Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Tobias Putrih je mednarodno uveljavljen slovenski umetnik, živi v ameriški zvezni državi Massachusetts, kjer na eni od univerz predava študentom arhitekture umetnost ustvarjanja. V svojem delu povezuje različna področja od arhitekture do znanosti, dizajna in zdaj tudi jeklarstva s kiparstvom. Svoj zadnji projekt “Industrija jekla” te dni razstavlja v Galeriji Ravne. Kakšen pa je njegov poletni namig?
Tam, kjer se Kanal Grande izliva v Beneško laguno, stoji Punta Dogana, nekoč carinarnica, danes sodoben galerijski prostor. Okoli stavbe tik ob vodi, nas pelje ozka pot, s širokim pogledom na ves zaliv.
Kaj prinaša najstarejši in najbolj relevanten festival med največjimi na svetu?
Prinaša tudi pet nagrajenih plesnih predstav domačih in tujih ustvarjalcev.
V krajinskem parku Polhograjski dolomiti je že osmo poletje zapored odprla vrata Hiša na hribu. Gre za umetniški projekt pod idejnim vodstvom Zvonke Simčič, ki povezuje sodobno umetniško produkcijo s prostori tradicije, podeželskega ter kulturne in naravne dediščine. Damijan Kracina pa je z razstavo 0.22 galerijo Društva likovnih umetnikov Ljubljana spremenil v nekakšen kabinet čudes, poln malih skulptur, skic, risb v prostoru, spominov, nenavadnih oblik – najdemo jih na tleh, visijo v prostoru, v okenskih nišah …
Namig za poletne dejavnosti podaja Hana Čeferin, kuratorka Galerije Fotografija in urednica nove revije za sodobno umetnost ETC, ki jo je izdal istoimenski zavod za kulturno dejavnost. V prvi številki revije, izhajala bo enkrat na leto, je predstavljenih 19 mladih umetnikov iz Slovenije in tujine. Revija predstavlja sodobno umetnost od Balkana do Baltika. Njen namen je tudi promocija slovenskih umetniških projektov v tem prostoru.
Z matematičarko, gozdarko in lovko Marijo Jakopin o izginjanju avtohtone vrste jelk zaradi neurij, posledici monokulturnega bukovega gozda in pomenu izobraževanja o gozdu že v osnovnih šolah.
Črnomaljski grajski atrij in staro mestno jedro Črnomlja avgusta vsako leto gostita Festival dobre glasbe, smeha, kulture, športa in kulinarike. Na odru se znajdejo številni priznani gosti, ki na različne načine razvedrijo poletne večere. Začenja pa se tudi Kranj Foto Fest, ki bo mesto za en mesec spremenil v navdihujoče prizorišče. Srečali se bodo vsi, ki bodo želel deliti svoje izkušnje o fotografiji in s fotografijo.
Slovenska umetnica in gledališka ustvarjalka, dramaturginja in režiserka Lea Kukovičič skupaj z raziskovalci in mednarodno umetniško ekipo ustvarja začasne kolektive in odkriva nova znanja. Njen novi avtorski projekt, ki nastaja, je gibanje za reševanje moških iz patriarhata – Zadnji Hamlet. Lea Kukovičič je letos tudi članica nove tričlanske kuratorske ekipe 25. mednarodnega festivala Mladi levi. Kaj pa so njeni poletni namigi?
Palme nenehno sprožajo razne razprave. Povsod, kjer jih sadimo, spremenijo tradicionalno okolje in ker niso najbolje prilagojene na naše podnebje, povzročajo razne težave.
Mednarodni festival Mladi levi, ki se začne v petek, je eden najopaznejših letnih dogodkov zavoda Bunker, ki vsak konec poletja v Ljubljano pripelje najaktualnejše odrske ustvarjalce z vseh koncev sveta.
V prestolnici se danes začenja osmi FeKK - Festival kratkega filma. V dvanajstih sekcijah bo do 20. avgusta predstavil več kot 160 kratkih filmov iz 35 različnih držav. Festivalski program – tako filmski kot spremljevalni - ima letos naslov Skrivno življenje.
Na prvi pogled se zdijo digitalne tehnologije in čarovništvo na dveh bregovih, a temu ni tako. Na spletu novo hibridno čarovništvo spaja astrologijo, newage duhovnost in še marsikaj. Posebej kvir in žensko-identificiranim čarovnicam je skupna želja, da pretresejo ustaljen sistem in svobodno raziskujejo svojo identiteto.
Poletje je polno takšnih ali drugačnih glasbenih festivalov po vsem svetu. Naš Festival Ljubljana z izjemno bogatim programom praznuje jubilejnih 70 let in je le tri leta mlajši od legendarnih Dubrovniških poletnih iger, ki so nekoč gostile svetovna imena iz sveta teatra in glasbe, med njimi tudi našo slavno pianistko Dubravko Tomšič Srebotnjak. Le malokdo pa ve, da je prav Dubrovnik njeno rojstno mesto.
Doc. dr. Barbara Rajgelj je predavateljica na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, raziskovalka in aktivistka, ter ena od soustanoviteljic Pravne mreže za varstvo demokracije. Za poletje priporoča ....
Neveljaven email naslov