Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


13.04.2016

Kurja polt

Najdrznejši in najdirektnejši med žanri, filmska grozljivka, ostaja v fokusu festivala žanrskega filma Kurja polt. Letošnji tretji festival Kurja polt s kulti, klasikami in žanrskimi odpadniki bo do nedelje potekal v Slovenski Kinoteki in Kinodvoru.


12.04.2016

Neli ni več, Zbirka kot volja in predstava, Mama

Premiera predstave Neli ni več, odprtje razstave Zbirka kot volja in predstava in slovenska premira filma Mama


11.04.2016

Nikola Tesla - človek prihodnosti

V veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma bodo nocoj ob 20-ih odprli razstavo z naslovom Nikola Tesla - človek prihodnosti. To so pripravili v sodelovanju z Muzejem Nikola Tesla v Beogradu.


08.04.2016

Will in svet; Gusar, (Moj) Devetsto

Biografija Williama Shakespeara z naslovom ''Will in svet'' Stephena Greenblatta je Knjižna novost založbe Beletrina. Stephena Greenblatt. ameriški literarni kritik, akademik teoretik, eden največjih specialistov za renesanso in v zadnjih desetletjih gotovo eden najbolj izpostavljenih poznavalcev Williama Shakespeara bo 30. junija gostoval na festivalu Shakespeare za vedno v Cankarjevem domu. Premieri: - romantični balet ''Gusar'' skladatelja Adolpha Adama v SNG Opera in balet Maribor - ''(Moj) Devetsto'' - avtorski projekt Patrizie Jurinčič v Slovenskem stalnem gledališču Trst


04.04.2016

Bologna

V spomladansko razpoloženi Bologni, središču Emillie Romagne – v mestu, ki se ponaša z najstarejšo univerzo v Evropi – so danes odprli že tradicionalni največji knjižni sejem otroške in mladinske literature na svetu. Zdaj pa še o eni današnjih gledaliških predstav, ki sodi v teden slovenske drame; ta se bo končal v soboto. Radijsko-gledališka predstava Tolkalo je sicer iz leta 2015, a je prav danes še kako aktualna, saj govori o tem, kako tuja multinacionalna družba ob pomoči slovenske podružnice s sedežem v davčni oazi dobi dovoljenje za svoje sporno početje v naši državi.


01.04.2016

Glas iz davnine

Mednarodno uveljavljeni glasbenik Nejc Lavrenčič, pianist, ki je študiral v Bruslju in se specializiral v interpretaciji samospeva, je prejel že številne nagrade - tako na domačih kot na tujih tekmovanjih. Izvajanje samospeva ga je poneslo tudi na prestižna prizorišča in festivale v ZDA, Kanadi, Franciji, Španiji in Belgiji. Kot umetniški in programski vodja je zasnoval ciklus Glas iz davnine. Pet koncertov v organizaciji Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Kulturno umetniškega zavoda PerArtem se bo zvrstilo na novem koncertnem prizorišču v ljubljanskem Tivoliju, v Cekinovem gradu. V Ljubljani se danes začne 17. Mednarodni klubski festival Orto fest. Na klubskem festivalu z najdaljšo tradicijo, ki spodbuja delovanje klubskega prizorišča in bogati kulturni utrip prestolnice, bo na odru Orto bara v 27ih dneh nastopilo kar 34 domačih in tujih glasbenih skupin.


31.03.2016

(NI)SEM

Prva slovenska plesna zasedba flamenka CoraViento bo danes na odru Katedrale Kina Šiška v Ljubljani premierno predstavila plesno-glasbeno predstavo z naslovom (NI)SEM. Projekt, ki premika meje domače umetnosti flamenka, združuje plesalce, glasbenike in ustvarjalce z različnih področij in držav. ''Nočna nezgoda'', ''Vsa ta nevidna svetloba'', ''Moj Mihael'', ''Kotlar, krojač, vojak, vohun'' so knjižne novosti v zbirki Roman založbe Mladinska knjiga.


30.03.2016

Festival Frankofonskega filma

Pri nas imamo tudi leta 1966 ustanovljeni Francoski inštitut, ki je del mreže francoskih kulturnih ustanov v tujini. Mednarodna organizacija za frankofonijo namreč združuje 80 držav; od teh jih ima 23 status opazovalke. Med njimi je tudi Slovenija. Poslanstvo instituta je širjenje francoskega jezika in kulture in del tega je tudi festival frankofonskega filma, ki so ga letos pripravili že petič – a njegov namen ni samo to.


25.03.2016

Butnskala & 46. TDS

V nedeljo, 27. marca, na Svetovni dan gledališča, bo v Prešernovem gledališču v Kranju slavnostno odprtje 46. Tedna slovenske drame. Na otvoritveni slovesnosti bo Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo strokovna priznanja letošnjim dobitnikom. Premierna uprizoritev Butnskale Emila Filipčiča in Marka Derganca v režiji Vita Tauferja, ki sta pripravila Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko mladinsko gledališče, pa bo odprla letošnji festival Teden slovenske drame.


24.03.2016

Kinotrip in Ljubezen do bližnjega

Danes v Kulturnicah o filmskem festivalu mladih za mlade Kinotrip v Kinodvoru, omenili bomo kar dve premieri za najmlajše čeških avtorjev. In nov avtorski projekt po Kralju Ubuju Jerneja Lorencija »Ljubezen do bližnjega« v Novi gorici.


21.03.2016

Svetovni dan poezije

21. obeležujemo Svetovni dan poezije in Svetovni dan lutk.


18.03.2016

Nosorogi

Ionescovi Nosorogi bodo gostovali na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma. S predstavo, ki je nastala ob dvajsetletnici Ionescove smrti in je izvrstna učna ura zgodovine gledaliških avantgard 20. stoletja, bo nastopilo Narodno gledališče Marina Sorescuja iz romunske Krajove. Enigmatično Ionescovo dramo Nosorogi je režiral sloviti ameriški režiser Robert Wilson, eden najopaznejših gledaliških umetnikov in inovatorjev. V Pilonovi galeriji v Ajdovščini bodo odprli razstavo z naslovom ''Mario Palli, Izbrisani odtisi''. Razstava del umetnika, katerega dom in atelje segata vse od Ljubljane do Volčjega Gradu na Krasu in italijanskega Gradišča ob Soči, bo na ogled do 17. aprila.


17.03.2016

Festivali in knjige

O treh festivalih: Blues Postojna, Tresk in dokumentarnega filma. In o knjižnih novostih Mladinske knjige in Slovenske matice, tako ali drugače povezanih tudi z aktualno begunsko krizo.


16.03.2016

Lepi Loopi

''Lepi Loopi'' je naslov samostojne razstave mladega domačega umetnika Jureta Kastelica, ki bo postavil na ogled svoje najnovejše avtorske projekte. Razstava bo hkrati postavljena v Galeriji Photon v Ljubljani in v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.


16.03.2016

Tako je govoril Zaratustra

Premiera predstave Tako je govoril Zaratustra in odprtje razstave Učinek bližine.


09.03.2016

18. Festival dokumentarnega filma

Tokrat o 18. Festivalu dokumentarnega filma, ki bo potekal do 17. marca v Ljubljani. Pogovarjali smo se z vodjem filmskega programa Cankarjevega doma Simonom Popkom.


04.03.2016

Kulturnice

Kolumbijski pisatelj, esejist in prevajalec Juan Gabriel Vásquez – eden izmed osrednjih gostov letošnjega 13. Festivala Literature sveta – Fabula ''Hic sunt Leones – Tukaj so levi'' - premiera avtorskega projekta Nataše Matjašec Rošker v Drami SNG Maribor Lutkovno leto posvečeno pionirju slovenskega lutkarstva Milanu Klemenčiču na Goriškem


02.03.2016

Po ljubljanskih ulicah

''Po ljubljanskih ulicah - Prometni vrvež ljubljanskih ulic 20. stoletja'' je naslov fotografske razstave, ki prikazuje podobo naše prestolnice vse tja do dni, ko so po mestnih ulicah Ljubljane vozili le tramvaji in kočije. Razstava - nastala je v sodelovanju Javnega zavoda Ljubljanski grad in Muzeja novejše zgodovine Slovenije - je tudi prva izmed štirih, ki bodo na Ljubljanskem gradu na ogled letos, ko je Ljubljana Zelena prestolnica Evrope. Pri založbi Aristej so v zbirki Dialogi izšla dela Knjižne dvoživke Gaje Kos o slovenskem mladinskem problemskem romanu, Slovenski poosamosvojitveni film Matica Majcena, Ujetniki svobode Gašperja Trohe o slovenski dramatiki med letoma 1943 in 1990 ter Samskost Iztoka Šorija. Aristejeva knjižna novost je tudi slikanica Ali je to zmota? Borisa Vezjaka.


01.03.2016

Film Ženske in muzikal Tisoč in ena noč

Na velikem odru Mestnega gledališča Ljubljanskega bo nocoj ob 20-ih premiera muzikala Tisoč in ena noč. Prvi film Ženska avtorice Majde Širca bo na sporedu nocoj ob 20.55 na prvem programu Televizije Slovenija, drugi del pa bo predvajan osmega marca na dan žena.


26.02.2016

Liliom

Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana bo danes predpremiera, jutri pa premiera igre Liliom madžarskega dramatika Ferenca Molnárja v prevodu Jožeta Hradila in v režiji sarajevske gledališke in filmske režiserke Selme Spahić, sicer umetniške vodje Mednarodnega sarajevskega gledališkega festivala MESS. Ferenc Molnár je bil eden največjih madžarskih literatov svojega časa, njegova igra Liliom, ki velja za eno njegovih najboljših del, je doživela priredbe v muzikale in filmske scenarije. V Stari mestni elektrarni v Ljubljani bo premiera predstave ''Če si srečen'' avtorjev Ane Duša, Špele Frlic, Nataše Živković, Polone Janežič, Braneta Zormana in Andreja Jusa. Predstava je protislava in se naslanja na otroško pesem Če si srečen. V Mini teatru v Ljubljani bo v nedeljo premiera psihotrilerja ''Zavednonezavedno'' po dramskem besedilu Drage Potočnjak v režiji Mareta Bulca. Mokronog in Mirna bosta jutri v znamenju orglic. Na 17. mednarodnem festivalu ustne harmonike (ah), TE ORGLICE bo nastopilo 25 posameznikov in 14 skupin iz Avstrije, Hrvaške in Slovenije.


Stran 66 od 121
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov