Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


20.07.2018

Dobimo se pred Škucem

Festival 'Dobimo se pred Škucem' in vtisi z njujorške razstave "Arhitektura v Jugoslaviji 1948 - 1980.(Boštjan Vuga in Matevž Čelik)


18.07.2018

Arheologija in filmski festivali

V oddaji o arheoloških odkritjih na Kapiteljski njivi v Novem mestu ter o 65.filmskem festivalu, ki ta teden poteka v Pulju. Pa še o čem.


11.07.2018

Poletni kino na Krasu

Kultura 202.


04.07.2018

21. Ana Desetnica, 23. Festival Bled, Matrika

Letošnja 21. Ana Desetnica je svoje popotovanje začela v Mariboru, nato je karavana mednarodnega festivala uličnega gledališča v organizaciji Gledališča Ane Monro obiskala Krško, Novo Gorico, Ilirsko Bistrico, v tem tednu jo bo pot peljala še v Šoštanj, Novo mesto, Sežano, Celje, Škofjo Loko in, seveda, v domače mesto Ljubljano. V prestolnici Ana, zdaj 21-letnica, svoj štiridnevni pohod z geslom ''Mesto, moja dnevna soba'' začenja danes ob 18ih, in to v dnevni sobi, ki jo je po uspešnem dogovoru z mestnimi oblastmi, s Slovenske ceste preselila v nov prostor: v Park slovenske reformacije in na Gosposvetsko cesto. Po današnjem uvodnem dnevu 21. Ane Desetnice bo zaradi premika prizorišč otvoritvena, glavna poetično-ognjena predstava Zadnja simfonija jutri. Do sobote se bo zvrstil pester repertoar ulično-gledaliških, cirkuških in plesnih predstav ter različnih intervencij v izvedbi umetnikov iz 18ih držav. Že 23 let se na Bledu zbirajo najboljši izvajalci klasične glasbe, ki v dveh tednih okrasijo Bled s čudovito zvočno podobo. Slavnostno odprtje Festivala Bled bo že danes zvečer v blejski župnijski cerkvi sv. Martina, kjer bodo nastopili študentje Univerze za glasbo na Dunaju pod vodstvom profesorja Michaela Frischenschlagerja. Kot vsako leto so rdeča nit in osnova Festivala Bled mojstrski tečaji, ki jih vodijo priznani profesorji z vsega sveta. Letos potekajo od 30. junija do 18. julija in imajo 98 tečajnikov, od tega 46 iz Slovenije. Festival Bled bo na različnih blejskih lokacijah potekal od 4. do 17. julija, zvrstilo pa se bo štirinajst koncertnih večerov. ''Matrika'' je naslov likovne razstave Suzane Brborović in Uroša Weinbergerja, ki bo od danes do konca julija na ogled v Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana.


03.07.2018

13. OrkesterkamP, 22. SAXGO, 19. Sajeta

Bovec je že teden dni znova glasbeno središče orkestrske in komorne glasbe ter 13-e izvedbe mednarodnega festivala in orkestrske šole OrkesterkamP. Nova Gorica je že od petka v znamenju saksofona, v različnih kontekstih klasičnih skladb, jazza in raznovrstnih drugih sodobnih stilov, v katerih se razkrivajo vse njegove izrazne posebnosti. Letošnje mednarodno srečanje saksofonistov SAXGO, ki bo potekalo do sobote 7. julija, je že 22. leto zapored zbirališče mladih nadobudnih saksofonistov iz Slovenije in tujine. Na sotočju rek Tolminke in Soče pa se danes začenja Sajeta.19. kreativni tabor Sajeta, najstarejši tolminski festival, ki bo potekal do nedelje, povezuje različne ustvarjalne prakse in izkušnje, poleg glasbe pa ga sooblikujejo delavnice, predavanja, filmske projekcije, razstave, performansi, program za otroke. Na glasbenem prizorišču tokrat gosti ustvarjalce iz Francije, Avstrije, Norveške, Italije, Švice, Nemčije, Srbije, Nizozemske in Slovenije.


29.06.2018

Jože Tisnikar, Smrt ni konec; Festival Sanje v Medani

Z razstavo Smrt ni konec se v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu spominjajo 90-letnice rojstva in 20. obletnice smrti slikarja Jožeta Tisnikarja. Ta je zelo zaznamoval tamkajšnje kulturno življenje, njegova dela pa prištevajo med največje slikarske dosežke slovenske in evropske figuralne modernistične umetnosti. Na festivalu Sanje, ki ga založba Sanje pripravlja že 17-to leto, od leta 2010 v Goriških Brdih, se je doslej zvrstilo že več kot 2000 dogodkov. Letošnji 9. festival Sanje v Medani se bo nocoj začel s pesniškim potovanjem Potni list. Vse dogodke letošnjega festivala, ki ga sooblikujejo poezija, glasba, filmi, 9-i otroški festival Šmartno, pravljična vas, razstava in Forum Sanje tokrat s predavanjema Barbare Stegel in Andreja Detele, povezuje Potni list – pesnitev, s katero malteški pesnik Antoine Cassar potuje po vsem svetu, še posebej v države, ki se spopadajo z begunstvom.


27.06.2018

Festivalsko poletje v Ljubljani

Junij se počasi bliža h koncu in naznanja začetek že 59. Ljubljana Jazz Festivala in 66. Ljubljana Festivala. S koncertom domačega violenčilista in skladatelja Kristjana Kranjčana se bo danes ob 19-ih v Cankarjevem domu začel prvi, na Kongresnem trgu pa bo jutri, 28. junija zagledala luč življenja svetovna premiera predstave Sfera mundi – Potovanje okrog sveta v koprodukciji skupine La Fura dels Baus in Festivala Ljubljana. Otvoritvena predstava pripoveduje zgodbo o odpravi Ferdinanda Magellana, enem izmed prvih in največjih raziskovalnih projektov v zgodovini človeštva, s katerim je bilo dokazano, da je Zemlja okrogla.


22.06.2018

26. Lent

Festival Lent že več kot četrt stoletja ob vstopu v poletje Maribor spremeni v velikanski oder in živahno stičišče umetniških izrazov, kultur in jezikov z vsega sveta. V Pilonovi galeriji v Ajdovščini so včeraj odprli drugo razstavo iz cikla ''Sodobno slovensko slikarstvo''. Ta v izboru kustosa Andreja Medveda predstavlja štiri avtorje: Metko Krašovec, Emerika Bernarda, Živka Marušiča in Marka Jakšeta


19.06.2018

9. Festival migrantskega filma

Deveti Festival migrantskega filma, ki ga ob svetovnem dnevu beguncev – 20. juniju – organizira Slovenska filantropija, tudi letos potuje po Sloveniji. Projekcije in spremljevalni dogodki, ki osvetljujejo različne teme in plati migracij, azila, življenja beguncev ter integracije priseljencev v novo družbeno okolje, bodo po Novem mestu tudi v Murski Soboti, Velenju, Lendavi, Mariboru, Logatcu, Črnomlju, Žalcu, Vipavi. Metliki, Ljutomeru in Ljubljani. V programu letošnjega festivala, ki v ospredje postavlja aktualne zgodbe, povezane z azilnimi politikami, migracijami in begunstvom, je 19 filmov iz 13ih držav.


13.06.2018

Od Pohlepa do Ukrepa

Pri novomeški založbi Goga je izšla zbirka kratkih zgodb Pohlep Mihe Mazzinija, detektivski roman Medsočje Mirta Komela in poezija Esada Babačića z naslovom Odrezani od neba. V Ljubljani pa se jutri začne tudi 6. mednarodni festival plesnih perspektiv Ukrep.


12.06.2018

Slišati sliko, videti zvok; LP film Laibach

''Slišati sliko, videti zvok – Zgodovina radijske igre v Sloveniji'' je knjiga avtorja Aleša Jana, ki obravnava zgodovino radijske igre v slovenskem kulturnem prostoru od njenih začetkov do danes. Dokumentarec ''Glasba je časovna umetnost 3, LP film Laibach'' režiserja Igorja Zupeta je tretji v seriji filmov o ključnih ploščah, ki so pisale slovensko glasbeno zgodovino. Z današnjo premiero filma ''LP film Laibach'' Kinodvor na Kinodvorišču v Ljubljani začenja letošnjo sezono poletnih projektov kina na prostem.


08.06.2018

V kraljestvu Zlatoroga

V kraljestvu Zlatoroga, avtor glasbe Andrej Goričar, 19. junij Mojstrana.


06.06.2018

Kino Otok in Predstava za turiste

V tokratnih Kulturnicah predstavimo letošnji Kino Otok in premiero predstave Predstava za turiste


30.05.2018

Na kavi s Katjo Perat in Jelo Krečič

V oddaji predstavljamo dve knjigi in dve avtorici. Obe sta pri založbi Beletrina v teh dneh izdali roman: Katja Perat po dveh uspešnih pesniških zbirkah roman Mazohistka, Jela Krečič pa svoj drugi roman Knjiga drugih.


25.05.2018

Knjižnica (in knjige) pod krošnjami

Z brisačo okoli vratu in mladostjo v srcu smo se v Kulturnicah posvetili predvsem knjigam in branju. Že 14. sezono se v nekaterih krajih odpirajo Knjižnice pod krošnjami. Prelistali pa smo tudi dve mladinski knjižni novosti: Neskončen stolp želv Johna Greena in roman Vse, vse Nicole Yoon.


22.05.2018

Valvasorjeva nagrada za življensko delo

Ne le da je 18. maj dan, ko smo zaznamovali mednarodni dan muzejev, in da se je maja pred 377-imi leti rodil znanilec razsvetljenske miselnosti na Slovenskem, Janez Vajkard Valvasor, maj je tudi mesec, ko Slovensko muzejsko društvo podeli nagrade za posebne dosežke v muzejstvu, poimenovane prav po slovenskem polihistorju. Letošnjo nagrado za življenjsko delo je dobil magister Andrej Dular, ki pravi, da se ob omembi Valvasorja med drugim spomni tudi njegovih vedut kranjskih mest, med njimi je upodobljena tudi Metlika. Iz tega mesta sam izvira in tam stoji Belokranjski muzej, v katerem je bila njegova prva služba. Kot so zapisali v utemeljitvi nagrade, je Andrej Dular izvrsten poznavalec belokranjskega vinogradništva in vinarstva, zidanic, preučeval pa je tudi žbularijo.


18.05.2018

Hiperpovezani muzeji; Titanik; Vizije

Mednarodni dan muzejev na temo ''Hiperpovezani muzeji: novi pristopi, novi obiskovalci.'' in odprtje tradicionalne razstave državnih muzejev na muzejski ploščadi Metelkova Premiera muzikala Titanik pod taktirko Dana Kalouska in v režiji Stanislava Moše - Opera in Balet Slovenskega narodnega gledališča Maribor Festival mladinske ustvarjalnosti Vizije v Novi Gorici – sklepni dogodek letšnjega 5. Tedna ljubiteljske kulture


16.05.2018

Oblikovanje prihodnosti; Globoko nad nami; Macbeth

Oblikovanje prihodnosti. Keramika in njene dimenzije – potujoča razstava (del evropskega projekta Keramika in njene dimenzije, ki poteka v okviru evropskega programa Ustvarjalna Evropa) in osrednja razstava IV. Mednarodnega trienala Unicum 2018 v Narodnem muzeju Slovenije Globoko nad nami – pregledna razstava del slikarke Maruše Šuštar v Bežigrajski galeriji 2 Macbeth skladatelja Giuseppa Verdija v režij Jerneja Lorencija – zadnja premiera v letošnji sezoni v ljubljanski Operi


15.05.2018

Filmske kulturnice iz Cannesa

V Cannesu poteka že 71. filmski festival. Podrobno ga spremlja Nina Zagoričnik.


Stran 54 od 121
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov