Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


04.05.2015

Richard Barbrook

Gostili smo medijskega poznavalca Richarda Barbrooka, ki razstavlja v Projektnem prostoru v Aksiomi v Ljubljani.


05.05.2015

Teden ruskega filma, Vladimir Makuc

V Kinoteki se je začel prvi Teden ruskega filma pri nas. Ob 90-letnici so se umetniku Vladimirju Makucu z rastavami poklonili v Cankarjevem domu in Kresiji. Več o umetniku in njegovem delu je povedal umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj.


01.05.2015

Razstave

V Kostanjevici na Krki si lahko v Galeriji Božidarja Jakca ogledate razstavo ''4 delci/ 4 Particles'' mlade večmedijske umetnice Eve Petrič. V Ljubljani so na ogled: fotografski razstavi Mirana Kambiča z naslovoma ''Arhitektura Maksa Fabianija'' in ''Secesijska Ljubljana in Maks Fabiani'' v galeriji na prostem na Krakovskem nasipu in v Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju, razstava''Črne zastave'' Alena Ožbolta z naslovom v Ulični galeriji na Vegovi 4 in v podhodu Erjavčeve ulice.


30.04.2015

Knjiga & festivala

V Slovenskem kulturnem domu v Špietru v Slovenski Benečiji bosta nocoj Boris Pahor in Tatjana Rojc predstavila knjigo Cosi ho vissuto. Biografia di un secolo (Tako sem živel. Življenjepis stoletja). ''Delu čast in oblast'' je naslov festivala, ki ga je tudi letos v Murski Soboti pripravil Mladinski informativni in kulturni klub – MIKK. V klubskih prostorih v gradu v Murski Soboti se začenja danes ob 18.00 s projekcijo filma ''Ženskam čas(t), da zrušijo oblast!'' vstajniških socialnih delavk, ki bodo pripravile tudi delavnico transparentov. Na večernem koncertu pa se bo predstavila banjaluška skupina Sopot. Big band Krško se pridružuje pobudi Unesca, da današnji dan slavimo jazz. V Krškem ga prvič v državi obeležujejo s prireditvijo, ki bo ob 17.00 na ploščadi pred Kulturnim domom v Krškem. Poimenovali so jo ''1st International Jazz Day Krško''.


24.04.2015

Premiere

Premiere: - krstna uprizoritev igre ''Medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti Simone Semenič'' v režiji Primoža Ekarta v Mali Drami SNG Drama Ljubljana - krstna uprizoritev komične drame ''Menjava straže'' avtorja in režiserja Nejca Gazvode na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega - interaktivna predstava ''Srce in popek'', ki je nastala v koprodukciji Gledališča za dojenčke in malčke AEIOU ter Hišo otrok in umetnosti


28.04.2015

Fičo plesno popotovanje

Med 26. junijem in 10. julijem 2015 bo v organizaciji Fičo baleta na več lokacijah po Sloveniji in z zaključkom na otoku Krk potekalo Fičo plesno popotovanje: dobra priložnost za bivanje v naravi, družabno in ustvarjalno preživljanje prostega časa ter udeležbo na različnih umetniških delavnicah. Več o dogodkih sta povedala plesalca Sandra Anais in Goran Bogdanovski, ustanovitelj Fičo Baleta.


29.04.2015

Kulturnice 29.4.2015

Med 26. junijem in 10. julijem 2015 bo v organizaciji Fičo baleta na več lokacijah po Sloveniji in z zaključkom na otoku Krk potekalo Fičo plesno popotovanje: dobra priložnost za bivanje v naravi, družabno in ustvarjalno preživljanje prostega časa ter udeležbo na različnih umetniških delavnicah. Več o dogodkih sta povedala plesalca Sandra Anais in Goran Bogdanovski, ustanovitelj Fičo Baleta.


29.04.2015

Kulturnice

150. obletnica rojstva Maksa Fabianija Mednarodni dan plesa Manca Dolenc, plesalka flamenka Strip! – delavnica z mentorjem Santiagom Martinom Sanchezom v Galeriji likovnih samorastnikov Trebnje


23.04.2015

Noč knjige

Unesco je leta 1995 23. april razglasil za svetovni dan knjige in avtorskih pravic. Ta dan pri nas praznujemo ves teden s Slovenskimi dnevi knjige, drugo leto zapored pa ga obeležujemo tudi s projektom Noč knjige.


22.04.2015

Kulturnice

»Začnimo že enkrat kupovati knjige bolj pogosto kot avtomobile« smo lahko slišali na Mestnem trgu v Ljubljani ob odprtju jubilejnih 20. Slovenskih dnevov knjige. Ti bodo pod geslom (iz)berimo! in s številnimi dogodki potekali do 24. aprila. Že od petka potekajo v Mariboru, te dni pa bodo, poleg v prestolnici, potekali še v Ormožu, Celju, Kopru, Kungoti ter v Gradcu in Trstu.


22.04.2015

Kaj smo, ko smo

Kaj smo, ko smo je nova zbirka pesmi Cvetke Lipuš. Njena poezija je razpeta med Ameriko in Avstrijo. V pesmih se ne boji razgaliti same sebe, poudarja pa vprašanje telesnosti. Zavest o minevanju je ključno sporočilo romanesknega prvenca Dina Bauka z naslovom Konec. Znova. Tretja nova knjižna izdaja založbe Beletrina je ponatis pripovedi za otroke. Po dvajsetih letih je znova izšlo delo pisatelja, pesnika in dramatika Ferija Lainščka Velecirkus Argo. Pri založbi UMCO so predstavili knjigi: Hitlerjev pakt s Hollywoodom, izpod peresa ameriškega zgodovinarja Bena Urwanda, in knjigo Marcela Štefančiča jr. Hitler – Kako je preživel – Eseji o drobnem tisku zla V Kinodvoru bo premiera dokumentarne mojstrovine Wima Wendersa Sol zemlje. Film, ki ga je Wenders posnel z Julianom Ribeirom Salgadom, je premiero doživel na lanskem cannskem festivalu in dobil nagrado, poimenovano poseben pogled. Videli smo ga že na lanskem ljubljanskem LIFFe-u. Danes bo film Sol zemlje, ki predstavlja priznanega brazilskega fotografa Sebastiaa Salgada, premierno na ogled v Kinodvoru.


20.04.2015

20. Slovenski dnevi knjige

»Začnimo že enkrat kupovati knjige bolj pogosto kot avtomobile« smo lahko slišali na Mestnem trgu v Ljubljani ob odprtju jubilejnih 20. Slovenskih dnevov knjige. Ti bodo pod geslom (iz)berimo! in s številnimi dogodki potekali do 24. aprila. Že od petka potekajo v Mariboru, te dni pa bodo, poleg v prestolnici, potekali še v Ormožu, Celju, Kopru, Kungoti ter v Gradcu in Trstu.


17.04.2015

19. Exodos

V Ljubljani se danes začenja 19. festival sodobnih odrskih umetnosti Exodos. Letošnja festivalska tema so ''Bodoči arhivi: Fokus Afrika''. Zadnji premieri v tej sezoni: - v Mestnem gledališču ljubljanskem Brechtov ''Dobri človek iz Sečuana'' v režiji Aleksandra Popovskega - v Šentjakobskem gledališču krstna uprizoritev komedije Kim Komljanec ''Zbeži'' v režiji Borisa Ostana. Razstava Hommage a Picasso od danes do 30. Septembra gostuje v Galeriji-Muzeju Lendava.


05.05.2015

Labodje jezero v Ljubljani

Kultura 202.


15.04.2015

Gospa Bovary

Gospa Bovary – premiera na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Besedilo je po motivih romana Gustava Flauberta napisal Nebojša Pop Tasić, predstavo pa je režirala mlada režiserka Yulia Roschina. Knjižne novosti za mlade bralce je predstavila založba Mladinska kniga: slikanica Lile Prap Kraca, mladinski roman Nataše Konc Lorenzutti Lica kot češnje, roman avtorice Gayle Forman Če ostanem ter prvi strip v seriji Šnofijeve druščine, ki jo ustvarjata Boštjan Gorenc in Matej De Cecco.


10.04.2015

Gallus Maribor 2'15 & Premiere

V Mariboru se nocoj začenja 13.mednarodno zborovsko tekmovanje Maribor – Gallus Maribor 2015. Premiere: Gledališki koncert Vitomil Zupan: Šlagerji in pesmi iz zapora v izvedbi Vite Mavrič in Janija Kovačiča v Cankarjevem domu v Ljubljani. Komična drama Ne daj se Kim, Davida Lindsaya-Abairea, v režiji Petra Srpčiča v Mestnem gledališču Ptuj. Drama Jugoslavija, moja dežela avtorja Gorana Vojnovića v režiji Ivice Buljana v SNG Drama Ljubljana.


08.04.2015

Nagrade TDS

Na letošnjem 45-em festivalu Teden slovenske drame se je v 12-ih dneh zvrstilo 16 predstav: osem v tekmovalnem, tri v spremljevalnem in pet v mednarodnem programu, poleg tega pa še delavnice dramskega pisanja in drugi dogodki. Na sklepni slavnostni prireditvi v Prešernovem gledališču v Kranju so podelili nagrade strokovnih žirij in občinstva. Glasbeni cikel ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO v produkciji Zavoda za procesiranje sodobne umetnosti Cona v letu 2015 nadaljuje pota razpiranja sodobnih glasbenih pristopov, združevanja in povezovanja domačih in tujih glasbenikov s tretjim dogodkom. Tokrat se predstavljata zvočni umetnici iz Kanade in Slovenije, Anna Friz in Maja Osojnik. Pri založbi Mladinska knjiga so predstavili avtobiografijo z naslovom Glasba, ples in gore, ki jo je spisal glasbenik in pedagog Lovro Sodja.


06.04.2015

Razstave

V Dolenjskem muzeju so odprli razstavo 650 let Novega mesta, v Galeriji Vžigalica pa razstavo Spomini in sanje Kristine B. Ljubljana 1941–1945, ki obeležuje 70-letnico konca 2. svetovne.


08.04.2015

Nagrade TDS

Na letošnjem 45-em festivalu Teden slovenske drame se je v 12-ih dneh zvrstilo 16 predstav: osem v tekmovalnem, tri v spremljevalnem in pet v mednarodnem programu, poleg tega pa še delavnice dramskega pisanja in drugi dogodki. Na sklepni slavnostni prireditvi v Prešernovem gledališču v Kranju so podelili nagrade strokovnih žirij in občinstva. Glasbeni cikel ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO v produkciji Zavoda za procesiranje sodobne umetnosti Cona v letu 2015 nadaljuje pota razpiranja sodobnih glasbenih pristopov, združevanja in povezovanja domačih in tujih glasbenikov s tretjim dogodkom. Tokrat se predstavljata zvočni umetnici iz Kanade in Slovenije, Anna Friz in Maja Osojnik. Pri založbi Mladinska knjiga so predstavili avtobiografijo z naslovom Glasba, ples in gore, ki jo je spisal glasbenik in pedagog Lovro Sodja.


03.04.2015

Razstavi

Predstavnik mlajše generacije slovenskih umetnikov, slikar Miha Štrukelj, svoja dela predstavlja na samostojni razstavi Slike in risbe v Pilonovi galeriji v Ajdovščini. V Kiblinem Portalu v Mariboru gostuje mednarodna razstava Spomin nasilja in sanje o prihodnosti.


Stran 75 od 121
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov