Metka Krašovec prav zdaj razstavlja svoje akvarele v atriju Mestne hiše Ljubljana, njeni akvareli pa krasijo tudi pesniško zbirko Cirila Zlobca z naslovom Ljubezen - čudež duše in telesa.

Slikarka Metka Krašovec prav zdaj razstavlja svoje akvarele v atriju mestne hiše v Ljubljani. Tam bodo na ogled do 3. septembra, v pesniški zbirki 90. pesmi Cirila Zlobca z naslovom Ljubezen – čudež duše in telesa pa krasijo ljubezenske izpovedi pesnika svoji ženi.

“Akvareli nastajajo dnevno, zelo pomembno je vedeti, da to ne nastaja s kakšno idejo, ampak samo po sebi, ko se človek odpre za določen tok. Kar prihaja, pa je odvisno od tega, kako se človek v tistem trenutku počuti.”

“To so enostavne poteze, ki jih zapleta telesna govorica in so nekakšen ples duha, izsek iz dnevnika čustev,” je zapisal likovni urednik Pavle Učakar, ki je izbral akvarele za omenjeno zbirko. Akvareli so namreč nastali pred več kot desetletjem in so bili sprva posvečeni Tomažu Šalamunu, vendar pa je bila njuna umetnost v tistem obdobju nezdružljiva. Čeprav nezdružljiva v umetnosti, eden brez drugega ne bi bila to, kar sta bila.

“On je bil izjemno odprt človek, pozitiven. Ogromno mi je pomagal s tem, da je sprejel stvari, ki so bile za druge nesprejemljive. On je takoj videl potencial. In to mi zdaj strašno manjka, saj sem jaz bolj nagnejna k temu, da je vse zanič, on pa je stvari podprl.”

V pesniški zbirki Tomaža Šalamuna je tudi pesem Balada za Metko Krašovec, zapisana spodaj v prispevku. Je posvetilo in je navdih, saj naj bi prav iz te zbirke zrasla naslednja zgodba. Metka Krašovec bo namreč v eni publikaciji združila svoje risbe iz 80-ih let in izbor Šalamunovih pesmi – med tistimi, ki so bile napisane zanjo, in tistimi, ki ji največ sporočajo. Zbirka naj bi izšla na začetku prihodnjega leta.

BALADA ZA METKO KRAŠOVEC

Zadnjič, ko sem v svojem življenju ostal brez
zavesti, je bilo četrtega januarja zvečer v
Mehiki. Dr. Sava me je gostil
z večerjo,
z Benitom Cerenom,
s puščavo,
z Noldejevo mladostjo in
z zgodbo, kako je postal član
Melvillovega združenja tik pred
Borgesom, ko je kupoval
mast za Jugoslavijo.
Enkrat sva skupaj objavila v Gradini.
Pozdravljen Niš!
Ampak jaz zares nisem mogel
poslušati, ker sem neprestano premišljeval o
pismu, ki sem ga zjutraj dobil od Metke
Krašovec. Drobno modro pismo, napisano z
istimi črkami, kot so te.
Treščil sem pod mizo.
Naslednje jutro sem jo obiskal v
hotelu. Najprej sem ji pomečkal nekega super down
Krašovca, nekakšnega
zaročenca iz tretjega kolena.
Takoj je odletel nazaj v LA. Ne
maram incesta. Oprtal sem si
nahrbtnik. Neprestano sem gruntal, zakaj sem se
onesvestil. Tedne sem jo prevažal po
avtobusih in ji dajal vse
jesti: svete
gobe in piramido Lune. Z mano se spi na
trdih tleh med
škorpijoni, pa tudi tam, kjer trgaš
sedež in mrmraš, ti si barva, ti si barva.
Nekega dne sem
presekal: s tem dečkom, v
Guatemalo moram, a ne vidiš, da se mi je prikazal
kot
Kristus. Ležali smo na pesku v
Karibih, midva in Portugalec, ki se mu pozabil
ime. Pojdi, je rekla. Čutim, da bom
zdrobljena, potem se bom pa spet
zlila s tabo v svetlobi. Bilo me je
strah. Nikamor nisem šel. In sem jo peljal prespat v
motel, ki je bil zbirni
center za belo blago na poti v Rio.
Še vedno mi je mirno strmela v oči.
Glej raje v nebo, ženska, kaj iščeš
tu, sem kriknil, že zdavnaj sem ti
razložil, tu ni več
ničesar. Dregetal sem ko sva prišla na
Pacifik. Salina Cruz, ventilatorji,
zaporniki, ki so pletli
mrežo. Nag sem blodil po pesku.
Vijoličaste plastične vrečke, nebo, telo, vse
vijoličasto. Metka! Sem ji rekel, ne
moreš se delati, da ne veš.
Veš! Ne sili v požar!
Vrni se na tisto
Akademijo. Nazadnje mi bodo še očitali, da sem te
jaz ven spraskal. Delati moram,
sama boš šla na pot, sem ji
rekel, ko sva letela nazaj s
Cancuna. Zakaj izgubljaš
vonj in okus, religija!
Blazni ste! Sem rjovel na Carlosa, Enriqueja in
Roberta, hočete, da me ta ženska
ugrabi in odpelje nazaj med
Slovane? Zakaj pa tako dobro
zgledaš, me je vprašala, ko se je vrnila iz
Morelie. In nisem več
vedel, kdo je babica in kdo
volk. Seje boš zamudila, čas je, da se vrneš,
Metka! In sem jo spremil na
letališče. Bal sem se, da ga bo
raznesla s svojim kričevitim
jokanjem. Adijo! Ampak zares so se tudi
meni začela udirati tla pod
nogami. Nasvet, naj se
obnaša, kot da sem v Šiški, je bil zares
lažen. Že zdavnaj ni več nikogar v
Šiški.
Telefoniral sem ji.
Poročit se pridem.
Pridi, je rekla mirno.
Skozi slušalko sem čutil, kako mi strmi v oči.
Zelo zelo
visok je bil
gospod, ki mi je vrgel
tarot karte, starka iz
Perzije mi je vrela dlani.
Vsi so mi rekli isto.
In sem bil srečen. Oblival me je
mraz. In sem potrkal na vrata svojega soseda,
Alejandra Gallega Duvala, da bi mu povedal, da sem
srečen in da me obliva
mraz.
Zakaj stanujemo vsi tako strašno skupaj!
Junoš in Maja sta rekla:
ni tako silovito lep, kot ga vidiš ti, ampak
čudno. Zelo je podoben Metki
Krašovec. V Ljubljano sem priletel sedemindvajsetega
marca. Dvaintrideset mark sem dal za
taksi. Metka je bila bolna in bleda.
Vrnil sem ji kri. In ni mi pustila tudi
njegovega prstana, ampak hoče, da nosim samo
njenega.
Z zanimanjem sem opazoval svoje poročne
priče. Pokončal sem plemenite pijače vseh
prejšnjih gostov. Ste iz mojega
branja za Črno Goro kupili vsaj kak lep
šotor? Na Snežniku sta se prikazali dve
košuti.
Tu sem.
Roke mi žarijo.
Moja usoda je Amerika.

V gozdovih Saratoge, maja 1979

— Tomaž Šalamun