"Dne 8. februarja se je Prešeren poslovil od trpljenja polnega življenja, na današnji dan 9. februarja sem pa jaz, njegov daljni sorodnik in rojak, prijokal na svet." Tako je za svoj 84. rojstni dan poslušalce Radia Slovenija nagovoril Fran Saleški Finžgar, duhovnik in pisatelj, ki je pravil, da je »največja umetnost pisati za ljudstvo tako, da uživa tudi inteligenca«. Fran Saleški Finžgar pa ni s Prešernom povezan le sorodstveno, pač pa tudi po tem, da je zaslužen za odkup Prešernove hiše in to, da je ta postala muzej, po katerem nas je popeljala muzejska vodnica Petra Kržan. Tako kot Prešernova rojstna hiša je v občini Žirovnica tudi Finžgarjeva, v kateri so se dogodile mnoge zgodbe, pozneje zapisane, kot sta Tudi pajčevina bi me držala ali pa Miklavžev nožič. Dolenčevo kajžo je že kot maturitetno nalogo obdelal etnolog doktor Janez Bogataj, Finžgarjev pranečak, ki je svojega prastrica klical stric Jur. Spominja se še pogodb, ki jih je stric dobil iz Amerike, ko je potekal dogovor, da bi po njegovem romanu Pod svobodnim soncem posneli film. To pa se ni zgodilo in čeprav se pisatelj v zgodovino ni zapisal s filmom, pa se je kot slovenski klasik. Kot pravi literarni zgodovinar doktor Miran Hladnik, je slovenskih klasikov, ki imajo svoj celotni opus v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, nekje okoli 40 in med njimi so le trije katoliški duhovniki. To kaže na to, da je imel Finžgar v tem segmentu klasikov posebno mesto. Med slovenskimi katoliškimi pisatelji je bil najboljši.

Letos mineva 150 let od rojstva Frana Saleškega Finžgarja, duhovnika in pisatelja, ki mu je bilo najbolj pomembno, ne glede na oblast, postaviti se na stran preprostega človeka

"Dne 8. februarja se je Prešeren poslovil od trpljenja polnega življenja, na današnji dan 9. februarja sem pa jaz, njegov daljni sorodnik in rojak, prijokal na svet."

Tako je za svoj 84. rojstni dan poslušalce Radia Slovenija nagovoril Fran Saleški Finžgar, duhovnik in pisatelj, ki je pravil, da je "največja umetnost pisati za ljudstvo tako, da uživa tudi inteligenca".

Fran Saleški Finžgar pa ni s Prešernom povezan le sorodstveno, pač pa tudi po tem, da je zaslužen za odkup Prešernove hiše in to, da je ta postala muzej, po katerem nas je popeljala muzejska vodnica Petra Kržan. Tako kot Prešernova rojstna hiša je v občini Žirovnica tudi Finžgarjeva, v kateri so se dogodile mnoge zgodbe, pozneje zapisane, kot sta Tudi pajčevina bi me držala ali pa Miklavžev nožič.

Dolenčevo kajžo je že kot maturitetno nalogo obdelal etnolog doktor Janez Bogataj, Finžgarjev pranečak, ki je svojega prastrica klical stric Jur. Spominja se še pogodb, ki jih je stric dobil iz Amerike, ko je potekal dogovor, da bi po njegovem romanu Pod svobodnim soncem posneli film. To pa se ni zgodilo in čeprav se pisatelj v zgodovino ni zapisal s filmom, pa se je kot slovenski klasik.

Kot pravi literarni zgodovinar doktor Miran Hladnik, je slovenskih klasikov, ki imajo svoj celotni opus v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, nekje okoli 40 in med njimi so le trije katoliški duhovniki. To kaže na to, da je imel Finžgar v tem segmentu klasikov posebno mesto. Med slovenskimi katoliškimi pisatelji je bil najboljši.

Fotogalerija: