Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.