Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


01.07.2021

Festival gorniškega filma

Festival gorniškega filma letos praznuje 15. obletnico. Ob jubileju se je dogajanje vrnilo v Domžale, kjer se bo v tem tednu zvrstilo 33 filmov, štiri predavanja in trije tematski pogovori.


30.06.2021

Gre za pogumen in iskren film

Pred drevišnjo slovensko premiero kratkega filma Sestre, pogovor s Katarino Rešek-Kukla, režiserko filma.


29.06.2021

Premieri: Hlapci in Čakam

O dveh gledaliških premierah: Hlapci v Slovenskem mladinskem gledališču in Čakam v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica.


28.06.2021

29. festival Lent

Festival Lent 2021 se je v Mariboru začel na praznični petek. Glavni del festivalskega programa bo trajal do sobote, 3. julija. Potem bo zadnja avgustovska konca tedna sledil še ''polentovski dodatek''. Na 36 prizoriščih v Mariboru se bo zvrstilo 290 prireditev, 16 kulturnih zvrsti.


25.06.2021

Priporočilo: Dr. Urška Perenič

Letos je minilo 140 let od smrti Josipa Jurčiča. Čeprav je umrl razmeroma mlad, pri 37 letih za tuberkulozo, je imel za seboj velik opus in doktorica Urška Perenič, literarna zgodovinarka in profesorica z Oddelka za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete upa, da Jurčiča ne beremo le do svojega 15 leta, ko ga je treba, ampak ga vzamemo v roke tudi pozneje. Kaj pa v branje priporoča sama? Fotografija: Wikipedija


24.06.2021

31. kresni ogenj na Rožniku

31. kresni ogenj je sinoči na Rožniku prižgal Borut Kraševec. Roman Agni mu je prinesel letošnjo nagrado kresnik, ki jo časopisna hiša Delo podeljuje za najboljši slovenski roman preteklega leta. Knjiga prinaša ljubezensko dramo z elementi kriminalnega romana in inovativno poetiko, spleteno iz treh pripovednih linij: živalske, dekliške in odrasle. Sinoči se je z Borutom Kraševcem na ljubljanskem Rožniku pogovarjal Vlado Motnikar.


22.06.2021

Filmi, komedije in saksofoni

Katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma, ali film zaradi glasbe? Na vprašanje tokrat odgovarja Veronika Šoster, literarna kritičarka, komparativistka in pesnica, za svojo dušo tudi filmska kritičarka.


21.06.2021

Zlato ne govori, a premore vse

Ni naključje, da so si v Narodnem muzeju Slovenije za rdečo, ali bolje zlato nit razstave, s katero obeležujejo 200 let od prvega muzeja na Slovenskem, Deželnega muzeja za Kranjsko, izbrali prav zlato. Ta kovina namreč ne povezuje samo vse zbirke Narodnega muzeja, pač pa tudi druge muzejske ustanove. Na razstavi je namreč razstavljenih 172 zlatih ali z zlatom okrašenih predmetov iz skupno 32 slovenskih muzejev. V štirih sklopih, poimenovanih Moč in oblast, Cerkev in sveto, Čast in slava ter Bogastvo in razkošje si tako lahko ogledate zlata našitka, ki veljata za najstarejša zlata našitka na Slovenskem, različne zlatnike, tudi zlatnik Aleksandra Velikega, kip Emonca, pa tudi oltar svetega Ingenuina. Koordinatorki razstave sta kustosinji v Narodnem muzeju Slovenije, doktorici Mateja Kos in Alenka Miškec. Na ogled bo do začetka maja prihodnje leto.


18.06.2021

Priporočilo: Igor Zwolf

Čas počitnic je tudi čas za kak dober strip. Za najpopularnejšega velja strip o debelem, lenem in nergavem oranžnem mačku – največ dnevnih časopisov izdaja prav Garfielda –, strip o Charlieju Brownu, Snoopyju in njunih prijateljih, ki so ga poimenovali The Peanuts, pa je označen kot najdaljša zgodba, ki jo je kadar koli povedal en sam človek. Igor Zwolf je urednik in prevajalec stripa The Peanuts, ki kot izbor najboljših iz polstoletne zgodovine pri nas zdaj izhaja v knjižicah z naslovom Mulčki.


17.06.2021

18-krat kaša pa je nedelja

Najbrž je ni bolj logične ugotovitve, kot je, da je prehranjevanje staro toliko kot človeštvo, da je naša zgodovina tudi zgodovina hrane in da se je tako kot svet spreminjala tudi ta. Prav to temo prikazuje razstava Gorenjskega muzeja, Kaša, žganci, zelje – Dediščina prehrane na Gorenjskem za sodobno rabo, ki temelji na samooskrbi nekoč in danes. Pred 20. stoletjem naši kmečki predniki skoraj niso imeli izbire: jedli so, kar so pridelali. Tudi plemiči in meščani so kuhali vsakdanje jedi iz lokalnih živil, vendar so zaradi premožnosti in kulinaričnega znanja jedli bolj raznoliko.


17.06.2021

Prostor 30: Novi trg na Ptuju

Ptuj ima nov trg, poimenovali so ga Tržnica na Ptuju. Novi trg na Ptuju je projekt, ki nikdar ni bil zamišljen kot trg, na tem mestu je stala vojašnica, nato pa je bilo območje preurejeno v parkirišča, cesto in tržnico. Avtorji projekta so prejeli letošnjo glavno Plečnikovo nagrado. Delijo si jo arhitekti biroja Arhitektura Krušec in krajinski arhitekti biroja AKKA.


15.06.2021

Festival WoW

Gostoljubna Metka, ki dovoli, da se jo kliče Meki, umetniška raziskava o lastnih sobah ter turistični vodnik po sledeh žensk na Slovenskem - to je zelo na kratko festival WoW, ki je zaključek dvoletnega evropskega projekta Women on Women (ženske o ženskah), ki ga v sodelovanju s partnerskimi organizacijami iz Hrvaške, Irske in Severne Makedonije organizira društvo Mesto žensk.


14.06.2021

O vrnitvi kraškega ovčarja na mejo med človeka in volka pripoveduje novi dokumentarni film Sinovi burje

Hommage kraškemu ovčarju, naši edini preostali avtohtoni pasmi psov, je novi dokumentarni film Sinovi burje režiserja Mihe Čelarja, ki je nastal na pobudo akademskega slikarja, predsednika Kluba kraških ovčarjev Slovenije in avtorja knjige o sinovih burje Blaža Vehovarja. Film v svet pastirstva pospremi malega Krasa Pižmohtovega, ki se je 25. maja lani skotil v psarni Emila Pižmohta v Otaležu na Cerkljanskem, zdaj pa že pase ovčke Kržičevih na Sveti Ani nad Podpečjo. Film, ki skuša prikazati tudi, da je prava pot sobivanje med divjimi zvermi in človekom, z vzporedno zgodbo predstavi tudi volka Slavca, ki se je leta 2012 podal vse do Verone in tam osnoval svoj trop. Film je bil premierno prikazan v Štanjelu na Dnevu kraškega ovčarja, na 1. programu naše televizije pa bo na sporedu v torek, 15. junija, ob 20.55.


11.06.2021

Priporočilo: dr. Marija Mojca Terčelj

V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je vse do konca leta na ogled razstava, posvečena življenju in delu Branislave Sušnik, slovenske znanstvenice v Paragvaju, pripoveduje pa tudi zgodbo o tamkajšnjih staroselskih skupnostih. In kaj v branje priporoča avtorica razstave dr. Marija Mojca Terčelj s Fakultete za humanistične študije Koper, ki je odlična poznavalka dela Branislave Sušnik ter etničnih skupin Paragvaja.


10.06.2021

Prostor 29: Šola solinarstva: Ne o soli ampak za sol!

Prostor Sečoveljskih solin je rezultat 700 let dela z rokami, prisotnost človeka in narave. Soline so čarobno okolje, ki vsakega prevzame. Šola solinarstva bi z učenjem pridelovanja soli in vpetostjo v lokalno okolje razvijala nove vsebine ter ohranjala nekdanjo kulturno dediščino. Revitalizirati želijo južni del solin, ki je trenutno v zelo slabem stanju. "Lepoto vidim v sožitju, rezultat je viden v krajini. Problem je vhod v soline, tudi to, da se turizem meša s produkcijo in vstop turizma v čisto jedro solin ni pravo." - prof. dr. Tatjana Capuder Vidmar, Oddelek krajinske arhitekture na Biotehniški fakulteti, mentorica šole solinarstva


08.06.2021

Kurja polt

Program 8. mednarodnega festivala žanrskega filma Kurja polt bo odločno sodoben, filmski nosilci drastično digitalni, festival pa po svoji izvedbi hibriden. Filme bodo predvajali v kinu (v Kinodvoru in Slovenski Kinoteki) in na spletu. Virtualna bo tudi Konferenca kultnega filma.


07.06.2021

Festival delavskega filma KAMERAT

Slovenija bo dobila nov filmski festival, festival delavskega filma KAMERAT. Potekal bo od 1. do 3. julija v rudniku Trbovlje – Hrastnik. Na uvodnem dejanju festivala je ena od jam rudnika osem let po zaprtju ponovno oživela s projekcijo dveh kratkih filmov.


04.06.2021

Priporočilo: Cene Resnik

Saksofonist Cene Resnik se je po študiju jazzovske glasbe usmeril na samostojno glasbeno-ustvarjalno pot. Zadnja leta se intenzivno ukvarja z raziskovanjem polja in meja proste improvizirane glasbe.Ob celi vrsti odmevnih in mednarodno priznanih projektov in zasedb ter nastopov doma in v tujini je izšlo približno 30 albumov – tako samostojnih avtorskih projektov kot plošč, na katerih sodeluje z drugimi glasbeniki. Na 16. festivalu slovenskega jazza na Ravnah na Koroškem bo jutri premierno nastopil trio ''Resnik/Šalamon/Krhlanko'' v zasedbi: Cene Resnik – tenor saksofon, Samo Šalamon – kitara, Bojan Krhlanko – bobni. Predstavil bo svoj spoj improvizirane in komponirane glasbe. Kaj priporoča Cene Resnik?


03.06.2021

Prostor 28: Zemljevid pozabljenih sadovnjakov

Gregor Božič je raziskovalec starih sadnih sort in filmski režiser. Živi med Gorico in Novo Gorico, kjer nadaljuje kulturno dediščino, ki jo v tem prostoru narekuje narava. V sklopu Evropske prestolnice kulture je oblikoval Zemljevid starih sadovnjakov, s katerim je želel v kulturno dogajanje vplesti tudi marginalne dele na Goriškem. Narediti stvari, ki bodo ostale obravnavane teme tudi po koncu projekta Evropska prestolnica kulture 2025. V delo vpleta povezavo z naravo in obnovljivimi viri. Prizadeva si, da bi se ohranili živi sadovnjaki in da bi kot družba spremenili kulturni diskurz, ki umetnike obravnava kot priveske, potrebne subvencioniranja. Svojo zgodbo starih sadovnjakov nadaljuje kot štipendist rezident prestižnega francoskega inštituta moderne umetnosti Le Fresnoy v Lillu. “Šele ko se začneš ukvarjati s tako stvarjo, kot so stari sadovnjaki, razumeš, koliko časa so ljudje vložili v del zemlje, ki ga danes nihče več ne obdeluje, ker se ekonomično ne splača.”


01.06.2021

Domovina - premiera predstave Iztoka Kovača in EN-KNAP Group

S premiero predstave Domovina se po dolgem premoru v živo na veliki oder Španskih borcev v Ljubljani vrača mednarodna plesna skupina EN-KNAP Group. Predstava Domovina, ki je nastala v koreografiji Iztoka Kovača in plesalcev skupine EN-KNAP Group ter v sodelovanju z avstralsko skladateljico Cathy Milliken in pevcem Michaelom Schiefelom, odgovarja tudi na vprašanje: "Kako je mogoče med vsem slišanim odplesati nekaj nezaslišanega?". Foto: Andrej Lamut


Stran 29 od 119
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov