Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Navade maskiranja in maškaranja izvirajo še iz rimskih časov in so značilne za večji del sveta. Pri nas si maske nadenemo za pusta, najbolj znana slovenska tradicionalna maska pa je kurent. Ta pustni lik izvira s Ptuja, Dravskega polja in okolice, kjer danes deluje okoli 50 skupin, ki ohranjajo to tradicijo in v pustnem času »ružijo« po mestih doma in po tujem ter s hrupom odganjajo zimo. Špela Šebenik je obiskala Etnografsko društvo Kurent, kjer so ji mladi člani društva povedali vse o kurentu in o svojih izkušnjah nošenja 40 kilogramov težke opreme.
Navade maskiranja in maškaranja so med ljudmi žive že zelo dolgo, iz antike pa izhajajo prvi zapisi o maskah. Pri nas si maske nadenemo za pusta, najbolj znana slovenska tradicionalna maska pa je kurent. Ta pustni lik izvira s Ptuja, Dravskega polja in okolice, kjer danes deluje okoli 50 skupin, ki ohranjajo to tradicijo in v pustnem času »ružijo« po mestih doma in po tujem ter s hrupom odganjajo zimo. Pustna tradicija na Ptuju živi tudi med mlajšimi generacijami. Najmlajša članica Etnografsko društvo Kurent ima šele 5 let, moji sogovorniki pa so bili nekoliko starejši: dijaki Zala Zajko Ivančič, Žan Potočnik, Nejc Ekart, Jan Veselič in osnovnošolec Žiga Bor Ivančič.
K temu, da se v pustnem obdobju za 2 tedna posvetijo kurentovanju in z društvom ružijo doma in v tujini, so jih največkrat pritegnili družinski člani in prijatelji. Biti del tega je zanje zabava, ki ti da občutek, da ohranjaš ljudsko tradicijo svojega kraja.
Nejc: »Počutimo se super, demonsko! Počutimo se kot del ljudskega izročila, žive kulturne dediščine. Pomeni mi sprostitev od šole, za teden, dva, tri si malo oddahnemo, rajamo, se imamo fajn in ne mislimo na vsakdanji šolski stres. Na ulici je vse veselo in super je, ko si del tega.«
Gre za pogansko masko, ki izvira še iz obdobja pred krščanstvom. To je masko sicer preganjalo, a nikoli pregnalo. Etnologi in etnografi sicer ne vedo točno, kako, zakaj in kje je nastala maska kurenta, nekateri pa izvor vidijo v rimskih navadah in verovanjih. Kurenti odganjajo zimo, kličejo pomlad, pa tudi plodnost in srečo, z zvonci in pokanjem pokačev ustvarjajo hrup, da se kdaj zgodi, priznava Jan, da se jih kdo tudi ustraši:
»A mi smo prijazni kurenti. Ne strašimo ljudi po svetu, samo odganjamo zimo in prinašamo pomlad.«
Biti kurent ne pomeni le rajanja in potovanja v tujino – gre tudi za napor, švicanje, za polno podrobnosti, na katere moraš paziti in biti pripravljen. Oprema je težka 40 kilogramov, največji del te teže pa prispeva 5 zvoncev, ki si jih kurent z verigo pripne za pas. Pri tem mu mora nekdo pomagati (ponavadi so to hudiči), saj so zvonci pretežki, da bi si jih kurent, oblečen v težek in nekoliko okoren ovčji kožuh, zapel sam.
V roki ima kurent ježevko, na glavi pa kapo. Poznamo dve vrsti kurentov: pernati markovski kurent in rogati haloški korant, ki ima rogove in v kapi katerega je nekoliko več zraka. Kapa pernatega kurenta, ki ga nosijo moji sogovorniki, je (tako kot vsi ostali deli maske) narejena iz materialov in sestavin, ki so jih ljudje našli doma: včasih zajčja, pozneje ovčja koža, ježev kožuh, perje od gosi in pava, usnjeni trak za jezik, svinjski čekani, posušena meta, fižol za zobe.
Poslikava in okrasitev s krep papirjem sta unikatni, zato je vsak kurent nekoliko drugačen od drugega. Da se v povorki več sto kurentov člani posameznega društva prepoznajo, imajo na primer vezalke ali na maski rože določene barve. Kako se naredi rože, je pokazala Karmen Ivančič.
Poleg kurentov so v sprevodu tudi hudiči, ki so sicer poznejše maske in so se kurentu pridružile šele v 20. stoletju. Imajo nekoliko manj okrašeno masko in manj kožuha, zato so nekakšni vodiči, ki poskrbijo, da ne pride do nesreč na sprevodih, kurentu pa pomagajo pri oblačenju in še čem. Hudiči pa niso edini spremljevalci demonskega kurenta. To sta tudi baba nosi deda in piceki.
Za kakšni maski gre, pa Žiga Bor Ivančič.
Pokanje nikakor ni lahka veščina, tudi kakšna nesreča se lahko zgodi, pravi Žiga: »Kdaj se bo očesu udarim ali pa mi bič odleti iz rok.« Najbolj pomembno pa je, doda Jan, da med sprevodom poskrbijo za varnost občinstva. Na to pazijo vsi. Kakšne so pasti zvoncev in verige, ki jih nosi, lahko slišite v oddaji, mi pa vam lahko rečemo ne še – če si boste letos ogledali kakšen sprevod s kurenti, ne pozabite na robec. Tega so včasih dekleta dajale neporočenih fantom, ki so edini lahko nosili kurentovo masko – seveda le tistemu, za katerega so se ogrele. Čeprav navada podeljevanja robcev počasi izginja, pa lahko vi robec podarite v znak spodbude in zahvale.
Za ohranitev pustnega ljudskega izročila, ki jo ptujska društva želijo uvrstiti tudi na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine, se torej ni bati.
682 epizod
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Navade maskiranja in maškaranja izvirajo še iz rimskih časov in so značilne za večji del sveta. Pri nas si maske nadenemo za pusta, najbolj znana slovenska tradicionalna maska pa je kurent. Ta pustni lik izvira s Ptuja, Dravskega polja in okolice, kjer danes deluje okoli 50 skupin, ki ohranjajo to tradicijo in v pustnem času »ružijo« po mestih doma in po tujem ter s hrupom odganjajo zimo. Špela Šebenik je obiskala Etnografsko društvo Kurent, kjer so ji mladi člani društva povedali vse o kurentu in o svojih izkušnjah nošenja 40 kilogramov težke opreme.
Navade maskiranja in maškaranja so med ljudmi žive že zelo dolgo, iz antike pa izhajajo prvi zapisi o maskah. Pri nas si maske nadenemo za pusta, najbolj znana slovenska tradicionalna maska pa je kurent. Ta pustni lik izvira s Ptuja, Dravskega polja in okolice, kjer danes deluje okoli 50 skupin, ki ohranjajo to tradicijo in v pustnem času »ružijo« po mestih doma in po tujem ter s hrupom odganjajo zimo. Pustna tradicija na Ptuju živi tudi med mlajšimi generacijami. Najmlajša članica Etnografsko društvo Kurent ima šele 5 let, moji sogovorniki pa so bili nekoliko starejši: dijaki Zala Zajko Ivančič, Žan Potočnik, Nejc Ekart, Jan Veselič in osnovnošolec Žiga Bor Ivančič.
K temu, da se v pustnem obdobju za 2 tedna posvetijo kurentovanju in z društvom ružijo doma in v tujini, so jih največkrat pritegnili družinski člani in prijatelji. Biti del tega je zanje zabava, ki ti da občutek, da ohranjaš ljudsko tradicijo svojega kraja.
Nejc: »Počutimo se super, demonsko! Počutimo se kot del ljudskega izročila, žive kulturne dediščine. Pomeni mi sprostitev od šole, za teden, dva, tri si malo oddahnemo, rajamo, se imamo fajn in ne mislimo na vsakdanji šolski stres. Na ulici je vse veselo in super je, ko si del tega.«
Gre za pogansko masko, ki izvira še iz obdobja pred krščanstvom. To je masko sicer preganjalo, a nikoli pregnalo. Etnologi in etnografi sicer ne vedo točno, kako, zakaj in kje je nastala maska kurenta, nekateri pa izvor vidijo v rimskih navadah in verovanjih. Kurenti odganjajo zimo, kličejo pomlad, pa tudi plodnost in srečo, z zvonci in pokanjem pokačev ustvarjajo hrup, da se kdaj zgodi, priznava Jan, da se jih kdo tudi ustraši:
»A mi smo prijazni kurenti. Ne strašimo ljudi po svetu, samo odganjamo zimo in prinašamo pomlad.«
Biti kurent ne pomeni le rajanja in potovanja v tujino – gre tudi za napor, švicanje, za polno podrobnosti, na katere moraš paziti in biti pripravljen. Oprema je težka 40 kilogramov, največji del te teže pa prispeva 5 zvoncev, ki si jih kurent z verigo pripne za pas. Pri tem mu mora nekdo pomagati (ponavadi so to hudiči), saj so zvonci pretežki, da bi si jih kurent, oblečen v težek in nekoliko okoren ovčji kožuh, zapel sam.
V roki ima kurent ježevko, na glavi pa kapo. Poznamo dve vrsti kurentov: pernati markovski kurent in rogati haloški korant, ki ima rogove in v kapi katerega je nekoliko več zraka. Kapa pernatega kurenta, ki ga nosijo moji sogovorniki, je (tako kot vsi ostali deli maske) narejena iz materialov in sestavin, ki so jih ljudje našli doma: včasih zajčja, pozneje ovčja koža, ježev kožuh, perje od gosi in pava, usnjeni trak za jezik, svinjski čekani, posušena meta, fižol za zobe.
Poslikava in okrasitev s krep papirjem sta unikatni, zato je vsak kurent nekoliko drugačen od drugega. Da se v povorki več sto kurentov člani posameznega društva prepoznajo, imajo na primer vezalke ali na maski rože določene barve. Kako se naredi rože, je pokazala Karmen Ivančič.
Poleg kurentov so v sprevodu tudi hudiči, ki so sicer poznejše maske in so se kurentu pridružile šele v 20. stoletju. Imajo nekoliko manj okrašeno masko in manj kožuha, zato so nekakšni vodiči, ki poskrbijo, da ne pride do nesreč na sprevodih, kurentu pa pomagajo pri oblačenju in še čem. Hudiči pa niso edini spremljevalci demonskega kurenta. To sta tudi baba nosi deda in piceki.
Za kakšni maski gre, pa Žiga Bor Ivančič.
Pokanje nikakor ni lahka veščina, tudi kakšna nesreča se lahko zgodi, pravi Žiga: »Kdaj se bo očesu udarim ali pa mi bič odleti iz rok.« Najbolj pomembno pa je, doda Jan, da med sprevodom poskrbijo za varnost občinstva. Na to pazijo vsi. Kakšne so pasti zvoncev in verige, ki jih nosi, lahko slišite v oddaji, mi pa vam lahko rečemo ne še – če si boste letos ogledali kakšen sprevod s kurenti, ne pozabite na robec. Tega so včasih dekleta dajale neporočenih fantom, ki so edini lahko nosili kurentovo masko – seveda le tistemu, za katerega so se ogrele. Čeprav navada podeljevanja robcev počasi izginja, pa lahko vi robec podarite v znak spodbude in zahvale.
Za ohranitev pustnega ljudskega izročila, ki jo ptujska društva želijo uvrstiti tudi na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine, se torej ni bati.
Kako dobro poznamo Miklavža in kakšna je tradicija miklavževanja pri nas? Gre za svetnika, ki ima pomembno mesto v evropskem prostoru, otroci pa ga danes najbolj poznajo po tem, da pridnim prinese kakšno majhno darilo. Prvi dobri mož pa ni prvi le zaradi tega, ker najmlajše obišče že 5. decembra zvečer, temveč je bil včasih, ko še ni bilo Božička in dedka Mraza sploh edini, ki je obdaroval otroke. O Sv. NIkolaju pa otroci, pater Pavle Jakop, etnologinja Mateja Habinc in novinarka Špela Šebenik.
Ta teden je svoja vrata odprl 31. Slovenski knjižni sejem. Na njem so pripravili pisano prodajno razstavo novih knjig in številne spremljajoče kulturne prireditve v vseh treh preddverjih Cankarjevega doma. Poleg predstavitev različnih založb obiskovalci lahko sodelujejo na pisateljskem odru ali v debatni kavarni, prisluhnejo predavanjem v založniški akademiji, poskrbeli pa so tudi za otroke in mladostnike, saj so v času knjižnega sejma na odru zaživele številne knjižne, gledališke in glasbene predstave. Med knjižne police je zavila tudi Tadeja Bizilj.
Ta teden je ob 50. obletnici oddaje Lahko noč, otroci! izšla posebna zgoščenka, na kateri boste našli sedem pravljic Primoža Suhodolčana. Njegove pravljice niso klasične pravljice, ne dogajajo se za devetimi gorami, ampak za vogalom vaše hiše. Na zgoščenki pa boste našli pravljice: Lonček kuhaj, Listko rekorder, Mali čarovnik, Kaj v sebi nosi prašiček, Zakaj se je medved naučil brati, Željomat in Čokoladni vulkan. V oddajI Kulturomat je Lea Ogrin poizvedovala kako nastanejo radijske pravljice.
Kaj imajo skupnega: 1. Gimnazija v Celju, Gimnazije: Celje – Center, Koper, Nova Gorica, Velenje, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana ter Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana in Maribor? Na vseh potekajo programi umetniške gimnazije, ki dijakom z različnimi talenti in zanimanji ponujajo strokovne predmete iz umetniških področij. Na vseh teh šolah imajo torej razpisano eno ali dve umetniški smeri: likovno, dramsko-gledališko, glasbeno, baletno ali plesno. Špela Šebenik se je odpravila na Srednjo vzgojiteljsko šolo in gimnazijo Ljubljana in na Gimnazijo Koper ter pred mikrofon povabila tamkajšnje dijake: Laro Mlakar, Ano Ule in Klemna Kovačiča iz ljubljanske šole ter Stello Kralj in Nino Vrabec iz Kopra.
Čarovništvo je tema, ki je mladim poznana predvsem zaradi pravljic in številnih literarnih del in filmov. V tokratni oddaji Kulturomat bodo razmišljali o tradicionalnih mitih o čarovnicah, ki sežejo že v začetek konstruiranja družb in so se prenašali z ustnim izročilom in legendami. Kdo so bile čarovnice, zakaj so jih tako imenovali, kakšni so bili njihovi shodi, kje so se skrivale slovenske čarovnice in v katerih literarnih delih jih najdemo – o vsem tem v naslednjih minutah. Oddajo je pripravila Tadeja Bizilj.
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
V oddaji Kulturomat bomo v soboto, ko na Kongresnem trgu v Ljubljani poteka olimpijski festival, povezali umetnost in šport. Da med njima ni ostre meje, govori že enostavno dejstvo, da za vse dejavnosti potrebujemo zdravo in krepko telo. Pa tudi, kam bi uvrstili ples? To dilemo bomo pustili ob strani in se raje vprašali, kako ukvarjanje z baletom ali s sorodnimi zvrstmi pomaga športnikom na njihovi športni poti? O baletu in plesu v povezavi z drugimi športi bo govorila Špela Šebenik, ki je pred mikrofon povabila tudi 10-letno Ulo, ki po pouku najde čas tako za balet kot za atletiko, trenerja atletike Gregorja Grada in nekdanjo vrhunsko športnico Brigito Bukovec.
Slovenskemu šolstvu mnogokrat očitamo, da veliko bolj kot kreativnost in razmišljanje s svojo glavo spodbuja učenje na pamet. Da to ne drži popolnoma, kažejo mnogi projekti, ki se jih lotevajo učenci in dijaki. Eden takih je zagotovo film Memoarji vojaka Martina Kavčiča, ki prikazuje življenje vojaka v 1. svetovni vojni, ustvarili pa so ga dijaki Gimnazije Bežigrad. Več o filmu, ki je bil letos nagrajen tudi z zlato klapo 9. festivala osnovnošolskih in srednješolskih filmov Zoom, pa v Kulturomatu, ki ga je pripravila Andreja Gradišar.
Med 25. septembrom in 3. oktobrom je Zavod za varstvo kulturne dediščine skupaj z različnimi ustanovami in slovenskimi šolami organiziral Dneve evropske kulturne dediščine. Slovenci se danes lahko pohvalimo z bogato dediščino, naši muzeji, arhivi in galerije pa hranijo dragocene eksponate, ki pričajo o kulturi na slovenskih tleh in o življenju naših prednikov. Eden izmed glavnih ciljev Dnevov evropske kulturne dediščine pa je tudi ta, da bi ta dediščina čim več prostora dobila tudi v našem izobraževalnem sistemu. Več o omenjenem projektu boste izvedeli v oddaji Kulturomat, ki jo je pripravil Aleš Ogrin.
Vsi si želimo, da bi naše objave na družabnih omrežjih prejele veliko všečkov. Čim več. Za to smo pripravljeni narediti marsikaj. A tako hitro kot lahko v virtualnem svetu, ki razkraja naše medosebne odnose, postaneš zelo priljubljen, prav tako se lahko zgodi tudi obratno. Samo ena negativna objava, en neprimeren posnetek je dovolj, da postaneš tarča posmeha in obrekovanja. To se pripeti glavni junakinji filma Všečkana. 30-minutni film Dražena Štaderja je zrcalo današnjega časa, prikaz stanja družbenega duha in odsev življenja mladine, razpete med resničnim in virtualnim. Z ustvarjalci filma se je pogovarjala Špela Šebenik.
Ob letošnji 50. obletnici najbolj priljubljenega glasbenega filma vseh časov, se je muzikal Moje pesmi, moje sanje vrnil tudi na slovenske odrske deske. 40 članska zasedba in 30 članski orkester z veliko dobre glasbe, bogato kostumografijo in uigrano ekipo mladih umetnikov. Med njih se je pomešala tudi Tadeja Bizilj in preverila, kakšne so bile priprave in vaje, kako so se mladi ustvarjalci vživeli v vloge, kaj jim je povzročalo največ preglavic in na kaj so najbolj ponosni.
Lani je menilo 100 let od rojstva Dylana Thomasa, enega prvih pesnikov, ki je poezijo predstavil skozi medij radia in televizije. Svež pristop in kvaliteta njegovih pesmi je navdihovala glasbenike tistega časa. Bob Dylan si je, po poročanju različnih zgodovinskih virov, prav po njem nadel umetniško ime. Glasba in poezija že od nekdaj hodita z roko v roki, kako pa se združita rock'n'roll in poezija smo preverili na delavnici, ki jo je vodil pesnik Dejan Koban. Koban je pevec zasedbe Ne vem Ne vem, ki jo boste slišali v samem uvodu oddaje Kulturomat, ki jo je pripravila Lea Ogrin.
Računalniške igre in animacija so danes pomemben del življenj mladih. Trend tehničnega in informacijskega razvoja je pripeljal celo tako daleč, da nekateri otroci danes v roke prej dobijo tablični računalnik kot knjigo. Za podobo teh digitalnih vsebin pa mora tudi nekdo stati, zato se bomo v Kulturomatu odpravili po poti raziskovanja nastanka najrazličnejših računalniških animacij. Zanimalo nas bo, ali predloge zanje najprej nastajajo na papirju, kako in s pomočjo katere programske in strojne opreme se ustvari like na računalniškem zaslonu, predvsem pa to, kako se jim vdahne življenje in čim bolj pristno gibanje, ki kar najbolj posnema naravno. Dotaknili se bomo tudi področja izbiranja barv, saj te s svojimi odtenki veliko prispevajo k občutkom, ki jih doživljate med igranjem neke igrice. Še en pomemben del pa je sama igralnost igre, zato bomo govorili tudi o animaciji kot osebni izkušnji.
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Ta teden je v grajskem vrtu Boštanj pri Velikem Mlačevem, nedaleč od Grosuplja, 50 otrok, starih od pet do deset let, gradilo pravo škratje mesto. Brezplačne ustvarjalne delavnice je organiziralo društvo Preplet – društvo za ustvarjalno skupnost. Petra Medved se je pridružila otrokom pri ustvarjanju.
Ta teden je v grajskem vrtu Boštanj pri Velikem Mlačevem, nedaleč od Grosuplja, 50 otrok, starih od pet do deset let, gradilo pravo škratje mesto. Brezplačne ustvarjalne delavnice je organiziralo društvo Preplet – društvo za ustvarjalno skupnost. Petra Medved se je pridružila otrokom pri ustvarjanju.
Kaj bi storili, če bi na železniški postaji našli star kovček brez lastnika? Bi takoj pomislili na teroriste ali bi vas premagala radovednost in bi pokukali vanj? Kovček, poln pisem ljudi, ki so s trebuhom za kruhom odšli v tujino, najdeta tudi glavna junaka dijaške predstave Diaspora*. Temo, ki jo nakazuje že naslov, so v petje, ples in glasbo zavili dijaki Šolskega centra Velenje in Glasbene šole Gvido ter tako na nevsiljiv način spregovorili o strpnosti in sprejemanju drugačnosti. Predstavo Diaspora*, ki bo na sporedu tudi septembra, si je v Domu kulture Velenje ogledala Špela Šebenik.
Kaj bi storili, če bi na železniški postaji našli star kovček brez lastnika? Bi takoj pomislili na teroriste ali bi vas premagala radovednost in bi pokukali vanj? Kovček, poln pisem ljudi, ki so s trebuhom za kruhom odšli v tujino, najdeta tudi glavna junaka dijaške predstave Diaspora*. Temo, ki jo nakazuje že naslov, so v petje, ples in glasbo zavili dijaki Šolskega centra Velenje in Glasbene šole Gvido ter tako na nevsiljiv način spregovorili o strpnosti in sprejemanju drugačnosti. Predstavo Diaspora*, ki bo na sporedu tudi septembra, si je v Domu kulture Velenje ogledala Špela Šebenik.
Ste med tistimi, ki jih imenujemo knjižni molji in kar naprej tičijo z nosom v knjigah, ali med tistimi, ki spretno klikajo z miško ter iščejo gradivo in zanimive elektronske knjige na svetovnem spletu? Oboje je vznemirljivo. Petra Medved pa je pri knjižničarjih, Mateji Sitar Zevnik in Tonetu Obadiču, ter prof. dr. Gregorju Petriču preverila, zakaj je dobro, da večkrat obiščemo knjižnico, in kako previdno je treba uporabljati gradiva, ki jih najdemo na svetovnem spletu.
Končal se je natečaj Knjigovanje, v organizaciji Bralnega društva Slovenije, za učence osnovnih šol z naslovom Moj najljubši slovenski književni lik. S knjigovanjem so želeli spodbuditi zanimanje za slovensko otroško in mladinsko literaturo. Mladi so tako lahko izdelali lutko ali marioneto slovenskega književnega junaka. Najboljše je, na sedežu Društva slovenskih pisateljev, pričakal Andrej Rozman Roza. Več Dejan Petek.
Neveljaven email naslov