Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odogovorov? Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico po ljubljanskih ulicah.
Nicolas Mahler je avstrijski stripar, ki je gostoval v Ljubljani. Po predlogi njegovega risoromana so organizirali lov na zaklad
Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odgovorov. Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico. Sodelovalo je več skupin, ki so si z zemljevidom v roki ogledale interaktivne namige delov stripa v izvedbi dramskih igralcev, ki so se prelevili v literarne like iz stripa.
"Vsak od nas nosi v sebi eno tako Alico in zakaj ne bi dali ljudem možnosti, da tudi oni odkrijejo svojo notranjo Alico skozi te like in srečanja z njimi, to iskanje. Mesto na tak način začutijo drugače, tako kot v stripu Alica drugače začuti resničnost okoli sebe. Zakaj jim ne bi dali možnosti, da Mahlerjevo delo spoznajo interaktivno in vključeno v samo zgodbo?" – Anja Golob, glavna in odgovorna urednica ter prevajalka založbe VigeVageKnjige
Če se je Alica s sanjarjenjem o zanimivih likih ali z dejansko udeležbo raziskovanja podzemlja oddaljila od dolgočasne resničnosti vsakdanjega življenja, je tudi Nicolas Mahler z ustvarjanjem stripov in risoromanov sam sebe oddaljil od socialnega življenja, šolskih sestankov in starševskih pogovorov, ki se jih v določenem trenutku preprosto ni želel udeležiti. Risal je, ker je želel, da mine čas in izbral ter izbiral svobodo. Dokončno ni izbral niti svojega ciljnega občinstva.
"Moja literarna dela so za vsakega in hkrati za nikogar. Ko spoznam ljudi, ki so kupili moje knjige, so to 12-letniki in tudi 70-letniki. To mi veliko pomeni. Ne želim narediti skrivnostne in nedokončane zgodbe, želim, da jo je zmožen prebrati vsak. Res je, da je kdo tudi ne bo razumel, a jo lahko kljub temu prebere. Skrivnost ni v tem, da bi bila zgodba težko berljiva, ampak v smislu, ki je v njenem ozadju. Sporočilnost mora biti odprta, pot, na kakšen način prebrati zgodbo, pa mora biti dostopna vsem. V mojem primeru to deluje, saj vidim, da lahko moje zgodbe berejo 10-letniki in imajo o njej pogosto bolj zanimiva mnenja kot starejši ljudje, ki lahko strip z lahkoto preberejo, a njegovega pravega pomena ne prepoznajo. Tudi to, da je strip brez smisla, je del zabave." – Nicolas Mahler, filmski režiser in stripar, ki je leta 2010 na nemškem govornem območju dobil nagrado za najboljši strip
Nicolas Mahler
Minca Lorenci v vlogi miši Ishmael
Podrobnosti okrasitve v parku ob Gradaščici.
Žan Koprivnik v vlogi Zajca
Udeležence so na pravo pot usmerjali tudi manjši namigi.
Igralka Damjana Černe v vlogi Navidezne želve.
Strip Nicolasa Mahlerja je prevedla Liza Linde.Foto: Val 202, VigeVageKnjige
Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odogovorov? Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico po ljubljanskih ulicah.
Nicolas Mahler je avstrijski stripar, ki je gostoval v Ljubljani. Po predlogi njegovega risoromana so organizirali lov na zaklad
Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odgovorov. Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico. Sodelovalo je več skupin, ki so si z zemljevidom v roki ogledale interaktivne namige delov stripa v izvedbi dramskih igralcev, ki so se prelevili v literarne like iz stripa.
"Vsak od nas nosi v sebi eno tako Alico in zakaj ne bi dali ljudem možnosti, da tudi oni odkrijejo svojo notranjo Alico skozi te like in srečanja z njimi, to iskanje. Mesto na tak način začutijo drugače, tako kot v stripu Alica drugače začuti resničnost okoli sebe. Zakaj jim ne bi dali možnosti, da Mahlerjevo delo spoznajo interaktivno in vključeno v samo zgodbo?" – Anja Golob, glavna in odgovorna urednica ter prevajalka založbe VigeVageKnjige
Če se je Alica s sanjarjenjem o zanimivih likih ali z dejansko udeležbo raziskovanja podzemlja oddaljila od dolgočasne resničnosti vsakdanjega življenja, je tudi Nicolas Mahler z ustvarjanjem stripov in risoromanov sam sebe oddaljil od socialnega življenja, šolskih sestankov in starševskih pogovorov, ki se jih v določenem trenutku preprosto ni želel udeležiti. Risal je, ker je želel, da mine čas in izbral ter izbiral svobodo. Dokončno ni izbral niti svojega ciljnega občinstva.
"Moja literarna dela so za vsakega in hkrati za nikogar. Ko spoznam ljudi, ki so kupili moje knjige, so to 12-letniki in tudi 70-letniki. To mi veliko pomeni. Ne želim narediti skrivnostne in nedokončane zgodbe, želim, da jo je zmožen prebrati vsak. Res je, da je kdo tudi ne bo razumel, a jo lahko kljub temu prebere. Skrivnost ni v tem, da bi bila zgodba težko berljiva, ampak v smislu, ki je v njenem ozadju. Sporočilnost mora biti odprta, pot, na kakšen način prebrati zgodbo, pa mora biti dostopna vsem. V mojem primeru to deluje, saj vidim, da lahko moje zgodbe berejo 10-letniki in imajo o njej pogosto bolj zanimiva mnenja kot starejši ljudje, ki lahko strip z lahkoto preberejo, a njegovega pravega pomena ne prepoznajo. Tudi to, da je strip brez smisla, je del zabave." – Nicolas Mahler, filmski režiser in stripar, ki je leta 2010 na nemškem govornem območju dobil nagrado za najboljši strip
Nicolas Mahler
Minca Lorenci v vlogi miši Ishmael
Podrobnosti okrasitve v parku ob Gradaščici.
Žan Koprivnik v vlogi Zajca
Udeležence so na pravo pot usmerjali tudi manjši namigi.
Igralka Damjana Černe v vlogi Navidezne želve.
Strip Nicolasa Mahlerja je prevedla Liza Linde.Foto: Val 202, VigeVageKnjige
Na poti proti Lendavi se že od daleč vidi manjši grič s cerkvijo, ki se dviga nad vinogradi. Nekoč je na tistem mestu stala vojaška utrdba, pozneje so na njenem mestu sezidali kapelico oziroma cerkev Svete Trojice, od koder sega razgled na Goričko in Panonsko nižino. Zanimiv je tudi ogled cerkve, v kateri je krsta z mumijo vojaškega častnika Mihaela Hadika.
Jutri se bo ob Ledavskem jezeru začela prva hoja oziroma umetniška turneja, ki jih bodo na podeželju izvajali umetniški pari iz 8 držav v okviru mednarodnega projekta poimenovanega Along the Walk oziroma Vzdolž poti, projekta uprizoritvenih umetnosti na temo upočasnitve. Vsak umetniški par bo izvedel dva desetdnevna pohoda po podeželskih območjih Nemčije, Slovenije, Italije, Francije in Belgije.
Nina Kuclar Stiković je mlada dramatičarka, Grumova nagrajenka za svoj prvenec "Govoriti o tistem, o čemer se je molčalo". Njena nova družinska igra "Skupaj sami ali jutri je v sanjah izgledal drugače" v režiji Nejca Gazvode, bila v začetku marca premierno uprizorjena v mariborskem gledališču. Igro so uprizorili tudi dijaki umetniške gimnazije v Ljubljani, saj je dramski tekst vključen v letošnji maturitetni program.
Kulturna dediščina kot ena izmed temeljev prehoda v bolj zeleno prihodnost in v bolj vzdržno družbeno situacijo je ključna tema triletnega raziskovalnega projekta: ' HEI- Transform - Dediščina za vključujočo trajnostno preobrazbo.' Projekt je v letu 2022 pridobil financiranje Javne agencije za raziskovalnost Republike Slovenije. Uvodna konferenca se je odvijala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani.
Na Kongresnem trgu v Ljubljani so na ogled fotografije, ki jih je na reportažnem potovanju po Boliviji v okviru projekta Our Food. Our Future ob podpori okoljske organizacije Focus posnel dokumentarni fotograf Matjaž Krivic, besedilo k fotografijam pa je prispevala novinarka časopisa Delo Maja Prijatelj Videmšek. Gre za projekt, ki govori o našem prehranskem sistemu in trošenju hrane in prek te razstave kaže, kaj vse povzroča sodobni način prehranjevanja. Fotografije so nastale v regiji Santa Cruz, ki ima najvišjo proizvodnjo hrane v Boliviji, pa tudi najvišjo stopnjo krčenja gozdov. Bolivija je po uničevanju gozdov na tretjem mestu prehitela Indonezijo, pred njo sta Brazilija in Kongo, kar pomeni, da se gozdove tam krči zelo pospešeno, predvsem zaradi širjena pašnih površin in površin za proizvodnje krme.
V sredo svojo filmsko pot začne novi slovenski film Jezdeca, celovečerni prvenec režiserja in scenarista Dominika Menceja, ki je že pred začetkom pisanja scenarija glavni vlogi namenil Petji Laboviću in Timonu Šturbeju. Filmska zgodba se začne sredi pomladi, ob koncu devetdesetih, ko se iz zakotne vasice v Prlekiji dva mlada prijatelja, na predelanih skuterjih, odpravita na pot po Sloveniji in Hrvaški.
Mestna drevesa so preplavila družabna omrežja in ostale medije, vedno več ljudi se zaveda pomena dreves. Pa vendar, ali lahko govorimo o kontinuirani kulturi upravljanja s prostorom, ko govorimo o gozdnem urbanizmu slovenskih mest?
Dogodek organizirata Gibanje za pravice Palestincev in Gruppo Ibriq iz Trsta v sodelovanju s Slovensko kinoteko. Predvajali bodo dva celovečerna, tri kratke in en dokumentarni film o življenju palestinskih prebivalcev. Kot pravi Nada Pretnar iz Gibanja za pravice Palestincev, ki že več kot deset let pripravlja različne dogodke, namenjene ozaveščanju o dogajanju v Palestini, o tem velikokrat govorijo drugi, pri prikazanih filmih pa gre za palestinske režiserke in režiserje, ki o Palestini govorijo s palestinskim glasom.
Doktor Marko Frelih, arheolog in kustos v Slovenskem etnografskem muzeju, že vrsto let raziskuje izročilo zmajev. Lani je pripravil razstavo poimenovano Sveti konji − nebesni jezdeci, ki konje izpostavi tudi kot pogoste živali v nekem imaginarnem abstraktnem svetu, svetu mitologije, simbolov in ljudskega izročila. Za ogled razstave je čas do sredine januarja prihodnje leto, do takrat pa tudi za kakšno knjigo. Marko Frelih v branje priporoča naslednje.
Danes zvečer ob 22.05 bo na tretjem programu Radia Slovenija, na programu Ars, premiera radijske igre z naslovom Pot domov, ki je nastala po besedilu gledališke igre Mihe Mazzinija. Gre za resnično zgodbo 84-letnega dementnega Aloisa Dvorzaca, ki se je iz Kanade, kjer je živel, želel vrniti domov v Slovenijo, se nekako znašel na londonskem letališču, kjer pa ni vedel drugega kot to, da hoče k hčerki v Slovenijo. Tam se z njim nihče ni hotel zares ukvarjati in človečnost je pod težo birokratskih pravil povsem odpovedala.
Do 4. junija je v Galeriji Jakopič v Ljubljani postavljena razstava Valovanje: Vizualni dnevnik vode, ki skozi krovno tematiko vode odstira vprašanja podnebne krize, človeškega bivanja in družbene neenakosti, ter hkrati preizprašuje prakse galerijskih postavitev. Ob razstavi so pripravili tudi kar nekaj z njo povezanih dogodkov, tudi umetniško-plakatno akcijo, v kateri so študenti in dijaki umetniških šol na svoj način z uporabo različnih materialov s temo vode izvedli na oglasnih stebričkih, v okolici Galerije Jakopič.
Slaven Lunar Kosanović je zagrebški umetnik, ki je izšel iz zgodnje hrvaške grafitarske scene in slika, razstavlja in objavlja svoja dela po vsem svetu. V petek so v Umetnosti galeriji Maribor odprli njegovo razstavo z naslovom Recycle or Try. Celotna postavitev je sestavljena iz recikliranih in na novo uporabljenih materialov in tako nosi močno okoljsko sporočilo. Ogledate si jo lahko do 6. maja.
Aleš Mendiževec je ekonomist, filozof in kulturni teoretik. Je tudi urednik pri založbi Maska, pri kateri je nedavno izšel njegov knjižni prvenec Naključje in jaz (Filozofija za Louisa Althusserja). V knjigi skuša filozofsko razdelati sama naključja in naš odnos do njih. Morda tudi ni naključje, da je Aleš Mendiževec zavzet bralec. V branje pa nam priporoča dela enega največjih latinsko ameriških avtorjev 20 stoletja Roberta Bolaña. Veliko njegovih delih je izšlo tudi v slovenščini pri založbi Beletrina. Njegov zadnji (zelo zajeten) roman z naslovom 2666 je bil izdan leta 2004, leto po avtorjevi smrti. V slovenskem prevodu pa sta zaenkrat prvi dve knjigi izšli pri Cankarjevi založbi, zbirka Moderni klasiki (leta 2014).
Zadnje tedne smo lahko sredi Kongresnega trga v Ljubljani, visoko med krošnjami, opazovali nenavadna izmišljena bitja in meduze, ki so ob mraku zaživela v živih barvah. Izmislil si jih je umetnik Matej Bizovičar, ki nas vsako leto posebej navduši s svojimi likovnimi, kiparskimi in svetlobnimi instalacijami. Z njim se je v Svetlobnem parku ob Gradaščici srečala Nina Zagoričnik.
Bella Ciao je pesem, ki je postala simbol upora proti avtoritarnim režimom po vsem svetu. Vedno znova navdihuje nove generacije, zaslišala se je celo s turških minaretov, pojejo jo v Siriji, Iraku, njen izvor pa pripisujejo italijanskim partizanom. Toda od kod v resnici izhaja?
Razstava prinaša vpogled v večletno delovanje konSa ≡ Platforme za sodobno raziskovalno umetnost, ki združuje devet partnerjev, delujočih na področju intermedijske umetnosti. Platforma si prizadeva vzpostaviti aktivno mrežo povezav med produkcijskimi centri za umetnost, izobraževalnimi in raziskovalnimi institucijami ter gospodarstvom. Njen cilj je spodbujanje občinstva k spremljanju dognanja o umetni inteligenci, robotiki, biotehnologiji in ekologiji ter h kritičnemu premišljanju o vplivih znanosti in sodobnih tehnologij na posameznika in družbo. Stremi k izboljšanju pogojev za umetniške raziskave in produkcijo ter k prevajanju umetniških idej v inovacije, ki bi omogočile bolj etično in trajnostno naravnano družbo.
