Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


12.10.2019

Pogovori o ljubezni v SNG Drami

Jernej Lorenci, ki je pred dvema letoma za predstavo Kralj Ubu prejel prestižno evropsko nagrado za novo gledališko realnost premio europa, je znan po inovativnem in svojstvenem pristopu h gledališču. Nocoj bo na velikem odru SNG Drame na sporedu njegov avtorski projekt Pogovori o ljubezni.


10.10.2019

V Kranju sta na ogled tudi Picasso in Dali

Prešernovo mesto je bilo že od nekdaj mesto likovnih umetnosti. Nekdaj so avtorje podpirale tudi tovarne, ki so imele svoje razstavne prostore in denar za odkup umetnin. In čeprav so prišli časi, ko so podjetja drugo za drugim propadla, je umetnost vedno znova vstajala in preživela. Za to sta zaslužna tudi Likovno društvo Kranj ter pobudnik in umetniški vodja Mednarodnega festivala likovnih umetnosti, akademski slikar Klavdij Tutta. Festival, letos s temo Črno in Belo, že osmo leto prinaša na ogled velika imena tuja likovne umetnosti, kot so Dali, Picasso, Banksy in Dado, pa tudi domača – prav vsak si lahko brezplačno ogleda umetnine več kot 120-ih avtorjev iz petindvajsetih držav.


10.10.2019

Filmogled: Matej Andraž Vogrinčič

V Filmogledu na na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma, ali kateri film zaradi glasbe’, odgovarja umetnik Matej Andraž Vogrinčič.


07.10.2019

Slovenske filmske ustvarjalke

V fokusu letošnjega festivala sodobnih umetnosti, Mesto žensk so tudi videastke, ženske ustvarjalke v filmu in videu. Če bi vas nekdo ustavil na cesti in prosil, da se spomnite kakšne ženske filmske ustvarjalke zadnjih 25 let, kako dolg bi bil odgovor? O tem smo se pogovarjali s filmarko in vodjo programa v Slovenski kinoteki Varjo Močnik, ter umetnico, ki ustvarja na področju videa, filma, performansa in novih medijev Ano Čigon.


03.10.2019

Filmogled: Nerina Kocijančič

V Filmogledu na vprašanje ‘ste si kdaj zapomnili film zaradi glasbe ali glasbo zaradi filma’, odgovarja Nerina Kocijančič, filmska kritičarka in publicistka. Izbrala je glasbo iz treh filmov režiserja Jima Jarmusha: Stranger than paradise, Bolj čudno kot raj, Dead Man, Mrtvec in Broken Flowers, Strti cvetovi.


01.10.2019

25. festival Mesto žensk

Društvo za promocijo žensk v kulturi je tudi letos pripravilo festival sodobnih umetnosti Mesto žensk – in to jubilejnega. Čeprav je bilo pri prvem veliko odklonilnih odzivov in so mu različne avtorice prerokovale kratko življenjsko dobo, bo izvedba letošnjega že 25-a. V zadnjih letih se je na področju ženskih umetnic marsikaj spremenilo in šlo na bolje, strukturne možnosti za delovanje umetnic so še vedno slabe. Večina je samozaposlenih v kulturi in njihov status je izjemno prekaren.


30.09.2019

Stolpna ura na ljubljanskem rotovžu

Slovenija je edina država na svetu, ki ima na kvadratni kilometer površine največ zvonikov, vseh skupaj več kot dva tisoč. Z zvoniki pa so seveda povezane tudi stolpne ure, ki so s svojim mehanizmom v preteklosti olajšale delo zvonarjem. Do zdaj se je z najstarejšo pri nas ponašala ljubljanska mestna hiša, zdaj pa se lahko tudi z najimenitnejšo. Uro, ki je lani praznovala tristo let in ki jo je leta 1718 izdelal Bavarec Balthazar Hoffman, je namreč temeljito prenovil in restavriral Samo Kukovičič, edini restavrator za mehanske ure pri nas. Pravi, da gre rotovška ura prav z lahkoto tudi ob bok drugim evropskim astronomskim uram, saj njeno urno kolesje poganja kroglo, ki nas spomni na to, kateri del dneva je, svetli ali temni, in da je vesel, da je Mestna občina Ljubljana prepoznala vrednost, ki jo imajo stolpne ure kot del naše nepremične kulturne dediščine.


26.09.2019

Razstava Plečnik in sveto

Jože Plečnik je bil globoko veren človek in sakralna arhitektura mu je pomenila vrhunec, s katerim se je z ustvarjanjem približal božjemu. In čeprav ga v prvi vrsti poznamo kot velikega arhitekta, je oblikoval tudi majhne predmete, ki so bistveni prav za cerkveno liturgijo. Njegovi kelihi, moštrance, ciboriji in zakramentarij so pred dnevi pripotovali iz Vatikanskih muzejev, v katerih so bili premierno predstavljeni čez poletje in so že na ogled v Mestnem muzeju v Ljubljani, na razstavi Plečnik in sveto.


26.09.2019

Filmogled: Gaja Möderndorfer

Na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja režiserka Gaja Möderndorfer. Njen kratki film Nežka, je bil uvrščen v tekmovalni program mednarodnega festivala kratkih filmov Drama v Grčiji, je prejel prvo mednarodno nagrado za najboljši južnoevropski film.


25.09.2019

Glasbeni genij Uka Brizani

Uka Brizani se je rodil sredi 30-ih let prejšnjega stoletja v revni družini v romskem naselju Moravska mahala. Njegov oče je sicer imel stik z glasbo, igral je na boben – tapan v pihalni godbi, sicer pa je bil nočni čuvaj na železniški postaji. Od kod tak dar in tako navdušenje nad glasbo pri njegovem najstarejšem sinu, marsikomu ni bilo jasno. Deloval je kot poliinstrumantalist, trobentač, skladatelj in aranžer. Bil je eden prvih romskih glasbenikov, ki niso igrali na porokah in v gostilnah; usmeril se je v džez in klasično glasbo. Igral je v simfoničnem orkestru, ustanovil zabavni orkester RTV Priština ter bil član ansambla Kosovski božuri. Življenje Uke Brizanija je v knjigi Glasbeni genij, ki je izšla pri Mohorjevi založbi, opisal njegov sin, glasbenik Imer Trajo Brizani.


24.09.2019

Radmila Lazić

Srbska avtorica Radmila Lazić velja za upornico z razlogom, saj brez zadržkov piše o ljubezni, seksu, samoti in drugih, za nekatere še vedno občutljivih temah. Njena zbirka Blues Dorothy Parker je bila imenovana za najprovokativnejšo srbsko poezijo 20. stoletja. Pri naši založbi Beletrina je pred kratkim izšla dvojezična izdaja njenih pesmi z naslovom Brez anestezije.


24.09.2019

11. Sonica

Festival zvočnih in avdiovizualnih umetnosti Sonica bo na različnih prizoriščih v Ljubljani že enajstič pretresal sodobne trende na presečišču umetnosti, tehnologije in glasbe.


23.09.2019

Namig: dr. Peter Svetina

Danes namiguje dr. Peter Svetina, ki ob pisanju za otroke in mladino piše tudi strokovne članke o starejši slovenski in mladinski književnosti. Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njegova strokovna knjiga Metuljčki in mehaniki, v kateri raziskuje mladinsko književnost med obema vojnama in po drugi svetovni vojni ter v njej ugotavlja, kako so v socializmu temeljna dela slovenske mladinske književnosti po drugi vojni priredili oziroma očistili nezaželenih elementov, da so bila sprejemljiva za takratno politično ozračje. Vsekakor zanimivo branje, a Peter Svetina predlaga nekaj čisto drugega – pravljice dveh čeških avtorjev.


22.09.2020

26. Mesto žensk in 12. Sonica

26. Mesto žensk sta odprli ulična in virtualna 3D razstava ''Nepozabne'', ki sta nastali  ob izdaji istoimenske knjige. Kako naprej? je temeljno vprašanje, ki si ga zastavlja letošnji festival in odgovarja: z oblikovanjem začasnih prostorov zbliževanja.  12. festival sodobne elektronske glasbe in tranzitornih umetnosti Sonica sta na prizoriščih na različnih mestih napovedali vrtna koncertna serija in razstava v ljubljanski galeriji Equrna z naslovom ''Vrt, ki ga preganja raj''. Tak je tudi naslov teme letošnje Sonice, ki bo od danes do sobote, 26. septembra, povezala 19 dogodkov, na katerih se bo predstavilo 16 umetnikov iz devetih držav.


19.09.2019

Filmogled: Jelka Stergel

Kateri film ste si zapomnili zaradi glasbe ali katero glasbo zaradi filma? Na vprašanje odgovarja Jelka Stergel, direktorica 22. Festivala slovenskega filma, ki te dni poteka v portoroškem avditoriju.


17.09.2019

Pred otvoritvijo Festivala slovenskega filma v Portorožu in Festivala fotografije v Mariboru

Festivala predstavita direktorica FSF Jelka Stergel in kustos Festivala fotografije v Mariboru Vasja Nagy.


13.09.2019

Stanka in Igor Vauda Benčevič

Delujeta v Domu KULture muziKafe na Ptuju, njuna priporočila pa so vsa po malem povezana s potovanji – v svet poezije, filma in v tisti pravi svet.


12.09.2019

Filmogled: Veronika Šoster

Kultura 202.


10.09.2019

Umetnost, znanost in filozofija so potisnjeni v ozadje

Pogovor z Evo Mahkovic, dramaturginjo in pisateljico, ki je v enem mesecu doživela izid dveh knjig: pri založbi Beletrina Na tak dan najbolj trpi mastercard, ki je zbirka njenih zapisov, objavljenih na Facebooku med decembrom 2016 in aprilom 2019, pri založbi VigeVageKnjige pa je izšla literarna-vizualna zbirka grotesk Vinjete straholjubca, skupni projekt z ilustratorko Evo Mlinar. Že osmo leto pa bodo pletli mrežo na festivalu Spider, ki se vedno znova, tokrat med 11. in 15. septembrom, pokaže s plesnimi in drugimi umetniškimi dosežki in prinaša inovativne, tudi radikalne poglede na lokalno in globalno kulturnopolitično vzdušje.


08.10.2019

Nove zgodbe na različnih odrih

Ta teden bodo na odrih v Kranju, Novi Gorici, Novem mestu in Ljubljani premierno na ogled gledališke pa tudi plesne in operne predstave. Slovensko komorno glasbeno gledališče nocoj v Cankarjevem domu premierno uprizorilo komično opero Ženitev Bohuslava Martinůja v režiji Nane Milčinski. :V kranjskem Prešernovem gledališču bo v četrtek premiera Strahov Henrika Ibsena. Ustvarjalci so klasično dramo iz leta 1881 posodobili. V SNG Nova Gorica pa bodo v četrtek premierno uprizorili novo delo Iztoka Mlakarja Tutošomato. Predstavo, ki je nastala v koprodukciji z Gledališčem Koper, je režiral Vito Taufer.


Stran 44 od 119
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov