Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


16.11.2020

Temna plat življenja Gorenjcev v preteklosti

Črna kronika je ena od najbolj spremljanih in razpravljanih vsebin in tako je bilo tudi nekoč, ko so si časopisi s črno kroniko višali prodajo. Mag. Barbara Kalan in Anja Poštrak, kustosinji v Gorenjskem muzeju sta raziskali zgodovino črne kronike na Gorenjskem, ter ugotovili kar nekaj vzporednic z današnjim časom. Prav tako so nekoč imeli zaradi bolezni zaprte meje, policijsko uro in precej pogoste kazni za voznike vozov. Veliko je bilo tožb zaradi žalitve časti, beračenja, dolg jezik in težke besede so posameznika lahko kaj hitro pripeljali pred sodišče, divji lov ni bil dovoljen, niti za preživetje ne. Že od nekdaj so časopisi obširno pisali o temah črne kronike, brez kakršnega koli varovanja osebnih podatkov. Nastopajoči so bili zapisani z imenom in priimkom, včasih celo s podatkom, kje dotični stanuje. Prav nič drugače ni bilo v primerih, ko so se v črni kroniki znašli otroci, na primer zaradi nesreče pri delu. Avtorici razstave o gorenjski črni kroniki, ki je postavljena v Gorenjskem muzeju, sta ob bolj znanih imenih kronike poudarili tudi Vodiško Johanco, verjetno eno najbolj znanih slovenskih slepark.


13.11.2020

Priporočilo: mariborska skupina Leonart

Konec oktobra je skupina Leonart zaradi sedanjih razmer izdala in prek FB koncertno predstavila drugi album Vrh sveta. Poleg dobre glasbe in filmske serije člani skupine priporočajo tudi zanimivo branje in tradicionalno kulinarično izkušnjo ...


12.11.2020

Jesenska bera Mladinske knjige

Beremo jesenske romane Mladinske knjige.


12.11.2020

Odnos do gozdnih površin

V drugi epizodi javnih prostorov razmišljamo o spremenjenem odnosu do parka in gozdnih površin v času, ko živimo v pandemični družbi


10.11.2020

MFRU in Enimation

26. MFRU – mednarodni festival računalniške umetnosti – se osredotoča na projekte, ki obravnavajo infrastrukturne aspekte odnosa med računalniškimi tehnologijami in planetarnimi ekologijami. V Mariboru se je začel sredi oktobra, zaradi širjenja epidemije pa so ga preselili na splet. Festivalski program z več kot 40 dogodki bo na spletu trajal do konca leta, pripravili pa so ga v Mladinskem kulturnem centru Maribor in Platformi za sodobno raziskovalno umetnost KonS v sodelovanju z različnimi partnerji. V Mariboru se bo danes začel 10. Mednarodni festival otroškega in mladinskega filma Enimation. Na spletu bo do sobote v osrednjem, tekmovalnem delu predstavil 30 filmov mladih avtorjev z različnih koncev sveta, v sklopu Sveži pa animirane, igrane, dokumentarne in eksperimentalne filme slovenskih ustvarjalcev.


09.11.2020

Odgovorno v knjižnico

Kakšno je dogajanje na področju kulture v obdobju omejitev? Kakšne so možnosti izposoje knjižničnega gradiva v Knjižnici Novo mesto sta pojasnila direktor Luka Blažič in Petra Kovič, vodja službe za izposojo in delo z uporabniki.


06.11.2020

Priporočilo: Barbara Kalan

Mag. Barbara Kalan, kustosinja in knjižničarka v Gorenjskem muzeju, v branje priporoča knjigo Kilometer nič, ki jo je partnerica Primoža Rogljiča, Lora Klinc začela pisati na lanski dirki po Španiji.


05.11.2020

Odkar živimo v pandemični družbi, so se prostori, na katere smo bili navajeni, radikalno spremenili

Razmišljamo o novih konceptih javnega prostora, ki se je, odkar živimo v pandemični družbi, s trga in ulic umaknil v naše dnevne sobe in spalnice. Tudi odnos do parka in gozdnih površin se je spremenil v primeru s tem, kar nam je pomenil še pred enim letom.


03.11.2020

Kjer so čebele doma

Spletna razstava ''Kjer so čebele doma'' na portalih Slovenskega etnografskega muzeja in Etnografskega muzeja Zagreb sledi strukturi fizične razstave, ki jo je SEM prvič postavil na ogled leta 2018, ob prvem svetovnem dnevu čebel. S fotografijami, besedili in videi razkriva zbirke SEM, osredotočene na bivališča čebel, podaja informacije o avtohtoni kranjski čebeli, predstavlja najpomembnejše osebnosti in dosežke v zgodovini čebelarstva na Slovenskem, pa tudi panje, čebelnjake in poslikane panjske končnice.


29.10.2020

Filmogled: pesnik Jurij Hudolin

Kako glasbo in film povezuje in osmišlja pesnik Jurij Hudolin?


27.10.2020

Treba bi bilo peljati psa na sprehod

Slovenska radijska igra prvič v zgodovini osrednjega evropskega medijskega festivala med finalisti za najboljšo radijsko igro


27.10.2020

Slovenska radijska igra finalistka evropskega festivala

Radijska igra z naslovom Treba bi bilo peljati psa na sprehod je finalistka evropskega festivala Grand Prix. Ustvarili so jo na Tretjem programu Radia Slovenija - programu Ars.


26.10.2020

Divja fantazija Federica Fellinija

V Slovenski kinoteki so ob stoletnici Federica Fellinija,enega najvplivnejših filmskih režiserjev 20. stoletja, načrtovali številne dogodke: v novih razstavnih prostorih Kinoteke, gostujočo razstavo Stoletnica. Fellini v svetu ter retrospektivo Federico Fellini 100. Retrospektiva in ogled razstave sta zaradi aktualnih ukrepov za preprečevanje širjenja koronavirusa predstavljeni za nedoločen čas. O novih prostori in o Felliniju bodo spregovorili vodja Muzejskega oddelka Špela Čižman, direktor kinoteke Ivan Nedoh ter filmska publicistka Majda Širca.


22.10.2020

Filmogled: Ana Šturm

V Filmogledu na vprašanje Ali ste si zapomnili film zaradi glasbe ali glasbo zaradi filma odgovarja Ana Šturm, mlada in pronicljiva urednica revije Ekran. Že nekaj let intenzivno sodeluje pri različnih slovenskih festivalih, tudi z Animateko, kjer pomaga pri selekciji programa študentskih filmov, Ana je strastna poslušalka različnih svetovnih podkastov ter soustvarjalka podkasta Film flow, kjer skupaj z Bojano Bregar, Majo Peharc, in Majo Willow Zupanc enkrat na mesec debatirajo o najboljših filmih, ki jih (ni)ste videli, o popkulturi, pa o lajfu.


20.10.2020

Ta ljudske v stripu

Maja Kastelic, Gašper Rus in Igor Šinkovec so avtorji najnovejših stripovskih reinterpretacij ljudskega slovstva iz zbirke Ta ljudske v stripu. Gre za slovenske ljudske pravljice, ki so jih avtorji na povabilo Stripburgerja po svoje preoblikovali v stripovsko obliko in v katerih srečamo priljubljene pravljične junake, kot so prebrisane zverinice iz Rezije, pijani zajec, lačni medved.


19.10.2020

Gledališča je veliko lažje zapreti kot odpreti

Gledališča sodijo med tiste ustanove, ki so se letos znašla v nezavidljivem položaju. Zaprli so jih, pa omejevali število obiskovalcev predstav in po tem, ko so mnoga precej optimistično vstopila v novo sezono se zdaj spet obetajo precej negotovi časi. Kakšni časi se obetajo gledališčem in kako jih bodo prebrodili? Odgovarja Maja Jerman Bratec, direktorica SNG Nova Gorica.


15.10.2020

Filmogled Ervin Hladnik Milharčič

Na vprašanje, ali ste si zapomnili glasbo zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja Ervin Hladnik Milharčič, eden najvznemirljivejših in najbolj branih slovenskih novinarjev. Novinarski opus Ervina Hladnika Milharčiča je neizmerljiv, eden najbolj branih slovenskih novinarjev pa je tudi prodoren poznavalec filmske umetnosti.


12.10.2020

V Narodnem muzeju Slovenije je na ogled razstava ob 100. obletnici koroškega plebiscita "Slovenci, za zmiraj gre!"

10. oktobra 1920 je potekal koroški plebiscit in temu je posvečena razstava v Narodnem muzeju Slovenije, ki sta jo v sodelovanju z njim ter Muzejem novejše zgodovine Slovenije pripravila Arhiv Republike Slovenije in Pokrajinski arhiv Maribor. Razstava je obogatena s fotografijami, muzejskimi predmeti, propagandnim materialom in dokumenti. Nekateri so javnosti na ogled prvič.


10.10.2020

Dan arhitektov

Letošnji 9. oktober, dan arhitektov, je bil namenjen slovenskim arhitektom, ki delajo v tujini. Nekaj njihovih zgodb je ujela Nina Zagoričnik.


08.10.2020

Filmogled: Maja Ivanič

Arhitektka Maja Ivanič je predsednica Društva arhitektov Ljubljane in Piranskih dnevov arhitekture.


Stran 35 od 119
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov