Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Slaven Lunar Kosanović je zagrebški umetnik, ki je izšel iz zgodnje hrvaške grafitarske scene in slika, razstavlja in objavlja svoja dela po vsem svetu. V petek so v Umetnosti galeriji Maribor odprli njegovo razstavo z naslovom Recycle or Try. Celotna postavitev je sestavljena iz recikliranih in na novo uporabljenih materialov in tako nosi močno okoljsko sporočilo. Ogledate si jo lahko do 6. maja.
Aleš Mendiževec je ekonomist, filozof in kulturni teoretik. Je tudi urednik pri založbi Maska, pri kateri je nedavno izšel njegov knjižni prvenec Naključje in jaz (Filozofija za Louisa Althusserja). V knjigi skuša filozofsko razdelati sama naključja in naš odnos do njih. Morda tudi ni naključje, da je Aleš Mendiževec zavzet bralec. V branje pa nam priporoča dela enega največjih latinsko ameriških avtorjev 20 stoletja Roberta Bolaña. Veliko njegovih delih je izšlo tudi v slovenščini pri založbi Beletrina. Njegov zadnji (zelo zajeten) roman z naslovom 2666 je bil izdan leta 2004, leto po avtorjevi smrti. V slovenskem prevodu pa sta zaenkrat prvi dve knjigi izšli pri Cankarjevi založbi, zbirka Moderni klasiki (leta 2014).
Zadnje tedne smo lahko sredi Kongresnega trga v Ljubljani, visoko med krošnjami, opazovali nenavadna izmišljena bitja in meduze, ki so ob mraku zaživela v živih barvah. Izmislil si jih je umetnik Matej Bizovičar, ki nas vsako leto posebej navduši s svojimi likovnimi, kiparskimi in svetlobnimi instalacijami. Z njim se je v Svetlobnem parku ob Gradaščici srečala Nina Zagoričnik.
Bella Ciao je pesem, ki je postala simbol upora proti avtoritarnim režimom po vsem svetu. Vedno znova navdihuje nove generacije, zaslišala se je celo s turških minaretov, pojejo jo v Siriji, Iraku, njen izvor pa pripisujejo italijanskim partizanom. Toda od kod v resnici izhaja?
Kaj pa v branje priporoča varstveni ornitolog z Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije?
Razstava prinaša vpogled v večletno delovanje konSa ≡ Platforme za sodobno raziskovalno umetnost, ki združuje devet partnerjev, delujočih na področju intermedijske umetnosti. Platforma si prizadeva vzpostaviti aktivno mrežo povezav med produkcijskimi centri za umetnost, izobraževalnimi in raziskovalnimi institucijami ter gospodarstvom. Njen cilj je spodbujanje občinstva k spremljanju dognanja o umetni inteligenci, robotiki, biotehnologiji in ekologiji ter h kritičnemu premišljanju o vplivih znanosti in sodobnih tehnologij na posameznika in družbo. Stremi k izboljšanju pogojev za umetniške raziskave in produkcijo ter k prevajanju umetniških idej v inovacije, ki bi omogočile bolj etično in trajnostno naravnano družbo.
Zgodba o svetlobi, muzah, navdihu in umetniški svobodi, ki si jo lahko izborijo le največje osebnosti.
Pogovor pred otvoritvijo 25. Festivala dokumentarnega filma.
Kar 18 olimpijcev se je rodilo v Mojstrani in na Dovjem, med njimi tudi smučarski skakalec, ki je večkrat dejal, da noben ptič nima perutnic naprej.
Uvodni večer je zaznamovala knjiga Mamin glas, zgodba o koroški Slovenki Elizabeti Sittar, ki jo je napisala njena hči Helga Mračnikar, dolgoletna urednica in prevajalka pri celovški Mohorjevi založbi. Helga Mračnikar je skupaj z avstrijskim pisateljem Petrom Handkejem prevajala Lipuševo knjigo Zmote dijaka Tjaža, s katero se je začel proces priznavanja, da je koroška slovenska literatura tudi del avstrijske književnosti.
Eden izmed najpomembnejših evropskih in svetovnih muzejev letos praznuje svojo 20. obletnico ponovnega odprtja. V ta namen so odprli razstavo Dürer. Munch. Miró. Veliki mojstri grafike. O prihodnosti muzejev, željah obiskovalcev in nujnosti prilagoditve mladim občinstvom se je Katja Stojnić pogovarja z direktorjem Albertine, prof. dr. Klausom Albrechtom Schröderjem.
Gašper Krajnc je stripar in ilustrator. Samouk. Korošec, ki živi v Ljubljani. Nedavno je pri založbi VigeVageKnjige izšel drugi del njegove ptičje trilogije. Po Mestnih zdaj čivkajo in se derejo Vaške ptice. So Kranjčevo ljubezensko pismo Koroški. Lepotam pokrajine in njenim ljudem, predvsem prednikom, ki so tam bivali med drugo svetovno vojno, v času, v katerega je umeščen večji del risoromana.
Arhitektura inventura je naziv za največjo pregledno razstavo slovenske arhitekture, ki jo že enajstič bienalno organizira Društva arhitektov Ljubljana. Gre za pregled nekaterih kakovostnih prostorskih in arhitekturnih rešitev, ki kažejo, da v zadnjem obdobju nastaja vedno več dobre arhitekture. Razstava je na ogled v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma. Tam se je s soustvarjalci razstave in kataloga srečala Nina Zagoričnik.
Postojnčan Marko Premrl je bil verjetno bolj poznan kot Marcel Valentini.
Festival gorniškega filma, ki se začne danes in bo trajal do sobote bo v Cankarjevem domu v Ljubljani, Mestnem kinu Domžale, Linhartovi dvorani v Radovljici in Kinu Metropol v Celju predstavil najnovejšo svetovno gorniško filmsko produkcijo, letos že 17.po vrsti. Festival bo ob 20. uri odprl slovenski film Ena za reko: Zgodba Save režiserja Rožleta Bregarja, ki nas bo v spremstvu štirih kajakašev popeljal po tej naši edinstveni vodni poti. Po programu letošnjega festivala pa nas bo popeljal alpinist in direktor festivala Silvo Karo, ki je lani kot drugi Slovenec doslej prejel zlati cepin za življenjsko delo.
Arhitektka Jerneja Fischer Knap, soustanoviteljica biroja Medprostor, predstavlja nekatere zanimivosti projektov, ki so prejeli nagrado Prešernovega sklada za leto 2023.
Peter Mlakar je pred koncem naše kulturniške verižne reakcije predal štafeto dr. Miklavžu Komelju, umetnostnemu zgodovinarju, pesniku,pisatelju in prevajalcu srednje generacije, saj bo letos poleti srečal Abrahama. Leposlovno in strokovno zelo plodovit ustvarjalec je prejel že večino največjih področnih nagrad, izhaja pa iz dobro znane kulturniške družine, ki jo v slovenskem umetniškem okolju poznamo že nekaj generacijskih kolen.
Našega naslednjega kulturniškega gosta je torej predlagal »laibachovec« Jani Novak , ne kot potujčenega »performerja«, ampak znanega »nastopača«, predvsem pa filozofa-enega in edinega Petra Mlakarja. Na prizemljenih deset minut s podaljšano brez…ga je zvabil Damjan Zorc.
Jani Novak je stric iz ozadja pomembnega slovenskega popkulturnega fenomena Laibach, formacije, ki je izzivala in prevpraševala vse družbenopolitične paradigme.
Nadaljujemo pogovore s slovenskimi ustvarjalci in umetniki … naša prva gostja Ema Kugler, prejemnica letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo, je predlagala umetniški tandem Dunja Zupančič in Dragan Živadinov, postgravitacijska umetnika, ki v breztežnosti, med kozmokinetičnim in telekozmičnim gradita vseobsegajoče abstrakte.
Neveljaven email naslov