Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Na otoku Lido, v Beneški laguni se svečano odpira 78. Beneški filmski festival, ki bo vse do 11. septembra razgrnil najnovejše filme svetovne kinematografije. Tako kot lani, bo tudi letos vrstni red sedežev in vse ostalo odrejal covid 19., razen seveda filmov. V različnih sekcijah jih bodo zavrteli okoli sto, samo 19 pa se jih poteguje za beneškega zlatega leva.
V Mariboru se bo začel festival Platforma sodobnega plesa, ki že 15. leto zapored sooblikuje slovenski in mednarodni prostor sodobne umetnosti in sodobnega plesa. Letošnji mednarodni festival odpira temo, ki je v teh časih zelo aktualna: Sobivanje. V Čedadu poteka že 30. Mittelfest. Eredi - dediči / dedinje je tema jubilejnega festival gledališča, plesa in glasbe, ki bo do 5. septembra obiskovalcem na ogled ponudil 31 umetniških projektov: Letos sodelujejo ustvarjalci iz 13-tih držav, med njimi so tradicionalno tudi Slovenci.
Ljubljana in Rogaška Slatina bosta od 31. avgusta do 4. septembra znova prizorišči festivala Pranger – srečanja pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije. V središču ostajajo kritiške razprave ob devetih izbranih pesniških zbirkah. 18. festival Pranger pa bodo tradicionalno začeli s t.i. konceptualno debato. Naslov letošnje je Poezija & sveto.
Kreativnost, zagnanost, skrb za kulturno dediščino in mladost so pridevniki, ki jih zlahka pripišemo članom Društva za mladinski razvoj Idrija 2020. Eden od njih je tudi Matevž Šlabnik zgodovinar, navdušenec nad dediščino.
Na Vodnikovi domačiji bo v petek in soboto 5. festival angažiranega pisanja, ki že tradicionalno povezuje pogovore o literaturi, obravnava družbene razlike in vzpostavlja alternative. Droben festival z velikim sporočilom odpira prostor za izmenjavo mnenj in prepleta razne glasove, njegova gonilna sila pa so mladi.
Pred kratkim smo pri nas dobili prvo publikacijo o netopirjih v stavbah kulturne dediščine Slovenije. Soavtor te je biolog in strokovnjak za varstvo netopirjev Primož Presetnik iz Centra za kartografijo favne in flore. Pri nas živi 30 vrst netopirjev in te živali predstavljajo tretjino naših domorodnih vrst sesalcev, 23 vrst netopirjev pa je zvestih prebivalcev gradov in cerkva. In kakšno je poletno priporočilo Primoža Presetnika? Biolog in strokovnjak za varstvo netopirjev Primož Presetnik iz Centra za kartografijo favne in flore torej priporoča večerno opazovanje netopirjev, kjerkoli.
17. mednarodni filmski festival Kino Otok bo v Izoli med 25. in 29. avgustom predstavil svež izbor filmskega in spremljevalnega programa. V različnih sekcijah bo prikazal več kot 30 celovečernih avtorskih filmov in več kot 100 kratkih filmov z različnih koncev sveta.
Eden najbolj prepoznavnih pesniških festivalov v tem delu Evrope bo od jutri pa vse do sobote navduševal s poezijo, pesniškimi srečanji in pokušinami vin obiskovalce v štirinajstih krajih po Sloveniji, v Varaždinu na Hrvaškem in v avstrijski Potrni. Festival se bo začel v Ljubljani s pesniškimi branji, prevajalskim projektom in srečanjem direktorjev evropskih literarnih festivalov, zatem pa se bo pesniška karavana selila v druge kraje po Sloveniji in se za več dni ustavila na Ptuju. Slovesno odprtje festivala bo v četrtek, ko bo nemški pesnik Durs Grünbein, avtor tokratnega Odprtega pisma Evropi, javno prebral svoj poziv Evropejcem pred obiskovalci. Častna gosta festivala bosta češki pesnik Petr Borkovec in portugalska pesnica Ana Luísa Amaral.
V Ljubljani se bo danes začel 24. mednarodni festival Mladi levi, ki ga je tokrat pripravila selektorska ekipa Zavoda Bunker. Njegova direktorica in soselektorica programa 24-ih Mladih levov Alma R. Selimović o poletju in poletnih namigih.
V Sarajevu se bo v petek končal 27. filmski festival, ki je po lanski spletni izvedbi znova zaživel v živo. Poleg koprodukcijskega prispevka pri filmu Morena se je Slovenija v tekmovalnem programu predstavila še z dokumentarcem režiserke Marije Zidar Odpuščanje, ki bo ob Mateji Valentinčič gostja oddaje.
"Če ne drugače, je treba brati takšne majhne knjižice, ker ko ti pade na glavo, te ne ubije. Take knjige je treba brati zvečer v postelji. Lažje zaspiš, kot če gledaš Umore na podeželju." Drago Mislej – Mef priporoča Sarajevski Marlboro Miljenka Jergovića.
24. mednarodni festival Mladi levi v Ljubljani bo med 20. in 29. avgustom gostil dvajset mednarodnih umetniških skupin in umetnikov ter osem slovenskih umetnikov in kolektivov, ki bodo z različnimi umetnostnimi zvrstmi predstavljali svoje zgodbe. Vse festivalske predstave in dogodke tokrat zaznamuje dialektičnost. Letošnji festival je tudi poklon Nevenki Koprivšek, ustanoviteljici zavoda Bunker in festivala Mladi levi.
Jazzinty že dve desetletji v Novo mesto privablja mlade glasbenike, mentorje in pedagoge z vsega sveta. Predstavlja eno prodornejših neformalnih izobraževanj na področju jazzovske glasbe. V preteklosti so se glasbenih delavnic udeleževali večinoma tujci, saj so se mladi glasbeniki izobraževali pred sprejemnimi izpiti na različnih konservatorjih po vsej Evropi. Z novim konceptom se glasbena delavnica in spremljajoč festivalski program osredotočata na predstavitev zapostavljenih in v pandemiji prizadetih mladih glasbenikov.
Nerina Kocijančič je filmska kritičarka in publicistka ter vodja promocije in distribucije pri Slovenskem filmskem centru. Za promocijo slovenskih filmov skrbi tudi na različnih malih in velikih filmskih festivalih. Te dni bo gostja Sarajevskega filmskega festivala, ki se začne prav nocoj. "Avgust je prežet s festivali na odprti sceni, kar je v tem post-covidnem času še kako pomembno," pravi Nerina Kocijančič: "lahko gledamo filme na velikem platnu in se družimo."
Festival, ki nosi ime po arhitektu Edvardu Ravnikarju, najvidnejšemu predstavniku slovenske moderne. Namen festivala je, pravi soorganizator Jošt Derlink, privabiti mlade bodoče strokovnjake ter osvetliti teme na drugačen in bolj sproščen način.
Glavni akterji filma so Dario Nožić Serini - Dacho, Luka Lah - Levanael in Matej Tunja, člani Kamniške glasbene trap skupine Matter. Ne igrajo samih sebe, pač pa fante iz bloka, ki preprodajajo neko futuristično drogo. Film se dogaja v distopični prihodnosti, ki ni natančno določena, je pa določen kraj, to je nekakšen fiktivni Kamnik, v katerem neka korporacija odkupi vse vodne vire in kmalu tudi telekomunikacije, medije, drone in bencinske črpalke.
Življenje je lepo je eden finančno najuspešnejših filmov, ki niso bili posneti v angleščini. Ob vsebini, ki se dotakne vsakogar, ki si ga ogleda, ga zaznamuje tudi glasba Nicola Piovanija. V današnjem Poletnem namigu ga priporoča pevka, flavtistka, pedagoginja, ki piše tudi pravljice, Tinkara Kovač.
Razstava Gibanje za javni govor umetnice Polonce Lovšin v Galeriji Tobačna v Ljubljani je prva postavitev istoimenskega projekta v galerijskem prostoru. Gibanje za javni govor je projekt v trajanju, ki začasno zavzame javni prostor v urbanem okolju in udeležence spodbuja h komunikaciji in skupni akciji. Sedem faz interaktivnega kinetičnega projekta – od leta 2015 do danes – je prikazanih z dokumentarnim gradivom, besedili in kolaži v katalogu projekta. Razstava Polonce Lovšin Gibanje za javni govor v Galeriji Tobačna v Ljubljani je na ogled do 10. septembra.
Igor Prassel je urednik filmskega programa Slovenske kinoteke, avtor knjige Filmografija slovenskega animiranega filma 1952–2012 in vodja Mednarodnega festivala animiranega filma Animateka. Tudi njegov poletni namig je povezan s sedmo umetnostjo.
Neveljaven email naslov