Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki toki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
V Idriji so s predstavo obudili resnični sodni proces proti tihotapki in prvi poimensko znani prekupčevalki z idrijsko čipko
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca, doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki točki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki toki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
V Idriji so s predstavo obudili resnični sodni proces proti tihotapki in prvi poimensko znani prekupčevalki z idrijsko čipko
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca, doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki točki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
Kaj prinaša najstarejši in najbolj relevanten festival med največjimi na svetu?
Prinaša tudi pet nagrajenih plesnih predstav domačih in tujih ustvarjalcev.
V krajinskem parku Polhograjski dolomiti je že osmo poletje zapored odprla vrata Hiša na hribu. Gre za umetniški projekt pod idejnim vodstvom Zvonke Simčič, ki povezuje sodobno umetniško produkcijo s prostori tradicije, podeželskega ter kulturne in naravne dediščine. Damijan Kracina pa je z razstavo 0.22 galerijo Društva likovnih umetnikov Ljubljana spremenil v nekakšen kabinet čudes, poln malih skulptur, skic, risb v prostoru, spominov, nenavadnih oblik – najdemo jih na tleh, visijo v prostoru, v okenskih nišah …
Namig za poletne dejavnosti podaja Hana Čeferin, kuratorka Galerije Fotografija in urednica nove revije za sodobno umetnost ETC, ki jo je izdal istoimenski zavod za kulturno dejavnost. V prvi številki revije, izhajala bo enkrat na leto, je predstavljenih 19 mladih umetnikov iz Slovenije in tujine. Revija predstavlja sodobno umetnost od Balkana do Baltika. Njen namen je tudi promocija slovenskih umetniških projektov v tem prostoru.
Z matematičarko, gozdarko in lovko Marijo Jakopin o izginjanju avtohtone vrste jelk zaradi neurij, posledici monokulturnega bukovega gozda in pomenu izobraževanja o gozdu že v osnovnih šolah.
Črnomaljski grajski atrij in staro mestno jedro Črnomlja avgusta vsako leto gostita Festival dobre glasbe, smeha, kulture, športa in kulinarike. Na odru se znajdejo številni priznani gosti, ki na različne načine razvedrijo poletne večere. Začenja pa se tudi Kranj Foto Fest, ki bo mesto za en mesec spremenil v navdihujoče prizorišče. Srečali se bodo vsi, ki bodo želel deliti svoje izkušnje o fotografiji in s fotografijo.
Slovenska umetnica in gledališka ustvarjalka, dramaturginja in režiserka Lea Kukovičič skupaj z raziskovalci in mednarodno umetniško ekipo ustvarja začasne kolektive in odkriva nova znanja. Njen novi avtorski projekt, ki nastaja, je gibanje za reševanje moških iz patriarhata – Zadnji Hamlet. Lea Kukovičič je letos tudi članica nove tričlanske kuratorske ekipe 25. mednarodnega festivala Mladi levi. Kaj pa so njeni poletni namigi?
Palme nenehno sprožajo razne razprave. Povsod, kjer jih sadimo, spremenijo tradicionalno okolje in ker niso najbolje prilagojene na naše podnebje, povzročajo razne težave.
Mednarodni festival Mladi levi, ki se začne v petek, je eden najopaznejših letnih dogodkov zavoda Bunker, ki vsak konec poletja v Ljubljano pripelje najaktualnejše odrske ustvarjalce z vseh koncev sveta.
V prestolnici se danes začenja osmi FeKK - Festival kratkega filma. V dvanajstih sekcijah bo do 20. avgusta predstavil več kot 160 kratkih filmov iz 35 različnih držav. Festivalski program – tako filmski kot spremljevalni - ima letos naslov Skrivno življenje.
Na prvi pogled se zdijo digitalne tehnologije in čarovništvo na dveh bregovih, a temu ni tako. Na spletu novo hibridno čarovništvo spaja astrologijo, newage duhovnost in še marsikaj. Posebej kvir in žensko-identificiranim čarovnicam je skupna želja, da pretresejo ustaljen sistem in svobodno raziskujejo svojo identiteto.
Poletje je polno takšnih ali drugačnih glasbenih festivalov po vsem svetu. Naš Festival Ljubljana z izjemno bogatim programom praznuje jubilejnih 70 let in je le tri leta mlajši od legendarnih Dubrovniških poletnih iger, ki so nekoč gostile svetovna imena iz sveta teatra in glasbe, med njimi tudi našo slavno pianistko Dubravko Tomšič Srebotnjak. Le malokdo pa ve, da je prav Dubrovnik njeno rojstno mesto.
Doc. dr. Barbara Rajgelj je predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, ter ena od soustanoviteljic Pravne mreže za varstvo demokracije. Za poletje priporoča ....
Pianistični koncert Ivana Skrta, diplomanta slovitega konservatorija Čajkovski v Moskvi
Neveljaven email naslov