Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


30.06.2022

Prostori vztrajanja

Mnoge stavbe med nami določajo naš vsakdan. V svojih osnovnih družbenih funkcijah, kot so zdravstvo, šolstvo, bivalni prostori, parki ter druge javne vsebine, vežejo skupaj celotno družbo. V pasaži Name in Kino Komuna je v izložbenih oknih na ogled razstava Prostori vztrajanja, dveh slovenskih raziskovalnih fotografov Petra Žargija in Tadeja Zupančiča. Vsak od njiju v okviru okolja, v katerem živi in ga odlično pozna, skozi svoj objektiv beleži in hkrati dokumentira - Peter slovenski in Tadej londonski modernizem. Zupančič raziskuje in dokumentira dediščino nekdanje slavne britanske socialne države, Žargi pa modernizem tudi onkraj njegove pojavnosti v najbolj vsakdanjem smislu. Kurator razstave je Miloš Kosec, oblikoval pa jo je Dan Adlešič.


29.06.2022

25. Ana Desetnica

Jubillejni 25. mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica med 23. junijem in 3. julijem z žanrsko različnimi predstavami in intervencijami gostuje v 13-ih mestih.


28.06.2022

25. SAXGO in projekt f(x)=ax3+bx2+cx+d

Nova Gorica bo med 28. junijem in 8. julijem 2021 znova v znamenju saksofona, v različnih kontekstih klasičnih skladb, džeza in raznovrstnih drugih sodobnih slogov. 25. Mednarodno srečanje saksofonistov SAXGO22 v mesto in bližnjo okolico prinaša festival z najdaljšo tradicijo v Novi Gorici, mednarodno tekmovanje saksofonistov in mojstrski tečaj s priznanim saksofonskim kvartetom Zahir iz Francije. f(x)=ax3+bx2+cx+d pa je naslov novega projekta, ki ga bo v Aksiomi v Ljubljani med 28. junijem in 22. julijem na ogled postavil spletni umetnik z udeležbo na najrazličnejših razstavah in festivalih po svetu Igor Štromajer.


27.06.2022

30. Festival Lent

Že 30. zapored je poletje v Mariboru v znamenju Festivala Lent. Ko so ga v mariborskem Narodnem domu leta 1993 pripravili prvič, so želeli dokazati, da Maribor ni sivo mesto, ampak polno ustvarjalnosti. Formula, ki je vključevala prizorišča ob Dravi in brezplačno dostopnost najrazličnejših vsebin, se je izkazala za pravo, festival pa je doslej obiskalo skoraj 12 milijonov ljudi. Predvsem zadnja leta se je širil v notranjost mesta, načrti za njegov ponovno "obvodnejši" značaj pa še niso zamrli.


24.06.2022

Poletni namig: Nipke

Boštjan Nipič - Nipke, draveljski raper, je član kolektiva Dravle Records, tako kot njegov prijatelj in producent Damjan Jović. Skupaj sta ustvarila tako prvenec Nipke z vrsto že dobro znanih uspešnic kot drugi album z naslovom Retro, ki je ob 15-letnici njunega sodelovanja izšel 28. maja letos. Kakšen je njegov namig za poletne dni?


23.06.2022

Prostor: Hiša dvokapnica

V oddaji Prostor nekaj premislekov o sodobnem slovenskem podeželju, kaj ga definira in kakšno ima prihodnost. Nekatere dobro premišljene umestitve v prostor kaže tudi razstava: 11x ena podeželska dvokapnica 2014-2022, v Galeriji DESSA na Židovski, v Ljubljani. Tam je bila Nina Zagoricnik;


23.06.2022

21. Festival Sanje

Z Večerom ljubezni se bo v Divaški jami začel letošnji festival Sanje, ki ga založba Sanje pripravlja že 21-o leto. Prvi je bil v ljubljanskem parku Zvezda, leta 2010 se je festival preselil v Goriška Brda, leta 2020 pa se je razširil še na Kras. Na njem se je zvrstilo že več kot 5000 dogodkov. Ob 25-letnici založbe Sanje bodo izšle tri festivalske knjige. Povezuje jih tudi rdeča nit 21. festivala Sanje, ki bo tako kot vsako leto tudi tokrat ponudil vrhunec z večernimi dogodki – 23. in 24. junija na Krasu, 25. in 26. junija v Goriških Brdih – in prepletal besede poetov, pripovednikov in govorcev z glasbo.


21.06.2022

Začetek jubilejnega 70. Ljubljana Festivala

Že tradicionalno s Poletno nočjo, tokrat s sloganom Besedam moč!


20.06.2022

Letizia Battaglia

Fotografska pot Letizie Battaglia, ki je rada poudarjala, da "ni fotografinja, temveč oseba, ki fotografira", se je začela, ko je pri 40-ih letih zapustila moža, se prvič počutila svobodno in opolnomočeno ter začel sebe in hčere preživljati sama. Rodila se je v Palermu, za katerega je vedno govorila, da ga ljubi in sovraži hkrati. Bila je ena prvih italijanskih fotoreporterk, znana predvsem po neposrednih, nazornih in pogosto strašljivih prizorih posledic dejanj in okrutnosti sicilijanske mafije. Letizii sami njene lastne fotografije tragedij, ki jih je za seboj puščala sicilijanska mafija, nikakor niso bile pri srcu, priljubljen motiv so bili otroci, predvsem deklice, v katerih je videla sebe. Razstava njenih fotografij v Galeriji Jakopič predstavlja celoten opus njenega dela, med po večini črno-belimi fotografijami je kar nekaj takih, ki so na ogled prvič. Razstavo fotografij zaokrožajo dokumentarna filma z naslovom La Mia Battaglia in Amore Amaro, ter obsežen razstavni katalog. Letizia Battaglia je umrla v Palermu prav med pripravo razstave, ki bo na ogled do 2. oktobra.


14.06.2022

Krafft in Živa književnost

Filmski festival v Kranju in literarno-glasbeni festival v Ljubljani


13.06.2022

Cirkus je avantura, ki traja celo življenje

Cirkus je v mestu in vse do 20. junija si lahko ogledate predstave slovenskih in tujih cirkuških izvajalcev, ki gostujejo na letošnjem mednarodnem festivalu sodobne klovnade in novega cirkusa Klovnbuf. Da je cirkus za vsakogar, pravijo pri združenju Cirkokrog, ki je v soboto na igrišči Športnega društva Tabor pripravilo dan skupnostnega cirkusa Človek na loncu. Cirkokrog je skupina cirkuških pedagogov in pedagoginj, ki že vrsto let razvijajo cirkus kot medij dela z ljudmi.


10.06.2022

Priporočilo: Aljoša Mislej

“Bolje ispasti budala nego iz voza.” Tudi to je lahko dobro priporočilo, sicer pa smo vas s tem citatom spomnili na strip o Alanu Fordu, ob branju katerega je najbrž kar nekaj generacij osvojilo osnove nekdanje srbohrvaščine. Za prve slovenske izvode stripa je v 90-ih letih poskrbel Branko Gradišnik, pred časom pa je pri založbi Graffit izšla nova, slovenska izdaja legendarnega stripa, ki ga je iz italijanščine prevedel naš današnji sogovornik v knjižnem priporočilu.


09.06.2022

Prostor: Prostor je naš

Študentje in mentorji Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani vabijo na ogled letošnje pregledne razstave projektov fakultete. Kot pravijo, je prostor naš in vsakokratno vsakogaršnji.


09.06.2022

Kamerat: Filmi v rudarskem rovu

Pred dvema dnevoma so v Hrastniku predstavili program drugega festivala delavskega filma Kamerat. Tudi letos bodo projekcije filmov v izjemnih ambientih industrijske dediščine. Tam je bil tudi Gorazd Rečnik, ki se je ogledal tudi eno od prizorišč, kjer bodo letos prikazovali filme – rudarski rov.


06.06.2022

Filozofija se je rodila v vrtovih

Ne le, da se je filozofija zahodnega sveta rodila na vrtovih, po katerih so hodili starogrški filozofi, vrt je tudi prostor za mitološke zgodbe. Za peteršilj so nekoč verjeli, da uspeva le dobremu človeku in da gre seme, preden vzklije, kar devetkrat k hudiču in tisto, ki ni vzklilo, je gotovo vzel sam vrag. Še več takih zgodb o zanimivih rastlinah, zelenjavi in ljudeh, ki so jo imel radi, je zbranih v knjigi, ki je izšla pri Mladinski knjigi, Fižolozofija, dramaturginje, novinarke in odlične zapisovalke besed Irene Štaudohar. Eno prvih semen, ki ga je posadila sama, je bilo seme boba, rastline, ki so jo Pitagorejci zaradi oblike zrna, ki spominja na moška moda, sovražili.


03.06.2022

Priporočilo: Boris Kopitar

V dnevih, ko odštevamo do 16. junija, do 50-letnice vala 202, se spominjamo tudi nekdanjih sodelavcev, novinarjev in voditeljev, ki so v 50 letni zgodovini sooblikovali program Vala 202. Eden takih je tudi voditelj, pevec in scenarist Boris Kopitar, ki je prav na Valu 202 začel svojo voditeljsko pot. Kot se spomni, je bil eden izmed več kot tristotih, ki so takrat, sredi sedemdesetih let, poslali prošnjo za delo na Valu 202. Bil je voditelj in novinar, ki si je izmislil rubriko Kaj bom bil, ko bom velik. Katero knjigo pa si je domislil za knjižno priporočilo?


01.06.2022

Pesem za Laro: Ujetnica časa

V preteklih dveh izrednih letih je nastala nova gledališko-glasbena predstava Pesem za Laro: Ujetnica časa avtorice, igralke in pevke Lare Jankovič. Premierno jo je predstavila v Portorožu in Ljubljani, premierna repriza pa bo v sredo, 8. junija, v Festivalni dvorani ob 20.00.


31.05.2022

18. Kino Otok in Levitan

Mednarodni filmski festival v Izoli in premiera v novomeškem Anton Podbevšek Teatru.


30.05.2022

Pogovor z umetniškim direktorjem festivala 57. Borštnikovo srečanje Alešem Novakom

V Mariboru se je ob 14. uri s programom Mlado gledališče začel 57. festival Borštnikovo srečanje, ki bo potekal vse do 12. junija. Tekmovalni del festivala, ki ponuja pregled najboljše slovenske gledališke produkcije, se bo začel v četrtek, slovesno ga bodo odprli v petek. Borštnikovo srečanje, ki ponuja tudi pester spremljevalni program, poleg domačih in tujih predstav več strokovnih dogodkov, pogovore z ustvarjalci, koncerte, razstave, bodo sklenili 12. junija s slovesno podelitvijo Borštnikovih nagrad najboljšim gledališkim ustvarjalcem. Borštnikov prstan bodo letos nadeli igralcu Ivu Barišiču, dolgoletnemu članu Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica.


26.05.2022

BIO27: Supervernakularno

V tokratnih Kulturnicah smo obiskali 27. bienale slovenskega oblikovanja BIO Ljubljana, ki pod taktirko kuratorke Jane Withers svoja vrata odpira 26. maja. Povezal bo napredne in okoljsko ozaveščene oblikovalce, arhitekte, mislece in raziskovalce z vsega sveta.


Stran 18 od 119
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov