Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Metka Krašovec

09.08.2016

Metka Krašovec prav zdaj razstavlja svoje akvarele v atriju Mestne hiše Ljubljana, njeni akvareli pa krasijo tudi pesniško zbirko Cirila Zlobca z naslovom Ljubezen - čudež duše in telesa.

Slikarka Metka Krašovec prav zdaj razstavlja svoje akvarele v atriju mestne hiše v Ljubljani. Tam bodo na ogled do 3. septembra, v pesniški zbirki 90. pesmi Cirila Zlobca z naslovom Ljubezen – čudež duše in telesa pa krasijo ljubezenske izpovedi pesnika svoji ženi.

“Akvareli nastajajo dnevno, zelo pomembno je vedeti, da to ne nastaja s kakšno idejo, ampak samo po sebi, ko se človek odpre za določen tok. Kar prihaja, pa je odvisno od tega, kako se človek v tistem trenutku počuti.”

“To so enostavne poteze, ki jih zapleta telesna govorica in so nekakšen ples duha, izsek iz dnevnika čustev,” je zapisal likovni urednik Pavle Učakar, ki je izbral akvarele za omenjeno zbirko. Akvareli so namreč nastali pred več kot desetletjem in so bili sprva posvečeni Tomažu Šalamunu, vendar pa je bila njuna umetnost v tistem obdobju nezdružljiva. Čeprav nezdružljiva v umetnosti, eden brez drugega ne bi bila to, kar sta bila.

“On je bil izjemno odprt človek, pozitiven. Ogromno mi je pomagal s tem, da je sprejel stvari, ki so bile za druge nesprejemljive. On je takoj videl potencial. In to mi zdaj strašno manjka, saj sem jaz bolj nagnejna k temu, da je vse zanič, on pa je stvari podprl.”

V pesniški zbirki Tomaža Šalamuna je tudi pesem Balada za Metko Krašovec, zapisana spodaj v prispevku. Je posvetilo in je navdih, saj naj bi prav iz te zbirke zrasla naslednja zgodba. Metka Krašovec bo namreč v eni publikaciji združila svoje risbe iz 80-ih let in izbor Šalamunovih pesmi – med tistimi, ki so bile napisane zanjo, in tistimi, ki ji največ sporočajo. Zbirka naj bi izšla na začetku prihodnjega leta.

 

BALADA ZA METKO KRAŠOVEC

Zadnjič, ko sem v svojem življenju ostal brez
zavesti, je bilo četrtega januarja zvečer v
Mehiki. Dr. Sava me je gostil
z večerjo,
z Benitom Cerenom,
s puščavo,
z Noldejevo mladostjo in
z zgodbo, kako je postal član
Melvillovega združenja tik pred
Borgesom, ko je kupoval
mast za Jugoslavijo.
Enkrat sva skupaj objavila v Gradini.
Pozdravljen Niš!
Ampak jaz zares nisem mogel
poslušati, ker sem neprestano premišljeval o
pismu, ki sem ga zjutraj dobil od Metke
Krašovec. Drobno modro pismo, napisano z
istimi črkami, kot so te.
Treščil sem pod mizo.
Naslednje jutro sem jo obiskal v
hotelu. Najprej sem ji pomečkal nekega super down
Krašovca, nekakšnega
zaročenca iz tretjega kolena.
Takoj je odletel nazaj v LA. Ne
maram incesta. Oprtal sem si
nahrbtnik. Neprestano sem gruntal, zakaj sem se
onesvestil. Tedne sem jo prevažal po
avtobusih in ji dajal vse
jesti: svete
gobe in piramido Lune. Z mano se spi na
trdih tleh med
škorpijoni, pa tudi tam, kjer trgaš
sedež in mrmraš, ti si barva, ti si barva.
Nekega dne sem
presekal: s tem dečkom, v
Guatemalo moram, a ne vidiš, da se mi je prikazal
kot
Kristus. Ležali smo na pesku v
Karibih, midva in Portugalec, ki se mu pozabil
ime. Pojdi, je rekla. Čutim, da bom
zdrobljena, potem se bom pa spet
zlila s tabo v svetlobi. Bilo me je
strah. Nikamor nisem šel. In sem jo peljal prespat v
motel, ki je bil zbirni
center za belo blago na poti v Rio.
Še vedno mi je mirno strmela v oči.
Glej raje v nebo, ženska, kaj iščeš
tu, sem kriknil, že zdavnaj sem ti
razložil, tu ni več
ničesar. Dregetal sem ko sva prišla na
Pacifik. Salina Cruz, ventilatorji,
zaporniki, ki so pletli
mrežo. Nag sem blodil po pesku.
Vijoličaste plastične vrečke, nebo, telo, vse
vijoličasto. Metka! Sem ji rekel, ne
moreš se delati, da ne veš.
Veš! Ne sili v požar!
Vrni se na tisto
Akademijo. Nazadnje mi bodo še očitali, da sem te
jaz ven spraskal. Delati moram,
sama boš šla na pot, sem ji
rekel, ko sva letela nazaj s
Cancuna. Zakaj izgubljaš
vonj in okus, religija!
Blazni ste! Sem rjovel na Carlosa, Enriqueja in
Roberta, hočete, da me ta ženska
ugrabi in odpelje nazaj med
Slovane? Zakaj pa tako dobro
zgledaš, me je vprašala, ko se je vrnila iz
Morelie. In nisem več
vedel, kdo je babica in kdo
volk. Seje boš zamudila, čas je, da se vrneš,
Metka! In sem jo spremil na
letališče. Bal sem se, da ga bo
raznesla s svojim kričevitim
jokanjem. Adijo! Ampak zares so se tudi
meni začela udirati tla pod
nogami. Nasvet, naj se
obnaša, kot da sem v Šiški, je bil zares
lažen. Že zdavnaj ni več nikogar v
Šiški.
Telefoniral sem ji.
Poročit se pridem.
Pridi, je rekla mirno.
Skozi slušalko sem čutil, kako mi strmi v oči.
Zelo zelo
visok je bil
gospod, ki mi je vrgel
tarot karte, starka iz
Perzije mi je vrela dlani.
Vsi so mi rekli isto.
In sem bil srečen. Oblival me je
mraz. In sem potrkal na vrata svojega soseda,
Alejandra Gallega Duvala, da bi mu povedal, da sem
srečen in da me obliva
mraz.
Zakaj stanujemo vsi tako strašno skupaj!
Junoš in Maja sta rekla:
ni tako silovito lep, kot ga vidiš ti, ampak
čudno. Zelo je podoben Metki
Krašovec. V Ljubljano sem priletel sedemindvajsetega
marca. Dvaintrideset mark sem dal za
taksi. Metka je bila bolna in bleda.
Vrnil sem ji kri. In ni mi pustila tudi
njegovega prstana, ampak hoče, da nosim samo
njenega.
Z zanimanjem sem opazoval svoje poročne
priče. Pokončal sem plemenite pijače vseh
prejšnjih gostov. Ste iz mojega
branja za Črno Goro kupili vsaj kak lep
šotor? Na Snežniku sta se prikazali dve
košuti.
Tu sem.
Roke mi žarijo.
Moja usoda je Amerika.

V gozdovih Saratoge, maja 1979

— Tomaž Šalamun


Metka Krašovec

09.08.2016

Metka Krašovec prav zdaj razstavlja svoje akvarele v atriju Mestne hiše Ljubljana, njeni akvareli pa krasijo tudi pesniško zbirko Cirila Zlobca z naslovom Ljubezen - čudež duše in telesa.

Slikarka Metka Krašovec prav zdaj razstavlja svoje akvarele v atriju mestne hiše v Ljubljani. Tam bodo na ogled do 3. septembra, v pesniški zbirki 90. pesmi Cirila Zlobca z naslovom Ljubezen – čudež duše in telesa pa krasijo ljubezenske izpovedi pesnika svoji ženi.

“Akvareli nastajajo dnevno, zelo pomembno je vedeti, da to ne nastaja s kakšno idejo, ampak samo po sebi, ko se človek odpre za določen tok. Kar prihaja, pa je odvisno od tega, kako se človek v tistem trenutku počuti.”

“To so enostavne poteze, ki jih zapleta telesna govorica in so nekakšen ples duha, izsek iz dnevnika čustev,” je zapisal likovni urednik Pavle Učakar, ki je izbral akvarele za omenjeno zbirko. Akvareli so namreč nastali pred več kot desetletjem in so bili sprva posvečeni Tomažu Šalamunu, vendar pa je bila njuna umetnost v tistem obdobju nezdružljiva. Čeprav nezdružljiva v umetnosti, eden brez drugega ne bi bila to, kar sta bila.

“On je bil izjemno odprt človek, pozitiven. Ogromno mi je pomagal s tem, da je sprejel stvari, ki so bile za druge nesprejemljive. On je takoj videl potencial. In to mi zdaj strašno manjka, saj sem jaz bolj nagnejna k temu, da je vse zanič, on pa je stvari podprl.”

V pesniški zbirki Tomaža Šalamuna je tudi pesem Balada za Metko Krašovec, zapisana spodaj v prispevku. Je posvetilo in je navdih, saj naj bi prav iz te zbirke zrasla naslednja zgodba. Metka Krašovec bo namreč v eni publikaciji združila svoje risbe iz 80-ih let in izbor Šalamunovih pesmi – med tistimi, ki so bile napisane zanjo, in tistimi, ki ji največ sporočajo. Zbirka naj bi izšla na začetku prihodnjega leta.

 

BALADA ZA METKO KRAŠOVEC

Zadnjič, ko sem v svojem življenju ostal brez
zavesti, je bilo četrtega januarja zvečer v
Mehiki. Dr. Sava me je gostil
z večerjo,
z Benitom Cerenom,
s puščavo,
z Noldejevo mladostjo in
z zgodbo, kako je postal član
Melvillovega združenja tik pred
Borgesom, ko je kupoval
mast za Jugoslavijo.
Enkrat sva skupaj objavila v Gradini.
Pozdravljen Niš!
Ampak jaz zares nisem mogel
poslušati, ker sem neprestano premišljeval o
pismu, ki sem ga zjutraj dobil od Metke
Krašovec. Drobno modro pismo, napisano z
istimi črkami, kot so te.
Treščil sem pod mizo.
Naslednje jutro sem jo obiskal v
hotelu. Najprej sem ji pomečkal nekega super down
Krašovca, nekakšnega
zaročenca iz tretjega kolena.
Takoj je odletel nazaj v LA. Ne
maram incesta. Oprtal sem si
nahrbtnik. Neprestano sem gruntal, zakaj sem se
onesvestil. Tedne sem jo prevažal po
avtobusih in ji dajal vse
jesti: svete
gobe in piramido Lune. Z mano se spi na
trdih tleh med
škorpijoni, pa tudi tam, kjer trgaš
sedež in mrmraš, ti si barva, ti si barva.
Nekega dne sem
presekal: s tem dečkom, v
Guatemalo moram, a ne vidiš, da se mi je prikazal
kot
Kristus. Ležali smo na pesku v
Karibih, midva in Portugalec, ki se mu pozabil
ime. Pojdi, je rekla. Čutim, da bom
zdrobljena, potem se bom pa spet
zlila s tabo v svetlobi. Bilo me je
strah. Nikamor nisem šel. In sem jo peljal prespat v
motel, ki je bil zbirni
center za belo blago na poti v Rio.
Še vedno mi je mirno strmela v oči.
Glej raje v nebo, ženska, kaj iščeš
tu, sem kriknil, že zdavnaj sem ti
razložil, tu ni več
ničesar. Dregetal sem ko sva prišla na
Pacifik. Salina Cruz, ventilatorji,
zaporniki, ki so pletli
mrežo. Nag sem blodil po pesku.
Vijoličaste plastične vrečke, nebo, telo, vse
vijoličasto. Metka! Sem ji rekel, ne
moreš se delati, da ne veš.
Veš! Ne sili v požar!
Vrni se na tisto
Akademijo. Nazadnje mi bodo še očitali, da sem te
jaz ven spraskal. Delati moram,
sama boš šla na pot, sem ji
rekel, ko sva letela nazaj s
Cancuna. Zakaj izgubljaš
vonj in okus, religija!
Blazni ste! Sem rjovel na Carlosa, Enriqueja in
Roberta, hočete, da me ta ženska
ugrabi in odpelje nazaj med
Slovane? Zakaj pa tako dobro
zgledaš, me je vprašala, ko se je vrnila iz
Morelie. In nisem več
vedel, kdo je babica in kdo
volk. Seje boš zamudila, čas je, da se vrneš,
Metka! In sem jo spremil na
letališče. Bal sem se, da ga bo
raznesla s svojim kričevitim
jokanjem. Adijo! Ampak zares so se tudi
meni začela udirati tla pod
nogami. Nasvet, naj se
obnaša, kot da sem v Šiški, je bil zares
lažen. Že zdavnaj ni več nikogar v
Šiški.
Telefoniral sem ji.
Poročit se pridem.
Pridi, je rekla mirno.
Skozi slušalko sem čutil, kako mi strmi v oči.
Zelo zelo
visok je bil
gospod, ki mi je vrgel
tarot karte, starka iz
Perzije mi je vrela dlani.
Vsi so mi rekli isto.
In sem bil srečen. Oblival me je
mraz. In sem potrkal na vrata svojega soseda,
Alejandra Gallega Duvala, da bi mu povedal, da sem
srečen in da me obliva
mraz.
Zakaj stanujemo vsi tako strašno skupaj!
Junoš in Maja sta rekla:
ni tako silovito lep, kot ga vidiš ti, ampak
čudno. Zelo je podoben Metki
Krašovec. V Ljubljano sem priletel sedemindvajsetega
marca. Dvaintrideset mark sem dal za
taksi. Metka je bila bolna in bleda.
Vrnil sem ji kri. In ni mi pustila tudi
njegovega prstana, ampak hoče, da nosim samo
njenega.
Z zanimanjem sem opazoval svoje poročne
priče. Pokončal sem plemenite pijače vseh
prejšnjih gostov. Ste iz mojega
branja za Črno Goro kupili vsaj kak lep
šotor? Na Snežniku sta se prikazali dve
košuti.
Tu sem.
Roke mi žarijo.
Moja usoda je Amerika.

V gozdovih Saratoge, maja 1979

— Tomaž Šalamun


27.09.2022

Tržaške prikazni: O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča

Dušan Jelinčič, pisatelj, novinar, alpinist in zaveden tržaški Slovenec, za Baško grapo pravi, da je njegov morda tretji ali četrti dom. Njegov oče je mlada leta preživel v Podmelcu pri Kneži, dom na Črni prsti je poimenovan po njem. In tudi zato, ker ko govorimo o Dušanu Jelinčiču, ne moremo mimo njegovega očeta Zorka, je bila ena izmed projekcij dokumentarnega filma Tržaške prikazni, O besedah in vetru v življenju Dušana Jelinčiča v Podbrdu. Film, posnet na pobudo in po scenariju pisatelja in literarnega kritika Robija Šabca, je režiral Dušan Moravec, nastal pa je v produkciji Friendly Production ter v koprodukciji z RTV Slovenija in Zavodom Vesnik.


23.09.2022

Priporočilo: Klara Kuk

Klara Kuk je ena izmed najbolj perspektivnih mladih gledaliških igralk. V letošnji sezoni jo gledamo na treh gledaliških odrih: na Ptuju, v Mini teatru in na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. V predstavi Kdo se boji Virginije Woolf, ameriškega dramatika Edwarda Albeeja, igra skupaj z Benjaminom Krnetičem mlad zaljubljeni par. V predstavi Idiot Fjodora Mihajloviča Dostojevskega pa se je vživela v lik Aglaje, ki je v svojih rosnih dvajsetih do ušes zaljubljena v dobroto in iskrenost Miškina. Vmes, pravi Klara Kuk, pa najraje bere, še posebej, če tisti dan pada dež.


22.09.2022

Prostor: Center koliščarjev na Igu

Na Igu je zrasel nov arheološki park, ki predstavlja edinstveno kulturno dediščino. Rekonstrukcija naselbine s petimi hišami predstavlja vas iz tretjega tisočletja pred našim štetjem, ki deluje kot muzej na prostem. Pri tem projektu je šest let intenzivno delalo pet sodelavcev z Inštituta za arheologijo, med njimi tudi Elena Leghissa.


20.09.2022

14. Sonica in razstava Max capacity – Mixed reviews

V Ljubljani se je danes z umetniškim programom začel letošnji mednarodni festival Sonica. Festival eksperimentalne elektronske glasbe in zvočnih umentnosti s poudarkom na umetniških izrazih, ki združujejo glasbo in zvok z drugimi umetniškimi oblikami, bo že štirinajstič pretresal sodobne smernice na presečišču umetnosti, tehnologije in glasbe. Na petih festivalskih prizoriščih v Ljubljani se bodo do sobote, 24. septembra, vrstili zvočni dogodki, instalacije, avdio-vizualni performansi, koncerti, DJ-seti in konferenca. Sodelovalo bo več kot 20 tujih in domačih umetnikov.


19.09.2022

V spomin Radku Poliču - Racu

S svojim velikanskim opusom se je zapisal med največje slovenske igralce. Nastopil je v več kot 100 gledaliških predstavah in prav toliko filmih. Je neizbrisljivo vtkan v slovensko gledališko in filmsko krajino. Star je bil 80 let.


16.09.2022

Poletni namig: Nika Pengal

V današnjem poletnem namigu se bomo spomnili na čebele. Na letošnji svetovni dan čebel je pri nas namreč izšla knjiga Skrivnosti gospodične Medične, Uporaba čebeljih pridelkov skozi zgodbo iz vsakdanjega življenja. Avtorica te je Nika Pengal, mednarodno priznana čebelarka in apiterapevtka, ki je knjigo napisala skupaj s partnerjem Anžetom Gallusom Petelinom. In prav s čebelami bo povezan današnji knjižni namig Nike Pengal, ki je še vedno ena mlajših apiterapevtk pri nas.


15.09.2022

Cementfest, festival treh gledaliških uprizoritev

Nocoj se v SNG Drama začenja Cementfest, festival treh gledaliških uprizoritev, beograjske, zagrebške in ljubljanske, ki sta jih po drami Cement nemškega dramatika Heinerja Mullerja zasnovala režiser Sebastjan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Vsaka od uprizoritev tematizira drug vidik te drame, vse tri pa je na oder postavil Sebastijan Horvat.


13.09.2022

Prevzetnost in pristranost narodne noše v Umetnostni galeriji Maribor

Obsežen razstavni projekt izhaja iz umetniškega opusa slovenskega slikarja Anteja Trstenjaka (1894–1970), ki je študiral in dve desetletji živel v Pragi, se nekaj časa navdihoval pri bogati kulturi Lužiških Srbov in se v zadnjem delu življenja ustalil v Mariboru. Zaradi njegove razgibane življenjske poti je tudi njegov umetniški opus razdrobljen in ga hranijo vse sodelujoče ustanove. Tematika razstave, o kateri govori kustosinja Andreja Borin, se vrti okoli narodne noše in njenih upodobitev v določenem prostoru in času, nagovarja pa tudi teme pripadnosti in identitete ter razmišlja o vlogi ženske in njenem položaju v družbi. Razstava je dopolnjena z deli sodobnih umetnikov in tako je etnografska razstava dobila povezavo z današnjim časom.


12.09.2022

Razstava o akademskem kiparju Ivanu Štreklju

V Narodni galeriji si še do 2. oktobra lahko ogledamo razstavo o gluhem akademskem kiparju povojne generacije Ivanu Štreklju, ki je živel med letoma 1916 in 1975. Ustvarjal je zunanje plastike, ženske akte in portrete. Pomemben del razstave so donacije, največ njegovih del pa hrani Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. V okviru njihovega projekta Prilagajanje in izdajanje knjig v slovenskem znakovnem jeziku je izšla slikanica Neslišni zvoki dleta – Ivan Štrekelj, gluhi kipar, ki jo je napisala tiflopedagoginja dr. Aksinja Kermauner. Z njo, s koordinatorico projekta Aleksandro Rijavec in z avtorico razstave mag. Matejo Breščak se je pogovarjal Žiga Bratoš.


09.09.2022

Poletni namig: Andrej Šifrer

Kantavtor Andrej Šifrer že petinštirideset let skrbi, da Slovenci zastrižemo z ušesi, ko nas opozori na pomembne stvari. Velja za legendo med slovenskimi glasbeniki, saj je avtor številnih ponarodelih skladb. Na devetnajstih ploščah se je nabralo veliko skladb, ki so že ponarodele, kar je za vsakega ustvarjalca največja nagrada. V današnjem poletnem namigu bo ob orisu osebnega poletnega razpoloženja delil tudi dva namiga za širjenje obzorij duha.


08.09.2022

Beneški filmski festival predstavlja filme, ki ne bodo le zapolnili kinodvorane po svetu, temveč tudi listo za oskarje

Tokrat pogledujemo proti otoku Lido, kjer festivalski vrvež, kot pravi Nina Zagoričnik, ne poneha. Do konca Beneške Mostre so v glavnem tekmovalnem programu preostali še štirje filmi in kopica v vzporednih programih.


06.09.2022

Miran Zupanič: Sarajevo Safari

O filmski premieri na sarajevskem festivalu dokumentarnega filma pod okriljem Al Jazeere Balkans ter o grozljivih in nepredstavljivih dogodkih med obstreljevanjem Sarajeva.


05.09.2022

Alamut, svetovna premiera projekta skupine Laibach

Nismo želeli uglasbiti Bartolove ideje, ampak se temeljito poglobiti v besedilo ter označiti ključne elemente in probleme, ki se nam zdijo aktualni.


02.09.2022

Poletni namig: Tobias Putrih

Tobias Putrih je mednarodno uveljavljen slovenski umetnik, živi v ameriški zvezni državi Massachusetts, kjer na eni od univerz predava študentom arhitekture umetnost ustvarjanja. V svojem delu povezuje različna področja od arhitekture do znanosti, dizajna in zdaj tudi jeklarstva s kiparstvom. Svoj zadnji projekt “Industrija jekla” te dni razstavlja v Galeriji Ravne. Kakšen pa je njegov poletni namig?


01.09.2022

Prostor: Skriti kotički Benetk

Tam, kjer se Kanal Grande izliva v Beneško laguno, stoji Punta Dogana, nekoč carinarnica, danes sodoben galerijski prostor. Okoli stavbe tik ob vodi, nas pelje ozka pot, s širokim pogledom na ves zaliv.


01.09.2022

17. Front@

Mednarodni festival sodobnega plesa v Murski Soboti


31.08.2022

79. mednarodni filmski festival

Kaj prinaša najstarejši in najbolj relevanten festival med največjimi na svetu?


31.08.2022

Festival sodobnega plesa Platforma

Prinaša tudi pet nagrajenih plesnih predstav domačih in tujih ustvarjalcev.


30.08.2022

8. Hiša na hribu in razstava 0.22

V krajinskem parku Polhograjski dolomiti je že osmo poletje zapored odprla vrata Hiša na hribu. Gre za umetniški projekt pod idejnim vodstvom Zvonke Simčič, ki povezuje sodobno umetniško produkcijo s prostori tradicije, podeželskega ter kulturne in naravne dediščine. Damijan Kracina pa je z razstavo 0.22 galerijo Društva likovnih umetnikov Ljubljana spremenil v nekakšen kabinet čudes, poln malih skulptur, skic, risb v prostoru, spominov, nenavadnih oblik – najdemo jih na tleh, visijo v prostoru, v okenskih nišah …


Stran 17 od 121
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov