Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


19.08.2015

Knjigi & Projekt

Listi z roba (Izidor Cankar,Veno Pilon, Alenka Puhar, Irene Mislej) in Dva brata, trije svetovi, Zgodba o družini Žagar (Monika Žagar) – knjižni novosti Mladinske knjige; Hiša na hribu – projekt sedmih umetnikov v hiši v vasi Žlebe pri Medvodah


19.08.2015

Knjigi & Projekt

Listi z roba (Izidor Cankar,Veno Pilon, Alenka Puhar, Irene Mislej) in Dva brata, trije svetovi, Zgodba o družini Žagar (Monika Žagar) – knjižni novosti Mladinske knjige; Hiša na hribu – projekt sedmih umetnikov v hiši v vasi Žlebe pri Medvodah


17.08.2015

16. Jazzinty in skandinavska literatura

O 16. Jazzinty: mednarodnih glasbenih delavnicah, festivalskih koncertih in jam sessionih ter o naraščajoči priljubljenosti sodobne skandinavske književnosti.


12.08.2015

Razstava in knjige

Kulturnice tokrat prinašajo leposlovne novosti Cankarjeve založbe ter vpogled v slikarsko in kiparsko razstavo Nacionalni ponos iz opusa Empire strikes back & forward.


04.08.2015

Fotopub

Festival sodobne fotografije fotopub v Novem mestu.


05.08.2015

Trnfest naj bo!

Festival sodobne fotografije fotopub v Novem mestu.


31.07.2015

NUK

Verjetno ni študenta, ki ne bi vsaj enkrat v času študija obiskal naše največje slovenske knjižnice. Vseeno pa je še vedno veliko ljudi, ki so morda šli le mimo Plečnikove stvaritve, ne da bi vsaj pokukali vanjo ali pa so jo videli celo le v avstrijskem Minimundusu. Kakor koli, NUK je na seznamu ljubljanskih znamenitosti, in če ga že obiskujejo turisti, se spodobi, da ga poznamo tudi mi.


30.07.2014

O glasbi, fotografiji in filmu

V sklopu Soboškega poletja 2015 bo nocoj ob 21.00 nastopila jazz zasedba JD Walter Quartet, že uro prej v Križevniški cerkvi v Ljubljani z mešanico klasične glasbe, izvornega argentinskega tanga, tanga nueva in Balkan nueva pa Goran Bojčevski kvintet. Po sobotni premieri danes z dvema projekcijama na redni spored Kinadvor prihaja dokumentarni filmski portret Amy; znan pa je tudi program letos že 40. mednarodnega filmskega festivala v Torontu. Galerija Fotografija otroke med 9. in 14. letom starosti vabi na počitniško foto delavnico pod mentorstvom Mance Juvan, Galerija Photon pa je za ustvarjalce do 35. leta starosti odprla natečaj, na katerega se lahko prijavite do 28. septembra.


29.07.2015

Sajeta in Okarina

Začenjata se Kreativni tabor Sajeta in festival etno glasbe Okarina.


25.07.2015

Amy - filmska premiera

Dokumentarni film Amy je odlično posnet in zmontiran film o naglem vzponu in tragičnem koncu britanske pevke in komponistke Amy Winehouse, ki je s 27 leti postala glasbena ikona. Slovensko premiero bo doživel v letnem kinu ‘Film pod zvezdami’, na Ljubljanskem gradu.


25.07.2016

66. Dubrovniški poletni festival

Reportaža s 66. Dubrovniškega poletnega festivala.


23.07.2014

Festivala

Začenjata se dva festivala, 45. mednarodni folklorni festival v Beltincih in 7. mednarodni glasbeni festival Arsana na Ptuju.


24.07.2014

Motovun

Istrsko mestece Motovun konec julija gosti dobro znan in priljubljen filmski festival.


22.07.2014

18. Mednarodna likovna kolonija in Goran Medjugorac v Ulični galeriji

V Viteški dvorani Križank si lahko vsak delovnik do 16. ure do konca poletja ogledate razstavo z nedavne 18. Mednarodne likovne kolonije, v neposredni bližini Križank na Vegovi 4 pa je še do 30. 7. 2015 na ogled razstava Sudan - zadnji severni beli nosorog avtorja Gorana Medjugorca, s katerim se lahko v Ulični galeriji srečate že ta petek, 24. 7. 2015, ob 18. uri.


21.07.2015

Čedad, Pulj, Kostanjevica

Na 24. mednarodnem festivalu Mittelfest v Čedadu: premiera mednarodne, italijanske uprizoritve drame Nejca Gazvode Divjad / Selvaggina v prevodu Mirana Košute in v režiji Romea Grebenška. Na najstarejšem filmskem festivalu na Hrvaškem, 62. filmskem festivalu v Pulju, se na sedmih prizoriščih vrstijo projekcije filmov. V različnih programskih sklopih se predstavljajo tudi slovenski filmski ustvarjalci. V Kostanjevici na Krki je v Lamutovem likovnem salonu na ogled razstava Portreti kostanjeviških igralcev, ki so jo v Galeriji Božidarja Jakca pripravili ob 100-letnici rojstva dolenjskega akademskega slikarja Vladimirja Lamuta.


17.07.2015

Dobimo se pred ŠKUCem

V Ljubljani se danes začenja 15. Festival Dobimo se pred ŠKUCem. Tako kot prejšnja leta bo tudi letos festival v starem mestnem jedru prestolnice predstavil pestro paleto dogodkov, ki se bodo zvrstili do nedelje, 26. julija. Na idrijskem gradu bodo zvečer znova zazveneli ritmi tanga, fada in flamenka. Društvo glasbenikov in ljubiteljev glasbe namreč pripravlja 14. Tango festival. 25. Okarina etno festival Bled se bo začel nocoj s koncertom slovenskih izvajalcev: reperja SmaalTalka, pevke Nece Falk in skupine Kontrabant. V okviru mednarodnega potujočega festivala etno glasbe in novih smeri pa bo jutri pester festivalski glasbeni večer v Kopru. Mednarodni glasbeni festival Folkest pripravljajo že 36 leto. Tradicionalno se odvija v mesecu juliju in sicer v različnih občinah regije Furlanije Julijske krajine. Toda, enega od odrov letošnjega festivalskega dogajanja bodo postavili tudi v našem Kopru, saj so organizatorji tokrat med nastopajoče uvrstili tudi slovenskega glasbenika Rudija Bučarja


16.07.2015

V zaledju Soške fronte

Razstava ''V zaledju Soške fronte'' v Liznjekovi domačiji v Kranjski Gori je skupni projekt Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Pokrajinskih arhivov Nova Gorica in Koper ter Gornjesavskega in Tolminskega muzeja. Razstava, ki bo do sredine septembra na ogled v Kranjski Gori, nato pa se bo selila tudi v druge kraje, pa prinaša tudi veliko, širši javnosti doslej neznanega gradiva. ''En planet, ena voda'' je naslov fotografske razstave, ki je do 15. septembra na ogled v Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem parku Tivoliju. Razstava, ki je del projekta Voda, predstavlja zgodbe z različnih koncev sveta ujete skozi fotografske objektive popotnikov, fotografov in človekoljubov. V Muzeju novejše zgodovine Slovenije pa si lahko do 10. oktobra ogledate eksperimentalno razstavo ''EuroVision Lab., En predmet – mnogo vizij - EvroVizij":


13.07.2014

Romeo in Julija Mariinskega gledališča, XVIII. Mednarodna likovna kolonija, Glasbeno poletje na gradu Podsreda

Z večno zgodbo o Romeu in Juliji v treh dejanjih na glasbo Sergeja Prokofjeva bosta nocoj in jutri ob 20. uri v Cankarjevem domu nastopila balet in orkester Mariinskega gledališča iz Sankt Peterburga. Prav tako v sklopu Ljubljana Festivala se je včeraj v Križankah začela XVIII. Mednarodna likovna kolonija, na prenovljenem gradu Podsreda v osrčju Kozjanskega pa lahko poslušate XXI. Glasbeno poletje.


15.07.2015

Poezija in glasba

Mladinska knjiga je v okviru zbirke Nova lirika izdala štiri nove knjige poezije, vrt Pokrajinskega muzeja v Kopru pa bo gostil glasbeni festival Jeff.


09.07.2015

Ghostwriter, fotografska razstava

O projektu Ghostwriter in obisk fotografske razstave.


Stran 72 od 121
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov