Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki toki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
V Idriji so s predstavo obudili resnični sodni proces proti tihotapki in prvi poimensko znani prekupčevalki z idrijsko čipko
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca, doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki točki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki toki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
V Idriji so s predstavo obudili resnični sodni proces proti tihotapki in prvi poimensko znani prekupčevalki z idrijsko čipko
Idrija leta 1730. Rudnik živega srebra je bil v vzponu, na Idrijci še niso stale zidane, pač pa lesene klavže, mesto je imelo pranger. O magazinu in gledališču še ni bilo sledu, stali sta cerkvi svete trojice in svete Barbare ter grad Gewerkenegg. Ta je bil namenjen upravi rudnika, za skladiščenje živega srebra in hrane, takrat pa se je v njem odvijal odmeven kazenski proces proti tihotapski tolpi z živim srebrom. Med obsojenci je bila tudi Marina Melhiorca, doma iz Šebrelj na Cerkljanskem, ženska, ki je tožnikom, sodnikom in biričem na procesu precej mešala štrene.
Del življenja, ne le tihotapke z živim srebrom, pač pa tudi za zdaj najstarejše poimensko znane prekupčevalke s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega, je iz arhivov obudila zgodovinarka in slovenistka, višja kustosinja Mestnega muzeja Idrija, Marija Terpin Mlinar. Manjšo opombo o tihotapki Marini Melhiorci je najprej zasledila v knjigi Zgodovina Idrije Mihaela Arka iz leta 1931. Del arhiva o sodnih zapiskih kazenskega procesa je našla v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, v idrijski enoti. V Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu pa večino fasciklov s procesa proti tatovom in tihotapcem, ki je na idrijskem gradu potekal v letih od 1729 do 1731.
Zapisi o idrijskem sodnem procesu proti tihotapski tolpi z živim srebrom se na neki točki končajo in tako iz njih ne izvemo, kakšna je bila dokončna usoda tihotapke Marine Melhiorce. Čeprav velik del njenega življenja ostaja neznan, pa je del tega zdaj zaživel v predstavi z naslovom Ne bojim se ne hudiča, ne biriča. Dramsko besedilo zanjo, ki temelji na resničnih dogodkih, je napisala zdaj žal že pokojna Alenka Bole Vrabec in pred leti zgodbo o Melhiorci predstavila tudi igralki Metki Pavšič. Ta je sprejela izziv v ponekod pretresljivem in tudi zaradi narečja, v katerega ga je priredila Marica Brezavšček, zelo zahtevnem besedilu.
Sejem akademske knjige Liber.ac se je po dveh letih spletnih različic vrnil v Foersterjev vrt v Ljubljani. Tokrat prinaša tudi bogat spremljevalni program in se uveljvalja kot specializiran tip knjižnega sejma, obenem pa se vzpostavlja kulturno-komunikacijsko središče, ki povezuje vse akterje s področja akademske knjige. Pri nas letno izide več kot 1000 znanstvenih publikacij, ki najdejo mesto tudi na policah najuglednejših svetovnih knjižnic, medtem ko v domači javnosti mnogokrat ostajajo prezrte.
Letošnji 16. mednarodni festival svetlobe Svetlobna gverila osvetljuje različne prostore v središču Ljubljane, pa tudi v nekaterih bolj oddaljenih predelih mesta. Osrednje prizorišče dogajanja je tudi tokrat galerija Vžigalica, kjer je na ogled osrednja festivalska razstava.
Fotoreporter je avtor razstave To je vojna! Razstavljene fotografije so nastale med tritedenskim snemanjem dogodkov v Kijevu in njegovi okolici ter mestu Lvov. Nahajajo se v osrednjem atriju ljubljanske Mestne hiše, kjer je avtor predstavil 9 fotografij. Na zapisovanje dogodkov v Ukrajini se je odpravil takoj po začetku vojne. Njegovo knjižno priporočilo je kakopak v znamenju Ukrajine, filmsko pa … v znamenju današnjega svetovnega dneva čebel. In še pozor: razstavo To je vojna! v atriju ljubljanske Mestne hiše si lahko ogledate le še do nedelje, 22. maja.
Majski salon je razstava z najdaljšo tradicijo, pripravljajo jo namreč že od leta 1909 in predstavlja tradicionalno letno razstavo članov Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Razstavo so doslej le dvakrat pripravili izven Ljubljane, in sicer v Ajdovščini in lani v Kopru, letos pa so predstavitev sodobne likovne umetnosti umestili v veliko razstavišče Kibla Portal v Mariboru. Tam je na letošnji razstavi Majski salon, ki tokrat nosi naslov MODRA ČRTA: Od renesanse do novih medijev, razstavljenih skoraj 700 likovnih del 220 sodelujočih umetnikov in umetnic.
Jakoba J. Kendo so mnogi spoznali kot prevajalca knjig o Harryju Potterju, drugi pa so na njegovo ime postali pozorni, potem ko je prehodil 3.500 kilometrov dolgo Apalaško pot in o tej izkušnji napisal večkrat nagrajeni potopisni roman. Že ob poti skoti 14 ameriških zveznih držav je razmišljal o ustoličenju slovenske Transverzale kot o poti našega združevanja. 1.200 kilometrov je prehodil leta 2019 skupaj s svojima otrokoma in prijatelji ter njihove skupne dogodivščine strnil v še enem potopisnem romanu z naslovom Transverzala. Letošnja novost pa je Vodnik po Transverzali, ki na evropski teren prenaša metodologijo ameriških vodnikov in ga je Jakob J. Kenda pripravil skupaj s sinom Aljažem.
Zadnja dramska premiera sezone v SNG Maribor bo 14. maja: predstava Življenje je sen španskega dramatika Pedra Calderona de la Barce v režiji Dragana Živadinova.
Luka Kropivnik je diplomirani rusist in diplomirani slovenist, ki nadaljuje magistrski študij slovenistike, primerjalne književnosti, etnologije in kulturne antropologije in zgodovine. S folklorno dejavnostjo se je prvič srečal pri folklorni skupini v Črni na Koroškem. Ob začetku študija v Ljubljani se je vključil v Akademsko folklorno skupino France Marolt, nato je bil član Folklorne skupine Tine Rožanc, leta 2020 pa se je vrnil v Akademsko folklorno skupino France Marolt. Je njen član in tudi umetniški vodja, pa tudi avtor različnih odrskih postavitev in folklornih koreografij.
V oddaji Prostor gremo na ljubljansko avtobusno postajo. Ali veste, da je od prvega javnega natečaja za novo avtobusno postajo minilo 53 let in končno naj bi ta zgodba - z zmago slovenskih arhitektov na mednarodnem zvezdnem natečaju - dobila epilog. Nova avtobusna postaja bo! Dokončali jo bodo do leta 2025.
Mednarodna skupinska razstava ''Back to Black. Sodobna analogna in hibridna fotografija'' v Galeriji Photon v Ljubljani do 27. maja predstavlja dela enajstih vizualnih umetnic in umetnikov.
France Marolt, poklon je naslov letne predstave ob 74. obletnici Akademske folklorne skupine France Marolt. Plesno-glasbena predstava, ki bo v soboto in nedeljo na odru Cankarjevega doma v Ljubljani, prinaša spomin na ustanovitelja skupine in njegove nadaljevalce, hkrati pa skuša spodbuditi razmislek o vlogi folklorne dejavnosti pred sedmimi desetletji in danes.
9. maja, na dan zmage, obletnico praznuje tudi najstarejša evropska študentska radijska postaja, ki je bila od nekdaj stičišče oddaj v medijih prezrtih narodnih in drugih skupnosti. Tako ob letošnji 53-letnici Radia Študent 10-letnico zaznamuje tudi oddaja "Kontrola leta", edina radijska oddaja v srbskem jeziku v Sloveniji, ki je ena izmed redkih v medijski ponudbi, ki naslavlja potrebe ranljivih skupin, ki so opredeljene v Deklaraciji Republike Slovenije o položaju narodnih skupnosti SFRJ. Oddaja nastaja v okviru sodelovanja Kulturnega centra Danila Kiša in Radia Študent ter se predvaja nepretrgano od leta 2012.
V Peterokotnem stolpu Ljubljanskega gradu je na ogled razstava ''Hana Stupica: Ilustracije'', v Galeriji Sloart na Trubarjevi v Ljubljani pa je odprta razstava slik Tine Dobrajc z naslovom ''Balkanske obljube''.
Letos zaznamujemo 30 let od vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim kraljestvom, ter 30-letnico delovanja British Councila v Sloveniji. Na ti dve obletnici bo spomnil projekt "30 let. 30 zgodb.", katerem bo 30 slovenskih pisateljev in publicistov v kratkih zgodbah opisalo njihovo izkušnjo, zgodovinski dogodek ali osebo, povezano z Združenim kraljestvom. Nekatere zgodbe so že objavljene na spletnem portalu rtvslo.si. Vodja projekta je Dragan Barbutovski, sicer direktor British Councila v Sloveniji.
Danes ob 22.05 bo na 3. programu Radia Slovenija – programu ARS premiera radijske igre »Ne bojim se ne hudiča ne biriča!« Pregon tihotapke Melhiorce, o usodi Marine Melhiorce, ki ni le tihotapila živega srebra, pač pa je za zdaj tudi najstarejša poimensko znana prekupčevalka s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega. Radijska igra je nastala na podlagi monodrame, v kateri v vlogi Melhiorce nastopa idrijska igralka Metka Pavšič.
Manica Musil že vrsto let ustvarja avtorske slikanice in z njimi osvaja tuje založbe, mednarodni trg in mlade bralce. V večini slikanic nastopajo živali, saj ji to omogoča več ustvarjalne svobode. Trinajst slikanic, med njimi so Koza Cilka, Pobalinska pujsa, Čarobna školjka, Komar Janez in novejše Lev Robi, Slon Stane, Mravljinčar Franc ter Midva sva pujsa, so izšle v 13 prevodih. Avtorica sicer ne šteje držav, v katerih so že izdali njene slikanice, a jih imajo poleg mnogih evropskih držav tudi na Kitajskem, v Turčiji, Pakistanu, Indiji, Braziliji in še kje. Posneti risanke po slikanicah Manice Musil je najnovejši projekt, na to pa uspešna mariborska avtorica še vedno čaka, a naj bi ga slovenski ustvarjalci uresničili, in to v sodelovanju s tujimi koproducenti.
Razstavi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki
"Nema odmora, dok traje obnova!" je eden izmed stavkov, ki je v besednjaku ostal iz prvih let po drugi svetovni vojni, ko je obnovo takratne države zaznamovalo udarniško delo. Temu je posvečena tudi razstava v Galeriji Prešernove hiše v Kranju, ki jo je z dokumenti iz arhivov in časopisnimi poročili pripravila zgodovinarka Gorenjskega muzeja Marija Kos. Kot pravi, so to bili časi, ki so bili prežeti z evforijo, graditvijo nove države izjemno delovne generacije, novo politično ideologijo in velikimi pričakovanji, ki pa so na koncu marsikomu prinesla lahko tudi velika razočaranja. Razstava bo na ogled do 11. junija 2022.
Ena od novosti na knjižnih policah letošnjega leta je tudi monografija Z znanjem do zvezd, v kateri so svoje spomine in zapise strnili nekateri inštruktorji in zdravniki, ki so v preteklosti delili svoje znanje domačinom v Slovenski šoli za nepalske vodnike v Manangu v Nepalu. Šolo je ustanovil Aleš Kunaver, in to ravno leta 1979, ko se je tam spisala še ena pomembna zgodba: slovenski alpinisti so po novi smeri dosegli vrh Everesta. Knjigo, ki je izšla pri Planinski založbi, je uredila Mojca Volkar Trobevšek, ki v branje priporoča slednje.
Ena od novosti na knjižnih policah letošnjega leta je tudi monografija Z znanjem do zvezd, v kateri so svoje spomine in zapise strnili nekateri inštruktorji in zdravniki, ki so v preteklosti delili svoje znanje domačinom v Slovenski šoli za nepalske vodnike v Manangu v Nepalu. Šolo je ustanovil Aleš Kunaver, in to ravno leta 1979, ko se je tam spisala še ena pomembna zgodba: slovenski alpinisti so po novi smeri dosegli vrh Everesta. Knjigo, ki je izšla pri Planinski založbi, je uredila Mojca Volkar Trobevšek, ki v branje priporoča slednje.
Neveljaven email naslov