Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko se je 24. februarja 2022 začela ruska agresija na Ukrajino, je bil prvi gost v studiu Vala 202, ki je dogajanje postavil v kontekst bil zunanjepolitični novinar Radia Slovenija Miha Lampreht.
Nekdanji dopisnik, urednik, tudi direktor Radia Slovenija, in sveže upokojeni novinar je o zadnjem letu dogajanja v Ukrajini napisal knjigo, ki je izšla pri založbi Didakta. Knjiga ima naslov: Kratka zgodovina vojne v Ukrajini. Kot pomemben dokument časa kronološko popisuje dogodke zadnjega leta v Ukrajini ter postavlja v kontekst.
A pravi naslov se skriva v podnaslovu: Leto zamujenih priložnosti. Za koga in zakaj je torej to leto zamujenih priložnosti? "To je leto izgubljenih priložnosti za ukrajinski narod, tudi za ruski narod in vse narode, ki živijo na teh nevralgičnih ozemljih. Hkrati pa tudi za nas kot ljudi in človeštvo kot celoto ter otroke naših otrok."
Nekdanji sodelavec Radia Slovenija Miha Lampreht ne izključuje nadaljevanja, saj, kot pravi, konca vojne še ni na vidiku.
Ko se je 24. februarja 2022 začela ruska agresija na Ukrajino, je bil prvi gost v studiu Vala 202, ki je dogajanje postavil v kontekst bil zunanjepolitični novinar Radia Slovenija Miha Lampreht.
Nekdanji dopisnik, urednik, tudi direktor Radia Slovenija, in sveže upokojeni novinar je o zadnjem letu dogajanja v Ukrajini napisal knjigo, ki je izšla pri založbi Didakta. Knjiga ima naslov: Kratka zgodovina vojne v Ukrajini. Kot pomemben dokument časa kronološko popisuje dogodke zadnjega leta v Ukrajini ter postavlja v kontekst.
A pravi naslov se skriva v podnaslovu: Leto zamujenih priložnosti. Za koga in zakaj je torej to leto zamujenih priložnosti? "To je leto izgubljenih priložnosti za ukrajinski narod, tudi za ruski narod in vse narode, ki živijo na teh nevralgičnih ozemljih. Hkrati pa tudi za nas kot ljudi in človeštvo kot celoto ter otroke naših otrok."
Nekdanji sodelavec Radia Slovenija Miha Lampreht ne izključuje nadaljevanja, saj, kot pravi, konca vojne še ni na vidiku.
Alja Horvat je 24-letna umetnica, ki se je lani znašla na prestižnem Forbesovem seznamu 30 najvplivnejših mladih umetnikov do 30 let. S svojimi unikatnim, boemskim in barvitim slogom zelo uspešno sodeluje z veliko tujimi in domačimi uveljavljenimi imeni. Njene umetnine se pojavljajo na skodelicah znane kavne znamke Barcaffe na kreacijah svetovno priznanih modnih znamk, na stenah newyorških vplivnežev. Z Aljo o Instagramu, ki predstavlja njeno glavno platformo za izražanje, dvomih v ustvarjalnem procesu, odkrivanju lastnega sloga in sporočilu, ki ga s svojo umetnostjo želi pustiti v svetu.
Kaj mamam ponuja novozgrajen materinski dom v Ljubljani, v katerem z otroki prebivajo le začasno? Materinski dom v Ljubljani je bil nagrajen z nagrado Prešernovega sklada za leto 2021.
Akademskega slikarja in grafika Črtomirja Freliha motiv lisice spremlja že dlje časa. Najprej v grafikah, zadnja leta pa z domiselnimi komentarji tudi v risbah, ki jih likovni umetnik dnevno objavlja na svoji Facebook strani. Lisice, ki so pogoste v basnih, pravljicah in ljudskem izročilu, veljajo za prebrisane, bistre in prilagodljive živali, Frelihove pa tudi za zabavne, ki nam večkrat nastavijo ogledalo. Včasih tudi zelo po bohinjsko in na zelo domiseln način.
Kakšne intervencije v prostor ustvarja kolektiv biroja Svet vmes, ki sta ga ustanovila arhitekta Ana Kreč in Jure Hrovat. Svet vmes analizira zunanje in notranje, pozabljene ali zanemarjene prostore ter opozarja na lepoto in pomen vmesne, dvoumne cone v šolski in javni arhitekturi, ki nikakor ne bi smela biti razumljena kot nekaj odpadnega ali tretjega, temveč kot bistvena identiteta šolskih in javnih objektov.
Ob 40. obletnici razstave Od skice do lutke v Bežigrajski galeriji 1 in ob dvajsetletnici delovanja Mini teatra se na tokratni razstavi predstavljata avtorici ploskih lutk in likovnih zasnov za lutkovne predstave, Iva-Matija Bitanga s predstavo Hlapič in Ana Viktorova s predstavo Pravljica o carju Saltanu. Ira Marušič: Predmeti v magmi Umetnica, ki se je leta 2014 prvič predstavila v Bežigrajski galeriji 2, na tokratni razstavi predstavlja izbor večjih slik povečini na platnu.
"Dne 8. februarja se je Prešeren poslovil od trpljenja polnega življenja, na današnji dan 9. februarja sem pa jaz, njegov daljni sorodnik in rojak, prijokal na svet." Tako je za svoj 84. rojstni dan poslušalce Radia Slovenija nagovoril Fran Saleški Finžgar, duhovnik in pisatelj, ki je pravil, da je »največja umetnost pisati za ljudstvo tako, da uživa tudi inteligenca«. Fran Saleški Finžgar pa ni s Prešernom povezan le sorodstveno, pač pa tudi po tem, da je zaslužen za odkup Prešernove hiše in to, da je ta postala muzej, po katerem nas je popeljala muzejska vodnica Petra Kržan. Tako kot Prešernova rojstna hiša je v občini Žirovnica tudi Finžgarjeva, v kateri so se dogodile mnoge zgodbe, pozneje zapisane, kot sta Tudi pajčevina bi me držala ali pa Miklavžev nožič. Dolenčevo kajžo je že kot maturitetno nalogo obdelal etnolog doktor Janez Bogataj, Finžgarjev pranečak, ki je svojega prastrica klical stric Jur. Spominja se še pogodb, ki jih je stric dobil iz Amerike, ko je potekal dogovor, da bi po njegovem romanu Pod svobodnim soncem posneli film. To pa se ni zgodilo in čeprav se pisatelj v zgodovino ni zapisal s filmom, pa se je kot slovenski klasik. Kot pravi literarni zgodovinar doktor Miran Hladnik, je slovenskih klasikov, ki imajo svoj celotni opus v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, nekje okoli 40 in med njimi so le trije katoliški duhovniki. To kaže na to, da je imel Finžgar v tem segmentu klasikov posebno mesto. Med slovenskimi katoliškimi pisatelji je bil najboljši.
V vsaki stavbi se večina zanimivih stvari dogaja na hodnikih, stopnišču ali v notranjem dvorišču. Šolski hodniki in stopnišča pa so prostori, kjer se rojeva družba v malem. Kako o infrastrukturi šolstva razmišljajo arhitekti: Miloš Kosec, Mojca Gregorski in Jure Hrovat.
Različne svetove nam razkrivajo knjižne novosti založbe Sanje. Roman Kirka ameriške pisateljice Madeline Miller je biografija o navdihujoči, neukročeni junakinji iz tistega ozvezdja, ki tehtnico med svetom bogov in svetom ljudi za vse večne čase nagiba na stran nesmrtne ljubezni. Pričevanje o svetovni politični resničnosti in človeškem trpljenju je delo kurdsko-iranskega pisatelja, novinarja, učenjaka, kulturnega zagovornika, filmarja Behrouza Boochanija z naslovom Nobenega prijatelja razen gora. Za knjigo Arcueil je leta 2017 črnogorski pisatelj Aleksandar Bečanovič prejel nagrado Evropske unije za književnost. Kompleksna, večplastna pripoved prepleta dvome in dvojnost vsakega zgodovinskega, pa tudi medijskega dogodka.
V vsakem urbanem prostoru ima kiosk svojo vsebino. Največkrat je to prostoR, kjer kupimo časopis, revije ali tobak, uporablja pa se lahko tudi za druge namene. V Sloveniji smo sredi šestdesetih in sedemdesetih let doživeli fenomen modularnega kioska K67 in ta koncept modularnosti ponovno postaja aktualen.
Ko ste v dvomu, pojdite v muzej – razstava v Mestnem muzeju Ljubljana z več kot 100 svetovno priznanimi umetniškimi likovnimi deli, ki so nastajala od 19. stoletja do danes in prihajajo v Ljubljano iz petih zasebnih zbirk, ponuja vpogled v razvoj likovne umetnosti in priložnost za opazovanje najrazličnejših umetniških praks, ki odsevajo družbene spremembe zadnjih 150 let. Enajst let in pol bi našteli, če bi minuto molčali za vsako žrtev holokavsta, in prav ta številka kot metafora brezčasja je dogajalni prostor nove zbirke goriškega pesnika in glasbenika Davida Bandlja z naslovom Enajst let in pol tišine. V njegovi četrti pesniški zbirki, ki je pred kratkim izšla pri Slovenski matici v sozaložništvu s tržaško založbo Mladika, je 60 pesmi, ki so zaznamovane s strašljivo izkušnjo holokavsta. Z Davidom Bandljem se je srečala Tatjana Gregorič. Fotografija: ©Andrej Peunik/MGML
V Jakopičevi galeriji so pripravili interdisciplinarni pogled na reportažno fotografijo iz perspektive komunikologije, umetnostne zgodovine in fotografske teorije. Fotografija: © Igor Modic
Jure Godler je vsestranski televizijski, glasbeni in gledališki ustvarjalec, danes pa je v vlogi predlagatelja knjižnega priporočila. To ne bo novost, kot je njegov pred kratkim izdani roman Casino banale, pač pa klasika, prvič objavljena leta 1922.
Avtor projekta, ki namesto sodobne interpretacije muzejske stavbe, temelji na idealni geometriji kroga, je slovenski biro Dekleva Gregorič arhitekti.
Nadaljuje se mednarodni festival umetnosti, tehnologije in znanosti KIBLIX, ki ga pripravlja mariborsko kulturno-izobraževalno društvo KIBLA. Večmesečni program, ki bo trajal še marca, tudi v nadaljevanju prinaša poglobljene razprave, na spletni strani pa so na ogled avdio-vizualni umetniški izdelki še iz prvega, decembrskega dela festivala. . Od danes do 23. februarja bo v ljubljanski galeriji Kresija postavljena razstava Ane Sluga z naslovom ''Disonanca prostora (vstop)''.
Na spletni strani Galerije P74 sta na ogled razstavi Naša žena Tadeja Pogačarja in Morgen Nike Ham. Fotografija: arhiv Galerije P74
V novi epizodi serije o prostoru na Valu 202 skupaj z Nino Zagoričnik raziskujemo, kaj v mestni prostor vnesejo institucije kulture. S tem, ko vznikajo in se pojavljajo nove, se odpirajo tudi novi mestni prostori. Že letošnjo jesen bo otvoritev doživela prenovljena Cukrarna, sledita ji Center znanosti leta 2022 in center Rog leto zatem. Novi prostori naj bi tudi spodbudili pomen, ki ga mora umetnost pridobiti v naši družbi.
Čas razsvetljenstva, obdobje, ki mu pravimo tudi čas razuma, je tudi obdobje, ki je srednji Evropi prineslo ne le željo po muzejih, pač pa tudi njihovo ustanavljanje. Prvi je bil nacionalni muzej v Budimpešti, sledil mu je muzej v Pragi. Ideja o deželnem muzeju je nastala tudi na Kranjskem v krogu Žige Zoisa. To so podprli tudi udeleženci znamenitega ljubljanskega kongresa. Pripravili so predlog, ki ga je 15. oktobra leta 1821 obravnavala uprava dežele Kranjske. In prav ta datum velja za datum ustanovitve Kranjskega deželnega muzeja, ki mu danes pravimo Deželni muzej za Kranjsko, saj je muzej dežele Kranjske, ne pa muzej v Kranju. Prvi predmeti, ki so prišli v muzej, so bili predvsem darovi. Muzej namreč ni imel rednega financiranja in s tem posledično precej težav, saj je cesar potrdil njegovo ustanovitev z določbo, da ne sme biti v breme državi. Vseeno pa so že leta 1831 v stavbi liceja, ki je stal na sedanjem Vodnikovem trgu, postavili prvo stalno razstavo in s tem odprli vrata muzeja tudi splošnemu občinstvu. Leta 1883 cesar položi temeljni kamen nove muzejske stavbe in po petih letih je bilo odprto novo, izključno kulturi namenjeno poslopje pri nas: Deželni muzej za Kranjsko, tudi Rudolfinum. Po razpadu Avstro-Ogrske je muzej izgubil vlogo deželnega muzeja in leta 1921 ga takratna vlada preimenuje v Narodni muzej, leta 1997 pa postane Narodni muzej Slovenije.
Nekrolog v spomin Dušanu Jovanoviču, dramatiku, režiserju in esejistu, kozmopolitu gledališča, dramskega besedila in poezije. O Dušanu Jovanoviču razmišljajo njegovi tesni sodelavci in prijatelji: Eva Mahkovic, Stojan Pelko, Meta Hočevar, Drago Ivanuša, Polona Juh in Sebastijan Horvat. Foto: BoBo
Metod Pevec, filmski režiser in scenarist, igralec in pisatelj, je k svojemu ustvarjalnemu opusu filmov, radijskih iger in nadaljevank, zbirke novel in romanov dodal knjižni prvenec za otroke. Septembra lani je izdal 14 zgodbic za lahko noč z naslovom Svet je raven in okrogel.
Neveljaven email naslov