Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Kultni kiosk K67 arhitekta in oblikovalca Saše Mächtiga od včeraj stoji v vhodni avli kultne stavbe iz 30 let, Palais de Tokyo, ki se nahaja na vrhu popularne ploščadi Trocadero. Gre za prvi kiosk iz obnovljene in tehnološko popolnoma posodobljene proizvodnje. V njem bodo razstavljene publikacije in revije razupite milanske modne znamke Bottega Veneta, ki bo kiosk za svoje promocijske namene postavila še v drugih italijanskih mestih. Številna naročila iz tujine so sprožila izziv za popolnoma novo proizvodnjo kioska, ki pa ohranja prvoten volumenski prostor. "Ohranila ga ni toliko tehnologija, kot človekovo merilo, geometrija in odprta celična struktura."
Zbirka Sinji galeb je najstarejša knjižna zbirka za mladino pri nas. Knjižna zbirka, namenjena mladim bralcem od 10. leta naprej, je pri Mladinski knjigi začela izhajati pred 70 leti. Zasnoval jo je njen prvi urednik, pesnik Ivan Minatti. Od takrat je izšlo več kot 350 del slovenske in svetovne mladinske književnosti. V jubilejnem letu zbirka Sinji galeb nadaljuje tako z objavljanjem del slovenskih avtorjev in avtoric kot s posredovanjem knjig iz slovenske in svetovne mladinske književnosti.
V Slovenskem etnografskem muzeju letos že četrto leto predstavljajo pustne šege naših pokrajin. Gre za maske in like, ki jih je v preteklem letu muzej odkupil za svojo zbirko in da teh takoj ne pospravijo v depo, jih predstavijo in ob tem ozaveščajo o pestrosti pustnih šeg v Sloveniji. Letos so tam do 13. marca na ogled Liški pustjé, ki so od leta 2020 vpisani v Register nesnovne kulturne dediščine. O ta grdih, ta lepih in bakrenih maskah, pa tudi o pustu, nam je več povedala avtorica in kustosinja razstave, magistrica Adela Pukl.
Magister umetnosti, akademski slikar Uroš Weinberger ustvarja na področju sodobnega figuralnega slikarstva, muralov in intermedijskih instalacij. Poleg delovanja na področju vizualne umetnosti ustvarja tudi avtorsko glasbo. Je član novomeškega kolektiva Moveknowledgement, ki bo aprila izdal šesti album Lying Cobra. Kaj ga pri ustvarjanju navdihuje in kaj priporoča?
Te dni je izšla nova revija CUKR, ki se je rodila z novim prostorom, Cukrarno. V prvi številki v svoje tematsko središče postavlja prostor. Namenjena je umetnosti in življenju kot načinu komunikacije in stičišču svetov, ki jih ni mogoče združiti drugače kot skozi umetniški proces. Njeni ustanovitelji upajo, da revija CUKR ne bo samo odpirala novih prostorov, temveč, da bo tudi sam postala nov prostor.
Katja Felle je koroška vizualna umetnica, ki živi in ustvarja v Parizu in Slovenj Gradcu, deluje na področjih slikarstva, umetnostnega izobraževanja ter umetniškega dela z družbenimi skupinami in institucijami. Razstava 500 GB je njeno nadaljevanje razvijanja sodobnega slikarskega medija, saj se že nekaj let ukvarja z digitalnimi mediji, povezanimi s slikarsko prezentacijo.
Pri Beletrini je včeraj uradno izšla avtobiografija Toneta Vogrinca z naslovom Vsi me kličejo Tona, njen izid pa sovpada z njegovim 80 rojstnim dnem, ki ga bo praznoval jutri. Na predstavitvi knjige v ljubljanskem BTC-ju so bili skorajda vsi ključni igralci ‘zlatega obdobja slovenskega smučanja’ od Bojana Križaja do vražjih slovenk, ključni funkcionarji smučarske zveze 80’ in 90’ih let kot tudi prvi predsednik republike Milan Kučan. Zanimivo življensko pot je Tonetu Vogrincu na papir in v biografijo Vsi me kličejo Tona pomagal spraviti naš kolega, radijski novinar, kolumnist, dokumentarist, romanopisec in navdušen smučar Marko Radmilovič. Nastanku te knjige je, kot je pogosto v takih primerih, botrovalo usodno srečanje na neki prireditvi in morda nepremišljena Markova izjava, ‘to bi moralo biti v knjigi’.
Vizualni umetnik, magister slikarstva Uroš Weinberger je svoja dela predstavil na številnih razstavah doma in v tujini. Z različnimi likovnimi ciklusi je naznanjal dogodke, ki so postali del resničnosti. V mariborski galeriji KiBela do 26. februarja na razstavi Projectories predstavlja izbor velikoformatnih slik zadnjih treh let. Tudi tokratna dela neposredno odsevajo sedanje družbene transformacije, ki jih povzročajo gospodarsko-politični motivi, razvoj novih tehnoloških orodij, globalna pandemija ...
Podjetje Iskra Delta je bilo sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij. Sredi Ljubljane so razvijali začetek kitajskega interneta, avtomatizirali tovarne, izdelovali priljubljena računalnika Partner in Triglav. V nikoli čisto pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb, tik pred osamosvojitvijo propadli. V Kinodvoru bodo v ponedeljek popoldne predstavili dokumentarni film o vrtoglavem vzponu in padcu slovenskega informacijsko-tehnološkega giganta Iskra Delta, ki si je prislužil posebno omembo žirije na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.
V okviru letošnjega Festivala gorniškega filma bo jutri ob 17.30 v Cankarjevem domu na sporedu predstavitev monografije Z znanjem do zvezd, v kateri so svoje spomine in zapise strnili nekateri inštruktorji in zdravniki, ki so v preteklosti delili svoje znanje domačinom v Slovenski šoli za nepalske vodnike v Manangu v Nepalu. Šolo je ustanovil Aleš Kunaver in to ravno leta 1979, ko se je tam spisala še ena pomembna zgodba: slovenski alpinisti so po novi smeri dosegli vrh Everesta. Knjigo, ki je izšla pri Planinski založbi, je uredila Mojca Volkar Trobevšek.
Prvi Festival gorniškega filma je pri nas potekal leta 2002 na Bledu, a štejemo jih od leta 2007, ko se je festival preselil v Ljubljano, in tako bo letošnji, ki ga bo v danes ob 20-ih v Ljubljani in Radovljici slovesno odprl dokumentarni film Stena – vzpon do zlata o štirih vrhunskih plezalkah, tudi naši Janji Garnbret, že 16. po vrsti.
Leto 2022 bo v znamenju 150. obletnice rojstva velikega mojstra Jožeta Plečnika. Skozi vse leto se bodo zvrstile številne zanimive prireditve in razstave. V oddaji Prostor je Nina Zagoričnik trem arhitektom, trem različnim generacijam zastavila eno in isto vprašanje: "Zakaj Plečnika večinoma obravnavamo skozi prizmo umetnostne zgodovine, ne pa skozi kvaliteto prostora, radikalnost konceptov in urbanizma, ki ga je soustvarjal."
Razstava na Ptuju in nagrada za najboljše še neobjavljeno književno delo v zvrsti roman za odrasle
Nastanek naše Narodne in univerzitetne knjižnice je povezan z odlokom cesarice Marije Terezije iz leta 1774, s katerim je 637 knjig, ki so bile rešene ob požaru razpuščenega jezuitskega kolegija, namenila za splošno uporabo ustanovljeni Licejski knjižnici. Danes NUK med drugim hrani tudi rokopisno zakladnico, največji arhiv rokopisnega gradiva v Sloveniji. Tega je prva popisala umetnostna zgodovinarka, Nataša Golob in s tem na nek način odprla vrata v srednji vek. O njenem delu in tem, kaj vse je odkrila, se je z dvojno doktorico ob predstavitvi prvega zvezka o srednjeveških rokopisov in fragmentov pogovarjala Veronika Gnezda.
Višja kustosinja in direktorica Muzeja Velenje Tanja Verboten večkrat vzame v roke knjigo Z avtom do Afrike in nikoli nazaj Irene Foit, soproge češkega kiparja in raziskovalca Františka Foita, čigar zbirka afriških predmetov je na ogled na velenjskem gradu. Knjigo, ki je napisana v češčini, boste pri nas težko našli, morda pa nekoč le dobimo slovenski prevod.
Vila Ebenspanger ali Pisateljska vila, Vila na Tomšičevi 12, Sedež Društva slovenskih pisateljev, je tudi stavba, kjer je nastal osnutek prve slovenske ustave. Zgrajena pred skoraj 150 leti in se nahaja med najbolj elitnimi stavbami prestolnice kot so Moderna galerija, SNG Opera in balet in Narodna galerija. V zbirki Umetnine v žepu, ki jo izdaja Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU je zgodovinarka Barbara Vodopivec zaokrožila prvo strnjeno pripoved o tej hiši. Najprej je bila zgrajena kot najemna vila, svojo modernistično podobo je dobila med obema vojnama. Zgodovinarka Barbara Vodopivec o Pisateljski vili na Tomšičevi v Ljubljani kot pomembnem arhitekturnem spomeniku.
Med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada je tudi slikar oziroma vizualni umetnik Dušan Kirbiš, ki te dni razstavlja v Galeriji Murska Sobota. Razstava Predmeti in podobe bo na ogled še do 23. marca, kustos in direktor murskosoboške Galerije Robert Inhof je o njej med drugim zapisal, da na specifičen način sintetizira in zgosti celotno umetnikovo dosedanje ustvarjanje, pa četudi ne gre za pregledno razstavo.
Po kapitulaciji Italije se je na Cerkljanskem razmahnilo narodno osvobodilno gibanje, tam je nastalo osvobojeno ozemlje in razvijati so se začele mnogokatere dejavnosti. Ob koncu januarja leta 1945 so tam pripravili pravo partizansko zimsko olimpijado. Te se je udeležilo več kot 40 partizanov, ki so tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih, tekmovanje pa si je ogledalo več kot 1.000 gledalcev.
Tržaški filmski festival nastal ob padcu berlinskega zida. Do danes pa je prerasel v pravi evropski festival. Med enajsterico igranih celovečercev v tekmovalnem programu je tudi najnovejši film režiserja Matevža Luzarja Orkester, ki je bil mednarodnemu občinstvu premierno predstavljen lani na nemškem filmskem festivalu Cottbus. Slovenijo poleg Luzarjevega Orkestra zastopajo še dokumentarni film Odpuščanja Marije Zidar in manjšinski koprodukcijski film Kazenski strel Roka Bička. V sklopu festivala poteka tudi koprodukcijsko srečanje Ko vzhod sreča zahod. To je priložnost za uresničitev marsikatere filmske zgodbe, kakršen je letos tudi projekt Fantasy Katarine Rešek - Kukle.
Se je tudi vam že kdaj zgodilo, da ste namesto čigumija žvečili nogavico deževnika Sandija, da ste se na morju žogali s tunom in ga tako izkoriščali, da vas je na koncu pustil na samotnem otoku? Ne? Ampak gotovo ste pa hlinili likovno nadarjenost, ko ste prijatelju za rojstni dan podarili najlepši portret ljubkega kužka, v resnici pa ste le barvali po predlogi s številkami? Takšne so dogodivščine Ane in Froge stripovskih junakinj, ki bosta skupaj s prijatelji oživeli na Vodnikovi domačiji v Ljubljani. Pri založbi VigeVageKnjige so se v sodelovanju z igralcema Mio Skrbinac in Vorancem Bohom odločili, da svojemu najmlajšemu občinstvu pripravijo glasbeno predstavo.
Neveljaven email naslov