Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


03.05.2019

Bogastvo Leonarda da Vincija primerljivo z bogastvom Billa Gatesa

Knjiga Neskončni Leonardo je izšla v izjemno omejeni nakladi – v svetovnem merilu v 5000 izvodih, v slovenščini je bilo izdelanih kar desetina vseh knjig – 500. Vsaka knjiga je unikat, ker je postopek izdelave enak kot pred 500 leti. En izvod je stal 3.300 evrov, vsi so bili razprodani že v predprodaji. Ko takšno knjigo držiš v rokah, razumeš, zakaj je tako dragocena. Več kot 400 strani izjemnih skic, slik, zapisov renesančnega uma Leonarda da vincija, pospremljenih z odličnimi teksti in raziskavami prof. Alessandra Vezzosija zamaje knjižno polico, saj knjiga tehta kar devet kilogramov. Knjigo je skoraj greh prelistati z golimi rokami, zato poleg edicije pridejo tudi bombažne rokavice in kovanec ter certifikat kakovosti. Knjigo v slovenščini je izdala založba Mladinska knjiga, zadolžen za to je bil Tine Logar.


01.05.2019

Jelka Reichman

Jelka Reichman je zrasla s knjižno lepoto, v katero jo je uvedla mama, ki ji je v času okupacije zaradi svoje brezposelnosti posvetila ves svoj čas. Že od nekdaj je imela rada poezijo, vse pesnike, ruske, angleške, Goetheja, Byrona. Marsikatero pesem še vedno zna na pamet.Med študijem na likovni akademiji je mislila, da se bo ukvarjala s slikarstvom, a tisti otrok v njej, nepotešljiv in lačen nečesa novega in lepega, jo je pripeljal do ilustracije. Začela je pred več kot 50 leti z Miškolinom ter Šiviljo in škarjicami in še kar ustvarja.Že samo pri založbi Mladinska knjiga je bilo od leta 1964 natisnjenih več kot dva milijona in 200.000 izvodov knjig z njenimi ilustracijami. Najbolj priljubljene so postale Maček Muri, Šivilja in škarjice ter Moj prijatelj Piki Jakob. Njen bližajoči se jubilej, je založba Mladinska knjiga počastila z izidom knjige Rasla je Jelka - najlepše pesmi s podobami Jelke Reichman.


30.04.2019

Centralala.si

Centralala.si je ime svežega slovenskega e-časopisa na križiščih improvizirane glasbe, ki predstavlja tako nove plošče, nove projekte, odmevna sodelovanja naših glasbenikov v tujini, po drugi strani kdaj pa kdaj zajadra v preteklost npr. z objavo osveženih esejističnih besedil.


23.04.2019

Pobuda Gledališki tolmač slovenska gledališča približuje gluhim

Zamisel za pobudo Gledališki tolmač se je porodila pri Društvu gluhih in naglušnih v Ljubljani. S tem namreč ne želijo le omogočiti gluhim vstopa v svet gledališke umetnosti, pač pa tudi ozaveščati slišeče prebivalstvo o pomenu socialne vključenosti invalidov.


19.04.2019

Novosti na knjižnih policah

Kultura 202.


17.04.2019

Misteriozni posredniki med svetovi

Predstavili smo gledališko predstavo Amaterji Mestnega gledališča Ptuj in obiskali razstavo Šamanizem ljudstev Sibirije v Slovenskem etnografskem muzeju.


16.04.2019

Plečnikove nagrade in Ozvočenje 17

Ob letošnji podelitvi Plečnikovih nagrad za arhitekturo ter festivalu avtorske glasbe Ozvočenje 17.


24.04.2019

Scenografija na Slovenskem

Kulturnice smo namenili pregledni razstavi Scenografija na Slovenskem do leta 1991. Slovenski scenografi so bili polni domislic in raziskovanj, odlično so lovili nove likovne smernice, včasih so jih celo prehitevali.


12.04.2019

Zbori, Razbit vrč, Tresk

Mariborska Unionska dvorana bo spet gostila prestižno Mednarodno zborovsko tekmovanje Gallus – Maribor 2019, ki v svetu velja za eno najzahtevnejših. Zmagovalec se uvrsti na tekmovanje za veliko zborovsko nagrado Evrope. Julija 2020 bo to v Debrecenu na Madžarskem. Od petka, 12., do nedelje, 14. aprila bo na 15. Mednarodnem zborovskem tekmovanju Gallus – Maribor tekmovalo trinajst pevskih zasedb iz Evrope, Azije in Amerike. Slovenijo bodo letos zastopali domačini, člani Akademskega mešanega pevskega zbora Maribor pod dirigentskim vodstvom Tadeje Vulc. Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana bodo jutri premierno uprizorili veseloigro Heinricha von Kleista ''Razbiti vrč'', zgodbo, ki kljub temu, da je bila napisana na začetku 19. stoletja, še vedno odmeva v sodobnosti. 10. festival Tresk – obračun glasbe in založništva v jubilejnem 50. letu Radia Študent odpira RŠ-evo festivalsko sezono pomlad/poletje 2019. Danes in jutri bo predstavil številne založnike, distributerje in ustvarjalce. 10. festival Tresk, ki ga skupaj s koncerti in sejmiščem oblikujeta konferenčni in spremljevalni del z okroglo mizo, delavnicama in natečaji, se prvič podaja tudi v mednarodne vode.


10.04.2019

Še ni naslova

V ponedeljek se je v Kranju s podelitvijo nagrad končal 49. Teden slovenske drame. Zmagala je deveturna gledališka predstava z naslovom Še ni naslova.


09.04.2019

Videofestival Narave 16 in premiera Ne bom več hodil tu, 1.del

Videofestival Narave 16 predstavlja video dela, ki temeljijo na podobah narave, zaznamujejo pa ga tudi ljudje in njihove narave. Letošnji 16. Videofestival Narave bo od 9. do 12. aprila v Bežigrajski galeriji 2 predstavil video dela avtorjev in avtoric različnih generacij. Premiera novega plesnega performansa plesalca, plesnega pedagoga in koreografa Igorja Sviderskega "Ne bom več hodil tu", 1.del bo v Galeriji Alkatraz v AKC Metelkova mesto v Ljubljani.


05.04.2019

Boris Lurie in NO!art in opera Andrea Chénier

V Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu bodo z razstavnim projektom ”Boris Lurie in NO!art” prvič v Sloveniji predstavili izbrana dela s provokativnih razstav, ki so v prvih dveh desetletjih po drugi svetovni vojni razburkale živahno newyorško umetniško dogajanje. Razstava obravnava newyorški umetniški svet 50. in 60. let skozi alternativno umetnost in NO!art, pa tudi skozi zgodovinske resnice, povezane z Judi in holokavstom. V mariborski Operi bodo nocoj znova premierno uprizorili znano veristično opero iz časa francoske revolucije ''Andrea Chénier'' Umberta Giordana. Opero, v kateri ne manjka pretresljivih glasbenih izpovedi, kafkovsko obarvanih sodnih procesov in celo plesnih točk z razkošne zabave pariške aristokracije, v sodelovanju z operno hišo iz Trsta je režirala Sarah Schinasi, dirigent je Loris Voltolini. V naslovni vlogi bo nastopil Renzo Zulian, kot njegova izvoljenka Maddalena di Coigny pa Sabina Cvilak.


03.04.2019

Pogovor: Urša Premik, fotografinja

Urša Premik trenutno razstavlja v ljubljanski galeriji Kresija. Tam na ogled postavlja forografije svoje babice Hilde – oziroma Super Hilde. To ni tradicionalna babica, kot bi si jo lahko predstavljali … ampak je to Hilda v vesoljski obleki, rock Hilda, Hilda kraljica Elizabeta. “Tudi doma ni običajna babica, res je posebna in jo neverjetno spoštujem. To je bistvo, da smo vsi lahko tisto, kar si želimo. In babico sem najprej želela upodobiti kot kraljico, ker sem vedno govorila, da je babica moja kraljica.”


02.04.2019

51. mednarodno srečanje pisateljev in razstava Svetloba-tema-svetloba

Na Bledu se bo jutri uradno začelo 51. mednarodno srečanje pisateljev. V središču letošnjega srečanja bosta: pisanje za otroke in mlade in pomen predstave drugega. Naslova četrtkovih okroglih miz sta ''Domišljija in stvarnost – prebujanje mladih za literaturo'' in ''Predstava o drugem: pot do miru ali pot do vojne''. Letošnje srečanje pisateljev na Bledu, ki bo v organizaciji Slovenskega centra Pen potekalo od 3. do 5. aprila, spet uvaja program Bled pred Bledom. Danes bo v dvorani slovenskega centra PEN in Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani gost hrvaški pesnik, umetnostni zgodovinar, kritik, prevajalec in prijatelj Slovenskega centra PEN Tonko Maroević. Njegovo zbirko pesmi v slovenščini Štiriročno so prevedli Boris A. Novak, Marjan Strojan in Miha Pintarič. Na številnih samostojnih in selekcioniranih razstavah, doma in v tujini, tudi na letošnjem slovenskem bienalu ilustracije in z izbrano ilustracijo v formatu razglednice tudi na letošnjem 56. sejmu otroških knjig v Bologni, se predstavlja Andreja Peklar. Njene ilustracije za odrasle so do 26. maja na ogled na razstavi ''Svetloba-tema-svetloba'' v Peterokotnem stolpu Ljubljanskega gradu.


29.03.2019

Pljuča; Pasijonski dan

V Mali drami SNG Ljubljana bo letošnjo sezono zaokrožila prva slovenska uprizoritev igre angleškega dramatika Duncana Macmillana Pljuča v režiji Žige Divjaka. S Pasijonskim dnem se v Škofji Loki začenjajo letošnji Dnevi Škofjeloškega pasijona, ki so povezani z najstarejšim ohranjenim dramskim besedilom v slovenskem jeziku


20.03.2019

Vzkrik s premierami

Jutrišnji večer, poleg filmske premiere filma Tovor v Kinodvoru, prinaša tudi dve gledališki. Slovensko narodno gledališče Nova Gorica na mali oder postavlja sedmo premierno uprizoritev sezone z naslovom Nekaj ljudi išče srečo in crkne od smeha, ki so jo podnaslovili Groteska o luzerjih treh generacij. Lutkovno gledališče Maribor pa jutri, prav na svetovni dan lutk, pripravlja premierno uprizoritev predstave Šivilja in škarjice, pravljice Dragotina Ketteja. Na oder Slovenskega mladinskega gledališča danes prihaja predstava Andreja Rozmana Roze Baal. Mladinsko gledališče je tudi eden od producentov festivala Vzkrik.


19.03.2019

30 najboljših

''30 najboljših: iz zakladnice literarnega natečaja revije Mladika'' je antologija, ki predstavlja izbor nagrajenih novel literarnega natečaja revije Mladika med letoma 1973 in 2016: 30 zgodb avtorjev različnih generacij iz različnih geografskih področij – iz zamejstva, Slovenije in emigracije. Roman Prah, ki je izšel pri založbi Mladika, je delo pisatelja, pesnika, gledališkega kritika in esejista Marija Čuka. Prah je tudi roman njegove t. i. tržaške trilogije, ki odslikava stanje in razmere posameznika onstran slovenskega državnega ozemlja. V Mestni galeriji Nova Gorica je do 5. aprila na ogled kuratorska razstava Andreja Medveda z naslovom To phôs, svetloba, lumen … in tema kot črno sonce v sliki in sodobni poeziji; 2 generaciji: slikarstvo – poezija.


15.03.2019

Premiere v Trstu, Ljubljani in Mariboru

V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu bodo premierno uprizorili Goldbergove variacije Georga Taborija v režiji Roberta Waltla. Drama SNG Ljubljana s krstno uprizoritvijo Ali: Strah ti pojé dušo v režiji Sebastijana Horvata odpira tudi novo prizorišče Fassbinderplac v Železniškem muzeju. Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor pa bo v Stari dvorani premierno uprizorila dramo po romanu Henryja Jamesa Krila golobice v režiji Matjaža Bergerja.


12.03.2019

Zrcalka, Tri Evine hčere, Noč knjige - vodnik za izvedbo in Pametna bitja

Prvi del fantazijske tetralogije Zrcalka francoske pisateljice Christelle Dabos z naslovom Zimska zaročenca, roman Tri Evine hčere ene najopaznejših turških sodobnih avtoric Elif Shafak in Noč knjige – vodnik za izvedbo so knjižne novosti založbe Sanje. Pametna bitja pa je naslov razstave dunajskega umetnika Benjamina Nachtigalla, ki je na ogled v ljubljanski galeriji Ravnikar.


08.03.2019

Baletna predstava Hora - Cantata in razstavi

V mariborskem gledališču se bo ob 19.30 začela druga baletna premiera z umetninama prvič na romunsko in italijansko etno glasbo Hora – Cantata koreografov Edwarda Cluga in priznanega italijanskega mojstra giba Maura Bigonzettija. Na lendavskem gradu bodo danes odprli razstavo z naslovom Orient & Okzident (Vzhod in Zahod). Na 10. razstavi iz cikla Velikanov svetovne likovne umetnosti bodo do konca avgusta na ogled dela avstrijskega umetnika Friedensreicha Hundertwasserja in japonskega avtorja Shoichija Hasegawe. Prazgodovinska ladja iz Zambratije je eno pomembnejših odkritij pomorske arheologije na Jadranu in v Sredozemlju. Najstarejša najdba v celoti šivane barke v Sredozemlju je iz Istre. Odkrili so jo pred enajstimi leti nedaleč od Savudrije. Replika dela ladje in podrobna razstava o njenem odkritju in obdelavi podatkov je zdaj na ogled v piranskem Pomorskem muzeju. Inovativna razstava ''Zambratija, šivana barka'', ki je delo kustosov Arheološkega muzeja Istre iz Pulja, bo v Pomorskem muzeju v Piranu gostovala do 28. aprila.


Stran 49 od 121
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov