Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Metka Krašovec

09.08.2016

Metka Krašovec prav zdaj razstavlja svoje akvarele v atriju Mestne hiše Ljubljana, njeni akvareli pa krasijo tudi pesniško zbirko Cirila Zlobca z naslovom Ljubezen - čudež duše in telesa.

Slikarka Metka Krašovec prav zdaj razstavlja svoje akvarele v atriju mestne hiše v Ljubljani. Tam bodo na ogled do 3. septembra, v pesniški zbirki 90. pesmi Cirila Zlobca z naslovom Ljubezen – čudež duše in telesa pa krasijo ljubezenske izpovedi pesnika svoji ženi.

“Akvareli nastajajo dnevno, zelo pomembno je vedeti, da to ne nastaja s kakšno idejo, ampak samo po sebi, ko se človek odpre za določen tok. Kar prihaja, pa je odvisno od tega, kako se človek v tistem trenutku počuti.”

“To so enostavne poteze, ki jih zapleta telesna govorica in so nekakšen ples duha, izsek iz dnevnika čustev,” je zapisal likovni urednik Pavle Učakar, ki je izbral akvarele za omenjeno zbirko. Akvareli so namreč nastali pred več kot desetletjem in so bili sprva posvečeni Tomažu Šalamunu, vendar pa je bila njuna umetnost v tistem obdobju nezdružljiva. Čeprav nezdružljiva v umetnosti, eden brez drugega ne bi bila to, kar sta bila.

“On je bil izjemno odprt človek, pozitiven. Ogromno mi je pomagal s tem, da je sprejel stvari, ki so bile za druge nesprejemljive. On je takoj videl potencial. In to mi zdaj strašno manjka, saj sem jaz bolj nagnejna k temu, da je vse zanič, on pa je stvari podprl.”

V pesniški zbirki Tomaža Šalamuna je tudi pesem Balada za Metko Krašovec, zapisana spodaj v prispevku. Je posvetilo in je navdih, saj naj bi prav iz te zbirke zrasla naslednja zgodba. Metka Krašovec bo namreč v eni publikaciji združila svoje risbe iz 80-ih let in izbor Šalamunovih pesmi – med tistimi, ki so bile napisane zanjo, in tistimi, ki ji največ sporočajo. Zbirka naj bi izšla na začetku prihodnjega leta.

 

BALADA ZA METKO KRAŠOVEC

Zadnjič, ko sem v svojem življenju ostal brez
zavesti, je bilo četrtega januarja zvečer v
Mehiki. Dr. Sava me je gostil
z večerjo,
z Benitom Cerenom,
s puščavo,
z Noldejevo mladostjo in
z zgodbo, kako je postal član
Melvillovega združenja tik pred
Borgesom, ko je kupoval
mast za Jugoslavijo.
Enkrat sva skupaj objavila v Gradini.
Pozdravljen Niš!
Ampak jaz zares nisem mogel
poslušati, ker sem neprestano premišljeval o
pismu, ki sem ga zjutraj dobil od Metke
Krašovec. Drobno modro pismo, napisano z
istimi črkami, kot so te.
Treščil sem pod mizo.
Naslednje jutro sem jo obiskal v
hotelu. Najprej sem ji pomečkal nekega super down
Krašovca, nekakšnega
zaročenca iz tretjega kolena.
Takoj je odletel nazaj v LA. Ne
maram incesta. Oprtal sem si
nahrbtnik. Neprestano sem gruntal, zakaj sem se
onesvestil. Tedne sem jo prevažal po
avtobusih in ji dajal vse
jesti: svete
gobe in piramido Lune. Z mano se spi na
trdih tleh med
škorpijoni, pa tudi tam, kjer trgaš
sedež in mrmraš, ti si barva, ti si barva.
Nekega dne sem
presekal: s tem dečkom, v
Guatemalo moram, a ne vidiš, da se mi je prikazal
kot
Kristus. Ležali smo na pesku v
Karibih, midva in Portugalec, ki se mu pozabil
ime. Pojdi, je rekla. Čutim, da bom
zdrobljena, potem se bom pa spet
zlila s tabo v svetlobi. Bilo me je
strah. Nikamor nisem šel. In sem jo peljal prespat v
motel, ki je bil zbirni
center za belo blago na poti v Rio.
Še vedno mi je mirno strmela v oči.
Glej raje v nebo, ženska, kaj iščeš
tu, sem kriknil, že zdavnaj sem ti
razložil, tu ni več
ničesar. Dregetal sem ko sva prišla na
Pacifik. Salina Cruz, ventilatorji,
zaporniki, ki so pletli
mrežo. Nag sem blodil po pesku.
Vijoličaste plastične vrečke, nebo, telo, vse
vijoličasto. Metka! Sem ji rekel, ne
moreš se delati, da ne veš.
Veš! Ne sili v požar!
Vrni se na tisto
Akademijo. Nazadnje mi bodo še očitali, da sem te
jaz ven spraskal. Delati moram,
sama boš šla na pot, sem ji
rekel, ko sva letela nazaj s
Cancuna. Zakaj izgubljaš
vonj in okus, religija!
Blazni ste! Sem rjovel na Carlosa, Enriqueja in
Roberta, hočete, da me ta ženska
ugrabi in odpelje nazaj med
Slovane? Zakaj pa tako dobro
zgledaš, me je vprašala, ko se je vrnila iz
Morelie. In nisem več
vedel, kdo je babica in kdo
volk. Seje boš zamudila, čas je, da se vrneš,
Metka! In sem jo spremil na
letališče. Bal sem se, da ga bo
raznesla s svojim kričevitim
jokanjem. Adijo! Ampak zares so se tudi
meni začela udirati tla pod
nogami. Nasvet, naj se
obnaša, kot da sem v Šiški, je bil zares
lažen. Že zdavnaj ni več nikogar v
Šiški.
Telefoniral sem ji.
Poročit se pridem.
Pridi, je rekla mirno.
Skozi slušalko sem čutil, kako mi strmi v oči.
Zelo zelo
visok je bil
gospod, ki mi je vrgel
tarot karte, starka iz
Perzije mi je vrela dlani.
Vsi so mi rekli isto.
In sem bil srečen. Oblival me je
mraz. In sem potrkal na vrata svojega soseda,
Alejandra Gallega Duvala, da bi mu povedal, da sem
srečen in da me obliva
mraz.
Zakaj stanujemo vsi tako strašno skupaj!
Junoš in Maja sta rekla:
ni tako silovito lep, kot ga vidiš ti, ampak
čudno. Zelo je podoben Metki
Krašovec. V Ljubljano sem priletel sedemindvajsetega
marca. Dvaintrideset mark sem dal za
taksi. Metka je bila bolna in bleda.
Vrnil sem ji kri. In ni mi pustila tudi
njegovega prstana, ampak hoče, da nosim samo
njenega.
Z zanimanjem sem opazoval svoje poročne
priče. Pokončal sem plemenite pijače vseh
prejšnjih gostov. Ste iz mojega
branja za Črno Goro kupili vsaj kak lep
šotor? Na Snežniku sta se prikazali dve
košuti.
Tu sem.
Roke mi žarijo.
Moja usoda je Amerika.

V gozdovih Saratoge, maja 1979

— Tomaž Šalamun


Metka Krašovec

09.08.2016

Metka Krašovec prav zdaj razstavlja svoje akvarele v atriju Mestne hiše Ljubljana, njeni akvareli pa krasijo tudi pesniško zbirko Cirila Zlobca z naslovom Ljubezen - čudež duše in telesa.

Slikarka Metka Krašovec prav zdaj razstavlja svoje akvarele v atriju mestne hiše v Ljubljani. Tam bodo na ogled do 3. septembra, v pesniški zbirki 90. pesmi Cirila Zlobca z naslovom Ljubezen – čudež duše in telesa pa krasijo ljubezenske izpovedi pesnika svoji ženi.

“Akvareli nastajajo dnevno, zelo pomembno je vedeti, da to ne nastaja s kakšno idejo, ampak samo po sebi, ko se človek odpre za določen tok. Kar prihaja, pa je odvisno od tega, kako se človek v tistem trenutku počuti.”

“To so enostavne poteze, ki jih zapleta telesna govorica in so nekakšen ples duha, izsek iz dnevnika čustev,” je zapisal likovni urednik Pavle Učakar, ki je izbral akvarele za omenjeno zbirko. Akvareli so namreč nastali pred več kot desetletjem in so bili sprva posvečeni Tomažu Šalamunu, vendar pa je bila njuna umetnost v tistem obdobju nezdružljiva. Čeprav nezdružljiva v umetnosti, eden brez drugega ne bi bila to, kar sta bila.

“On je bil izjemno odprt človek, pozitiven. Ogromno mi je pomagal s tem, da je sprejel stvari, ki so bile za druge nesprejemljive. On je takoj videl potencial. In to mi zdaj strašno manjka, saj sem jaz bolj nagnejna k temu, da je vse zanič, on pa je stvari podprl.”

V pesniški zbirki Tomaža Šalamuna je tudi pesem Balada za Metko Krašovec, zapisana spodaj v prispevku. Je posvetilo in je navdih, saj naj bi prav iz te zbirke zrasla naslednja zgodba. Metka Krašovec bo namreč v eni publikaciji združila svoje risbe iz 80-ih let in izbor Šalamunovih pesmi – med tistimi, ki so bile napisane zanjo, in tistimi, ki ji največ sporočajo. Zbirka naj bi izšla na začetku prihodnjega leta.

 

BALADA ZA METKO KRAŠOVEC

Zadnjič, ko sem v svojem življenju ostal brez
zavesti, je bilo četrtega januarja zvečer v
Mehiki. Dr. Sava me je gostil
z večerjo,
z Benitom Cerenom,
s puščavo,
z Noldejevo mladostjo in
z zgodbo, kako je postal član
Melvillovega združenja tik pred
Borgesom, ko je kupoval
mast za Jugoslavijo.
Enkrat sva skupaj objavila v Gradini.
Pozdravljen Niš!
Ampak jaz zares nisem mogel
poslušati, ker sem neprestano premišljeval o
pismu, ki sem ga zjutraj dobil od Metke
Krašovec. Drobno modro pismo, napisano z
istimi črkami, kot so te.
Treščil sem pod mizo.
Naslednje jutro sem jo obiskal v
hotelu. Najprej sem ji pomečkal nekega super down
Krašovca, nekakšnega
zaročenca iz tretjega kolena.
Takoj je odletel nazaj v LA. Ne
maram incesta. Oprtal sem si
nahrbtnik. Neprestano sem gruntal, zakaj sem se
onesvestil. Tedne sem jo prevažal po
avtobusih in ji dajal vse
jesti: svete
gobe in piramido Lune. Z mano se spi na
trdih tleh med
škorpijoni, pa tudi tam, kjer trgaš
sedež in mrmraš, ti si barva, ti si barva.
Nekega dne sem
presekal: s tem dečkom, v
Guatemalo moram, a ne vidiš, da se mi je prikazal
kot
Kristus. Ležali smo na pesku v
Karibih, midva in Portugalec, ki se mu pozabil
ime. Pojdi, je rekla. Čutim, da bom
zdrobljena, potem se bom pa spet
zlila s tabo v svetlobi. Bilo me je
strah. Nikamor nisem šel. In sem jo peljal prespat v
motel, ki je bil zbirni
center za belo blago na poti v Rio.
Še vedno mi je mirno strmela v oči.
Glej raje v nebo, ženska, kaj iščeš
tu, sem kriknil, že zdavnaj sem ti
razložil, tu ni več
ničesar. Dregetal sem ko sva prišla na
Pacifik. Salina Cruz, ventilatorji,
zaporniki, ki so pletli
mrežo. Nag sem blodil po pesku.
Vijoličaste plastične vrečke, nebo, telo, vse
vijoličasto. Metka! Sem ji rekel, ne
moreš se delati, da ne veš.
Veš! Ne sili v požar!
Vrni se na tisto
Akademijo. Nazadnje mi bodo še očitali, da sem te
jaz ven spraskal. Delati moram,
sama boš šla na pot, sem ji
rekel, ko sva letela nazaj s
Cancuna. Zakaj izgubljaš
vonj in okus, religija!
Blazni ste! Sem rjovel na Carlosa, Enriqueja in
Roberta, hočete, da me ta ženska
ugrabi in odpelje nazaj med
Slovane? Zakaj pa tako dobro
zgledaš, me je vprašala, ko se je vrnila iz
Morelie. In nisem več
vedel, kdo je babica in kdo
volk. Seje boš zamudila, čas je, da se vrneš,
Metka! In sem jo spremil na
letališče. Bal sem se, da ga bo
raznesla s svojim kričevitim
jokanjem. Adijo! Ampak zares so se tudi
meni začela udirati tla pod
nogami. Nasvet, naj se
obnaša, kot da sem v Šiški, je bil zares
lažen. Že zdavnaj ni več nikogar v
Šiški.
Telefoniral sem ji.
Poročit se pridem.
Pridi, je rekla mirno.
Skozi slušalko sem čutil, kako mi strmi v oči.
Zelo zelo
visok je bil
gospod, ki mi je vrgel
tarot karte, starka iz
Perzije mi je vrela dlani.
Vsi so mi rekli isto.
In sem bil srečen. Oblival me je
mraz. In sem potrkal na vrata svojega soseda,
Alejandra Gallega Duvala, da bi mu povedal, da sem
srečen in da me obliva
mraz.
Zakaj stanujemo vsi tako strašno skupaj!
Junoš in Maja sta rekla:
ni tako silovito lep, kot ga vidiš ti, ampak
čudno. Zelo je podoben Metki
Krašovec. V Ljubljano sem priletel sedemindvajsetega
marca. Dvaintrideset mark sem dal za
taksi. Metka je bila bolna in bleda.
Vrnil sem ji kri. In ni mi pustila tudi
njegovega prstana, ampak hoče, da nosim samo
njenega.
Z zanimanjem sem opazoval svoje poročne
priče. Pokončal sem plemenite pijače vseh
prejšnjih gostov. Ste iz mojega
branja za Črno Goro kupili vsaj kak lep
šotor? Na Snežniku sta se prikazali dve
košuti.
Tu sem.
Roke mi žarijo.
Moja usoda je Amerika.

V gozdovih Saratoge, maja 1979

— Tomaž Šalamun


01.12.2021

V Bolšoj teatru premiera Mojstra in Margarete v koreografiji Edwarda Cluga

Na novem odru slovitega državnega akademskega gledališča Bolšoj v Moskvi bo premiera baleta v dveh dejanjih Mojster in Margareta v koreografiji umetniškega vodja Baleta SNG-ja Maribor Edwarda Cluga. Do 5. decembra se bodo zvrstile še štiri ponovitve.


30.11.2021

Nika Kovač: Pisma tebi

Sociologinja in antropologinja Nika Kovač, tudi gonilna sila Inštituta 8. marec, je izdala novo knjigo z naslovom Pisma tebi. Pravi, da se je izida knjige nekoliko bala, saj v njej piše o tem, kar se ji dogaja in kaj se ji je dogajalo v preteklosti. Namen izdaje je odgovarjati na vprašanja, ki odzvanjajo v glavah vseh nas, odgovori pa so - bodimo pridni, potrudimo se, moramo skrbeti zase. Ona v te zdravoraumske resnice ne verjame in v knjigi skuša pokazati drugo plat. Po Pogumnih puncah, njenem prvencu, v katerem opisuje domače in svetovne pionirke in pogumnice, je v tej zadnji knjigi pogumna punca prav Nika Kovač. Ob njenem kratkem obisku v Sloveniji, saj Nika letos študira v New Yorku, jo je pred mikrofon ujela Maja Stepančič.


30.11.2021

Josip Jurčič: Pripovednik svojega in našega časa

Če poznamo tudi človeško podobo nekega ustvarjalca, lahko njegovo delo razumemo in beremo zelo drugače, pravi literarna zgodovinarka in izredna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Urška Perenič, avtorica nove monografije o Josipu Jurčiču. S pisateljem prvega slovenskega romana so se seveda ukvarjali že njeni predhodniki tako za časa njegovega življenja kot po njegovi smrti, a vendar novo delo z naslovom Josip Jurčič: Pripovednik svojega in našega časa oživi tudi še doslej njegove manj znane plati. S knjigo Urška Perenič bolj kot strokovno javnost nagovarja širše bralce, da pobližje spoznajo življenje, delo in misli Josipa Jurčiča. Knjigo so v letu, ko obeležujemo 140 let od smrti tega velikega Muljavca in 160 let, odkar je, star le 17 let, napisal svojo prvo povest Pripovedko o beli kači, izdali pri založbi Beletrina.


29.11.2021

18. Animateka - v kinodvoranah in na spletu

Ljubljansko-filmsko festivalsko dogajanje se nadaljuje z Mednarodnim festivalom animiranega filma Animateka. Letošnji, 18., bo med 29. novembrom in 5. decembrom v Kinodvoru, Slovenski kinoteki in Stari mestni elektrarni v različnih sklopih prikazal 344 kratkih in sedem celovečernih animiranih filmov. Na spletnem delu festivala bo na ogled 121 kratkih filmov, med njimi vsi filmi iz tekmovalnih sekcij.


26.11.2021

Priporočilo: Saša Bach, producentka Animateke

Saša Bach je predsednica Društva za izvajanje filmske vzgoje Slon, ki skozi različne dejavnosti programa Slon približa tehnike in proces ustvarjanja animiranega filma čisto vsem, ki jih zanima, kako nastane film. Je tudi producentka mednarodnega festivala animiranega filma Animateka. In s področjem animiranega filma je povezano tudi njeno priporočilo.


25.11.2021

Prostor: Plečnik (in pika)

Kot uvod v praznovanje 150. obletnice rojstva našega velikega arhitekta Jožeta Plečnika v letu 2022 sta avtorja kustos za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana Blaž Vurnik in priznan slovenski stripar Zoran Smiljanić ustvarila biografski strip o Jožetu Plečniku, ki nosi naslov Plečnik in pika. Pred tem sta že uspešno sodelovala pri nastajanju stripa Spomini in sanje Kristine B, Ljubljana 1941–1945 ter pri večkrat nagrajenem stripu Ivan Cankar: podobe iz življenja. "Ustvarila sva stripovsko pripoved in ne strokovne interpretacije Plečnikove umetniške in arhitekturne zapuščine."– Blaž Vurnik


23.11.2021

Picasso: Črka v risbo in tri nova prozna dela slovenskih avtorjev

V izjemno obsežnem opusu Pabla Picassa zavzemajo pomembno poglavje grafike in z njimi povezane knjižne ilustracije. Njegove ilustracije, nastale okoli srede prejšnjega stoletja, vse iz zasebne zbirke v Italiji, so na ogled na razstavi ''Picasso: Črka v risbo'', ki bi morala biti v Moderni galeriji, a so jo spet postavili v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Med svežimi knjižnimi izdajami pa sta tudi romana Romana Rozine in Gorana Gluvića in prvenec Tadeje Krečič Scholten.


22.11.2021

Stanislas Methar, francoski igralec

Francoski filmski in gledališki igralec ter pianist je umetnik slovenskih korenin, tudi avtor knjige Majhni strupi. Rodil se je v Parizu v družini priseljencev iz Slovenije. Med drugim je leta 1998 za vlogo v filmu Kemično čiščenje prejel nagrado cesar za najobetavnejšega igralca.


19.11.2021

Priporočilo: Barbara Marinčič

V tednu, ko knjižnice po vsej Sloveniji praznujejo Teden splošnih knjižnic, smo tudi knjižno priporočilo poiskali v knjižnici. Barbara Marinčič je vodja Knjižnice Prežihov Voranc v Ljubljani in v branje priporoča roman Vsak od nas biva na tem svetu po svoje. Napisal ga je francoski pisatelj in novinar Jean-Paul Dubois.


16.11.2021

14. Slovenski bienale ilustracij: Ilustracija ni zanemarjena ali spregledana likovna zvrst

14. slovenski bienale ilustracije prirejata Cankarjev dom in ilustratorska sekcija Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Včeraj je potekalo spletno odprtje, podelili so nagrade, plakete in priznanje Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Prejel ga je ilustrator, slikar, grafik in lutkar Danijel Demšar.


15.11.2021

Halo! Kje si? 30 let mobilne telefonije v Sloveniji

Letos praznujemo tridesetletnico samostojnosti, ob tem pa tudi trideset let, kar smo v Sloveniji dobili prve prenosne telefone. Takrat precej drugačne od današnjih. V Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu je na ogled pregledna razstava Halo! Kje si? 30 let mobilne telefonije v Sloveniji, ki prikazuje razvoj mobilnih telefonov od tistih prvih »ceglov« pa do današnjih tankih pametnih telefonov, ob tem pa opozarja tudi na pasti mobilne telefonije.


11.11.2021

Ujeta v svobodi

Ob srečevanjih z drugimi ljudstvi ugotoviš tudi stvari o sebi, ki si jih morda spregledal, pozabil, potlačil, a so pomembne za osebno srečo in sprejemanje samega sebe, pravi Anja Kovačič, novinarka in publicistka, ki jo že od mladih let vodi nemiren popotniški duh. Leto pred korono, ko si nismo še niti predstavljali, kaj bo doletelo svet, se je odpravila na pot po Avstraliji in na tropska pacifiška otočja, kjer jo je na Salomonovih otokih presenetila novica o covidu-19, nenadnih ukrepih in popolnem zaprtju. Namesto sedem dni jih je tam, potem ko sta se zaprla letalski in pomorski promet, preživela 47. O tem piše v potopisnem romanu Ujeta v svobodi, ki je izšel pri založbi Miš. V njem opisuje sebe, svoja čustva in to, kako je sebe sprejemala med potjo po Avstraliji, Fidžiju in Salomonovih otokih.


11.11.2021

Prostor: Zame obstajata dve Evropi

Panorama je prvi roman Dušana Šarotarja, ki so ga prevedli v francoščino. Predstavil ga je na posebnem srečanju Evropa bere v pariškem Centru Evropa. V Panorami je stopil do beguncev, migrantov, brezposelnih, brezdomcev in tujcev, ter jim dal svoj glas. Kakšna je prihodnost novega bivanja v Evropi? 15. decembra izide njegov nov roman Zvezdna karta, ki je kot nekakšna predzgodba romana Biljarda v Dobrayu.


09.11.2021

32. LIFFe: V festivalskem krogotoku prvič opazen porast režiserk

Nove filmske stvaritve bo 32. ljubljanski mednarodni filmski festival LIFFe predstavil med 11. in do 21. novembrom. V desetih programskih sklopih bo na ogled okoli 80 celovečercev in 16 kratkih filmov. Po lanski spletni različici bo letošnja hibridna: v kinodvoranah v Ljubljani, Mariboru, Celju in Novem mestu ter na spletu.


05.11.2021

Priporočilo: Ona Čepaityte Gams

Velenjčan, ki ga je srečala v Litvi, je kriv, da je Ono Čepaityte Gams življenje vodilo v Velenje, kjer zdaj živi že 17 let. Srečali smo jo v Muzeju Velenje, kjer kot kustosinja pedagoginja skrbi za pedagoške dejavnosti in prireditve. Večkrat jo kdo vpraša o njenem imenu Ona, ki pa je v Litvi in drugih dveh baltskih državah precej pogosto. Mi pa smo jo vprašali po njenem knjižnem priporočilu.


04.11.2021

Strip Pod svobodnim soncem

Letos smo praznovali 150 let od rojstva Frana Saleškega Finžgarja, avtorja povesti davnih dedov Pod svobodnim soncem. Ena največkrat ponatisnjenih, kar 40-krat, in najbolj branih knjig na Slovenskem je sprva izhajala v Domu in svetu kot podlistek, v knjižni obliki pa je izšla leta 1912. Že takrat je pisatelj razmišljal, da bi bil roman ilustriran, to je želel uresničiti v prvi knjižni izdaji, a je knjiga zaradi finančnih težav založbe izšla brez ilustracij. Ilustrirana knjižna izdaja romana Pod svobodnim soncem je bila uresničena šele leta 1951, avtor ilustracij pa je bil Slavko Pengov. Te dni pa je pri založbi Škrateljc po zgodovinskem romanu, ki poudarja junaško zgodovino Slovanov, izšel strip. Ilustriral ga je Damijan Stepančič, besedilo je priredil Goran Vojnović.


04.11.2021

Prostor: Emocionalno in seksualno življenje pariških brezdomcev

V tokratni epizodi bomo spoznali Pariz kot mesto ljubezni skozi raziskovalno delo slovenske rezidentke na Cité internationale des arts Tjaše Črnigoj. Išče zgodbe brezdomcev, ki nimajo prostora za emocionalno in seksualno življenje.


02.11.2021

Hinko Smrekar: Označevali so ga za humorista, a se sam s tem ni strinjal

Hinko Smrekar je bil mojster družbeno-politične satire in karikature, vsestranski likovnik, ki je ustvarjal po naročilu za publikacije ? časopise in knjige. Ustvarjal je predvsem risbe s tušem, občasno dodal akvarel, pastel ali gvaš, pa grafike. Ustvarjal pa je tudi nekaj kipov in oljnih slik. Nekatere zgodbe težko razvozlamo, ker tudi časopisov ni. V Narodni galeriji drugi del razstave o Hinku Smrekarju predstavlja obdobje po prvi svetovni vojni do njegove usmrtitve leta 1942. Do 13. februarja 2022 je na razstavi Hinko Smrekar, II. del na ogled skupaj približno 200 orginalnih del, tudi nekaj kipov.


01.11.2021

Pravljica Želvice Metke Dolanc

V poletju pred tremi leti je Metka Dolanc v nesreči izgubila mlajšega brata. Po tragediji, ki je zaznamovala vso družino, po dneh, ko se je počutila, kot bi ji kdo pred oči dal roke in ji dejal, da naj tako gleda svet – zdaj po treh letih pridejo tudi dnevi, ko smrt brata ni več prva jutranja misel. Pomagalo ji je tudi to, da je o tem napisala pravljico Želvice, čeprav pravi, ji pisanje prej nikoli ni bilo blizu. S pravljico pa je Metka Dolanc poskušala spodbuditi tudi k temu, da bi se o teh temah, o žalovanju in smrti več pogovarjali z najmlajšimi.


29.10.2021

Priporočilo - Nik Škrlec

Igralec, televizijski voditelj, YouTuber je v Priporočilo združil tri predloge. Foto: Darja Štravs Tisu


Stran 26 od 121
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov