Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odogovorov? Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico po ljubljanskih ulicah.
Nicolas Mahler je avstrijski stripar, ki je gostoval v Ljubljani. Po predlogi njegovega risoromana so organizirali lov na zaklad
Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odgovorov. Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico. Sodelovalo je več skupin, ki so si z zemljevidom v roki ogledale interaktivne namige delov stripa v izvedbi dramskih igralcev, ki so se prelevili v literarne like iz stripa.
"Vsak od nas nosi v sebi eno tako Alico in zakaj ne bi dali ljudem možnosti, da tudi oni odkrijejo svojo notranjo Alico skozi te like in srečanja z njimi, to iskanje. Mesto na tak način začutijo drugače, tako kot v stripu Alica drugače začuti resničnost okoli sebe. Zakaj jim ne bi dali možnosti, da Mahlerjevo delo spoznajo interaktivno in vključeno v samo zgodbo?" – Anja Golob, glavna in odgovorna urednica ter prevajalka založbe VigeVageKnjige
Če se je Alica s sanjarjenjem o zanimivih likih ali z dejansko udeležbo raziskovanja podzemlja oddaljila od dolgočasne resničnosti vsakdanjega življenja, je tudi Nicolas Mahler z ustvarjanjem stripov in risoromanov sam sebe oddaljil od socialnega življenja, šolskih sestankov in starševskih pogovorov, ki se jih v določenem trenutku preprosto ni želel udeležiti. Risal je, ker je želel, da mine čas in izbral ter izbiral svobodo. Dokončno ni izbral niti svojega ciljnega občinstva.
"Moja literarna dela so za vsakega in hkrati za nikogar. Ko spoznam ljudi, ki so kupili moje knjige, so to 12-letniki in tudi 70-letniki. To mi veliko pomeni. Ne želim narediti skrivnostne in nedokončane zgodbe, želim, da jo je zmožen prebrati vsak. Res je, da je kdo tudi ne bo razumel, a jo lahko kljub temu prebere. Skrivnost ni v tem, da bi bila zgodba težko berljiva, ampak v smislu, ki je v njenem ozadju. Sporočilnost mora biti odprta, pot, na kakšen način prebrati zgodbo, pa mora biti dostopna vsem. V mojem primeru to deluje, saj vidim, da lahko moje zgodbe berejo 10-letniki in imajo o njej pogosto bolj zanimiva mnenja kot starejši ljudje, ki lahko strip z lahkoto preberejo, a njegovega pravega pomena ne prepoznajo. Tudi to, da je strip brez smisla, je del zabave." – Nicolas Mahler, filmski režiser in stripar, ki je leta 2010 na nemškem govornem območju dobil nagrado za najboljši strip
Nicolas Mahler
Minca Lorenci v vlogi miši Ishmael
Podrobnosti okrasitve v parku ob Gradaščici.
Žan Koprivnik v vlogi Zajca
Udeležence so na pravo pot usmerjali tudi manjši namigi.
Igralka Damjana Černe v vlogi Navidezne želve.
Strip Nicolasa Mahlerja je prevedla Liza Linde.Foto: Val 202, VigeVageKnjige
Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odogovorov? Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico po ljubljanskih ulicah.
Nicolas Mahler je avstrijski stripar, ki je gostoval v Ljubljani. Po predlogi njegovega risoromana so organizirali lov na zaklad
Kaj imajo skupnega zajec, čigar svak je zidar, miš Ishmael, katere radost leži v dolgovezenju, Nori klobučar, čigar zanos so uganke in Navidezna želva, ki ima več vprašanj kot odgovorov. Tako je zapisano na notranji strani platnice risoromana Alica v Sussexu, ki združuje dve literarni deli Lewisa Carrolla, Alico v čudežni deželi, in roman Hansa Carla Artmanna, Frankenstein v Sussexu. Priredil ju je dunajski stripar Nicolas Mahler. Njegove minimalistične ilustracije lahko prepoznamo po dolgih nosovih ter likih brez oči in ust. Kljub temu, da njegova bibliografija obsega več kot 50 naslovov, je Alica v Sussexu njegovo prvo v slovenščino prevedeno delo. Izdali so ga pri založbi VigeVageKnjige, kjer so se tudi odločili, da tiskovno konferenco o knjižni predstavitvi nadomestijo z orientacijskim lovom na Alico. Sodelovalo je več skupin, ki so si z zemljevidom v roki ogledale interaktivne namige delov stripa v izvedbi dramskih igralcev, ki so se prelevili v literarne like iz stripa.
"Vsak od nas nosi v sebi eno tako Alico in zakaj ne bi dali ljudem možnosti, da tudi oni odkrijejo svojo notranjo Alico skozi te like in srečanja z njimi, to iskanje. Mesto na tak način začutijo drugače, tako kot v stripu Alica drugače začuti resničnost okoli sebe. Zakaj jim ne bi dali možnosti, da Mahlerjevo delo spoznajo interaktivno in vključeno v samo zgodbo?" – Anja Golob, glavna in odgovorna urednica ter prevajalka založbe VigeVageKnjige
Če se je Alica s sanjarjenjem o zanimivih likih ali z dejansko udeležbo raziskovanja podzemlja oddaljila od dolgočasne resničnosti vsakdanjega življenja, je tudi Nicolas Mahler z ustvarjanjem stripov in risoromanov sam sebe oddaljil od socialnega življenja, šolskih sestankov in starševskih pogovorov, ki se jih v določenem trenutku preprosto ni želel udeležiti. Risal je, ker je želel, da mine čas in izbral ter izbiral svobodo. Dokončno ni izbral niti svojega ciljnega občinstva.
"Moja literarna dela so za vsakega in hkrati za nikogar. Ko spoznam ljudi, ki so kupili moje knjige, so to 12-letniki in tudi 70-letniki. To mi veliko pomeni. Ne želim narediti skrivnostne in nedokončane zgodbe, želim, da jo je zmožen prebrati vsak. Res je, da je kdo tudi ne bo razumel, a jo lahko kljub temu prebere. Skrivnost ni v tem, da bi bila zgodba težko berljiva, ampak v smislu, ki je v njenem ozadju. Sporočilnost mora biti odprta, pot, na kakšen način prebrati zgodbo, pa mora biti dostopna vsem. V mojem primeru to deluje, saj vidim, da lahko moje zgodbe berejo 10-letniki in imajo o njej pogosto bolj zanimiva mnenja kot starejši ljudje, ki lahko strip z lahkoto preberejo, a njegovega pravega pomena ne prepoznajo. Tudi to, da je strip brez smisla, je del zabave." – Nicolas Mahler, filmski režiser in stripar, ki je leta 2010 na nemškem govornem območju dobil nagrado za najboljši strip
Nicolas Mahler
Minca Lorenci v vlogi miši Ishmael
Podrobnosti okrasitve v parku ob Gradaščici.
Žan Koprivnik v vlogi Zajca
Udeležence so na pravo pot usmerjali tudi manjši namigi.
Igralka Damjana Černe v vlogi Navidezne želve.
Strip Nicolasa Mahlerja je prevedla Liza Linde.Foto: Val 202, VigeVageKnjige
Po drugi svetovni vojni so pri nas zgradili in postavili veliko spomenikov v spomin na žrtve narodnoosvobodilne vojne, tudi vseh 33, ki jih predstavljajo v galeriji Dessa, je v spomin nanje. A čeprav imajo ti tudi politično vzporednico, so se ji snovalci razstave skušali izogniti in predvsem poudariti, da gre za izjemna umetniška dela, ki nadgrajujejo prostor. Številni spomeniki oziroma spominski kompleksi, postavljeni po drugi svetovni vojni, so bili zgrajeni iz betona, ki so ga z oblikovanjem in obdelavo povzdignili v plemenit material.
Šesto sezono ustvarjanja v Ulični galeriji na Vegovi v Ljubljani odpira razstava #VsakDan8Marec. Nastala je v sodelovanju z Društvom za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk.
Nova premiera sezone 2019/2020 v Mestnem gledališču ljubljanskem pa bo tudi prva slovenska uprizoritev drame Koščki svetlobe britanskega avtorja Simona Longmana v režiji Barbare Zemljič.
Urbana Vrana je zavod, ki po Ljubljani organizira že več kot deset različnih alternativnih tur. Urbana tura Misterij ženske literarne Ljubljane je nekakšen poklon ženskam, ki so s svojim delom in znanjem sogradile današnjo družbo, a vseeno postale spregledane ali pa so celo spolzele v pozabo. Tura, na kateri spoznamo slovenske književnice, pelje tudi skozi kulturno bogato Križevniško ulico, v kateri je živelo kar nekaj znanih ljudi, na primer Kosovel, pa tudi Luiza Pesjak, ki bi se lahko v literaturo zapisala kot prva avtorica ženskega romana, a jo je prehitela Pavlina Pajk, pa vse do Starega trga, do Schweigerjeve hiše. V stavbi z znamenitim balkonom je večino življenja preživela pesnica Lili Novy, ki je po drugi svetovni vojni skupaj z Miro Mihelič ustanovila Ligo lepe lenobe za narod, ki dela čisto preveč.
V Filmogledu na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja Manca Grgič Renko, zgodovinarka, programska vodja festivala Literatura sveta Fabula in pisateljica. Leta 2017 je izdala knjigo Lastno življenje, srečanje z Zofko Kveder. Od leta 2019 kot zgodovinarka sodeluje v raziskovalni skupini evropskega projekta EIRENE na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Hanin kovček, Deček v črtasti pižami, Kradljivka knjig in znameniti Dnevnik Ane Frank je nekaj del za mlade bralce, ki odstirajo grozote druge svetovne vojne. Pri založbi Pivec pa je izšla še ena knjiga o spominih na holokavst Nekje še sije sonce. Gre za avtobiografijo Michaela Gruenbauma, ki je kot deček živel v najboljšem mestu na svetu, v Pragi, in rad igral nogomet. A prišli so časi, ko so Nemci vsak dan kaj prepovedali. Judje nismo več smeli v šole, kino ali trgovino.
Večer, posvečen 90-letnici Ljuba Strune in njegovi bogati življenjski poti filmskega ustvarjalca, ki se je več kot 60 let razdajal sedmi umetnosti, bo v Slovenski kinoteki.
Nove evropske kratke filme mlajših režiserjev in režiserk iz več kot 30-ih evropskih držav bo predstavil dogodek Europanorama 2020 v Galeriji ŠKUC.
V galeriji Ravnikar Space Gallery pa bo svoja nova dela na samostojni razstavi Leto prašiča predstavil eden zanimivejših srbskih umetnikov mlajše generacije Nemanja Golijanin
Cikel oljnih slik in grafik Nismo poslednji, ki ga je Mušič ustvaril v začetku 70. let, priča o nacističnih grozodejstvih iz koncentracijskega taborišča Dachau, kamor so umetnika odvedli leta 1944. Risbe, ki jih je narisal tam, pa so zdaj prvič na ogled pri nas, in sicer v Moderni galeriji v Ljubljani. Postavitev z naslovom Obsojeni na upanje – Risbe iz Dachaua poleg del, ki jih hrani galerija, združuje še risbe, ki so jih galeriji posodili zasebni zbiralci, ter risbe, ki so jih leta 2016 odkrili v Trstu.
V Filmogledu Nina Zagoričnik gosti gledališko in filmsko igralko Ajdo Smrekar, ki v novi krimi-romantični TV nadaljevanki 'V imenu ljudstva', režiserja Vojka Anzeljca, igra pravnico Niko, ki počasi odkriva skrbno varovano družinsko skrivnost.
Aleš Bravničar je eden bolj iskanih slovenskih fotografov, ki pa je v fotografiranju pravzaprav samouk. Vse se je namreč začelo, ko je bil star 11 let in mu je oče podaril svoj predvojni fotografski aparat lajka. Kot pravi, je na fotografski poti tako: maturo narediš, ko ti objavijo prvo sliko, magisterij, ko si že uveljavljen in te drugi kličejo s ponudbami za delo, doktorat pa takrat, ko si kupiš lajko in si gospod. No, Alešu Bravničarju, ki prav gotovo je po tej stopnji izobrazbe doktor, leto 2020 prinaša obletnico, 20 let od začetka njegovega poklicnega ukvarjanja s fotografijo. To bo proslavil tudi z veliko razstavo v Mali galeriji Cankarjevega doma. Razstava 30-ih fotografij z naslovom Boginje ni retrospektivna, je pa pogled na njegovo delo za moške revije, predvsem pa osebni projekt, z mnogimi, še nikoli videnimi fotografijami. Sicer pa se fotograf, direktor fotografije in režiser Aleš Bravničar ne ukvarja samo s fotografiranjem golih deklet, temveč tudi s popotniško fotografijo, piše reportaže, predava na fotografskih delavnicah, zadnje čase pa je poprijel tudi za kamero in začel ustvarjati v svetu režije, filma in televizijskih oglasov.
V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu bo v petek premierno na ogled predstava Muzikofilija (Zgodbe o glasbi in možganih). Delo Oliverja Sacksa je režirala Ivana Djilas.
V Slovenskem mladinskem gledališču v Ljubljani bo v petek premiera Kliči M za Macbetha po Macbethu Williama Shakespearja v režiji Matjaža Pograjca.
Slovenski etnografski muzej je poleg tega, da je muzej, ki skrbi za zbirke in sporoča vedenja o naši tradiciji in kulturi, tudi koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine, kamor sodijo tudi pustne šege. Zato precej dela zaposlenih v muzeju poteka na terenu, kjer raziskujejo pustno dediščino ter z odkupi povečujejo zbirko pustnih mask muzeja. V register nesnovne kulturne dediščine je za zdaj vpisanih 11 lokalnih pustovanj, tudi Drežniški in Ravenski pust. In da bi te šege približali širši javnosti, je v muzeju zdaj na ogled nekaj mask ravenskih pustov. Kot pravi magistrica Adela Pukl, kustosinja za duhovno kulturo, se pustni sprevod Ravenskega pusta deli na ta lepe, ta grde in tiste s posebnimi vlogami.
"Flamenko je predvsem umetnost, ki je nastala iz človekove prvinske potrebe po izražanju čustev. Radi zakričimo, ko se počutimo zatirani, in radi se od srca zasmejimo, ko nam nekaj polepša dan. In prav zato, ker ljudje poznamo pravo paleto različnih čustev, ima tudi flamenko veliko obrazov," je na spletni strani Plesno kulturnega društva CoraViento zapisala Urška Centa, plesalka in koreografinja. In kar nekaj obrazov flamenka bo prihodnje dni mogoče videti v Cankarjevem domu v Ljubljani na drugem festivalu Bi flamenko. Poleg premiere predstave Eno, one kot ženske, ki jo je Urška Centa zasidrala na sodobnem flamenku ter povezala z glasbenikoma Robertom Jukičem in Tomažem Gajštom, skupaj z njo pa bo na odru nastopila tudi plesalka sodobnega plesa Tina Habun, tudi premiero dela Prostor med nama je najin odnos še ene naše plesalke Anje Mejač, ki v predstavi raziskuje stik tradicionalne simbolike bikoborb. Anja se je pri predstavi povezala s tradicionalnim koreografom flamenka Alejandrom Granadosom, v gibalnem delu pa je sodelovala z Jurijem Konjarjem.
Na vprašanje, katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja prevajalka Suzana Koncut, letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada.
Namen Kavč festivala je, da umetnike in umetnost pripelje domov k ljudem in da posamezniki svoje osebne prostore odprejo ne le umetnikom z vsega sveta, pač pa tudi prišlekom, instantnim prijateljem. Kavč festival je po vzoru iz tujine zasnoval doktor lutkovne umetnosti, glasbenik, režiser, igralec in pedagog Matija Solce, ki ni le programski vodja, koordinator, pač pa tudi eden od nastopajočih.
V Slovenski kinoteki bo današnji večer posvečen pisatelju in režiserju Borisu Višnovcu, v Prešernovem gledališču Kranj pa bo v petek premiera monodrame Večja od vseh v režiji Alena Jelena.
Ive Šoša je poklicni potapljač, ki živi morski svet raziskuje tudi s fotografskim aparatom in ob tem ugotavlja, kako zelo se je morje v dobrih dveh desetletjih spremenilo in kako nam ga je uspelo zasititi s strupenimi, agresivnimi in pogubnimi plastičnimi izdelki. Kot pravi Ive, smo z njimi ubili že precejšen del veličastnih prebivalcev našega skupnega sveta. To je tudi tema, o kateri govorijo njegove fotografije, ki jih razstavlja v Narodnem muzeju Slovenije na Metelkovi.
V Filmogledu na vprašanje katero skladbo ste si zapomnili zaradi filma ali film zaradi glasbe, odgovarja gledališki režiser Jan Krmelj, ki je na Mali oder SNG Drama, postavil igro Življenje drugih. Nastala je po motivih istoimenskega filma nemškega scenarista in režiserja Floriana Henckela von Donnesmarcka. V gledališki uprizoritvi odkrivamo življenja drugih, prek pogleda agenta Stasija, v času najbolj obsežnega nadzorovanja povojnega socializma, v Nemški demokratični republiki.
Mladi, petindvasetletni Jan Krmelj, pa nam v Filmogledu razkriva, zakaj si je najbolj zapomnil glasbo v filmih ameriškega režiserja Davida Lyncha.
Na Vodnikovi domačiji v Šiški v Ljubljani, kjer se je rodil Valentin Vodnik, ekipa zavoda Divja misel z različnimi dogodki skrbi za podporo literaturi ter ohranja spomin na »prvega« slovenskega pesnika in njegovo dediščino. V prvem nadstropju domačije, je urejena tudi razstava, ki predstavi življenje pesnika, razsvetljenca, duhovnika. Da je imel lepo otroštvo, je sam pisal v svojih spominih, to je Janezu Trdini povedala tudi njegova sestra. Mladi Vodnik se je rad igral, rad je imel žgance in ni se hotel tepsti. Tudi to je ob vodenju po razstavi o Valentinu Vodniku v njegovi rojstni hiši v Šiški povedal doktor Luka Vidmar, soavtor razstave in Znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Čeprav je razstava bolj skromna in na njej ni predmetov, povezanih s samim pesnikom, pa vseeno obiskovalce navaja k razmisleku.
Asimetrija je naslov prvenca mlade beograjske režiserke Maše Neškovič, ki ga je pred kratkim predstavila na Tržaškem filmskem festivalu. Svetovno premiero je doživel na festivalu v Sao Paulu in v Beogradu, v Slovenijo pa prihaja jeseni. Film, ki govori o treh mladih parih, išče odgovore na vprašanje, zakaj se razidemo, čeprav smo si bili na začetku tako blizu … Maša Neškovič je ena od številnih mladih režiserk, ki se zaveda, da je imela veliko srečo, da je že posnela svoj prvi celovečerni film.
