Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


Houston, imamo problem!

29.04.2016

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino v zvrsti igrano-dokumentarnega filma. Gre za igrano-dokumentarni film – to še enkrat posebej poudarjamo – , v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60-ih letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in v angleščini. Ker tako le še potrjujemo naš “slovenski statement” pravi režiser filma Žiga Virc.

Houston, imamo problem! bi lahko opisali kot filmsko mojstrovino. Gre za igrano-dokumentarni film, v katerem je osvetljen mit o tem, da naj bi Jugoslavija v 60. letih prejšnjega stoletja prodala vesoljski program Združenim državam Amerike. Čeprav je zgodba zaigrana, si s pregledom številnih arhivskih posnetkov, pogovorov in celo insceniranih življenjskih zgodb v nekem trenutku želimo, da bi bilo prikazano resnica. Naše želje razblini sam Slavoj Žižek, ki komentira teorije zarot in prevar, in vse to počne veličastno, v prostoru, kjer stoji le televizija, on pa bos – v nogavicah in govori v angleščini. “Ker tako le še potrjujemo naš ‘slovenski statement’,” pravi režiser filma Žiga Virc.

Igrano-dokumentarni film, ki je svetovno premiero doživel na newyorškem filmskem festivalu Tribeca, je predpremierno predvajan v ljubljanskem Kinodvoru vse do 4. maja, potem se seli v vse slovenske kinematografe. 

Transkript pogovora

Film je igrano-dokumentarni. To je okvir, ki ga vedno dajemo gledalcem – to je kombinacija realnosti, je kombinacija fikcije, kombinacija subjektivnih mnenj, konstruktov, različnih arhivov in tako dalje. Nekakšen avtorski pečat je ravno to, da začnemo ljudje kritično gledati na stvari in vsebine, ki jih vidimo. S tem, da smo oziroma ste v nekem varnem okolju, kjer povemo: “Ni vse res, razmišljajte!” in potem se tu začne dialog. V nekem praktičnem smislu je tako, treba se je zavedati, da smo filmarji, filmarji delamo zgodbe. To je to. Pika. Nismo pisali zgodovinskega leksikona ali česa bolj faktografskega, moja osnovna naloga je bila, da naredim intrigantno zgodbo, polno suspenza, zapletov, razpletov, verjetnih, neverjetnih, da gledalce držim na stolu od začetka do konca filma. Globlje filozofije od tega se nisem šel, samo rekel sem si, da mora dobro funkcionirati kot zgodba, in to je to.

Gre za zgodbo o tem, kako je Tito Združenim državam Amerike prodal vesoljski program, kar je pravzaprav smešno. No, če bi že izdelali ta program, kakšna bi bila verjetnost, da bi ga Američani kupili, ne da bi program prej pregledali?

Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu govori točno o tem, da je Jugoslavija imela vesoljski program, veliko tehnologije, veliko nepojasnjene tehnologije, ki je še danes sama po sebi neke vrste mit – vesoljski program namreč ni edini mit. Tu je bil še jedrski program, potencialna jedrska bomba; dlje ko kopljete, bolj odkrivate najbolj neverjetne stvari. Dejstvo je, da je bila Jugoslavija v tistem času (v 60. letih prejšnjega stoletja, op. a.) zelo napredna, napredna pa je bila tudi zato, ker je dobila ogromne nepojasnjene vsote denarja iz Združenih držav Amerike. Potem je bilo še veliko med seboj bolj ali manj povezanih dogodkov. Na primer, da je bil Tito zadnji mednarodni državnik pri Kennedyju in da je bil na Tita takrat res izveden poskus atentata, kar smo prikazali tudi v filmu. Čez mesec dni je bil Kennedy v Dallasu, tudi tu je bil poskus atentata, ki je bil – kot vemo – žal uspešen. To so vse stvari, ki delajo zgodbo intrigantno in zanimivo.

Te teorije zarote?

Ja, to so teorije zarote. Tako kot tiste, da Američani niso nikoli pristali na Luni. Marsikoga je intrigiralo, da bi posnel film, ki bo dokazal, da Američani res niso bili na luni. Dejstva pa so drugačna.

Pa menite, da bi ljudje vsem prikazanim zgodbam verjeli, če ne bi že v začetku opozorili, da gre za dokumentarno-igrani film?

Odvisno od vsakega posameznika. Osnovna ideja je bila ta, da se vzpostavi dialog med tistimi, ki vse verjamejo, med tistimi, ki v nič ne verjamejo, med tistimi, ki vejo, kaj je resnica, kaj je vmes. Res pa je, da smo se tega zavedali že na začetku, da lahko nastane neke vrste problem ali pa komparativna prednost. Prav zaradi tega smo k sodelovanju povabili Slavoja Žižka, našega filozofa, ki da gledalcu neke vrste okvir.

Ja, všeč mi je ta njegova vloga v filmu. Nekakšen glas razuma, ki razlaga vse tisto, kar vidimo; je neke vrste pripovedovalec.

Ja, je kot neke vrste športni komentator. Ko gledaš košarkarsko tekmo in imaš poleg napovedovalca, ki ti še enkrat pove, kaj se dogaja na ekranu, čeprav si že videl, kaj se je zgodilo, ampak ljudje potrebujejo še dodatno potrditev. V filmu ni preveč filozofije, ampak mislim, da je je ravno prav. Filozofija je meni zelo zanimiva tema ravno zato, ker postavlja več vprašanj, kot pa podaja odgovorov.

Zanimiva je tudi zgodba očeta, ki naj bi po več kot petdesetih letih končno spoznal svojo hčerko. Ta osebna zgodba, ki povezuje osrednjo zgodbo o vesoljskem programu.

Ko smo začeli delati film in raziskovati, je nastopilo ravno zavedanje, da imamo jugoslovanski vesoljski program, vse politične spletke in neka zgodovinska dejstva in arhive – ampak kaj naj bo tisto, s čimer se bodo gledalci počutili povezane, tudi v emocionalnem smislu? Kajti gora nekih arhivov, tudi če so zelo intrigantni, ne daje gledalcem dovolj, da bi čutili film skozi emocionalni aspekt. Zato je bila že od začetka zelo jasna potreba, da uvedemo v film osebne zgodbe. Ko smo začeli razvijati zgodbo, smo naleteli na zelo zanimivega gospoda Mika Vucelića, hrvaškega znanstvenika, ki je takrat delal pri NASI in nam je bil na neki način inspiracija. Žal je bil gospod že zelo v letih, moral bi priti v Evropo, morali bi se dobiti z njim, žal pa je ravno takrat umrl, ampak recimo, da njegov duh še živi v tem filmu.

V filmu je veliko spletk in zarot. Teorije zarot so za ljudi zelo zanimive, Žižek pa v filmu komentira, da so te teorije za neumneže.

Žižek v svoji pretirani dikciji reče, da so: “For the common stupid people.” Dejstvo je, da so teorije zarote zelo privlačne za vsakega posameznika zato, ker zelo kompleksno situacijo povedo na zelo enostaven način. To je tisto, zaradi česar so teorije zarote tako zelo zanimive za širšo publiko. Po eni strani je zanimivo, bom dal primer Apolla 11: pri njem je delalo več kot 400 tisoč ljudi, ogromno je bilo misij, še današnji uspehi v vesolju so nadaljevanje tega, kar se je dogajalo v 60. letih, ampak kljub temu lahko pride en človek, vzame iz konteksta eno sliko in reče, da sence na sliki niso pravilne, torej nismo bili na Luni. In temu verjame 7 odstotkov Američanov, čeprav je po mojem mnenju številka večja. Razložiti zelo kompleksne stvari, ki jih v bistvu nihče ne more zares razumeti, na preprost način, ni samo domena teorije zarot, to je domena vsakodnevnega političnega dogajanja, družbenega dogajanja, pa tudi verskega v končni fazi.

Že ves čas govoriva, da je zgodba skonstruirana, najbrž pa mora vsebovati tudi kakšen verodostojen temelj. Kaj je tu verodostojnega?

Arhivski posnetki, iz katerih smo največ črpali. Ne samo v nekem pripovednem smislu, ampak tudi v emocionalnem smislu. Zelo fascinantno je bilo brskati po arhivih posnetkov maršala Tita. Želeli smo namreč iz njega narediti večplasten lik, kompleksen lik z dobrimi in slabimi lastnostmi in ne samo prikazati še eno zgodovinsko osebnost, ki je na neki zrnati sliki, ki je daleč stran, ampak je tukaj in zdaj. Ogromno truda smo vložili, da smo dobili res kvalitetne skene filmskega materiala, da smo dobili material, ki ni bil zmontiran, ampak originalne posnetke iz arhiva Filmske novosti v Beogradu. Tudi zelo privatnih momentov, kot je možno videti – Tito v kopalkah, ko gre v vodo. Žal mi je, da se ne da videti na posnetkih, ampak takrat je imel Tito celo rdečo preprogo, speljano v morje.

Kaj pa ste se naučili novega, medtem ko ste snemali film?

Da je realnost zelo fiktivna.

Zakaj ste se odločili za to temo? Kaj je bil ta klik, da ste si rekli, da boste o tem pripovedovali?

Naša polpretekla zgodovina je intrigantna, ker je neke vrste enigma. Meni se je podoben klik zgodil že, ko smo delali film Trst je naš. V filmu Trst je naš se je izkazalo, da imamo hecen odnos do naše polpretekle zgodovine, nikoli nismo zares rekli bobu bob. Ta mit o Jugoslaviji je nekaj, kar je še vedno intrigantno, je nekaj, česar se ogromno ljudi še vedno spominja, ker so nekateri doživeli te čase. Po drugi strani je pa tudi dejstvo, da so bila 60., 70. leta, čas hladne vojne, polna nekih nepojasnjenih stvari, ljudi, dogodkov in to vse buri domišljijo. Dejstvo je, da govoriti o tistih časih vzbudi ogromno domišljije, in mislim, da je to zelo dober material za filmsko zgodbo.


10.08.2021

Gibanje za javni govor umetnice Polonce Lovšin

Razstava Gibanje za javni govor umetnice Polonce Lovšin v Galeriji Tobačna v Ljubljani je prva postavitev istoimenskega projekta v galerijskem prostoru. Gibanje za javni govor je projekt v trajanju, ki začasno zavzame javni prostor v urbanem okolju in udeležence spodbuja h komunikaciji in skupni akciji. Sedem faz interaktivnega kinetičnega projekta – od leta 2015 do danes – je prikazanih z dokumentarnim gradivom, besedili in kolaži v katalogu projekta. Razstava Polonce Lovšin Gibanje za javni govor v Galeriji Tobačna v Ljubljani je na ogled do 10. septembra.


05.08.2021

Poletni namig: Igor Prassel

Igor Prassel je urednik filmskega programa Slovenske kinoteke, avtor knjige Filmografija slovenskega animiranega filma 1952–2012 in vodja Mednarodnega festivala animiranega filma Animateka. Tudi njegov poletni namig je povezan s sedmo umetnostjo.


04.08.2021

Poletni namig: Špela Čižman

V novih razstavnih prostorih Slovenske kinoteke na Miklošičevi cesti 28 v Ljubljani si lahko v teh poletnih dneh ogledamo prvo samostojno razstavo France Štiglic: Filmska zapuščina. Avtorica razstave je kustosinja in vodja muzejskega oddelka Slovenske kinoteke Špela Čižman, njen poletni namig pa vključuje tudi izlet na Kras.


03.08.2021

Dve premieri slovenskega celovečernega filma

V začetku avgusta se nam obetata kar dve premieri slovenskega celovečernega filma: Nekoč so bili ljudje Gorana Vojnoviča (premiera bo nocoj na Ljubljanskem gradu), film Ameba, režiserja Blaža Završnika, pa v okviru Kamfesta, 8. avgusta. v Kamniku.


31.07.2021

Dobimo se pred ŠKUC-em

V Ljubljani tudi letos odigrava pomembno vlogo pri popestritvi mestnega utripa festival s preprostim imenom Dobimo se pred ŠKUC-em.


29.07.2021

Plečnikova Ljubljana končno vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine

Plečnikova dela so po sedmih letih prizadevanj končno vpisana na Unescov seznam. Tako se je odločil Odbor za svetovno dediščino, ki je sledil priporočilu Mednarodnega sveta za spomenike in spomeniška območja (ICOMOS) in v celoti potrdil utemeljenost predloga za vpis. Zasedanje 21 držav članic je potekalo na Kitajskem, v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO v Ljubljani pa so neposredni prenos spremljali številni sodelujoči pri pripravi nominacijskega dosjeja.


22.07.2021

Dubrovnik v znamenju 72. poletnih iger

Poletje v Dubrovniku je tudi letos v znamenju legendarnih dubrovniških poletnih iger, njegova prijetna osvežitev pa je znova tudi projekt Pristanišče sanjačev. Ta poteka pod pokroviteljstvom Ustvarjalne Evrope in povezuje Maribor, Novi Sad in Dubrovnik. Namen je ozaveščanje ljudi o problematiki migracij in pomoči pri integraciji beguncev v nova kulturna okolja. V okviru tega projekta je na odru SNG Maribor nastala uprizoritev Proslava, ki je v Dubrovniku na obeh uprizoritvah doživela izjemen odziv publike. Nina Zagoričnik se je v Dubrovniku pogovarjala s Sašo Božić in igralko Ksenijo Mišič.


19.07.2021

Na Dubrovniške poletne igre vstopa najmlajša generacija slovenskih režiserjev

Nina Zagoričnik se je v živo oglasila z Dubrovniških poletnih iger, kjer je gostila 25-letnega gledališkega režiserja Jana Krmelja iz Maribora, ki je uprizoril igro hrvaškega dramatika Ivorja Martinića Proslava.


17.07.2021

Europa Cantat je zamišljen kot festival, ki diha z mestom in odpira meje

V Ljubljani se bo danes začel festival Europa Cantat, ki je eden izmed največjih mednarodnih glasbenih festivalov, ki bo tudi največji glasbeni dogodek v tem letu pri nas. Gre za festival, ki se odvija na tri leta, 2018 je potekal v Talinu, prvič pa so festival pripravili leta 1961 v nemškem mestu Passau.


16.07.2021

Poletni namig: Matej Primožič

Jutri se bo v Ljubljani začel festival Europa Cantat, eden izmed največjih mednarodnih glasbenih festivalov, ki bo tudi največji glasbeni dogodek v tem letu pri nas. Gre za festival, ki se odvija na tri leta, prvič je potekal v nemškem mestu Passau, in sicer leta 1961, pred tremi leti pa ga je gostila Estonska prestolnica Talin. Vse od takrat so pri nas potekale priprave na festival in del festivalske ekipe je tudi glasbenik in sociolog v kulturi Matej Primožič, ki nam bo tokrat namignil, kaj početi, pa ne samo poleti.


15.07.2021

Prostor 31: Kako je mogoče obnoviti hotel in ohraniti lokalno identiteto?

Hotel Bohinj, ki je bil v zadnjih letih večkrat dozidan in pozidan, ni imel niti ene skupne oblike ali stila. "Trd zalogaj je bilo oblikovno to spraviti v zanimivo podobo. Želja je bila, da se hotela ne podre," pravi arhitektka Špela Videčnik, ki si avtorstvo pri novi podobi nekdanjega Hotela Kompas deli z arhitektom Rokom Omanom. Oba delujeta v okviru biroja Ofis Arhitekti. Kako so v prenovo vtkali lokalno tradicijo, kaj za Bohinj pomeni zeleni turizem in kakšno vlogo imajo pred vhodom v hotel mačje stopinje?


14.07.2021

Zaščitne maske v predkoronskih časih skozi fotografski objektiv

Serije portretov, nastalih pred obdobjem koronakrize, prinašajo drugačno zgodbo uporabe zaščitnih mask, ki so sicer svet preplavile šele s pandemijo covida-19. Govorijo zgodbo ljudi, ki so skriti za kirurškimi, bombažnimi in napredneje zasnovanimi zaščitnimi maskami zaradi izpostavljeni nezavidljivo visokim vrednostim onesnaženja zraka. Razstava Dihaj, fotografa Matjaža Krivica, želi z dejstvi opozoriti na zdravstveno in družbeno problematiko, za katero je edina rešitev sprememba miselnosti. Na ogled bo v galeriji Kresija v Ljubljani do 25. avgusta 2021.


13.07.2021

Teden italijanskega filma

Boginja sreče (režiser: Ferzan Özpetek) začenja četrti Teden italijanskega filma v Ljubljani. Kinoteka in Italijanski inštitut za kulturo sta združila moči in pripravila poletni izbor svežih del italijanskih režiserjev.


09.07.2021

Poletni namig: Boštjan Gorenc - Pižama

Boštjan Gorenc - Pižama je pisatelj, prevajalec, stand up komik, karantenski pripovedovalec pravljic in še kaj. Jezik, v katerega je že od malih nog zaljubljen, je tudi skupni imenovalec vsega, s čimer se ukvarja. Po izidu četrte knjige stripov o Šnofijevi druščini, serije, ki jo ustvarja skupaj z Matejem Lečekom, tudi v poletnih dneh piše in prevaja. Zato v poletni namig svetuje mnogo knjig.


07.07.2021

Ljubljana Street Art Festival 2021

Ljubljana Street Art festival je prvi festival sodobne ulične umetnosti v Sloveniji. Že tretje leto zapored je povezoval mednarodno in lokalno - ulicno, umetniško, aktivisticno in akademsko sceno. Z umetniki in obiskovalci smo so sprehodili po eni najnovejših umetniških intervencij na Gesamtkunstwerk Metelkova in se zazrli v okna Nočne izložbe Pešak, spraševali pa smo se tudi o pomenu ulične umetnosti v moderni dobi in v času zaprtja javnega življenja.


06.07.2021

Cannes 2021

Po enoletnem premoru, lani smo doživeli le skromno spletno izvedbo, svoja vrata odpira 74. Canski filmski festival. Nazadnje ga je za nekaj let ustavila 2. svetovna vojna


05.07.2021

Federico Fellini in film sta bila včasih eno

Lani je ves svet praznoval stoletnico rojstva italijanskega režiserja Federica Fellinija, enega največjih in najvplivnejših filmskih ustvarjalcev vseh časov. V Slovenski kinoteki so že januarja odprli razstavo in hkrati retrospektivo njegovih filmov: Federico Fellini 100. "Današnje generacije sploh ne vedo, kdo je bil Fellini, nobenega njegovega filma še niso videli. Pred leti pa je bilo ravno obratno. Fellini je bil utelešenje filma. Če si rekel: 'Grem gledat film!' je bilo tako, kot da bi rekel: 'Grem gledat Fellinija.' On je bil personifikacija filma." - Marcel Štefančič, filmski kritik


03.07.2021

Festival Ana Desetnica: Najvažneje je, da ne pozabimo na smeh

Po dolgem obdobju prepovedi fizične bližine smo se ljudje nalezli tudi socialne zakrčenosti. Ali še znamo priti iz mehurčkov, v katere smo se zaprli, in jih razbliniti? Ko pade poletna vročina in se ljudje zatečejo v zavetje Ljubljanice ob stari Cukrarni, napoči čas za 24. festival uličnega gledališča Ana Desetnica. Zakaj ulice potrebujejo takšne festivale?


03.07.2021

Včasih se Mariborčani ne zavedamo, kaj imamo pred očmi

Danes je zadnji dan Festivala Lent v Mariboru. Z mozaikom spominov iz vročega torkovega popoldneva, vas Tamara Zupanič Čučnik in Irena Kodrič Cizerl odpeljeta na Glavni trg: na festival uličnega gledališča Ana Desetnica, Art Kamp v Mestnem parku in na Folkart, mednarodni folklorni festival.


02.07.2021

Poletni namig: Daša Ložar

Soorganizatorka filmskega festivala Kamerat, prvega festivala delavskega filma, ki v fokus postavlja Veliko Britanijo in Kena Loacha, je za poletni namig izbrala prav film tega protagonista socialnega realizma in družbene kritike.


Stran 28 od 119
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov