Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


11.02.2020

V bajkah in mitih iščem odtise življenja

V Slovenski kinoteki bo današnji večer posvečen pisatelju in režiserju Borisu Višnovcu, v Prešernovem gledališču Kranj pa bo v petek premiera monodrame Večja od vseh v režiji Alena Jelena.


10.02.2020

Ive Šoša je poklicni potapljač in podvodni fotograf

Ive Šoša je poklicni potapljač, ki živi morski svet raziskuje tudi s fotografskim aparatom in ob tem ugotavlja, kako zelo se je morje v dobrih dveh desetletjih spremenilo in kako nam ga je uspelo zasititi s strupenimi, agresivnimi in pogubnimi plastičnimi izdelki. Kot pravi Ive, smo z njimi ubili že precejšen del veličastnih prebivalcev našega skupnega sveta. To je tudi tema, o kateri govorijo njegove fotografije, ki jih razstavlja v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi.


06.02.2020

Filmogled: Jan Krmelj

V Filmogledu na vprašanje katero skladbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja gledališki režiser Jan Krmelj, ki je na Mali oder SNG Drama, postavil igro Življenje drugih. Nastala je po motivih istoimenskega filma nemškega scenarista in režiserja Floriana Henckela von Donnesmarcka. V gledališki uprizoritvi odkrivamo življenja drugih, prek pogleda agenta Stasija, v času najbolj obsežnega nadzorovanja povojnega socializma, v Nemški demokratični republiki. Mladi, petindvasetletni Jan Krmelj, pa nam v Filmogledu razkriva, zakaj si je najbolj zapomnil glasbo v filmih ameriškega režiserja Davida Lyncha.


04.02.2020

Mladi Valentin je imel rad žgance in se ni maral tepsti

Na Vodnikovi domačiji v Šiški v Ljubljani, kjer se je rodil Valentin Vodnik, ekipa zavoda Divja misel z različnimi dogodki skrbi za podporo literaturi ter ohranja spomin na »prvega« slovenskega pesnika in njegovo dediščino. V prvem nadstropju domačije, je urejena tudi razstava, ki predstavi življenje pesnika, razsvetljenca, duhovnika. Da je imel lepo otroštvo, je sam pisal v svojih spominih, to je Janezu Trdini povedala tudi njegova sestra. Mladi Vodnik se je rad igral, rad je imel žgance in ni se hotel tepsti. Tudi to je ob vodenju po razstavi o Valentinu Vodniku v njegovi rojstni hiši v Šiški povedal doktor Luka Vidmar, soavtor razstave in Znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Čeprav je razstava bolj skromna in na njej ni predmetov, povezanih s samim pesnikom, pa vseeno obiskovalce navaja k razmisleku.


03.02.2020

Asimetrija

Asimetrija je naslov prvenca mlade beograjske režiserke Maše Neškovič, ki ga je pred kratkim predstavila na Tržaškem filmskem festivalu. Svetovno premiero je doživel na festivalu v Sao Paulu in v Beogradu, v Slovenijo pa prihaja jeseni. Film, ki govori o treh mladih parih, išče odgovore na vprašanje, zakaj se razidemo, čeprav smo si bili na začetku tako blizu … Maša Neškovič je ena od številnih mladih režiserk, ki se zaveda, da je imela veliko srečo, da je že posnela svoj prvi celovečerni film.


30.01.2020

Filmogled - Nadina Štefančič

Publicistka in novinarka Nadina Štefančič odgovarja na vprašanje, katero glasbo si je zapomnil zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe.


28.01.2020

Vsi proti vsem; Obrazi analognega / Kvantizacija rdeče

Četrti celovečerni film režiserja Andreja Košaka Vsi proti vsem s premiero v ljubljanskem Koloseju začenja svojo pot po slovenskih kinodvoranah. Obrazi analognega / Kvantizacija rdeče je naslov prikaza filmskega in videoopusa Mihe Vipotnika (1976–2018), ki sta ga pripravila Zavod za sodobno umetnost SCCA-Ljubljana in Slovenska kinoteka v sodelovanju s TV Slovenija. Miha Vipotnik, slikar in režiser z večmedijsko in interdisciplinarno prakso, je pionir eksperimentalne videoumetnosti in medijske prakse pri nas in njen promotor po svetu. V Slovenski kinoteki bodo do junija s projekcijami in spremljevalnimi dogodki enkrat na mesec popeljali skozi umetnikov štiridesetletni opus.


27.01.2020

Orfej iz pekla

Pesmi iz koncentracijskih taborišč


23.01.2020

Filmogled: Gregor Božič

V Filmogledu na vprašanje, katero glasbo si je zapomnil zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe, odgovorja režiser in scenarist Gregor Božič.


21.01.2020

Razstava Zajčja luknja in festival Slovenija 2050

»Človeštvo je sredi sprememb, kakršnih še ni doživelo,« je v svoji zadnji knjigi 21 nasvetov za 21. stoletje zapisal Harari, izraelski zgodovinar, filozof in mislec, ki o sebi razmišlja tako, da razmišlja o svetu, v katerem živi. Prav delo omenjenega pisatelja je navdihnilo tudi festival, na katerem bodo sogovorniki na različnih dogodkih razpravljali o tem, kakšna bosta Slovenija in svet leta 2050.


20.01.2020

Trajna evidenca

Snowdnova razkritja so po šestih letih žal še vedno aktualna


16.01.2020

Filmogled: Miloš Kosec

V Filmogledu na vprašanje, katero glasbo si je zapomnil zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe, odgovorja arhitekt in urednik Miloš Kosec


14.01.2020

Umetnik mora biti tudi terapevt

Razstava Tadeja Vaukmana Ritual očiščenja in knjižne novosti Cankarjeve založbe.


13.01.2020

Nekatere predstave so zaznamovale generacije

V začetku štiridesete sezone delovanja Cankarjevega doma, je Veliko sprejemno dvorano preplavila oprema, ki je sicer že nekaj časa shranjena v očem skritih prostorih impozantne stavbe. Zaprašeni magnetofonski trakovi, stari klasični gledališki reflektorji, dia- in videoprojektorji so v družbi scenskih elementov in kostumov vnovič zažareli v polnem sijaju. Po razstavi Vintage CD, se je z avtorico razstave, tehnično direktorico Cankarjevega doma Karmen Klučar, sprehodil Matevž Polajnar.


09.01.2020

Filmogled - Tomato Košir

V Filmogledu na vprašanje, katero glasbo si je zapomnil zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe, odgovorja oblikovalec Tomato Košir, soavtor naslovnice sobotnega Dnevnikovega Objektiva.


30.12.2019

Rimska kuhinja

S Ptujem, ki je bilo na naših tleh največje in najpomembnejše mesto v rimskem cesarstvu, se arheologija ukvarja že več kot 150 let. V vseh teh letih so tam odkrili tudi veliko različnih rimskih posod in drugih kuhinjskih pripomočkov, ki so jih Rimljani uporabljali pri pripravi in shranjevanju hrane. Prav na podlagi teh lahko izvemo veliko tudi o tem, kakšna je bila rimska kuhinja. S to temo se ukvarja arheolog Ivan Žižek, kustos v Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož.


25.12.2019

Čevlji so naš opredmeteni spomin

“Dajte dekletu pravi čevelj in osvojila bo lahko ves svet,” je nekoč dejala Marilyn Monroe in ni bila daleč od resnice. Čevlji oblikujejo našo podobo, jo dopolnjujejo, predvsem pa nosijo našo težo in naše zgodbe. Morda niti ne pomislite, kaj vse so doživeli vaši čevlji, kje vse ste z njimi stopali, kje pustili svoj odtis, koliko spomina je zajetega v enem samem paru čevljev. Je čevelj tisti, ki oblikuje človeka ali oblikuje človek čevelj? Več z dr. Janjo Žagar, ki je v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani pripravila razstavo Bosi. Obuti. Sezuti.


23.12.2019

Lekarniški in alkimistični muzej

Farmacevt Milan Plešec vedi, ki poleg zgodovine alkimije zajema tudi zgodovino botanike, kemije, magije, etnologije in kuharske umetnosti, ni posvetil le svoje profesionalne poti, pač pa tudi ljubiteljsko. Več kot 30 let zbira lekarniške predmete z vsega sveta, njegovo zasebno zbirko pa si je mogoče ogledati v Lekarniškem in alkimističnem muzeju v Radovljici, ki ga je uredil skupaj s hčerko Aniko, etnologinjo in kulturno antropologinjo ter vodjo muzeja, ki je res enkraten vpogled v 2000 let farmacije s poudarkom na našem ozemlju.


18.12.2019

Pedagogika zatiranih

Ne bi se prav veliko zmotili, če bi rekli, da je delo Pedagogika zatiranih Paula Freira najpomembnejše pedagoško delo druge polovice 20. stoletja. Freire je knjigo napisal leta 1968, pred kratkim pa smo dobili tudi njen slovenski prevod. Zakaj šele po več kot 50 letih? Izredni profesor za filozofijo vzgoje na Pedagoški fakulteti v Kopru, doktor Tomaž Grušovnik, avtor spremne besede v knjigi, pravi, da najbrž tudi zato, ker je delo napisano v brazilski portugalščini, za katero prav veliko prevajalcev pri nas ni. Delo Pedagogika zatiranih je prevedla Blažka Müller, izšlo pa je v zbirki Temeljna dela Založbe Krtina.


17.12.2019

Ljubo Humek, mariborski arhitekt in urbanist

V Mariboru odpirajo dve razstavi o mariborskem arhitektu in urbanistu Ljubu Humku, v Novo Gorico pa se vrača knjižni sejem Knjige pod jelkami. V novogoriškem narodnem gledališču bodo na malem odru jutri premierno uprizorili muzikal ameriškega dramatika in skladatelja Jasona Roberta Browna z naslovom Zadnjih pet let.


Stran 41 od 119
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov