Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ana Kučan je krajinska arhitektka, profesorica za oblikovanje in teorijo krajine na Biotehniški fakultete Univerze v Ljubljani ter vodja Studia AKKA, studia za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Pravi, da nam ukrepi za omejitev gibanja ponujajo pogled onkraj funkcionalne vsakdanjosti in samoumevnosti krajine kot prostora narave v mestu in vnovič odpirajo vprašanje, kaj mestna krajina je in kaj predstavlja.
Gostja Nine Zagoričnik, ki razmišlja o mestih v prihodnosti, je krajinska arhitektka Ana Kučan
Ana Kučan je krajinska arhitektka, profesorica za oblikovanje in teorijo krajine na Biotehniški fakultete Univerze v Ljubljani ter vodja Studia AKKA, studia za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Pravi, da nam ukrepi za omejitev gibanja ponujajo pogled onkraj funkcionalne vsakdanjosti in samoumevnosti krajine kot prostora narave v mestu in vnovič odpirajo vprašanje, kaj mestna krajina je in kaj predstavlja.
“Parki so javne mestne površine, v katerih smo lahko najbolj sami, najdlje se lahko umaknemo od mestnega vrveža, lahko pa smo tudi skupaj. Zdaj, ko je to – biti skupaj – prepovedano, se to še posebej občuti. Mislim, da nima prav nobenega smisla, da bi zaradi pandemije zdaj začeli zelo drugače oblikovati javne parke, tako da bi očitno omogočali osamitve in ločevanje, ali samo stik z naravo, to bi bil napačen korak, skregan z njihovo dvojno naravo.”
Ne verjame, da bodo parkovne površine v prihodnosti imele novo vlogo, samo bolj opazno je postalo to, da so krajine, zlasti mestne krajine, neke vrste javni servis, javni sistem, in da so, tako kot zdravstvo in šolstvo, za skupinsko odpornost nepogrešljive. Pandemija je to dejstvo samo podarila. Kar je bilo samoumevno, skoraj nevidno, je zdaj stopilo v središče.”
“Živimo v dobi, v kateri naravo določa in obvladuje človek, torej jo mora človek tudi odgovorno oblikovati in ohranjati. Narave v klasičnem filozofskem smislu sploh ni več. ‘Dobre narave’ ni več mogoče obvarovati pred ‘slabim človeškim vplivom’. Prav zato je kompleksnost, združevanje narave in kulture, ki leži v srži krajinske arhitekture, neka možnost.”
“Če je svet naš vrt, potem je jasno, da ga moramo obdelovati. Obdelovati pa pomeni skrbeti za to, kar obdeluješ, ljubeče skrbeti, in pomeni misliti naprej, načrtovati. Pri tem pa, kot v svojem razmišljanju za knjigo o vrtovih, katere urejanje prav zdaj končujem, poudari Mladen Dolar, gre za kolektivni podvig. V tem smislu, kot pravi, tudi ne potrebujemo drugačnega javnega prostora, temveč ‘prostor drugačne javnosti’, in, to je zdaj še očitneje, ‘drugačno kolektivnost’.”
Ana Kučan je krajinska arhitektka, profesorica za oblikovanje in teorijo krajine na Biotehniški fakultete Univerze v Ljubljani ter vodja Studia AKKA, studia za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Pravi, da nam ukrepi za omejitev gibanja ponujajo pogled onkraj funkcionalne vsakdanjosti in samoumevnosti krajine kot prostora narave v mestu in vnovič odpirajo vprašanje, kaj mestna krajina je in kaj predstavlja.
Gostja Nine Zagoričnik, ki razmišlja o mestih v prihodnosti, je krajinska arhitektka Ana Kučan
Ana Kučan je krajinska arhitektka, profesorica za oblikovanje in teorijo krajine na Biotehniški fakultete Univerze v Ljubljani ter vodja Studia AKKA, studia za krajinsko arhitekturo in urbanistično načrtovanje. Pravi, da nam ukrepi za omejitev gibanja ponujajo pogled onkraj funkcionalne vsakdanjosti in samoumevnosti krajine kot prostora narave v mestu in vnovič odpirajo vprašanje, kaj mestna krajina je in kaj predstavlja.
“Parki so javne mestne površine, v katerih smo lahko najbolj sami, najdlje se lahko umaknemo od mestnega vrveža, lahko pa smo tudi skupaj. Zdaj, ko je to – biti skupaj – prepovedano, se to še posebej občuti. Mislim, da nima prav nobenega smisla, da bi zaradi pandemije zdaj začeli zelo drugače oblikovati javne parke, tako da bi očitno omogočali osamitve in ločevanje, ali samo stik z naravo, to bi bil napačen korak, skregan z njihovo dvojno naravo.”
Ne verjame, da bodo parkovne površine v prihodnosti imele novo vlogo, samo bolj opazno je postalo to, da so krajine, zlasti mestne krajine, neke vrste javni servis, javni sistem, in da so, tako kot zdravstvo in šolstvo, za skupinsko odpornost nepogrešljive. Pandemija je to dejstvo samo podarila. Kar je bilo samoumevno, skoraj nevidno, je zdaj stopilo v središče.”
“Živimo v dobi, v kateri naravo določa in obvladuje človek, torej jo mora človek tudi odgovorno oblikovati in ohranjati. Narave v klasičnem filozofskem smislu sploh ni več. ‘Dobre narave’ ni več mogoče obvarovati pred ‘slabim človeškim vplivom’. Prav zato je kompleksnost, združevanje narave in kulture, ki leži v srži krajinske arhitekture, neka možnost.”
“Če je svet naš vrt, potem je jasno, da ga moramo obdelovati. Obdelovati pa pomeni skrbeti za to, kar obdeluješ, ljubeče skrbeti, in pomeni misliti naprej, načrtovati. Pri tem pa, kot v svojem razmišljanju za knjigo o vrtovih, katere urejanje prav zdaj končujem, poudari Mladen Dolar, gre za kolektivni podvig. V tem smislu, kot pravi, tudi ne potrebujemo drugačnega javnega prostora, temveč ‘prostor drugačne javnosti’, in, to je zdaj še očitneje, ‘drugačno kolektivnost’.”
Bella Ciao je pesem, ki je postala simbol upora proti avtoritarnim režimom po vsem svetu. Vedno znova navdihuje nove generacije, zaslišala se je celo s turških minaretov, pojejo jo v Siriji, Iraku, njen izvor pa pripisujejo italijanskim partizanom. Toda od kod v resnici izhaja?
Kaj pa v branje priporoča varstveni ornitolog z Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije?
Razstava prinaša vpogled v večletno delovanje konSa ≡ Platforme za sodobno raziskovalno umetnost, ki združuje devet partnerjev, delujočih na področju intermedijske umetnosti. Platforma si prizadeva vzpostaviti aktivno mrežo povezav med produkcijskimi centri za umetnost, izobraževalnimi in raziskovalnimi institucijami ter gospodarstvom. Njen cilj je spodbujanje občinstva k spremljanju dognanja o umetni inteligenci, robotiki, biotehnologiji in ekologiji ter h kritičnemu premišljanju o vplivih znanosti in sodobnih tehnologij na posameznika in družbo. Stremi k izboljšanju pogojev za umetniške raziskave in produkcijo ter k prevajanju umetniških idej v inovacije, ki bi omogočile bolj etično in trajnostno naravnano družbo.
Zgodba o svetlobi, muzah, navdihu in umetniški svobodi, ki si jo lahko izborijo le največje osebnosti.
Pogovor pred otvoritvijo 25. Festivala dokumentarnega filma.
Kar 18 olimpijcev se je rodilo v Mojstrani in na Dovjem, med njimi tudi smučarski skakalec, ki je večkrat dejal, da noben ptič nima perutnic naprej.
Uvodni večer je zaznamovala knjiga Mamin glas, zgodba o koroški Slovenki Elizabeti Sittar, ki jo je napisala njena hči Helga Mračnikar, dolgoletna urednica in prevajalka pri celovški Mohorjevi založbi. Helga Mračnikar je skupaj z avstrijskim pisateljem Petrom Handkejem prevajala Lipuševo knjigo Zmote dijaka Tjaža, s katero se je začel proces priznavanja, da je koroška slovenska literatura tudi del avstrijske književnosti.
Eden izmed najpomembnejših evropskih in svetovnih muzejev letos praznuje svojo 20. obletnico ponovnega odprtja. V ta namen so odprli razstavo Dürer. Munch. Miró. Veliki mojstri grafike. O prihodnosti muzejev, željah obiskovalcev in nujnosti prilagoditve mladim občinstvom se je Katja Stojnić pogovarja z direktorjem Albertine, prof. dr. Klausom Albrechtom Schröderjem.
Gašper Krajnc je stripar in ilustrator. Samouk. Korošec, ki živi v Ljubljani. Nedavno je pri založbi VigeVageKnjige izšel drugi del njegove ptičje trilogije. Po Mestnih zdaj čivkajo in se derejo Vaške ptice. So Kranjčevo ljubezensko pismo Koroški. Lepotam pokrajine in njenim ljudem, predvsem prednikom, ki so tam bivali med drugo svetovno vojno, v času, v katerega je umeščen večji del risoromana.
Arhitektura inventura je naziv za največjo pregledno razstavo slovenske arhitekture, ki jo že enajstič bienalno organizira Društva arhitektov Ljubljana. Gre za pregled nekaterih kakovostnih prostorskih in arhitekturnih rešitev, ki kažejo, da v zadnjem obdobju nastaja vedno več dobre arhitekture. Razstava je na ogled v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma. Tam se je s soustvarjalci razstave in kataloga srečala Nina Zagoričnik.
Postojnčan Marko Premrl je bil verjetno bolj poznan kot Marcel Valentini.
Festival gorniškega filma, ki se začne danes in bo trajal do sobote bo v Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Domžale, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Metropol v Celju predstavil najnovejšo svetovno gorniško filmsko produkcijo, letos že 17.po vrsti. Festival bo ob 20. uri odprl slovenski film Ena za reko: Zgodba Save režiserja Rožleta Bregarja, ki nas bo v spremstvu štirih kajakašev popeljal po tej naši edinstveni vodni poti. Po programu letošnjega festivala pa nas bo popeljal alpinist in direktor festivala Silvo Karo, ki je lani kot drugi Slovenec doslej prejel zlati cepin za življenjsko delo.
Arhitektka Jerneja Fischer Knap, soustanoviteljica biroja Medprostor, predstavlja nekatere zanimivosti projektov, ki so prejeli nagrado Prešernovega sklada za leto 2023.
Peter Mlakar je pred koncem naše kulturniške verižne reakcije predal štafeto dr. Miklavžu Komelju, umetnostnemu zgodovinarju, pesniku,pisatelju in prevajalcu srednje generacije, saj bo letos poleti srečal Abrahama. Leposlovno in strokovno zelo plodovit ustvarjalec je prejel že večino največjih področnih nagrad, izhaja pa iz dobro znane kulturniške družine, ki jo v slovenskem umetniškem okolju poznamo že nekaj generacijskih kolen.
Našega naslednjega kulturniškega gosta je torej predlagal »laibachovec« Jani Novak , ne kot potujčenega »performerja«, ampak znanega »nastopača«, predvsem pa filozofa-enega in edinega Petra Mlakarja. Na prizemljenih deset minut s podaljšano brez…ga je zvabil Damjan Zorc.
Jani Novak je stric iz ozadja pomembnega slovenskega popkulturnega fenomena Laibach, formacije, ki je izzivala in prevpraševala vse družbenopolitične paradigme.
Nadaljujemo pogovore s slovenskimi ustvarjalci in umetniki … naša prva gostja Ema Kugler, prejemnica letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo, je predlagala umetniški tandem Dunja Zupančič in Dragan Živadinov, postgravitacijska umetnika, ki v breztežnosti, med kozmokinetičnim in telekozmičnim gradita vseobsegajoče abstrakte.
Slovenska vizualna umetnica Ema Kugler je gotovo ena najbolj samosvojih mednarodno uveljavljenih umetnic. Da so njena dela vrhunska dokazujejo domače in predvsem številne prestižne nagrade in priznanja v tujini. Leta 2008 je prejela nagrado Prešernove sklada, letošnja Prešernova nagrada za življenjsko delo pa je, kot sama pravi, prvo priznanje v zgodovini Prešernovih nagrad, ki ga dobi umetnik ali umetnica iz alternativne scene.
Nad Lendavo, našim najvzhodnejšim mestom, stoji grad, katerega zgodovina sega v 12. stoletje. Skozi leta je grad večkrat spremenil svojo podobo, predvsem v času vladavine rodbine Bánffy, ki je sodila med najuglednejše madžarske plemiške družine.
Aleš Mendiževec je magister ekonomije in doktor filozofije. Je nekdanji urednik redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent in sedanji urednik pri založbi Maska, pri kateri je nedavno izšel njegov prvenec Naključje in jaz – Filozofija za Louisa Althusserja.
Neveljaven email naslov