igre »Ne bojim se ne hudiča ne biriča!« Pregon tihotapke Melhiorce, o usodi Marine Melhiorce, ki ni le tihotapila živega srebra, pač pa je za zdaj tudi najstarejša poimensko znana prekupčevalka s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega. Radijska igra je nastala na podlagi monodrame, v kateri v vlogi Melhiorce nastopa idrijska igralka Metka Pavšič.


04.05.2022

Ob slikanicah se učim marsikaj o svetu

Manica Musil že vrsto let ustvarja avtorske slikanice in z njimi osvaja tuje založbe, mednarodni trg in mlade bralce. V večini slikanic nastopajo živali, saj ji to omogoča več ustvarjalne svobode. Trinajst slikanic, med njimi so Koza Cilka, Pobalinska pujsa, Čarobna školjka, Komar Janez in novejše Lev Robi, Slon Stane, Mravljinčar Franc ter Midva sva pujsa, so izšle v 13 prevodih. Avtorica sicer ne šteje držav, v katerih so že izdali njene slikanice, a jih imajo poleg mnogih evropskih držav tudi na Kitajskem, v Turčiji, Pakistanu, Indiji, Braziliji in še kje. Posneti risanke po slikanicah Manice Musil je najnovejši projekt, na to pa uspešna mariborska avtorica še vedno čaka, a naj bi ga slovenski ustvarjalci uresničili, in to v sodelovanju s tujimi koproducenti.


03.05.2022

Postprodukcija: Iz likovne zbirke festivala Art Stays in Vegetacije

Razstavi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki


02.05.2022

"Slovenci, Slovenke! Takoj na delo za obnovo domovine!"

"Nema odmora, dok traje obnova!" je eden izmed stavkov, ki je v besednjaku ostal iz prvih let po drugi svetovni vojni, ko je obnovo takratne države zaznamovalo udarniško delo. Temu je posvečena tudi razstava v Galeriji Prešernove hiše v Kranju, ki jo je z dokumenti iz arhivov in časopisnimi poročili pripravila zgodovinarka Gorenjskega muzeja Marija Kos. Kot pravi, so to bili časi, ki so bili prežeti z evforijo, graditvijo nove države izjemno delovne generacije, novo politično ideologijo in velikimi pričakovanji, ki pa so na koncu marsikomu prinesla lahko tudi velika razočaranja. Razstava bo na ogled do 11. junija 2022.


29.04.2022

Priporočilo: Mojca Volkar Trobevšek

Ena od novosti na knjižnih policah letošnjega leta je tudi monografija Z znanjem do zvezd, v kateri so svoje spomine in zapise strnili nekateri inštruktorji in zdravniki, ki so v preteklosti delili svoje znanje domačinom v Slovenski šoli za nepalske vodnike v Manangu v Nepalu. Šolo je ustanovil Aleš Kunaver, in to ravno leta 1979, ko se je tam spisala še ena pomembna zgodba: slovenski alpinisti so po novi smeri dosegli vrh Everesta. Knjigo, ki je izšla pri Planinski založbi, je uredila Mojca Volkar Trobevšek, ki v branje priporoča slednje.


29.04.2022

Priporočilo: Mojca Volkar Trobevšek

Ena od novosti na knjižnih policah letošnjega leta je tudi monografija Z znanjem do zvezd, v kateri so svoje spomine in zapise strnili nekateri inštruktorji in zdravniki, ki so v preteklosti delili svoje znanje domačinom v Slovenski šoli za nepalske vodnike v Manangu v Nepalu. Šolo je ustanovil Aleš Kunaver, in to ravno leta 1979, ko se je tam spisala še ena pomembna zgodba: slovenski alpinisti so po novi smeri dosegli vrh Everesta. Knjigo, ki je izšla pri Planinski založbi, je uredila Mojca Volkar Trobevšek, ki v branje priporoča slednje.


Stran 19 od 119
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov