Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odogovorov? Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico po ljubljanskih ulicah.
Nicolas Mahler je avstrijski stripar, ki je gostoval v Ljubljani. Po predlogi njegovega risoromana so organizirali lov na zaklad
Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odgovorov. Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico. Sodelovalo je več skupin, ki so si z zemljevidom v roki ogledale interaktivne namige delov stripa v izvedbi dramskih igralcev, ki so se prelevili v literarne like iz stripa.
"Vsak od nas nosi v sebi eno tako Alico in zakaj ne bi dali ljudem možnosti, da tudi oni odkrijejo svojo notranjo Alico skozi te like in srečanja z njimi, to iskanje. Mesto na tak način začutijo drugače, tako kot v stripu Alica drugače začuti resničnost okoli sebe. Zakaj jim ne bi dali možnosti, da Mahlerjevo delo spoznajo interaktivno in vključeno v samo zgodbo?" – Anja Golob, glavna in odgovorna urednica ter prevajalka založbe VigeVageKnjige
Če se je Alica s sanjarjenjem o zanimivih likih ali z dejansko udeležbo raziskovanja podzemlja oddaljila od dolgočasne resničnosti vsakdanjega življenja, je tudi Nicolas Mahler z ustvarjanjem stripov in risoromanov sam sebe oddaljil od socialnega življenja, šolskih sestankov in starševskih pogovorov, ki se jih v določenem trenutku preprosto ni želel udeležiti. Risal je, ker je želel, da mine čas in izbral ter izbiral svobodo. Dokončno ni izbral niti svojega ciljnega občinstva.
"Moja literarna dela so za vsakega in hkrati za nikogar. Ko spoznam ljudi, ki so kupili moje knjige, so to 12-letniki in tudi 70-letniki. To mi veliko pomeni. Ne želim narediti skrivnostne in nedokončane zgodbe, želim, da jo je zmožen prebrati vsak. Res je, da je kdo tudi ne bo razumel, a jo lahko kljub temu prebere. Skrivnost ni v tem, da bi bila zgodba težko berljiva, ampak v smislu, ki je v njenem ozadju. Sporočilnost mora biti odprta, pot, na kakšen način prebrati zgodbo, pa mora biti dostopna vsem. V mojem primeru to deluje, saj vidim, da lahko moje zgodbe berejo 10-letniki in imajo o njej pogosto bolj zanimiva mnenja kot starejši ljudje, ki lahko strip z lahkoto preberejo, a njegovega pravega pomena ne prepoznajo. Tudi to, da je strip brez smisla, je del zabave." – Nicolas Mahler, filmski režiser in stripar, ki je leta 2010 na nemškem govornem območju dobil nagrado za najboljši strip
Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odogovorov? Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico po ljubljanskih ulicah.
Nicolas Mahler je avstrijski stripar, ki je gostoval v Ljubljani. Po predlogi njegovega risoromana so organizirali lov na zaklad
Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odgovorov. Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico. Sodelovalo je več skupin, ki so si z zemljevidom v roki ogledale interaktivne namige delov stripa v izvedbi dramskih igralcev, ki so se prelevili v literarne like iz stripa.
"Vsak od nas nosi v sebi eno tako Alico in zakaj ne bi dali ljudem možnosti, da tudi oni odkrijejo svojo notranjo Alico skozi te like in srečanja z njimi, to iskanje. Mesto na tak način začutijo drugače, tako kot v stripu Alica drugače začuti resničnost okoli sebe. Zakaj jim ne bi dali možnosti, da Mahlerjevo delo spoznajo interaktivno in vključeno v samo zgodbo?" – Anja Golob, glavna in odgovorna urednica ter prevajalka založbe VigeVageKnjige
Če se je Alica s sanjarjenjem o zanimivih likih ali z dejansko udeležbo raziskovanja podzemlja oddaljila od dolgočasne resničnosti vsakdanjega življenja, je tudi Nicolas Mahler z ustvarjanjem stripov in risoromanov sam sebe oddaljil od socialnega življenja, šolskih sestankov in starševskih pogovorov, ki se jih v določenem trenutku preprosto ni želel udeležiti. Risal je, ker je želel, da mine čas in izbral ter izbiral svobodo. Dokončno ni izbral niti svojega ciljnega občinstva.
"Moja literarna dela so za vsakega in hkrati za nikogar. Ko spoznam ljudi, ki so kupili moje knjige, so to 12-letniki in tudi 70-letniki. To mi veliko pomeni. Ne želim narediti skrivnostne in nedokončane zgodbe, želim, da jo je zmožen prebrati vsak. Res je, da je kdo tudi ne bo razumel, a jo lahko kljub temu prebere. Skrivnost ni v tem, da bi bila zgodba težko berljiva, ampak v smislu, ki je v njenem ozadju. Sporočilnost mora biti odprta, pot, na kakšen način prebrati zgodbo, pa mora biti dostopna vsem. V mojem primeru to deluje, saj vidim, da lahko moje zgodbe berejo 10-letniki in imajo o njej pogosto bolj zanimiva mnenja kot starejši ljudje, ki lahko strip z lahkoto preberejo, a njegovega pravega pomena ne prepoznajo. Tudi to, da je strip brez smisla, je del zabave." – Nicolas Mahler, filmski režiser in stripar, ki je leta 2010 na nemškem govornem območju dobil nagrado za najboljši strip
Prva predstava med pandemijo, ki je bila predvajana po vsem svetu prek interneta in pred prazno dvorano, je bila opera Carmen Georgesa Bizeta. Eno od glavnih vlog je v berlinski operi pel mladi slovenski baritonist Jaka Mihelač, ki si je Berlin zaradi glasbe izbral za svoj drugi dom. Kako poteka življenje in delo med pandemijo, kaj pričakuje od leta 2022.
Prof. dr. Gregor Majdič je rektor ljubljanske univerze. In redni profesor za fiziologijo na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani in Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru, ki se v svojih raziskavah med drugim ukvarja z razlikami v možganih med spoloma in dolgotrajnimi vplivi stresa na možgane; pa tudi z raziskovanjem matičnih celic in regenerativne medicine, predvsem z možnostjo uporabe za zdravljenje pri živalih. Poleg znanstvenega dela so njegova strast tudi popotovanja in pisanje - znanstvenih člankov in knjig.
Po poteh slovenjgraških baročnih slikarjev Straussov vodi nova občasna razstava Strauss Pinxit v Koroškem pokrajinskem muzeju. Predstavlja življenje in delo Janeza Andreja Straussa, Janeza Straussa in Franca Mihaela Straussa, slikarjev in nekdanjih dejavnih meščanov. Razstava med drugim vključuje tudi prispevek umetnostnozgodovinske stroke, ki je z raziskovanjem to slovenjgraško družino umestila ob bok osrednjim baročnim slikarjem pri nas.
Esad Babačič je poet, pisec, pevec pri punk skupini Via Ofenziva, košarkar in proletarec. Je avtor številnih pesniških zbirk, zadnja med njimi je “Zamenite mi glavo, antologija slovenske punk poezije.”
Razstavo Eve Šuster z naslovom "Saba, porota je iluzija časa" si lahko v Bežigrajski galeriji 1 ogledate do 6. januarja. Bežigrajska galerija še danes in jutri na svojem YouTube kanalu predstavlja dogodka glasbeno-video festivala Ozvočenje 19. Leto 2021 pa bodo zaokrožili s pregledno razstavo ob 45-letnici Bežigrajske galerije, ki je posvečena enemu najpomembnejših in inovativnih umetnikov slovenske umetnosti 20. stoletja. Pregledno razstavo slik Marka Šuštaršiča "Od pokrajin do pokrajin" bodo v Bežigrajski galeriji 2 odprli 30. decembra.
Galeriji Hermana Pečariča v Piranu je na ogled razstava Miha Maleš: Piranska leta, 1955–1980. Barvite monotipije, gravure in fotografije, ki jih je Maleš ustvaril v Piranu pred pol stoletja, predstavljajo tedanje življenje v mestu in so prvič na ogled na razstavi v piranski galeriji. Festival Ozvočenje 19 s koncerti avtorske glasbe nadaljuje 44-letno tradicijo Bežigrajske galerije v Ljubljani.
Kaj v branje priporoča Mohor Demšar doktor filozofije, učitelj na waldorfski osnovni šoli, pesnik za otroke in zbiralec igrač, ki so mu bile vedno blizu. Njegov oče je bil mizar in že kot študenta ga je kakšen kos lesa, ki je ostal kje v delavnici, pritegnil, da je najprej tudi sam izdeloval lesene igrače, pozneje pa jih je začel zbirati. Del njegove zbirke lesenih igrač, si lahko do 15. januarja prihodnje leto ogledate v Domžalah, na Menačenkovi domačiji.
Marlenka Stupica, njena hči Marija Lucija in Marlenkina vnukinja Hana so z izvirnimi, likovno vrhunsko dodelanimi ilustracijami zaznamovale številne generacije. Dokumentarec o pravljičarkah treh generacij je pripravila Majda Širca.
V Mestni galeriji Nova Gorica letošnjo razstavno sezono zaključujejo z razstavo skulptur Ivana Skubina. Umetnik, rojen leta 1946 v Goriških brdih, ustvarja v glini, ki mu je omogočila vstop v svetove, v katerih se je ustvarjalni naboj, ki ga je začutil že v mladih letih in ga je sprva gnal v pisateljevanje, lahko izrazil. V petindvajsetih letih delovanja na področju keramike je imel Skubin nad sto petdeset samostojnih razstav v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Srbiji, Nemčiji, Španiji, Franciji, na Portugalskem, Madžarskem in Kitajskem.
V Drami SNG Maribor bo premierno na ogled komična drama Snežinka sodobnega angleškega dramatika Mika Bartletta v režiji Jureta Novaka. Predstava z značilnim angleškim humorjem v interpretaciji mariborskih igralcev razkriva razkorak v političnih prepričanjih in spopad generacij v sodobni družbi. (Foto: Peter Giodani / SNG Maribor) Srebrno zlato je naslov projekta, v katerem se srečuje več plesnih generacij. Premieri uprizoritve v produkciji Nomad Dance Academy Slovenija bosta v Novi pošti v Robbovi ulici 15 v Ljubljani.
Toliko kot človeštvo je stara tudi igra, prav tako igrače. Marsikatera je vsaj v osnovni ideji ostala nespremenjena vse do danes. Razlike so le v materialih in tehniki izdelave. Prve so bile izdelane iz kamna, kosti ali lesa, torej tistega, kar je bilo na voljo. V Domžalah, na Menačenkovi domačiji, si lahko ogledate razstavo, ki prikazuje, kako so se lesene igrače sčasoma spreminjale. Imetnik zbirke je Mohor Demšar, doktor filozofije, učitelj na osnovni šoli, pesnik za otroke in zbiralec igrač, ki so mu bile od nekdaj blizu. Njegov oče je bil mizar in že kot študenta ga je kakšen kos lesa, ki je ostal kje v delavnici, pritegnil k temu, da je najprej tudi sam izdeloval lesene igrače, pozneje pa jih je začel zbirati. Danes njegova zbirka obsega lesene igrače skoraj z vsega sveta.
Pavle Učakar je dolgoletni likovni urednik pri Mladinski knjigi, na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu prejemnik Schwentnerjeve nagrade, ki jo Zbornica založnikov in knjigotržcev podeljuje za prispevek k razvoju založništva in knjigotrštva. V 40-letni karieri je uredil nekaj tisoč slikanic in drugih ilustriranih knjig, odkrival mlade ilustratorje ter jim pomagal pri promociji knjižnih izdaj. Njegovo priporočilo pa je povezano s poezijo, ki boža dušo.
Nina Zagoričnik se je v živo oglasila iz ljubljanskih Križank, kjer že stoji konstrukcija za novo streho nad poletnim gledališčem, ki jo je pred petimi leti uničil aprilski sneg. V legendarni in akustični amfiteater se bodo vrnile številne prireditve, tudi poletni Festival Ljubljana, ki je vmes dobil novo prizorišče na Kongresnem trgu. Prostor, kjer stoji poletno gledališče Križank je iz nekdanjega samostanskega vrta zasnoval arhitekt Anton Bitenc, Plečnikov učenec in kasneje njegov asistent, ki je mojstru risal načrte za Križanke. Nekdanjo streho je leta 1965 zasnoval gradbeni inženir Miloš Marinček in prav te premične strehe, se ni dalo več rekonstruirati. Vzrokov je več. O tem z gostom, arhitektom Petrom Gabrijelčičem, avtorjem nove strehe.
V Galeriji Prešernovih nagrajencev Kranj se na likovno-pesniški razstavi Čas pozabe predstavljajo trije prekmurski ustvarjalci in Prešernovi nagrajenci: likovni umetnik Aleksander Červek ter literata Feri Lainšček in Milan Vincetič. V Umetnostni galeriji Maribor je na ogled velika pregledna razstava Ludvik Pandur: retrospektiva. Obsežen umetniški opus priznanega umetnika in nekdanjega profesorja na mariborski Pedagoški fakulteti Ludvika Pandurja je predstavljen z izborom 150-ih del, nastalih v petih desetletjih, na ogled pa so tudi slike iz najnovejšega cikla Prehajanja, umetnikovega odziva na aktualno družbeno dogajanje.
"Podgorec je šel polhe lovit. Prenočišča si je poiskal na vrhu Gorjancev. Vzel je iz torbe večerjo in ko je odvečerjal, se je ulegel in zaspal. Ni dolgo spal, ko ga prebude debeli glasovi neznanih mož. Čudni glasovi so bobneli, kakor če trkaš na prazen sod. Možje so bili štirje enake velikosti, kakor najvišje smreke." Tako je o velikanih na Gorjancih v svojih bajkah in povestih zapisal pisatelj in zgodovinar Janez Trdina. Te je že v otroških letih rad prebiral dr. Borut Križ, danes arheolog in kustos v Dolenjskem muzeju. Kot pravi, so raziskave arheoloških najdb zadnjih let pokazale, da lahko iz teh bajk izluščimo kar nekaj resnice. Trdina je namreč zbral stoletno ljudsko pripoved, ki se je prenašala z ustnim izročilom vse od pripovedi prvih slovanskih priseljencev na to območje. Ti so kot prišleki prišli v stik z ljudmi, ki so živeli na Gorjancih v takrat kar petih naseljih: Zidani gaber, Gradec nad Mihovim, Trnišča, Kozji hrbet in Prag. In prav življenju teh ljudi, ki so se z ravnin umaknili na hribovite Gorjance v nemirnem obdobju tako imenovanega preseljevanja ljudstev med 3. in 6. stoletjem, med zatonom antike in prihodom Slovanov, je namenjena razstava v Dolenjskem muzeju v Novem mestu z naslovom Gorjanci med Rimom in Bizancem.
December je in december je tudi mesec, ko v Galeriji Vodnikove domačije zaživi Decembrski sejem ilustracije. Ta na ogled in v nakup prinaša najboljše, kar ta hip ponuja slovenska ilustracija. Sejem, ki letos poteka tako na spletu kot v galeriji, je zaživel v sredo in s to temo je povezano tudi priporočilo, ki nam ga je povedala Maša P. Žmitek, vodja Galerije Vodnikove domačije Šiška in ilustratorka.
Na pravkar končani 38. mednarodni konferenci Piranski dnevi arhitekture so razglasili prejemnike odličij za najboljše arhitekturne izvedbe, nastale v Srednji Evropi v zadnjih dveh letih. Za nagrade je bilo nominiranih 54 projektov. Mednarodno nagrado Piranesi je prejel projekt telovadnica Saint Gelle´rt v Budimpešti, mednarodni priznanji Piranesi pa krematorij za domače živali Večna lovišča v Drnovem na Češkem in tržnica Ptuj.
Na novem odru slovitega državnega akademskega gledališča Bolšoj v Moskvi bo premiera baleta v dveh dejanjih Mojster in Margareta v koreografiji umetniškega vodja Baleta SNG-ja Maribor Edwarda Cluga. Do 5. decembra se bodo zvrstile še štiri ponovitve.
Sociologinja in antropologinja Nika Kovač, tudi gonilna sila Inštituta 8. marec, je izdala novo knjigo z naslovom Pisma tebi. Pravi, da se je izida knjige nekoliko bala, saj v njej piše o tem, kar se ji dogaja in kaj se ji je dogajalo v preteklosti. Namen izdaje je odgovarjati na vprašanja, ki odzvanjajo v glavah vseh nas, odgovori pa so - bodimo pridni, potrudimo se, moramo skrbeti zase. Ona v te zdravoraumske resnice ne verjame in v knjigi skuša pokazati drugo plat. Po Pogumnih puncah, njenem prvencu, v katerem opisuje domače in svetovne pionirke in pogumnice, je v tej zadnji knjigi pogumna punca prav Nika Kovač. Ob njenem kratkem obisku v Sloveniji, saj Nika letos študira v New Yorku, jo je pred mikrofon ujela Maja Stepančič.
Če poznamo tudi človeško podobo nekega ustvarjalca, lahko njegovo delo razumemo in beremo zelo drugače, pravi literarna zgodovinarka in izredna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Urška Perenič, avtorica nove monografije o Josipu Jurčiču. S pisateljem prvega slovenskega romana so se seveda ukvarjali že njeni predhodniki tako za časa njegovega življenja kot po njegovi smrti, a vendar novo delo z naslovom Josip Jurčič: Pripovednik svojega in našega časa oživi tudi še doslej njegove manj znane plati. S knjigo Urška Perenič bolj kot strokovno javnost nagovarja širše bralce, da pobližje spoznajo življenje, delo in misli Josipa Jurčiča. Knjigo so v letu, ko obeležujemo 140 let od smrti tega velikega Muljavca in 160 let, odkar je, star le 17 let, napisal svojo prvo povest Pripovedko o beli kači, izdali pri založbi Beletrina.
Neveljaven email naslov