Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


17.01.2022

Matija Jama: Mineva sto petdeset let od rojstva impresionističnega slikarja

Četrtega januarja je minilo 150 let od rojstva slikarja Matije Jame, ki velja za največjega krajinarja med slovenskimi impresionisti. Ker je bil tako predan krajini in podeželju, so v njegovem opusu le redki primerki drugih slikarskih žanrov, tudi portretov, ki jih za javnost ni slikal. Impresionizem je umetniški slog, ki se je razvil v Franciji na prehodu iz 19. v 20. stoletje, in še danes imajo impresionisti na svetovnih razstavah večji odmev od drugih predstavitev. Tudi pri nas sodi četverica slikarjev Ivan Grohar, Rihard Jakopič, Matija Jama in Matej Sternen med najbolj priljubljene umetnike v Narodni galeriji. O življenju in delu svetovljanskega umetnika se pogovarjamo s kustosom Andrejem Smrekarjem.


14.01.2022

Priporočilo: Stajka Skrbinšek

Današnje knjižno priporočilo nam bo povedala Stajka Skrbinšek, ki je tudi sama napisala knjigo nekako podobnega žanra življenjskih zgodb, kot bo priporočena. V svoji knjigi NOVA JAZ (Ko je rak samo še morska žival), je opisala izkušnjo, kako je premagala raka in s svojo zgodbo daje upanje in pogum tudi drugim bolnikom in bolnicam, ki se spoprijemajo z boleznijo. Stajka Skrbinšek pa v branje priporoča knjigo, Kako izgoreti, kreativnega direktorja, predavatelja in knjižnega avtorja Aljoše Bagole.


13.01.2022

Prostor: Potres

Ali je lahko neka katastrofa kot je potres, hkrati priložnost za mesto? To temo so skupaj s svojimi mentorji obravnavali študentje Fakultete za arhitekturo v sodelovanju treh seminarjev: Roka Žnideršiča, Vasje Peroviča in Tadeja Glažarja. Nastale študije in vizije so izjemno zanimive, pravi Nina Zagoričnik, ki se je srečala z nekaterimi študenti in mentorji.


11.01.2022

Napad smeha! in filmi v Slovenski kinoteki

V Slovenski kinoteki v januarskem programu z novim ciklom Napad smeha! sprožajo smeh in druga agregatna stanja zavesti s filmi različnih režiserjev iz različnih časov. V ciklu Fokus bodo dela francoskega pisatelja, fotografa, režiserja dokumentarnega filma multimedijskega umetnika in filmskega esejista Chrisa Markerja. Med drugim predstavljajo tudi nove nakupe Slovenske kinoteke, nove domače filme različnih žanrov in dolžin v okviru programa Odprto platno in sodelovanje z različnimi institucijami.


06.01.2022

Prostor: Svetloba in oblikovanje

Arhitekturo izrisujejo sence, zato imata arhitektura in svetloba posebno razmerje. Odnos do svetlobe se spreminja, še posebej v zimskem času. Odstiramo zimske poglede v naravi in na ulici, se ukvarjamo z različnimi vrstami osvetlitve in svetlobnim onesnaževanjem. Gosti oddaje so arhitekti Miloš Kosec, Maruša Zorec in Andraž Keršič.


05.01.2022

Ljubezensko pismo novinarjem

Ameriški režiser Wes Anderson ima verjetno enega najbolj prepoznavnih slogov in načinov režiranja ter upovedovanja zgodb. Filmi so vedno polni detajlov, pastelnih barv, premišljeno izbrane glasbe, vse je zelo natančno dodelano. Če se nekateri drugi režiserji trudijo prikazati film kot nekaj resničnega, je pri Andersonu ravno nasprotno. Po dveh letih čakanja tudi Slovenijo dosegel njegov najnovejši film. Francoska depeša. Premierno bi moral biti prikazan na canskem festivalu leta 2020, vendar je bil zaradi pandemije prestavljen na leto pozneje. Wes Anderson si je dolgo želel posneti film o ameriški reviji New Yorker, prav tako pa je sanjal o francoskem filmu. Oboje je združil v Francoski depeši. Film so nekateri kritiki označili za ljubezensko pismo novinarjem. Ljubitelji njegovega sloga bodo zagotovo prišli na svoj račun, mogoče še preveč, saj pravijo, da je to najbolj andersonovski film do zdaj. Ana Šturm, odgovorna urednica Ekrana in soustvarjalka podkasta Filmflow: "Nor ritem, dogaja se veliko stvari, štiri zgodbe v enem filmu. Je pa treba Wesove filme gledati večkrat. Vsakič znova najdeš nove detajle."


01.01.2022

Jaka Mihelač, slovenski baritonist v Berlinu

Prva predstava med pandemijo, ki je bila predvajana po vsem svetu prek interneta in pred prazno dvorano, je bila opera Carmen Georgesa Bizeta. Eno od glavnih vlog je v berlinski operi pel mladi slovenski baritonist Jaka Mihelač, ki si je Berlin zaradi glasbe izbral za svoj drugi dom. Kako poteka življenje in delo med pandemijo, kaj pričakuje od leta 2022.


31.12.2021

Priporočilo: Prof. dr. Gregor Majdič

Prof. dr. Gregor Majdič je rektor ljubljanske univerze. In redni profesor za fiziologijo na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani in Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru, ki se v svojih raziskavah med drugim ukvarja z razlikami v možganih med spoloma in dolgotrajnimi vplivi stresa na možgane; pa tudi z raziskovanjem matičnih celic in regenerativne medicine, predvsem z možnostjo uporabe za zdravljenje pri živalih. Poleg znanstvenega dela so njegova strast tudi popotovanja in pisanje - znanstvenih člankov in knjig.


27.12.2021

Strauss Pinxit: razstava v Koroškem pokrajinskem muzeju

Po poteh slovenjgraških baročnih slikarjev Straussov vodi nova občasna razstava Strauss Pinxit v Koroškem pokrajinskem muzeju. Predstavlja življenje in delo Janeza Andreja Straussa, Janeza Straussa in Franca Mihaela Straussa, slikarjev in nekdanjih dejavnih meščanov. Razstava med drugim vključuje tudi prispevek umetnostnozgodovinske stroke, ki je z raziskovanjem to slovenjgraško družino umestila ob bok osrednjim baročnim slikarjem pri nas.


24.12.2021

Priporočilo: Esad Babačić

Esad Babačič je poet, pisec, pevec pri punk skupini Via Ofenziva, košarkar in proletarec. Je avtor številnih pesniških zbirk, zadnja med njimi je “Zamenite mi glavo, antologija slovenske punk poezije.”


22.12.2021

Miloš Bašin, kustos razstave

Razstavo Eve Šuster z naslovom "Saba, porota je iluzija časa" si lahko v Bežigrajski galeriji 1 ogledate do 6. januarja. Bežigrajska galerija še danes in jutri na svojem YouTube kanalu predstavlja dogodka glasbeno-video festivala Ozvočenje 19. Leto 2021 pa bodo zaokrožili s pregledno razstavo ob 45-letnici Bežigrajske galerije, ki je posvečena enemu najpomembnejših in inovativnih umetnikov slovenske umetnosti 20. stoletja. Pregledno razstavo slik Marka Šuštaršiča "Od pokrajin do pokrajin" bodo v Bežigrajski galeriji 2 odprli 30. decembra.


21.12.2021

Miha Maleš: Piranska leta in Ozvočenje 19

Galeriji Hermana Pečariča v Piranu je na ogled razstava Miha Maleš: Piranska leta, 1955–1980. Barvite monotipije, gravure in fotografije, ki jih je Maleš ustvaril v Piranu pred pol stoletja, predstavljajo tedanje življenje v mestu in so prvič na ogled na razstavi v piranski galeriji. Festival Ozvočenje 19 s koncerti avtorske glasbe nadaljuje 44-letno tradicijo Bežigrajske galerije v Ljubljani.


17.12.2021

Priporočilo: Mohor Demšar

Kaj v branje priporoča Mohor Demšar doktor filozofije, učitelj na waldorfski osnovni šoli, pesnik za otroke in zbiralec igrač, ki so mu bile vedno blizu. Njegov oče je bil mizar in že kot študenta ga je kakšen kos lesa, ki je ostal kje v delavnici, pritegnil, da je najprej tudi sam izdeloval lesene igrače, pozneje pa jih je začel zbirati. Del njegove zbirke lesenih igrač, si lahko do 15. januarja prihodnje leto ogledate v Domžalah, na Menačenkovi domačiji.


16.12.2021

Tri generacije

Marlenka Stupica, njena hči Marija Lucija in Marlenkina vnukinja Hana so z izvirnimi, likovno vrhunsko dodelanimi ilustracijami zaznamovale številne generacije. Dokumentarec o pravljičarkah treh generacij je pripravila Majda Širca.


16.12.2021

Ivan Skubin: Na Pol poti - razstava v novogoriški Mestni galeriji

V Mestni galeriji Nova Gorica letošnjo razstavno sezono zaključujejo z razstavo skulptur Ivana Skubina. Umetnik, rojen leta 1946 v Goriških brdih, ustvarja v glini, ki mu je omogočila vstop v svetove, v katerih se je ustvarjalni naboj, ki ga je začutil že v mladih letih in ga je sprva gnal v pisateljevanje, lahko izrazil. V petindvajsetih letih delovanja na področju keramike je imel Skubin nad sto petdeset samostojnih razstav v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Srbiji, Nemčiji, Španiji, Franciji, na Portugalskem, Madžarskem in Kitajskem.


14.12.2021

Snežinka in Srebrno zlato

V Drami SNG Maribor bo premierno na ogled komična drama Snežinka sodobnega angleškega dramatika Mika Bartletta v režiji Jureta Novaka. Predstava z značilnim angleškim humorjem v interpretaciji mariborskih igralcev razkriva razkorak v političnih prepričanjih in spopad generacij v sodobni družbi. (Foto: Peter Giodani / SNG Maribor) Srebrno zlato je naslov projekta, v katerem se srečuje več plesnih generacij. Premieri uprizoritve v produkciji Nomad Dance Academy Slovenija bosta v Novi pošti v Robbovi ulici 15 v Ljubljani.


13.12.2021

Lesene igrače skozi čas

Toliko kot človeštvo je stara tudi igra, prav tako igrače. Marsikatera je vsaj v osnovni ideji ostala nespremenjena vse do danes. Razlike so le v materialih in tehniki izdelave. Prve so bile izdelane iz kamna, kosti ali lesa, torej tistega, kar je bilo na voljo. V Domžalah, na Menačenkovi domačiji, si lahko ogledate razstavo, ki prikazuje, kako so se lesene igrače sčasoma spreminjale. Imetnik zbirke je Mohor Demšar, doktor filozofije, učitelj na osnovni šoli, pesnik za otroke in zbiralec igrač, ki so mu bile od nekdaj blizu. Njegov oče je bil mizar in že kot študenta ga je kakšen kos lesa, ki je ostal kje v delavnici, pritegnil k temu, da je najprej tudi sam izdeloval lesene igrače, pozneje pa jih je začel zbirati. Danes njegova zbirka obsega lesene igrače skoraj z vsega sveta.


10.12.2021

Priporočilo: Pavle Učakar

Pavle Učakar je dolgoletni likovni urednik pri Mladinski knjigi, na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu prejemnik Schwentnerjeve nagrade, ki jo Zbornica založnikov in knjigotržcev podeljuje za prispevek k razvoju založništva in knjigotrštva. V 40-letni karieri je uredil nekaj tisoč slikanic in drugih ilustriranih knjig, odkrival mlade ilustratorje ter jim pomagal pri promociji knjižnih izdaj. Njegovo priporočilo pa je povezano s poezijo, ki boža dušo.


09.12.2021

Prostor: Kakšno streho potrebujejo legendarne Križanke?

Nina Zagoričnik se je v živo oglasila iz ljubljanskih Križank, kjer že stoji konstrukcija za novo streho nad poletnim gledališčem, ki jo je pred petimi leti uničil aprilski sneg. V legendarni in akustični amfiteater se bodo vrnile številne prireditve, tudi poletni Festival Ljubljana, ki je vmes dobil novo prizorišče na Kongresnem trgu. Prostor, kjer stoji poletno gledališče Križank je iz nekdanjega samostanskega vrta zasnoval arhitekt Anton Bitenc, Plečnikov učenec in kasneje njegov asistent, ki je mojstru risal načrte za Križanke. Nekdanjo streho je leta 1965 zasnoval gradbeni inženir Miloš Marinček in prav te premične strehe, se ni dalo več rekonstruirati. Vzrokov je več. O tem z gostom, arhitektom Petrom Gabrijelčičem, avtorjem nove strehe.


07.12.2021

Čas pozabe & Ludvik Pandur: retrospektiva

V Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj se na likovno-pesniški razstavi Čas pozabe predstavljajo trije prekmurski ustvarjalci in Prešernovi nagrajenci: likovni umetnik Aleksander Červek ter literata Feri Lainšček in Milan Vincetič. V Umetnostni galeriji Maribor je na ogled velika pregledna razstava Ludvik Pandur: retrospektiva. Obsežen umetniški opus priznanega umetnika in nekdanjega profesorja na mariborski Pedagoški fakulteti Ludvika Pandurja je predstavljen z izborom 150-ih del, nastalih v petih desetletjih, na ogled pa so tudi slike iz najnovejšega cikla Prehajanja, umetnikovega odziva na aktualno družbeno dogajanje.


Stran 23 od 119
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov