Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


28.09.2021

Rdeča kapica: Prvi roman iz serije psiholoških kriminalk Irene Svetek

"Ko Ljubljano prekrije sneg, sredi parka na Kodeljevem sprehajalec psa odkrije golo truplo brutalno umorjene trinajstletne deklice, oblečene le v rdeč plašček." Pri založbi Beletrina je izšla knjiga Irene Svetek, ki se je zadnja leta ukvarjala predvsem s pisanjem scenarijev za slovenske nadaljevanke, kot je na primer Mame, Več po oglasih in Ena žlahtna štorija. Ljubiteljem kriminalk pa je prav gotovo že prišla v roke njena nova psihološka kriminalka Rdeča kapica, o umoru trinajstletne Maje.


28.09.2021

Krstna uprizoritev drame Nekoč se bova temu smejala

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega bodo nocoj ob 20.00 krstno uprizorili dramo Nekoč se bova temu smejala v režiji Anje Suša in prevodu Polone Glavan. Odrsko priredbo uspešnice Ljubezenski roman je posebej za MGL napisala hrvaška pisateljica, dramaturginja, performerka in režiserka Ivana Sajko, ki trenutno živi in ustvarja v Berlinu. Dramaturgijo uprizoritve je pripravila Petra Pogorevc. Beograjska režiserka Anja Suša pa je pripravila tudi scenografijo za predstavo, ki oriše eksistencialno stisko mladih izobražencev v sodobni posttranzicijski družbi.


27.09.2021

Mastodonti V Šaleški dolini

Muzej Velenje je odprl prenovljeno in dopolnjeno stalno razstavo Mastodonti, na kateri je poleg delov okostja dveh vrst fosilnih trobčarjev predstavljen časovni trak evolucije in poustvarjen prazgodovinski gozd z maketo mastodonta v naravni velikosti.


25.09.2021

Po uradnem odprtju Cukrarne

V svoji preteklosti Cukrarna ni bila pojem arhitekturne lepote, postaja pa zdaj konstrukcijska posebnost, ki bo mnogo več kot največji galerijski prostor pri nas.


24.09.2021

Priporočilo: Irena Svetek

Kaj v branje priporoča pisateljica in scenaristka Irena Svetek?


23.09.2021

Prostor: Ljubljanska Cukrarna začenja novo pot

Oddaja Prostor je po poletnem premoru zopet nazaj. Otvorili jo bomo z otvoritvijo stavbe, ki je v Ljubljani povezana z marsikatero zgodbo. Zgrajena je bila kot sladkorna rafinerija, kjer je zasopihal tudi prvi parni stroj na ozemlju današnje Slovenije, pozneje so opečnati stavbi dozidali še stanovanjski del. Po velikem požaru je prostor služil kot tekstilna in nato kot tobačna tovarna. Simbolno identiteto Cukrarne, ki svoja vrata za obiskovalce slavnostno odpira 24. septembra, so pomembno zaznamovali književniki slovenske moderne. Sodoben razstavni prostor se tako ob bok postavlja ostalim svetovno znanim galerijam sodobne umetnosti. Cukrarno, ki je danes bela visoka impozantna stavba, na zelo poseben način simbolizira 366 oken. S pomočjo evropskih sredstev je to eden največjih infrastrukturnih projektov na področju kulture, ki naj bi se vpela v svetovni umetniški sistem. Prenova je potekala po načrtih arhitekturnega biroja Spacelab.


20.09.2021

V medkulturnem in medjezikovnem srečanju je bistvena vsebina

Odrska postavitev Jančarjevega romana To noč sem jo videl je, kot so zapisali na spletnih straneh SNG Maribor, eden najambicioznejših umetniških projektov v zgodovini samostojne Slovenije in nastaja kot koprodukcija Drame SNG Maribor, Burgteatra Dunaj, Jugoslovenskega dramskega pozorišta Beograd in Cankarjevega doma Ljubljana. Premiera bo ta petek, 24. 9. 2021.


17.09.2021

Priporočilo: Karmen Gajšek

Tokratni namig bo zelo preprost, a se lahko izkaže za pravi izziv. Povedala nam ga bo nabiralka in zeliščarka s Kozjanskega Karmen Gajšek, ki se ukvarja s prepoznavanjem in predstavljanjem vsega užitnega okoli nas.


16.09.2021

Nik Erik Neubauer, dokumentarni fotograf

Nik Erik Neubauer je dokumentarni fotograf, ki je letos končal magistrski študij fotografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Je prejemnik priznanj številnih mednarodnih natečajev, med drugim Brussels Street Photography Festival, Balkan Photo Awards in Rovinj Photodays. Izbran je bil tudi za t. i. masterclass dokumentarne fotografije agencije Noor in VII. V galeriji Fotografija je na ogled njegova razstava z naslovom Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat. Gre za večletni projekt, ki predstavlja izkušnjo življenja v južni Italiji.


16.09.2021

Vienna Contemporary 2021: Pogovor z Barbaro Čeferin, vodjo Galerije Fotografija

Mesto kot prostor umetnosti je naslov sejma Vienna Contemporary 2020/21. K razstavljanju so povabili 20 galerij, od tega 3 slovenske. Med njimi je tudi Galerija Fotografija, ki jo vodi Barbara Čeferin. Na sejmu so se predstavili z dvema fotografoma: Borisom Gaberščikom in Lucijo Rosc.


14.09.2021

Virtualni svetovi danes

Umetniški izdelki večmesečnega mednarodnega Festivala Kiblix so se poleti s spleta končno preselili v resnični prostor, v razstavišče Kibla Portal v Mariboru, 25. septembra se jim bodo pridružili novi. Skupinska razstava Virtualni svetovi danes je v Mariboru na ogled do konca novembra.


13.09.2021

Je Dante res našel navdih za Pekel v jami na Tolminskem?

Letos zaznamujemo mednarodno leto jam, jutri 14. septembra, ponekod najdemo tudi današnji datum, pa bo minilo 700 let od smrti najvecjega italijanskega pesnika Danteja Alighierija. Ta naj bi navdih za Pekel v Božanski komediji, najpomembnejšo srednjeveško pesnitev, našel v Zadlaški oz. Dantejevi jami v bližini Tolminskih korit. Vec kot dovolj razlogov, da smo se v podzemlje odpravili tudi sami.


10.09.2021

Poletni namig: Jaka Kranjc

Tokrat imamo za vas tehnološko priporočilo. Naša Odbita do bita je v peti sezoni gostila zanimive sogovornike, ki priporočajo tudi kakšno odbito poletno priporočilo. Jaka Kranjc je sicer sodelavec društva Ekologi brez meja, pa tudi računalniški inženir. Če ste razmišljali, da bi spremenili videz svojega brskalnika ali če sploh ne veste, kako se lahko tega lotite, bo tokratno priporočilo za vas.


09.09.2021

Richard McGuire: Knjiga mora delovati na enak način kot glasba

Here (Tukaj), prelomni risoroman, je Richard McGuire, ilustrator in sodelavec revije New Yorker, napisal že leta 2014. Sedem let pozneje je v prevodu Boštjana Gorenca - Pižame pri založbi VigeVageKnjige izšel v slovenščini. Ustvarjalec animiranih filmov in ustanovitelj post-punkovske skupine Liquid Liquid je idejo o oknih, ki pripovedujejo zgodbo, dobil od prijatelja. Ta mu je predstavil, kako delujejo Microsoft Windowsi in zdelo se mu je, da lahko enak koncept prenese tudi v fizično knjigo. Odpravili se bomo na sprehod med indijanska ljudstva, ki so nekoč bivala točno na tem istem mestu, prav tako je v soseski bival Benjamin Franklin. Kako se lahko ob pomoči enega samega romana sprehodimo skozi več časovnih kapsul?


09.09.2021

Velika pričakovanja: MGL predstavlja novo sezono

V repertoar sezone 2021/2022 so uvrstili 12 premiernih uprizoritev; pet na Velikem odru, štiri na Mali sceni in tri avtorske projekte igralcev.


07.09.2021

LIDO v dialogu s kritkom Simonom Popkom

Nina Zagoričnik z beneške Mostre v dialogu s kritikom Simonom Popokom.


07.09.2021

78. Beneška Mostra: Filmska priporočila Simona Popka

S filmskim kritikom in umetniškim direktorjem ljubljanskega festivala Liffe Simonom Popkom o filmih, novih avtorjih, presežkih, o rdeči niti festivala in še o čem.


06.09.2021

Hiša na hribu 2021

Hiša na hribu 2021 na sv. Marjeti nad Žlebami je osrednja razstava projekta V naročju kulturne in naravne dediščine, ki povezuje kulturno in naravno dediščino s sodobno umetnostjo. Na prehodu poletja v jesen so do 19. septembra na treh lokacijah sredi Polhograjskega hribovja na ogled dela več kot več kot 70 sodobnih umetnikov in umetnic iz desetih različnih držav.


05.09.2021

Beneški filmski festival: Lev Slivnik

Nina Zagoričnik se oglaša z beneške Mostre z gostom, ki je bil v najmlajši žiriji na svetu.


04.09.2021

Beneški filmski festival: komentar Nine Zagoričnik

Nina Zagoričnik se oglaša s komentarjem z beneške Mostre.


Stran 26 od 119
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov