Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Nina Zagoričnik gosti tržaško pisateljico Evelino Umek, avtorico knjige Po sledeh fate morgane, biografskega romana o Marici Nadlišek Bartol, urednici prvega ženskega lista Slovenka, ki je v Trstu izhajal med letoma 1897 in 1900. Po romanu so pod režijsko taktirko Magde Lapajne posneli tudi televizijski igrano-dokumentarni celovečerni film. Scenarij zanj je napisala Evelina Umek, ki se je z delom in življenjem pisateljice Marice Nadlišek Bartol seznanila že v osnovni šoli. Evelina Umek je sicer avtorica številnih romanov in knjig za otroke, ustvarila je TV serijo o Radovednem tačku ter številne radijske in televizijske oddaje za otroke in mladino.
V Mariboru se je končal 30. Festival Lent. Ta njegova jubilejna izvedba je bogatila mesto s pestrim kulturnim dogajanjem in spremljevalnim programom od 24. junija do 2. julija. V devetih dneh je sodelovalo več kot tisoč nastopajočih – folkloristi so obarvali mestne ulice, odmevna imena pa so razprodala koncerte. Nastopajoči iz 29 držav in 29 prizorišč; nekateri deli festivala so vsebinsko in organizacijsko že kar festival sami zase, kot na primer Folkart, letos že 34., Ana Desetnica in Jazz Lent.
Tina Konec je umetnica, ki je v vsakem pomenu besede povezana z naravo, to odslikavajo tudi njena umetniška dela. Pred kratkim se je vrnila z rezidenčnega bivanja v Londonu, kjer so jo navdihovali mladi umetniki, predvsem umetnice, ter vse zelene površine britanske prestolnice.
Mnoge stavbe med nami določajo naš vsakdan. V svojih osnovnih družbenih funkcijah, kot so zdravstvo, šolstvo, bivalni prostori, parki ter druge javne vsebine, vežejo skupaj celotno družbo. V pasaži Name in Kino Komuna je v izložbenih oknih na ogled razstava Prostori vztrajanja, dveh slovenskih raziskovalnih fotografov Petra Žargija in Tadeja Zupančiča. Vsak od njiju v okviru okolja, v katerem živi in ga odlično pozna, skozi svoj objektiv beleži in hkrati dokumentira - Peter slovenski in Tadej londonski modernizem. Zupančič raziskuje in dokumentira dediščino nekdanje slavne britanske socialne države, Žargi pa modernizem tudi onkraj njegove pojavnosti v najbolj vsakdanjem smislu. Kurator razstave je Miloš Kosec, oblikoval pa jo je Dan Adlešič.
Jubillejni 25. mednarodni festival uličnega gledališča Ana Desetnica med 23. junijem in 3. julijem z žanrsko različnimi predstavami in intervencijami gostuje v 13-ih mestih.
Nova Gorica bo med 28. junijem in 8. julijem 2021 znova v znamenju saksofona, v različnih kontekstih klasičnih skladb, džeza in raznovrstnih drugih sodobnih slogov. 25. Mednarodno srečanje saksofonistov SAXGO22 v mesto in bližnjo okolico prinaša festival z najdaljšo tradicijo v Novi Gorici, mednarodno tekmovanje saksofonistov in mojstrski tečaj s priznanim saksofonskim kvartetom Zahir iz Francije. f(x)=ax3+bx2+cx+d pa je naslov novega projekta, ki ga bo v Aksiomi v Ljubljani med 28. junijem in 22. julijem na ogled postavil spletni umetnik z udeležbo na najrazličnejših razstavah in festivalih po svetu Igor Štromajer.
Že 30. zapored je poletje v Mariboru v znamenju Festivala Lent. Ko so ga v mariborskem Narodnem domu leta 1993 pripravili prvič, so želeli dokazati, da Maribor ni sivo mesto, ampak polno ustvarjalnosti. Formula, ki je vključevala prizorišča ob Dravi in brezplačno dostopnost najrazličnejših vsebin, se je izkazala za pravo, festival pa je doslej obiskalo skoraj 12 milijonov ljudi. Predvsem zadnja leta se je širil v notranjost mesta, načrti za njegov ponovno "obvodnejši" značaj pa še niso zamrli.
Boštjan Nipič - Nipke, draveljski raper, je član kolektiva Dravle Records, tako kot njegov prijatelj in producent Damjan Jović. Skupaj sta ustvarila tako prvenec Nipke z vrsto že dobro znanih uspešnic kot drugi album z naslovom Retro, ki je ob 15-letnici njunega sodelovanja izšel 28. maja letos. Kakšen je njegov namig za poletne dni?
V oddaji Prostor nekaj premislekov o sodobnem slovenskem podeželju, kaj ga definira in kakšno ima prihodnost. Nekatere dobro premišljene umestitve v prostor kaže tudi razstava: 11x ena podeželska dvokapnica 2014-2022, v Galeriji DESSA na Židovski, v Ljubljani. Tam je bila Nina Zagoricnik;
Z Večerom ljubezni se bo v Divaški jami začel letošnji festival Sanje, ki ga založba Sanje pripravlja že 21-o leto. Prvi je bil v ljubljanskem parku Zvezda, leta 2010 se je festival preselil v Goriška Brda, leta 2020 pa se je razširil še na Kras. Na njem se je zvrstilo že več kot 5000 dogodkov. Ob 25-letnici založbe Sanje bodo izšle tri festivalske knjige. Povezuje jih tudi rdeča nit 21. festivala Sanje, ki bo tako kot vsako leto tudi tokrat ponudil vrhunec z večernimi dogodki – 23. in 24. junija na Krasu, 25. in 26. junija v Goriških Brdih – in prepletal besede poetov, pripovednikov in govorcev z glasbo.
Že tradicionalno s Poletno nočjo, tokrat s sloganom Besedam moč!
Fotografska pot Letizie Battaglia, ki je rada poudarjala, da "ni fotografinja, temveč oseba, ki fotografira", se je začela, ko je pri 40-ih letih zapustila moža, se prvič počutila svobodno in opolnomočeno ter začel sebe in hčere preživljati sama. Rodila se je v Palermu, za katerega je vedno govorila, da ga ljubi in sovraži hkrati. Bila je ena prvih italijanskih fotoreporterk, znana predvsem po neposrednih, nazornih in pogosto strašljivih prizorih posledic dejanj in okrutnosti sicilijanske mafije. Letizii sami njene lastne fotografije tragedij, ki jih je za seboj puščala sicilijanska mafija, nikakor niso bile pri srcu, priljubljen motiv so bili otroci, predvsem deklice, v katerih je videla sebe. Razstava njenih fotografij v Galeriji Jakopič predstavlja celoten opus njenega dela, med po večini črno-belimi fotografijami je kar nekaj takih, ki so na ogled prvič. Razstavo fotografij zaokrožajo dokumentarna filma z naslovom La Mia Battaglia in Amore Amaro, ter obsežen razstavni katalog. Letizia Battaglia je umrla v Palermu prav med pripravo razstave, ki bo na ogled do 2. oktobra.
Cirkus je v mestu in vse do 20. junija si lahko ogledate predstave slovenskih in tujih cirkuških izvajalcev, ki gostujejo na letošnjem mednarodnem festivalu sodobne klovnade in novega cirkusa Klovnbuf. Da je cirkus za vsakogar, pravijo pri združenju Cirkokrog, ki je v soboto na igrišči Športnega društva Tabor pripravilo dan skupnostnega cirkusa Človek na loncu. Cirkokrog je skupina cirkuških pedagogov in pedagoginj, ki že vrsto let razvijajo cirkus kot medij dela z ljudmi.
“Bolje ispasti budala nego iz voza.” Tudi to je lahko dobro priporočilo, sicer pa smo vas s tem citatom spomnili na strip o Alanu Fordu, ob branju katerega je najbrž kar nekaj generacij osvojilo osnove nekdanje srbohrvaščine. Za prve slovenske izvode stripa je v 90-ih letih poskrbel Branko Gradišnik, pred časom pa je pri založbi Graffit izšla nova, slovenska izdaja legendarnega stripa, ki ga je iz italijanščine prevedel naš današnji sogovornik v knjižnem priporočilu.
Študentje in mentorji Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani vabijo na ogled letošnje pregledne razstave projektov fakultete. Kot pravijo, je prostor naš in vsakokratno vsakogaršnji.
Pred dvema dnevoma so v Hrastniku predstavili program drugega festivala delavskega filma Kamerat. Tudi letos bodo projekcije filmov v izjemnih ambientih industrijske dediščine. Tam je bil tudi Gorazd Rečnik, ki se je ogledal tudi eno od prizorišč, kjer bodo letos prikazovali filme – rudarski rov.
Ne le, da se je filozofija zahodnega sveta rodila na vrtovih, po katerih so hodili starogrški filozofi, vrt je tudi prostor za mitološke zgodbe. Za peteršilj so nekoč verjeli, da uspeva le dobremu človeku in da gre seme, preden vzklije, kar devetkrat k hudiču in tisto, ki ni vzklilo, je gotovo vzel sam vrag. Še več takih zgodb o zanimivih rastlinah, zelenjavi in ljudeh, ki so jo imel radi, je zbranih v knjigi, ki je izšla pri Mladinski knjigi, Fižolozofija, dramaturginje, novinarke in odlične zapisovalke besed Irene Štaudohar. Eno prvih semen, ki ga je posadila sama, je bilo seme boba, rastline, ki so jo Pitagorejci zaradi oblike zrna, ki spominja na moška moda, sovražili.
V dnevih, ko odštevamo do 16. junija, do 50-letnice vala 202, se spominjamo tudi nekdanjih sodelavcev, novinarjev in voditeljev, ki so v 50 letni zgodovini sooblikovali program Vala 202. Eden takih je tudi voditelj, pevec in scenarist Boris Kopitar, ki je prav na Valu 202 začel svojo voditeljsko pot. Kot se spomni, je bil eden izmed več kot tristotih, ki so takrat, sredi sedemdesetih let, poslali prošnjo za delo na Valu 202. Bil je voditelj in novinar, ki si je izmislil rubriko Kaj bom bil, ko bom velik. Katero knjigo pa si je domislil za knjižno priporočilo?
V preteklih dveh izrednih letih je nastala nova gledališko-glasbena predstava Pesem za Laro: Ujetnica časa avtorice, igralke in pevke Lare Jankovič. Premierno jo je predstavila v Portorožu in Ljubljani, premierna repriza pa bo v sredo, 8. junija, v Festivalni dvorani ob 20.00.
Neveljaven email naslov