Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


10.03.2017

Tisti občutek padanja; Teorema; Stripovsko desetletje. Strip v Sloveniji 2006–2016'

V Slovenskem narodnem gledališču Maribor bo ob 20-ih premiera drame Tisti občutek padanja sodobnega britanskega avtorja Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Tudi v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so pred novo premiero. Na velikem odru bodo drevi uprizorili igro Teorema, nastalo po istoimenskem romanu Piera Paola Pasolinija v režiji Sebastjana Horvata. ''Stripovsko desetletje. Strip v Sloveniji 2006–2016'' predstavlja razstava, ki jo bodo ob 19.00 odprli v Galeriji sodobne umetnosti v Celju. Razstava je tretje nadaljevanje preglednih razstav stripovske produkcije, ki jih je Center sodobnih umetnosti Celje zastavil z namenom predstavitve slovenske ustvarjalnosti v desetletnih obdobjih. Na ogled bo od danes do 7. maja.


08.03.2017

Kinderland; 8. Gibanica; 14. Fabula, Knjižni novosti

Krstna uprizoritev Kinderland, ki je nastala na podlagi istoimenskega romana moldavske avtorice Liliane Corobca v režiji Daniela Daya Škufce. v Mestnem gledališču ljubljanskem 8. Bienale slovenske sodobne plesne umetnosti Gibanica 2017 14. Festival Literature sveta - Fabula 2017 – dogodek Lastno življenje v Narodni galeriji Knjižni novosti založba Sanje: ''Vsi moramo biti feministi'' – slovenski prevod uspešnice pisateljice Chimamande Ngozi Adichie in ''Kaj lepega povej'' – darilni pesniški album Svetlane Makarovič


03.03.2017

Premieri; Fabula

Premiera nove otroške predstave za pogumne otroke Hud pesjan, ki jo je ustvaril Iztok Kovač skupaj s plesalci EnKnapGroup - v Centru kulture Španski borci v Ljubljani Premiera baleta Favn - Carmen - Bolero v koreografiji Edwarda Cluga, Valentine Turcu in Johana Ingerja - v SNG Maribor 14. Festival Literature sveta - Fabula 2017 v Ljubljani


01.03.2017

11. DEF; Bližnji plani

Na 11. mednarodnem festivalu Dnevi etnografskega filma (DEF) bo na ogled 27 filmov, ki so jih ustvarili etnologi in antropologi, pa tudi neodvisni filmarji in dokumentaristi. Pester nabor filmov, od kratkometražnih do celovečernih, se bo od danes do sobote vrtel v Slovenski Kinoteki. V Plesnem teatru v Ljubljani bo jutri zvečer premiera solo plesne predstave koreografinje in plesalke Magdalena Reiter z naslovom Bližnji plani.


24.02.2017

Zini; (ah), Te orglice

Z razstavo ‘’Zini!, Sodobna zinovska produkcija’’ v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani nadaljujejo niz razstav, v katerih se osredotočajo na fenomene tiskane produkcije. Razstava, ki bo na ogled do 28. maja, je aktualna predstavitev produkcije umetniških zinov, njene diferenciacije in mreženja med ustvarjalci. V Trebnjem in v Mokronogu bo jutri potekal 18. Mednarodni festival ustne harmonike (ah), Te orglice.


22.02.2017

Sonoseizmična zemlja; Nove knjige, Mjuzikel Trač ali Mnogo hrupa za nič

Odzivna instalacija Sonoseizmična Zemlja omogoča vstop v planetarno perspektivo, v čutno in haptično razmerje med človekom in planetom. Razstavo Saše Spačal in Ide Hiršenfelder bodo odprli danes in bo do 10. marca na ogled v ljubljanski Aksiomi. Tri nove knjižne izdaje založbe Beletrina so: Zapiski iz podtalja, Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega - nov prevod Urše Zabukovec, ki je napisala tudi obsežno spremno študijo, ter romaneskna prvenca Poletje v gostilni avtorice Lare Paukovič in Vlažne duše avtorja Mohorja Hudeja. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega bo jutri na ogled krstna uprizoritev mjuzikla Trač ali Mnogo hrupa za nič avtorskega tandema, ki ga sestavljata komedijski libretist Gašper Tič in skladatelj Davor Herceg. Mjuzikel, ki je nastal v koprodukciji z Gledališčem Koper, sta režirala Jaka Ivanc in Gašper Tič.


17.02.2017

Romeo in Julija; Stenica

V Slovenskem ljudskem gledališču v Celju bodo nocoj na oder premierno postavili, kot pravijo sami, najzahtevnejši projekt te gledališke sezone. Uprizorili bodo Shakespearjevo tragedijo Romeo in Julija. Pod celjsko uprizoritev pa se podpisuje režiser in dramaturg Matjaž Zupančič. Z uprizoritvijo Stenice, ki jo je po motivih pravljične komedije Vladimirja Vladimiroviča Majakovskega režiral Jernej Lorenci, si bodo gledalci lahko jutri zvečer v kranjskem Prešernovem gledališču premierno ogledali koprodukcijo z Mestnim gledališčem Ptuj.


15.02.2017

Retrospektiva: Jože Babič; Knjiga: Hiša

Retrospektiva filmov ob stoletnici rojstva slovenskega filmskega in gledališkega ustvarjalca Jožeta Babiča v Slovenski Kinoteki. Roman Hiša je knjižni prvenec gledališke režiserke Ivane Djilas.


10.02.2017

Dan odprtih vrat DSP; Evolucijski zdrs

V Društvu slovenskih pisateljev so ''Dan odprtih vrat'' začeli s predstavitvijo prevodov del slovenskih avtorjev v tuje jezike: s prvo antologijo slovenske poezije v hebrejščini z naslovom ''Gorim in ne morem tišine doseči'', ki je tudi prva iz slovenskega jezika prevedena knjiga v Izraelu; z antologijo poezija slovenskih pesnikov in pesnic v hrvaščini ''Ovdje i sada (Panorama novijeg slovenskog pjesništva)'', z antologijo sodobne slovenske drame v ruščini. Predstavili so tudi nov prevod romana Draga Jančarja ''Nocoj sem jo videl'' v finščino. V Stari elektrarni v Ljubljani bo premiera predstave Evolucijski zdrs režiserke Nine Šorak in dramaturginje Urše Adamič . Njuna tretja predstava je nastala v produkciji KUD-a Transformator.


07.02.2017

Kulturnice 7.2.

Kultura 202.


03.02.2017

Staromodna komedija; Resonance časa; Knjižne novosti

Na Malem odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo nocoj premiera predstave Staromodna komedija avtorja Alekseja Nikolajeviča Arbuzova, ki jo na mariborski gledališki oder postavlja režiserka mlajše generacije Ajda Valcl. ''Resonance časa'' je naslov razstave fotografij Lada Jakše, ki jo bodo ob umetnikovi 70-letnici v Mestni galeriji v Novi Gorici odprli ob 19.00. Na ogled bo do 24. februarja. Štiri nove knjige v zbirki Kapučino Mladinske knjige so: Skrivni dnevnik Henrika Groena, starega 83 in 1 ; komedija Jonasa Jonassona Morilec, ki je hotel v nebesa, prvenec britanske pisateljice Rachel Joyce Nenavadno romanje Harolda Frya in roman čilsko-ameriške pisateljice Isabel Allende Japonski Ljubimec.


01.02.2017

Odpori; Umetnost in teorija, MENT

V Anton Podbevšek Teatru iz Novega mesta so se v luči 100 letnice ruske revolucije in prelomnih dogodkov iz prejšnjih stoletij odločili, da bo letošnji gledališki program potekal pod naslovom ''Odpori''. Na sporedu bodo štiri premiere, ki prinašajo štiri zanimive zgodbe. ''Umetnost in teorija'' slikarja Boštjana Jurečiča je letošnja prva razstava v Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani. Na ogled bo od 2.do 24.februarja. Predstavniki različnih zvočnih umetnosti bodo svoje ustvarjanje predstavljali od 1. do 3. februarja na različnih prizoriščih mednarodnega glasbenega festivala in konference MENT Ljubljana 2017.


31.01.2017

Monica Bellucci

Vsi se je še najbolj spomnimo iz filma Malena, ki jo je kot igralko popeljal do svetovnega slovesa, a svojo kariero je italijanska igralka Monica Bellucci začela že mnogo prej. Po karieri manekenke se je na začetku devetdesetih prvič spoznala s filmom, leta 1992 je že zaigrala v filmu izjemnega režiserja Francisa Forda Coppole Bram Stoker’s Dracula. Po nastopih v nekaj italijanskih komedijah in vlogi ob boku Gena Hackmana in Morgana Freemana, sta jo Evropa, še bolj pa Združene države, spoznale prav po glavni vlogi v Tornatorejevem filmu Malena iz leta 2000. Postala je prepoznavna igralka, mnoga mednarodna sodelovanja so jo tudi pripeljala do vloge Bondovega dekleta oziroma ženske v filmu Spectre, te dni pa je v Trstu na 28. filmskem festivalu predstavila svoj novi film Na mlečni poti oziroma Na mlečnom putu režiserja Emirja Kusturice.


27.01.2017

Gledališke premiere

Judovski pes, Ljudski demokratični cirkus Sakešvili , Antigona in Rensko zlato.


25.01.2017

Madama Butterfly

O premieri Puccinijeve opere Madama Butterfly z režiserjem Vinkom Möderndorferjem.


20.01.2017

Premiera Vojna in mir; pregledna razstava Andraža Šalamuna; koncert; festivala

Na Festivalu Tolstoj, iskalec resnice v Cankarjevem domu bo jutri premiera predstave Vojna in mir v koprodukciji Cankarjevega doma, Drame SNG Ljubljana in Mestnega gledališča ljubljanskega. Avtor dramatizacije in režiser uprizoritve Tolstojevega romana je Silviu Purcărete. Pregledna razstava Andraža Šalamuna v Moderni galeriji bo na ogled od 20. januarja do 9. aprila. Na 11. mednarodnem festivalu tolkalnih skupin BUMfest v Žalcu se bodo od danes do nedelje predstavili žanrsko različne tolkalne zasedbe in posamezniki iz Avstrije, Danske, Hrvaške, Belgije in Nemčije. Z glasbeno-plesnim spektaklom Oživele slike se bo Folklorno društvo Gartrož iz Nove Gorice predstavilo jutri v Kulturnem domu v Novi Gorici. 28. filmski festival v Trstu danes odpira film Učiteljica režiserja Jana Hrebrejka, 29. januarja pa ga bo sklenil film Na mlečni poti režiserja Emirja Kusturice.


18.01.2017

Knjige, razstava, predstava

Cankarjeva založba je lani izdala 68 knjig, od tega 55 novosti. Med njimi je bila tudi knjiga leta. Avtorji so lani prejeli številne nagrade, ki so si jih prislužili z deli z vseh poglavitnih področij delovanja založbe. Letos bo v uveljavljenih zbirkah Cankarjeve založbe izšlo približno 50 novih del. Prva knjiga iz programa leta 2017 bo knjiga letošnjega Prešernovega nagrajenca Aleša Bergerja z naslovom ''Arles, večkrat''. Danes pa je Cankarjeva založba predstavila še knjigo z letnico 2016: ''Ime česa je konec knjige'' avtorjev Mihe Kovača in Roka Gregorina. Razstava ''Marko Jakše Slepa čez gluhonemega'' je do 11. februarja na ogled v galeriji mariborske Kible. Marko Jakše, dobitnik mnogih mednarodnih in domačih nagrad, leta 2015 je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, se v Mariboru predstavlja s serijo osmih najnovejših slik, nastalih v zadnjih dveh mesecih in s šestimi slikami z lanske razstave Rekvijem za socializem v ljubljanski galeriji Celica. S predstavo "Bogovi, dajte, da bom tak" bodo jutri v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici zaznamovali 40. obletnico Amaterskega mladinskega odra. Na njem se je v štirih desetletjih urilo več kot 400 mladih, ki je ustvarilo več kot 50 predstav.


21.12.2016

12. slovenski bienale ilustracije; Iskalci memgeneze; Noč kratkih filmov

V Cankarjevem domu bodo danes odprli 12. slovenski bienale ilustracije in podelili nagrado, plakete in priznanja Hinka Smrekarja. V Galeriji Alkatraz v AKCju Metelkova mesto v Ljubljani nova dela na razstavi z enigmatičnim naslovom Iskalci memgeneze predstavlja Aleksandra Saška Gruden. Na zimski solsticij so se pred petimi leti v Franciji spomnili najkrajše filmske forme in ustanovili Mednarodni dan kratkega filma. Število držav, pridruženih dogodku, se povečuje, letos jih je že več kot petdeset po vsem svetu. Slovenija se je iniciativi pridružila leta 2014. Noč kratkih filmov poteka na pobudo Slovenskega filmskega centra.


20.12.2016

Svetlana Makarovič

Svetlana Makarovič je te dni podpisovala tri svoje knjige. S pesnico se je pogovarjala Nina Zagoričnik.


14.12.2016

Knjige in razstava

Knjižne novosti založbe Sanje in razstava fotoreporterjev časopisa Delo.


Stran 61 od 121
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov