Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
Na 23. Festivalu dokumentarnega filma si med številnimi odličnimi filmi lahko ogledate tudi romunski dokumentarec Acasa, moj dom. Prizori, za katere je težko verjeti, da so posneti v tem tisočletju, pripovedujejo zgodbo, ki nagovarja tudi k razmisleku o sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, za katere je prav tako težko verjeti, da so še vedno tako močno usidrane v našo realnost. Z režiserjem dokumentarca Acasa, moj dom se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Pogovor z Radujem Ciorniciucom, režiserjem dokumentarnega filma Acasa, moj dom, ki se predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma
Radu Ciorniciuc je romunski režiser, ki se s filmom Acasa, moj dom predstavlja na 23. Festivalu dokumentarnega filma. Leta 2016 je sprva nameraval posneti krajšo reportažo o tem, kako hoče vlada veliko neugledno področje ob rečni delti v bližini središča Bukarešte spremeniti v privlačen urbani park. Na področju, ki je v resnici postalo odlagališče odpadkov, so biologi namreč ugotovili, da obstaja izjemno bogat ekosistem, v katerem živijo nekatere izjemno redke živalske vrste. Potem pa je snemalno ekipo presenetil prizor, ki je radikalno spremenil njihove načrte. Med enim od snemalnih dni so namreč srečali dva zelo nenavadna fanta, otroka sta bila samo kakšnih sto metrov stran od središča Bukarešte na pol gola, imela sta dolge lase. Iz predvidene kratke reportaže je nato nastal film, ki so ga snemali štiri leta. Vzpostavitev parka je za družino pomenila konec idiličnega vsakdana in selitev v stanovanje v mesto ter začetek šolanja.
"Ti otroci še nikoli niso videli teči vode iz pipe, še nikoli niso videli tople vode, še nikoli niso uporabljali stranišča, niso hodili v šolo, niso poznali osnovne higiene in niso imeli nobenih dokumentov. Sploh niso vedeli, da so Romi, to so izvedeli, ko so prišli iz parka in so jih začeli zmerjati sosedi. Govorili so jim: 'Cigani, pojdite stran, nočemo, da se igrate tukaj!' Tak odnos so imeli tudi v nekaterih ustanovah. Še veliko dela nas čaka. In na žalost tega ne vidimo samo v Romuniji, nestrpnost do manjšin lahko opazimo povsod po svetu." – Radu Ciornicius
Med snemanjem filma Acasa, moj dom je ekipa morala premagati številne izzive.
"Večina izzivov ni prišla od družine, ampak od oblasti in drugih ljudi, ki niso bili vedno najbolj strpni do družine. V vsej vzhodni Evropi, ne samo Romuniji, je mogoče opaziti ogromno nestrpnosti, če ne kar rasizma, proti manjšinam na sploh. Romska skupnost je že stoletja predmet zlorab in še vedno je. Rasizem je globoko zakoreninjen v naši družbi in očitno se kaže tudi v tem, kakšen odnos ima oblast do te manjšine."
Snemanje dokumentarca je postalo tudi socialni projekt. Ustvarili so platformo, v kateri so sodelovali števili psihologi, zdravniki, socialni delavci, učitelji in drugi, s katero so želeli pomagati družini, da bi se lažje prilagodila na življenje v mestu.
"Demokracija je proces, ki se nikoli ne ustavi. Dokler se bomo s svojimi zgodbami in svojim delom upirali kolesju, ki nas skuša nadzorovati in ustvarjati neetični dobiček od nas kot družbe, dokler bo obstajalo nasprotovanje temu, smo na dobri poti. Tudi svoj film dojemam kot obliko opozicijo vsemu temu sovraštvu, nestrpnosti in neumnosti, ki vse bolj rastejo v naši družbi."
V Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani do 15. maja predstavljajo svoja dela letošnji nagrajenci Riharda Jakopiča: Milena Usenik in Franc Novinc, ki bosta nagrado prejela za življenjsko delo, in Silvester Plotajs Sicoe, prejemnik Jakopičeve nagrade 2021. V Studiu Umetnostne galerije Maribor priznani mariborski slikar, grafik in restavrator Stojan Grauf z razstavo, ki jo je naslovil Zemlja ni človekova last, človek je last Zemlje, opominja na naravne lepote v našem okolju, ki pa jih vse bolj uničujemo.
Letos mineva 140 let od smrti Josipa Jurčiča, umrl je 3. maja leta 1881, letošnje leto pa je razglašeno za Jurčičevo leto. Ob tem letos mineva tudi 160 let, odkar je napisal svojo prvo povest Pripovedko o beli kači, star je bil le 17 let, s katero je začel svojo pisateljsko pot, ki ga je uvrstila med najvidnejše slovenske književnike. Je avtor prvega slovenskega romana Deseti brat, pa tudi prvega slovenskega zgodovinskega romana Ivan Erazem Tatenbah. Čeprav je umrl razmeroma mlad, pri 37. letih za tuberkulozo, je imel za sabo velik opus in njegova smrt je takrat med Slovenci precej odmevala. Njegov pogreb je bil takrat prvi tak večji in kot pravi literarna zgodovinarka in profesorica z Oddelka za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, doktorica Urška Perenič, bi mu lahko rekli kar narodna manifestacija.
V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je na ogled razstava, posvečena življenju in delu slovenske znanstvenice Branislave Sušnik v Paragvaju, hkrati pa pripoveduje zgodbo o tamkajšnjih staroselskih skupnostih. Vzdevek "La Doctora" so ji nadeli paragvajski staroselci. Med njimi se je počutila bolj domače kot v nacionalni državi. Antropologinja je veliko prispevala k oblikovanju narodne identitete Paragvaja, za kar je bila leta 1996 od paragvajskega predsednika tudi nagrajena z nazivom častne državljanke. Skozi njeno življenje nas popelje antropologinja dr. Marija Mojca Terčelj s Fakulete za humanistične študije Koper.
Zgodba o Rumi in kapitanu avtorice Saše Pavček je najprej izšla v knjigi kot slikanica, zdaj pa je dobila nadaljevanje še v obliki radijske igre. Gre za otroško Odisejo, v kateri se psička Rumi poda na plovbo s kapitanom, upokojenim ekonomistom, malo sitnim in jezljivim Adrijanom, a prava kapitanka je v resnici ona. Premiera radijske igre, ki jo je uglasbil Jerko Novak, bo v nedeljo, 2. maja, ob 8.05 na Prvem programu Radia Slovenija.
Mednarodna potujoča razstava ''Ženske o ženskah'' gostuje v Lokarjevi galeriji v Ajdovščini. Razstava, ki je nastala v okviru mednarodnega projekta Rise of women s številnimi aktivnostmi, je posvečena ženski v kulturi zahodnega Balkana. V Galeriji P74 v Ljubljani pa razstava z naslovom "Rdeče / Roza - Razmišljanje o barvi'' predstavlja dve stari-novi deli Mladena Stilinovića: ambient rdeče in ambient roza.
Irena Matko Lukan je urednica otroškega leposlovja pri založbi Mladinska knjiga, soorganizatorka in sovodja pripovedovalskega festivala Pravljice danes, sourednica zbornikov in priročnikov. Študijsko se ukvarja s pomenom branja in pripovedovanja v povezavi z otrokovimi psihosocialnimi potrebami. V priporočilu je Irena Matko Lukan združila več različnih predlogov za otroke, mlade in za bolj ali manj odrasle.
"Velike stvari za male vasi" je projekt prostorskega razvoja gorenjske vasi Ovsiše, kjer živi 200 prebivalcev.
Tri umetnice in kuratorka na razstavi This Situation Has Developed Over a Long Time v ljubljanski Galeriji Škuc razmišljajo o nastanku razstave v prepletu z življenjem. V mariborskem razstavišču KiBela se z multimedjsko instalacijo Sub Persona II o varovanju gozdov predstavlja umetniški dvojec Plateau Residu, doma na Dolenjskem, kjer vrednote, ki jih zagovarja v svojih projektih, tudi živi.
Žabci so komična stripovska zbirka mlade ilustratorke Dore Kaštrun, ki je nedavno izšla pri založbi VigeVageKnjige. Na dobrih stotih straneh se žabca, glavna junaka stripov, ukvarjata z družbenimi problematikami, ki bodejo v oči, a jih radi spregledamo in ne obravnavamo zavestno. Žabca se težav lotevata iz hudomušnega zornega kota, ki jima pomaga, da v zaskrbljujočih situacijah ostaneta pozitivna.
Nejc Krevs je radijski in televizijski novinar in voditelj, poročevalec in pisec, pa tudi košarkar in estet. Svoja razmišljanja, intervjuje in eseje občasno objavlja v revijalnih izdajah. Od leta 2015 je sodelavec oddaje Radio Ga Ga na našem 1. programu. Nejc Krevs je marca izdal knjižni prvenec z naslovom Besedna artilerija. V njem je izbor kratkih kratkih kolumn, ki jih je med letoma 2015 in 2020 prebiral v oddaji Radio Ga Ga.
Stanovanjski fond je zelo star in dotrajan. Zaradi tega se veliko ljudi srečuje s težavami, kot so vlaga, slaba izolacija, pomanjkanje naravne svetlobe. V času, ko se pričakuje, da bo dom prevzel vse druge funkcije in vse druge prostore, ki jih v življenju uporabljamo, stanovanjske razmere postajajo bolj naporne, lahko tudi škodljive. Maša Hawlina, članica Inštituta za študije stanovanj in prostora (Zadrugator), opozarja na slabo reguliranost in nasičenost najemniškega trga.
Eden najbolj uspešnih slovenskih romanov tega tisočletja roman Čefurji raus!, za katerega je njegov avtor Goran Vojnovič dobil nagrado Prešernovega sklada in kresnika za najboljši roman leta, je ta teden dobil nadaljevanje. Roman Đorđič se vrača se nadaljuje približno deset let po tem, ko se je prvi roman končal. Miha Švalj je Gorana Vojnoviča poklical in ga med drugim vprašal, ali ta roman morda kolateralna škoda oziroma ena od redkih pozitivnih posledic tega 'korona leta'…
Prigode superjunaka Kapitana Gatnika v knjižni seriji ameriškega pisatelja in ilustratorja Dava Pilkeyja so osvojile številne generacije otrok in postale svetovna uspešnica. Po svetu je bilo prodanih več kot 80 milijonov izvodov knjig te serije, pri nas pa je bilo od leta 2003 prodanih skoraj 60.000 izvodov knjig o Kapitanu Gatniku. Prevedene so v 39 jezikov. Prvič po osemnajstih letih, odkar romane o Kapitanu Gatniku lahko prebiramo v slovenščini, je založba Mladinska knjiga izdala barvno različico Pilkeyjeve serije.
Politika je postala medijski spektakel, s katerim se prikazuje le njeno površje, politika z vsebino pa se večinoma še vedno ali vse bolj dogaja za zaprtimi vrati. O depolitizirani politiki in o uprizarjanju moškosti in ženskosti v politiki se je Tatjana Pirc pogovarjala s sociologinjo, raziskovalko, publicistko in novinarko Dejo Crnović, avtorico knjige Politika kot medijski performans, ki je pred dnevi izšla pri založbi ZRC:
Če ste, kot pravimo, na Facebooku, pa ne spremljate akademskega slikarja in grafika Črtomirja Freliha, naj bo to naše priporočilo. Njegove lisice, ki ga kot motiv spremljajo že dlje časa, nam včasih nastavijo ogledalo, predvsem pa zabavajo, včasih tudi zelo po bohinjsko in na zelo domiseln način. Kaj pa nam v branje priporoča njihov avtor?
Aprila že 14. obeležujemo Mesec krajinske arhitekture. Letošnja tema je umeščanje infrastrukture za koriščenje obnovljivih virov energij v prostor. Bo družba drugače začela načrtovati naselja? Vsi potrebujemo kakovostnejša stanovanja z balkonom, doma pa pogoje za delo, še vedno pa potrebujemo skupne prostore.
Ob letošnjem Mednarodnem dnevu knjig za otroke ima med novimi knjigami, ki jih je izdala založba Mladinska knjiga, prav posebno mesto slikanica o življenju velikega danskega pravljičarja z naslovom ''Pravljično potovanje Hansa Christiana Andersena''. Na povabilo švicarske založbe jo je ilustrirala slovenska ilustratorka Maja Kastelic. ''Sam, sama'' in ''Bilo je nekoč na deželi'' sta deli pisateljice za otroke in mladino Cvetke Sokolov za otroke, ki želijo kaj narediti sami, ter s primerjavami med življenjem nekoč in zdaj. Amor in strašne stvari pa je sedma knjiga priljubljene serije Trio Golaznikus Andreja E. Skubica. V zabavne dogodivščine treh prijateljev se vplete Amor ...
Zadnje delo zgodovinarke Nadje Terčon, ‘Sava in Jolanda, prvi slovenski in jugoslovanski pomorščakinji’, je ob nedavnem izidu naletelo na izjemno zanimanje javnosti in odziv v medijih. Zgodba pogumnih Primork, ladijskih častnic in prijateljic, Save Kaluža in Jolande Gruden, je namreč danes enako navdihujoča kot je bila pred 70-leti, ko sta na tovorni ladji Hrvatska skupaj pripluli v New York in zbudili zanimanje očividcev in medijev. Nekaj poudarkov iz obširnega in slikovno bogatega dela, ki ga je izdal piranski Pomorski muzej, nam bo predstavila avtorica Nadja Terčon. K pogovoru jo je povabila Lea Širok, ki se je tudi pri hčerkah, Tamari Kaluža in Alenki Mažer pozanimala, kako se spominjata svojih mam, pionirk ženskega pomorstva pri nas.
Kam vas vabi Roman Uranjek, umetnik, član skupine IRWIN, Novi kolektivizem in NSK?
V normalnih razmerah bi v Škofji Loki potekal Škofjeloški pasijon. A ta je zaradi razmer prestavljen na prihodnje leto, vseeno pa se bomo na današnji veliki četrtek sprehodili – ne sicer v procesiji, ampak skozi zgodovino pasijona, ki je poseben tudi v tem, da pri njegovi izvedbi sodeluje več kot 1000 prostovoljcev in igralcev, ki so za svoje delo leta 2016 dobili posebno priznanje.
Neveljaven email naslov