Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat predstavljamo tri knjižna nadaljevanja iz Hiše sanjajočih knjig, kjer domuje založba Sanje, obiskali pa smo še razstavo Ko zapoje kovina v Narodnem muzeju Slovenije.
Knjižna nadaljevanja založbe Sanje in razstava Ko zapoje kovina v Narodnem muzeju Slovenije.
Založba Sanje je predstavila tri knjižna nadaljevanja. Zbrane zgodbe Kurta Vonneguta so mozaičen prikaz silnega duha, humorja, humanosti in ustvarjalne spretnosti kultnega ameriškega pisatelja. Celotno zbirko sta uredila njegova življenjska prijatelja Dan Wakefield in Jerome Klinkowitz. Pri založbi Sanje je zdaj izšel še drugi del obsežne zbirke, ki je, kot so zapisali pri založbi “praznik za njegove privržence, izziv za akademike in slastna vaba za nove bralke in bralce.” Knjiga Izginotja na mesečini je drugi del tetralogije Zrcalka francoske pisateljice Christelle Dabos (Kristel Dabo). Nadaljuje se zgodba o malce nerodni junakinji Ofeliji, ki ima dva nenavadna darova: zgodovino predmeta lahko prebere zgolj z dotikom, skozi zrcala pa lahko prehaja med različnimi prostori. V prvem delu so jo družinske starešinke zaročile s hladnim Thornom iz mogočnega klana Zmajev. Proti svoji volji je primorana zapustiti svoj dom na Animi in mu slediti na Oblakovo, v lebdečo prestolnico Pola, ujeto v ledeni oklep zime, kjer veljajo drugačna pravila, sovražnike pa je težko ločiti od prijateljev. Ljubitelje fikcije pa je razveselilo nadaljevanje kultnega znastvenofantastičnega romana Franka Herberta Peščeni planet. Knjigo Mesija s peščenega planeta je prevedel Matjaž Juričak in velja za najkontroverznejši del sage o Sipini. Pronicljiva pripoved o moči, korupciji in (zlo)rabi oblasti bralcev ne pušča ravnodušnih in meče novo luč na dogodke iz prve knjige.
“Sedaj me bodo vsi sovražili, ampak Vonnegut je pisal, kako se naj moški in ženska razumeta. Zato so te zgodbe tako pravljične in očarljive. Vseskozi so drame, teatralizmi, razburjanja ali pa neke zavore, ki sledijo diktatu šeg, kako je treba pristopiti ali ne pristopiti, kaj je treba ignorirati, kaj slišati. Da ni treba izrecno napisati za vsako stopnjevanje.” – Branko Gradišnik, prevajalec knjige Zbrane zgodbe
Pridobivanje in obdelovanje kovin ima v slovenskem prostoru zelo dolgo in razgibano zgodovino. Korenine tega bogatega izročila segajo tudi 4000 let pred našim štetjem, v čas koliščarjev na Ljubljanskem barju, v času antike so bili pri nas pomembni centri pridobivanja in obdelave kovin, v času novega veka pa so metalurške dejavnosti prerasle v eno najpomembnejših gospodarskih panog na Slovenskem. Razstava Ko zapoje kovina je nastala ob 100-letnici Univerze v Ljubljani in na njej poleg bogate 6 tisočletne snovne dediščine metalurgije na Slovenskem v atriju Narodnega muzeja Slovenije predstavljajo tudi vrhunsko znanje, zbrano pod okriljem Univerze, kjer se je metalurgija uveljavila kot ena najstarejših študijskih smeri.
Tokrat predstavljamo tri knjižna nadaljevanja iz Hiše sanjajočih knjig, kjer domuje založba Sanje, obiskali pa smo še razstavo Ko zapoje kovina v Narodnem muzeju Slovenije.
Knjižna nadaljevanja založbe Sanje in razstava Ko zapoje kovina v Narodnem muzeju Slovenije.
Založba Sanje je predstavila tri knjižna nadaljevanja. Zbrane zgodbe Kurta Vonneguta so mozaičen prikaz silnega duha, humorja, humanosti in ustvarjalne spretnosti kultnega ameriškega pisatelja. Celotno zbirko sta uredila njegova življenjska prijatelja Dan Wakefield in Jerome Klinkowitz. Pri založbi Sanje je zdaj izšel še drugi del obsežne zbirke, ki je, kot so zapisali pri založbi “praznik za njegove privržence, izziv za akademike in slastna vaba za nove bralke in bralce.” Knjiga Izginotja na mesečini je drugi del tetralogije Zrcalka francoske pisateljice Christelle Dabos (Kristel Dabo). Nadaljuje se zgodba o malce nerodni junakinji Ofeliji, ki ima dva nenavadna darova: zgodovino predmeta lahko prebere zgolj z dotikom, skozi zrcala pa lahko prehaja med različnimi prostori. V prvem delu so jo družinske starešinke zaročile s hladnim Thornom iz mogočnega klana Zmajev. Proti svoji volji je primorana zapustiti svoj dom na Animi in mu slediti na Oblakovo, v lebdečo prestolnico Pola, ujeto v ledeni oklep zime, kjer veljajo drugačna pravila, sovražnike pa je težko ločiti od prijateljev. Ljubitelje fikcije pa je razveselilo nadaljevanje kultnega znastvenofantastičnega romana Franka Herberta Peščeni planet. Knjigo Mesija s peščenega planeta je prevedel Matjaž Juričak in velja za najkontroverznejši del sage o Sipini. Pronicljiva pripoved o moči, korupciji in (zlo)rabi oblasti bralcev ne pušča ravnodušnih in meče novo luč na dogodke iz prve knjige.
“Sedaj me bodo vsi sovražili, ampak Vonnegut je pisal, kako se naj moški in ženska razumeta. Zato so te zgodbe tako pravljične in očarljive. Vseskozi so drame, teatralizmi, razburjanja ali pa neke zavore, ki sledijo diktatu šeg, kako je treba pristopiti ali ne pristopiti, kaj je treba ignorirati, kaj slišati. Da ni treba izrecno napisati za vsako stopnjevanje.” – Branko Gradišnik, prevajalec knjige Zbrane zgodbe
Pridobivanje in obdelovanje kovin ima v slovenskem prostoru zelo dolgo in razgibano zgodovino. Korenine tega bogatega izročila segajo tudi 4000 let pred našim štetjem, v čas koliščarjev na Ljubljanskem barju, v času antike so bili pri nas pomembni centri pridobivanja in obdelave kovin, v času novega veka pa so metalurške dejavnosti prerasle v eno najpomembnejših gospodarskih panog na Slovenskem. Razstava Ko zapoje kovina je nastala ob 100-letnici Univerze v Ljubljani in na njej poleg bogate 6 tisočletne snovne dediščine metalurgije na Slovenskem v atriju Narodnega muzeja Slovenije predstavljajo tudi vrhunsko znanje, zbrano pod okriljem Univerze, kjer se je metalurgija uveljavila kot ena najstarejših študijskih smeri.
Gaber Kristjan Trseglav, igralec v Mestnem gledališču ljubljanskem, se je spomnil zgodbe o izmaknjeni svileni črni srajci z belimi pikicami.
Nika Zupanc je s s svojimi predmeti prepričala svetovno znana podjetja. Med zadnjimi je največje italijansko podjetje Natuzzi. Za njihovo najnovejšo kolekcijo Deep je oblikovala predmete za bivalne prostore: zofe, naslonjače, stole, mize, police za knjige, svetilke, ogledala in preproge.
Ana Hribar, igralka v Lutkovnem gledališču Ljubljana, se je spomnila zgodbe iz Indonezije, po kateri sta pred leti potovala s partnerjem, in tega, kako sta v morju otoka Gili Trawangan zaplavala v roj meduz. "Prva stvar, na katero sem pomislila, je bila, kakšna je prva pomoč pri ožigu meduze. Točno! Urin pomaga, sem v paniki vlekla iz partnerja in tako nekako se je zdelo tudi njemu."
Ker so se 4. maja odprle slovenske knjigarne, so na Javni agenciji za knjigo RS v sodelovanju s številnimi knjigotržci in knjigarji pripravili nacionalno kampanjo “Vrnitev napisanih”, ki pozdravlja in podpira ponovno odprtje slovenskih knjigarn in vabi k nakupu knjig.
Kako se je Matija Rupel, član ansambla Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, prvič z avtomobilom podal v Ljubljano in se po kroženju po mestu ne le izgubil, ampak, kot pravi sam, skoraj tudi pogubil
Tihotapstvo je dejavnost, ki je bila ob mejah vedno prisotna. Na šverc oziroma na črno so rekli tisti, ki so čez mejo prinesli kakšno bolj ali manj nujno stvar. Prav Na šverc pa se imenuje razstava, namenjena tihotapstvu na Goriškem po drugi svetovni vojni, ki je postavljena v prostorih nekdanjega maloobmejnega prehoda na Pristavi. Tega je Goriškemu muzeju v upravljanje predala občina. Etnolog in kustos v Goriškem muzeju Rok Bavčar je ob pripravi razstave o tihotapljenju na Goriškem po drugi svetovni vojni posnel približno 30 pričevanj, ki jih na razstavi lahko tudi slišite. Zgodbe pripovedujejo živeči z obeh strani meje, prav tako jugoslovanski in italijanski miličniki in cariniki.
Knjižnice in knjigarne te dni odpirajo vrata, knjižni sejmi pa so dosegljivi le virtualno. O izzivih malih založnikov je spregovorila Helena Koncut Kraljič, ena od najuspešnejših slovenskih samostojnih založnic za otroško in mladinsko literaturo.
Igralka in ustvarjalka v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica Maja Poljanec Nemec se je v svoji zgodbi spomnila na teto Lojzo in resnično zgodbo iz časov, ko je obiskovala zadnji letnik srednje šole.
Prvi mednarodni pesniški Festival upanja, iniciativa Versopolisa, ki se zaradi izjemnega odziva, podaljšuje v mesec maj in je trenutno najbolj globalni literarni dogodek na vseh petih celinah. Aleš Šteger in Nina Zagoričnik.
Luka Cimprič se je spomnil zgodbe o tem, kako se je začela njegova profesionalna pot in kako je potekal podpis njegove prve pogodbe v profesionalnem gledališču, in sicer v Gledališču Koper.
Ana Kučan je krajinska arhitektka, profesorica za oblikovanje in teorijo krajine na Biotehniški fakultete Univerze v Ljubljani ter vodja Studia AKKA, studia za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Pravi, da nam ukrepi za omejitev gibanja ponujajo pogled onkraj funkcionalne vsakdanjosti in samoumevnosti krajine kot prostora narave v mestu in vnovič odpirajo vprašanje, kaj mestna krajina je in kaj predstavlja.
Ustvarjalke in ustvarjalce v naših gledališčih smo prosili, naj nam povedo kakšno prigodo iz življenja. Tokrat nam jo je igralka in animatorka v Lutkovnem gledališču v Ljubljani Nina Skrbinšek.
Renata Zamida, direktorica JAK, Javne agencije za slovensko knjigo RS: “Vsa pozornost založnikov je namenjena spremenjenim razmeram mednarodnega knjižnega sodelovanja. Ne moremo objaviti naše razpise za prevode, problem je izzid slovenskih avtorjev, ki naj bi izšli v tujem jeziku,prevajalski seminarji in številne druge mednarodne aktivnosti dobesedno visijo v zraku …”
Med epidemijo, ko so vse kulturne ustanove zaprle svoja vrata, morda že kdo pogreša kakšen večer, preživet ob predstavi, v gledališču, morda kakšen znani glas ali le dobro zgodbo. Takšno brez korone. Zato smo na Valu 202 ustvarjalce in ustvarjalke v naših gledališčih prosili, naj nam zaupajo kakšno svojo zgodbo, prigodo iz življenja. Prvo nam je povedal igralec Aljoša Ternovšek, član igralskega ansambla Prešernovega gledališča Kranj.
V Galeriji Jakopič so ravno na začetku širjenja koronavirusa postavili razstavo Videnje 20/20: Skupnost, o življenju v Indoneziji, ki je tako postala "razstava v izolaciji", kar pa ne pomeni, da si je ni mogoče ogledati. Pripravili so namreč virtualna vodstva, ki jih redno objavljajo na družbenih omrežjih Facebook in Instagram pa tudi na njihovi spletni strani.
Gostja oddaje je kuratorka, umetnostna publicistka in direktorica Fondacije Ulay.
Po drugi svetovni vojni so pri nas zgradili in postavili veliko spomenikov v spomin na žrtve narodnoosvobodilne vojne, tudi vseh 33, ki jih predstavljajo v galeriji Dessa, je v spomin nanje. A čeprav imajo ti tudi politično vzporednico, so se ji snovalci razstave skušali izogniti in predvsem poudariti, da gre za izjemna umetniška dela, ki nadgrajujejo prostor. Številni spomeniki oziroma spominski kompleksi, postavljeni po drugi svetovni vojni, so bili zgrajeni iz betona, ki so ga z oblikovanjem in obdelavo povzdignili v plemenit material.
Šesto sezono ustvarjanja v Ulični galeriji na Vegovi v Ljubljani odpira razstava #VsakDan8Marec. Nastala je v sodelovanju z Društvom za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk. Nova premiera sezone 2019/2020 v Mestnem gledališču ljubljanskem pa bo tudi prva slovenska uprizoritev drame Koščki svetlobe britanskega avtorja Simona Longmana v režiji Barbare Zemljič.
Urbana Vrana je zavod, ki po Ljubljani organizira že več kot deset različnih alternativnih tur. Urbana tura Misterij ženske literarne Ljubljane je nekakšen poklon ženskam, ki so s svojim delom in znanjem sogradile današnjo družbo, a vseeno postale spregledane ali pa so celo spolzele v pozabo. Tura, na kateri spoznamo slovenske književnice, pelje tudi skozi kulturno bogato Križevniško ulico, v kateri je živelo kar nekaj znanih ljudi, na primer Kosovel, pa tudi Luiza Pesjak, ki bi se lahko v literaturo zapisala kot prva avtorica ženskega romana, a jo je prehitela Pavlina Pajk, pa vse do Starega trga, do Schweigerjeve hiše. V stavbi z znamenitim balkonom je večino življenja preživela pesnica Lili Novy, ki je po drugi svetovni vojni skupaj z Miro Mihelič ustanovila Ligo lepe lenobe za narod, ki dela čisto preveč.
Neveljaven email naslov