Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


10.11.2022

"Pesmomat bo preživel, tudi če pesniki ne bodo."

Na vrtu Društva slovenskih pisateljev so predstavili pesmomat, poetični stroj, ki bo temu svetu prinesel več mehkejše, poetične resničnosti. Kot se je spomnil predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc, je prav na Cankarjevi ulici, ob kateri je del vrta Lili Novy, nekoč stal prvi avtomat znane ljubljanske gostilne, na katerem si lahko dobil prigrizek. No, pesmomat, robotizirani avtomat, pa za evro podari pesem, jo zrecitira in natisne, lahko pa si jo prenesete tudi na telefon. Pri projektu poetičnega stroja sodelujejo portal Društva slovenskih pisateljev Vrabec Anarhist, Slovenska pisateljska pot, Društvo slovenskih pisateljev, Slovenski center PEN in Fakulteta za računalništvo in informatiko.


10.11.2022

Ljubljana ima Cukrarno, Maribor pa novi Minoritski kulturni center

Ljubljana ima Cukrarno, Maribor pa novi Minoritski kulturni center, ki je nastal z revitalizacijo obstoječega Vojaškega trga ter z delno rekonstrukcijo srednjeveškega zidu. Predstavlja kompletno prenovo najstarejšega mestnega trga, ki obsega osem tisoč kvadratnih metrov površine. Arheološka izkopavanja so se začela že leta 2008 in so trajala vse do leta 2017, nov kulturni center med Lentom in osrednjo mariborsko tržnico pa je začel nastajati pred več kot desetimi leti. Mestna občina je najprej obnovila prazen in propadajoč nekdanji minoritski samostan ter vanj naselila lutkovno gledališče. In kaj vse zajema danes novi mariborski kulturni center? Poleg zanimivih novih prostorov v nekdanjem samostanu, kjer že domuje Lutkovno gledališče Maribor, zajema še zunanji avditorij, Minoritsko cerkev, Sodni stolp ter objekt Tri babe pri tržnici.


08.11.2022

Začetek 33. Ljubljanskega filmskega festivala Liffe

33. mednarodni festival Liffe se odpre jutri ob 19.30 v Cankarjevem domu s kostumsko dramo o avstrijski cesarici Sisi z naslovom Korzet režiserke Marie Kreutzer. V Ljubljani , Mariboru, Celju in v Novem mestu bo festival trajal do 20 novembra.


07.11.2022

"Lejga, kamerat! Ne v štirc, to naj gre gor, na star’ grad!"

Zgodovina slovenskih muzejev sega v leto 1821, ko je bil v Ljubljani ustanovljen Kranjski deželni muzej, danes Narodni muzej Slovenije. V prvih letih 20. stoletja so muzeje dobila večja urbana središča, po drugi svetovni vojni pa se je njihovo število pomnožilo. Leta 1957 je bila v Velenju na pobudo velenjske podružnice Društva rudarskih in metalurških inženirjev in tehnikov slovesno podpisana ustanovna listina Muzeja slovenskih premogovnikov in za njegov sedež so določili prostore na velenjskem gradu, enem lepše ohranjenih slovenskih gradov. V njegovem obrambnem stolpu, v rondeli bodo v četrtek odprli jubilejno razstavo ob 65-letnici muzeja, ki bo prikazala ne samo delovanje muzeja od njegovega začetka, ampak tudi kar nekaj predmetov iz njihovih muzejskih depojev, ki bodo na ogled prvič.


04.11.2022

Priporočilo: Rosana Cerkvenik

Rosana Cerkvenik je doktorica krasoslovja, jamarka, kolesarka in naravovarstvena nadzornica v Parku Škocjanske jame. Je pa tudi koordinatorica slovenskega dneva biosfernih območij, ki smo ga prvič zaznamovali včeraj, 3. novembra. Ob vsem kar počne, pa ne zmanjka časa za knjige, zelo rada bere in zato nam bo v branje priporočila kar nekaj čtiva.


03.11.2022

Italijanske pravljice Itala Calvina

Italo Calvino se je rodil leta 1923 v predmestju Havane na Kubi, kjer so v tistem času delali njegovi starši, oče tropski agronom, mati botaničarka. Dve leti po njegovem rojstvu se je družina vrnila v Italijo. V mladih letih se je Calvino navduševal nad popularno kulturo, stripi in filmi, a se pozneje na željo staršev vpisal na agronomsko fakulteto, najprej v Torinu, pozneje v Firencah. Ko mu ni uspelo opraviti več kot le nekaj izpitov, se je odločil za pisateljevanje in po vojni diplomiral s temo pripovedništva Josepha Conrada. Leta 1954 mu je torinska založniška hiša Einaudi predlagala, naj pripravi zbirko Italijanskih pravljic. V dveh letih je iz etnoloških zbirk 19. stoletja po zgledu bratov Grimm zbral 200 ljudskih pripovedk iz različnih italijanskih pokrajin in jih prevedel v knjižni jezik. Obsežno delo je izšlo leta 1956 in je do danes eno najbolj prevajanih Calvinovih del, ki smo ga zdaj dobili tudi v slovenskem jeziku. Italijanske pravljice v prevodu Gašperja Maleja so izšle pri založbi Mladinska knjiga.


03.11.2022

Trideset let revije za arhitekturo Piranesi

Sredi junija 1992 je izšla prva številka srednjeevropske arhitekturne revije za kulturo prostora z naslovom Piranesi. Urednika sta bila arhitekta Vojteh Ravnikar in Tomaž Brate, vizualno podobo pa ji je dodal oblikovalec Ranko Novak. "Kaj je dobra arhitektura in kaj je arhitektura, ki nadaljuje tradicijo srednjeevropskega prostora" je bil od vsega začetka njen osnovni namen. Revija Piranesi te dni praznuje 30 let. Kakšna je njena nova paradigma danes, v tem istem srednjeevropskem prostoru, novi urednik revije arhitekt Robert Potokar. Z njim se je za oddajo Prostor srečala Nina Zagoričnik.


28.10.2022

Priporočilo: Petra Onderufova in Barja Drnovšek

Kaj je Godalkanje? Na karkoli vas že beseda spomni, to je izobraževalna platforma za godalce, ki vključuje tako individualni pouk kot skupinske delavnice in daje velik poudarek na nastopanju, včasih godalkarji zaigrajo tudi na ulici. Sicer pa je Godalkanju tudi letos namenjen zadnji oktobrski konec tedna, jutri bodo v Kinu Šiška preigravali izvirne in tradicionalne skladbe, ki segajo globoko v balkansko tradicijo. Tokrat so medse povabili tudi Wild Strings Trio – trio Divje strune. Gre za mednarodno zasedbo katere članica je tudi Petra Onderufova s Slovaške. Današnje knjižno priporočilo pa bo ob njej podala še ena od mentorica Godalkanja, Barja Drnovšek.


27.10.2022

Evropska arhitekturna platforma LINA

V oddaji Prostor izvemo, kaj vse predstavlja nova Evropska arhitekturna platforma LINA. Prva je potekala v Ljubljani, druga bo v Kopenhagnu in tretja zaključna bo v Sarajevu.


25.10.2022

Nova knjiga patra Karla Geržana

Pred dobrim tednom so v nabito polni Lutrovi kleti na gradu Sevnica predstavili novo knjigo patra doktorja Karla Gržana Kakor na nebu tako na Zemlji: Zvezdne poti. Tudi v tej, z zemljevidi bogati knjigi, ki je izšla pri založbi Sanje, uporni pater z drznimi mislimi buri v hrematizem zaverovan in otopel prostor in govori o nujnosti celostnega zaznavanja, razumevanja in umovanja. Knjiga je rezultat njegovega 18 let dolgega raziskovanja kamnitih struktur in gradišč med Savinjo in Sotlo, severno od Save, na katere so ga opozorili lokalni prebivalci. Gržan verjame, da ne naključno, pač pa "na ključ", saj besedo 'naključje' bere kot 'na – ključ – je'. Kot je v uvodniku Zvezdnih poti zapisala urednica Vesna Žvegla, se je človek od nekdaj oziral v nočno nebo, večna vprašanja pa so dobivala smisel skozi zgodbe in mite, uokvirjene v kozmovizijo in kozmogonijo sveta.


25.10.2022

Nova knjiga patra Karla Geržana

Pred dobrim tednom so v nabito polni Lutrovi kleti na gradu Sevnica predstavili novo knjigo patra doktorja Karla Gržana Kakor na nebu tako na zemlji: Zvezdne poti. Tudi v tej, z zemljevidi bogati knjigi, ki je izšla pri založbi Sanje, uporni pater z drznimi mislimi buri v hrematizem zaverovan in otopel prostor in govori o nujnosti celostnega zaznavanja, razumevanja in umovanja. Knjiga je rezultat njegovega 18 let dolgega raziskovanja kamnitih struktur in gradišč med Savinjo in Sotlo, severno od Save, na katere so ga opozorili lokalni prebivalci. Gržan verjame, da ne naključno, pač pa "na ključ", saj besedo 'naključje' bere kot 'na – ključ – je'. Kot je v uvodniku Zvezdnih poti zapisala urednica Vesna Žvegla, se je človek od nekdaj oziral v nočno nebo, večna vprašanja pa so dobivala smisel skozi zgodbe in mite, uokvirjene v kozmovizijo in kozmogonijo sveta.


21.10.2022

Priporočilo: Valerija Pučko

Pod obronki gozdnatih Brkinov na stičišču kraškega in brkinskega sveta leži vas Rôdik, znana tudi po svojem bogatem izročilu, po zgodbah o tem, kako so si ljudje razlagali svet in pokrajino v kateri so živeli. Med te, k mitski babi, kultnem kačonu in našim prednamcem ajdom vas ponese Mitski park. Kaj vam v branje priporoča njegova vodja Valerija Pučko?


08.11.2022

33. Liffe

V Ljubljani , Mariboru, Celju in v Novem mestu bo od 9. do 20. novembra potekal 33. mednarodni filmski festival Liffe. Gost v oddaji je programski direktor Simon Popek.


14.10.2022

Priporočilo: Barbara Hanuš

Profesorico slovenščine in pedagogike ter višjo knjižničarko Barbaro Hanuš širša javnost najbolj pozna kot strokovno sodelavko revij Ciciban in Cicido. Avtorica slikanic, beril za osnovno šolo, delovnih zvezkov in strokovnih člankov s področja bralne pismenosti je pet let delala na ljubljanski šoli v Rakovi Jelši, kjer je veliko otrok priseljenih iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Tam je iskala načine, kako v mladih spodbuditi strpnost in sposobnost empatije do drugih etničnih skupin. S tem sta povezani tudi njeni literarni priporočili.


13.10.2022

RogLab

RogLab je velik le 30 kvadratnih metrov, a ima bogatih 10 let obstoja. Ekipa RogLab-a je ob obletnici pripravila popoldne odprtih vrat v izdelovalniškem kontejnerju, ki je bil zasnovan kot pilotni poligon za Center Rog. Letos se je s Petkovškovega nabrežja preselil na končno lokacijo, v Park izbrisanih pred nastajočim Centrom Rog. Preizkušene vsebine, partnerstva in organizacijske modele bodo naslednje leto preselili v občutno večje prostore, še dodaja Meta Štular, vodja strateškega razvoja in programov v javnem zavodu Center Rog.


13.10.2022

Jasmina Cibic

Jasmina Cibic je svetovno priznana slovenska umetnica, ki že dve desetletji živi in ustvarja v Londonu. Prejela je eno najpomembnejših britanskih nagrad za umetnost, Jarmanovo nagrado, ki jo podeljujejo najboljšim inovativnim filmskim ustvarjalcem. Na gigantskem sejmu umetnosti FRIEZE jo v sivi in deževni angleški prestolnici jo pred mikrofon vabi Nina Zagoričnik.


11.10.2022

Fotografska razstava "Moja brazgotina, moje življenje"

V Sloveniji je transplantacijska dejavnost izjemno dobro razvita in na karti svetovnih transplantacijskih centrov smo zelo visoko, prav tako je Slovenija ena od osmih držav, vključenih v organizacijo Eurotransplant. Od leta 2012, z izjemo zadnjih dveh let, imamo na milijon prebivalcev največje število presaditev srca, v zadnjih letih so iz nič razvili program presaditve pljuč, imamo odličen program presaditve ledvic in jeter. Transplantacijske dejavnosti pa ni brez donatorske. V začetku oktobra je bilo na čakalnem sezamu za presaditev organov 155 bolnikov, za srce 61, za ledvico 78, jetra 14. Število čakajočih na organe se povečuje, za srce je čakalna doba 240 dni, za urgentne presaditve 55. Ker je darovanje organov še vedno tabujska tema, je temu, da bi se o tem več govorilo in da bi ljudi spodbudilo k opredelitvi, namenjena fotografska razstava "Moja brazgotina, moje življenje". Ta je za zdaj na ogled v lobiju ljubljanskega Kliničnega centra, a se bo selila po različnih mestih in razstavnih prostorih po Sloveniji.


07.10.2022

Priporočilo: Robi Šabec

Robi Šabec je literarni kritik, novinar, pisatelj, pa tudi avtor didaktičnih slikanic za otroke, ki se je s kulturo začel ukvarjati, ko je pod okriljem Kluba idrijskih študentov organiziral različne kulturne dogodke. Pred leti se je kot soavtor podpisal pod dokumentarni film o idrijski punk skupini Kuzle, po njegovi ideji in scenariju pa je nastal tudi novi dokumentarni film Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča.


06.10.2022

Prostor: Novi pristopi k oblikovanju prostora

Srečanje mladih birojev iz Slovenije in Avstrije


04.10.2022

Primeri inšpektorja Vrenka

Od leta 2008 do danes je Avgust Demšar izdal 11 kriminalnih romanov iz cikla Primeri inšpektorja Vrenka, s čimer je postal najbrž najuspešnejši slovenski pisec žanrske literature pri nas. Najbrž le zato, ker imata Demšar in Vrenko hudo konkurenco v Tadeju Golobu in njegovemu Tarasu Birsi. Romani Avgusta Demšarja so do zdaj izšli kot zvočne knjige, lani pa smo si lahko na Televiziji Slovenija ogledali prvo ekranizacijo njegovih prvih štirih romanov. In ne samo, da je to postala najbolj uspešna in gledana igrana serija na nacionalki v tem tisočletju, prav zdaj snemajo drugo sezono te serije. Danes pa bo na našem Prvem radijska premiera prve od štirih nanizank radijske igrane serije, ki je nastala v produkciji Uredništva igranega programa Radia Slovenija.


Stran 14 od 119
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov