Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Navade maskiranja in maškaranja izvirajo še iz rimskih časov in so značilne za večji del sveta. Pri nas si maske nadenemo za pusta, najbolj znana slovenska tradicionalna maska pa je kurent. Ta pustni lik izvira s Ptuja, Dravskega polja in okolice, kjer danes deluje okoli 50 skupin, ki ohranjajo to tradicijo in v pustnem času »ružijo« po mestih doma in po tujem ter s hrupom odganjajo zimo. Špela Šebenik je obiskala Etnografsko društvo Kurent, kjer so ji mladi člani društva povedali vse o kurentu in o svojih izkušnjah nošenja 40 kilogramov težke opreme.
Navade maskiranja in maškaranja so med ljudmi žive že zelo dolgo, iz antike pa izhajajo prvi zapisi o maskah. Pri nas si maske nadenemo za pusta, najbolj znana slovenska tradicionalna maska pa je kurent. Ta pustni lik izvira s Ptuja, Dravskega polja in okolice, kjer danes deluje okoli 50 skupin, ki ohranjajo to tradicijo in v pustnem času »ružijo« po mestih doma in po tujem ter s hrupom odganjajo zimo. Pustna tradicija na Ptuju živi tudi med mlajšimi generacijami. Najmlajša članica Etnografsko društvo Kurent ima šele 5 let, moji sogovorniki pa so bili nekoliko starejši: dijaki Zala Zajko Ivančič, Žan Potočnik, Nejc Ekart, Jan Veselič in osnovnošolec Žiga Bor Ivančič.
K temu, da se v pustnem obdobju za 2 tedna posvetijo kurentovanju in z društvom ružijo doma in v tujini, so jih največkrat pritegnili družinski člani in prijatelji. Biti del tega je zanje zabava, ki ti da občutek, da ohranjaš ljudsko tradicijo svojega kraja.
Nejc: »Počutimo se super, demonsko! Počutimo se kot del ljudskega izročila, žive kulturne dediščine. Pomeni mi sprostitev od šole, za teden, dva, tri si malo oddahnemo, rajamo, se imamo fajn in ne mislimo na vsakdanji šolski stres. Na ulici je vse veselo in super je, ko si del tega.«
Gre za pogansko masko, ki izvira še iz obdobja pred krščanstvom. To je masko sicer preganjalo, a nikoli pregnalo. Etnologi in etnografi sicer ne vedo točno, kako, zakaj in kje je nastala maska kurenta, nekateri pa izvor vidijo v rimskih navadah in verovanjih. Kurenti odganjajo zimo, kličejo pomlad, pa tudi plodnost in srečo, z zvonci in pokanjem pokačev ustvarjajo hrup, da se kdaj zgodi, priznava Jan, da se jih kdo tudi ustraši:
»A mi smo prijazni kurenti. Ne strašimo ljudi po svetu, samo odganjamo zimo in prinašamo pomlad.«
Biti kurent ne pomeni le rajanja in potovanja v tujino – gre tudi za napor, švicanje, za polno podrobnosti, na katere moraš paziti in biti pripravljen. Oprema je težka 40 kilogramov, največji del te teže pa prispeva 5 zvoncev, ki si jih kurent z verigo pripne za pas. Pri tem mu mora nekdo pomagati (ponavadi so to hudiči), saj so zvonci pretežki, da bi si jih kurent, oblečen v težek in nekoliko okoren ovčji kožuh, zapel sam.
V roki ima kurent ježevko, na glavi pa kapo. Poznamo dve vrsti kurentov: pernati markovski kurent in rogati haloški korant, ki ima rogove in v kapi katerega je nekoliko več zraka. Kapa pernatega kurenta, ki ga nosijo moji sogovorniki, je (tako kot vsi ostali deli maske) narejena iz materialov in sestavin, ki so jih ljudje našli doma: včasih zajčja, pozneje ovčja koža, ježev kožuh, perje od gosi in pava, usnjeni trak za jezik, svinjski čekani, posušena meta, fižol za zobe.
Poslikava in okrasitev s krep papirjem sta unikatni, zato je vsak kurent nekoliko drugačen od drugega. Da se v povorki več sto kurentov člani posameznega društva prepoznajo, imajo na primer vezalke ali na maski rože določene barve. Kako se naredi rože, je pokazala Karmen Ivančič.
Poleg kurentov so v sprevodu tudi hudiči, ki so sicer poznejše maske in so se kurentu pridružile šele v 20. stoletju. Imajo nekoliko manj okrašeno masko in manj kožuha, zato so nekakšni vodiči, ki poskrbijo, da ne pride do nesreč na sprevodih, kurentu pa pomagajo pri oblačenju in še čem. Hudiči pa niso edini spremljevalci demonskega kurenta. To sta tudi baba nosi deda in piceki.
Za kakšni maski gre, pa Žiga Bor Ivančič.
Pokanje nikakor ni lahka veščina, tudi kakšna nesreča se lahko zgodi, pravi Žiga: »Kdaj se bo očesu udarim ali pa mi bič odleti iz rok.« Najbolj pomembno pa je, doda Jan, da med sprevodom poskrbijo za varnost občinstva. Na to pazijo vsi. Kakšne so pasti zvoncev in verige, ki jih nosi, lahko slišite v oddaji, mi pa vam lahko rečemo ne še – če si boste letos ogledali kakšen sprevod s kurenti, ne pozabite na robec. Tega so včasih dekleta dajale neporočenih fantom, ki so edini lahko nosili kurentovo masko – seveda le tistemu, za katerega so se ogrele. Čeprav navada podeljevanja robcev počasi izginja, pa lahko vi robec podarite v znak spodbude in zahvale.
Za ohranitev pustnega ljudskega izročila, ki jo ptujska društva želijo uvrstiti tudi na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine, se torej ni bati.
682 epizod
Mladim se kultura pogosto zdi zatežena, dolgočasna, starinska in nedostopna. In medtem ko nekateri zavijajo z očmi, ko morajo s šolo na kakšno od kulturnih prireditev, vzamejo drugi stvari v svoje roke. Kulture se lotijo na svoj, inovativen način, ki pritegne tudi njihove sovrstnike. O kulturi mladih in za mlade v oddaji KULTUROMAT, ki je na sporedu vsako soboto ob 10.30. Pridružite se nam, če vas zanima, kaj se splača prebrati, poslušati, si ogledati, kje biti zraven in kje ne.
Navade maskiranja in maškaranja izvirajo še iz rimskih časov in so značilne za večji del sveta. Pri nas si maske nadenemo za pusta, najbolj znana slovenska tradicionalna maska pa je kurent. Ta pustni lik izvira s Ptuja, Dravskega polja in okolice, kjer danes deluje okoli 50 skupin, ki ohranjajo to tradicijo in v pustnem času »ružijo« po mestih doma in po tujem ter s hrupom odganjajo zimo. Špela Šebenik je obiskala Etnografsko društvo Kurent, kjer so ji mladi člani društva povedali vse o kurentu in o svojih izkušnjah nošenja 40 kilogramov težke opreme.
Navade maskiranja in maškaranja so med ljudmi žive že zelo dolgo, iz antike pa izhajajo prvi zapisi o maskah. Pri nas si maske nadenemo za pusta, najbolj znana slovenska tradicionalna maska pa je kurent. Ta pustni lik izvira s Ptuja, Dravskega polja in okolice, kjer danes deluje okoli 50 skupin, ki ohranjajo to tradicijo in v pustnem času »ružijo« po mestih doma in po tujem ter s hrupom odganjajo zimo. Pustna tradicija na Ptuju živi tudi med mlajšimi generacijami. Najmlajša članica Etnografsko društvo Kurent ima šele 5 let, moji sogovorniki pa so bili nekoliko starejši: dijaki Zala Zajko Ivančič, Žan Potočnik, Nejc Ekart, Jan Veselič in osnovnošolec Žiga Bor Ivančič.
K temu, da se v pustnem obdobju za 2 tedna posvetijo kurentovanju in z društvom ružijo doma in v tujini, so jih največkrat pritegnili družinski člani in prijatelji. Biti del tega je zanje zabava, ki ti da občutek, da ohranjaš ljudsko tradicijo svojega kraja.
Nejc: »Počutimo se super, demonsko! Počutimo se kot del ljudskega izročila, žive kulturne dediščine. Pomeni mi sprostitev od šole, za teden, dva, tri si malo oddahnemo, rajamo, se imamo fajn in ne mislimo na vsakdanji šolski stres. Na ulici je vse veselo in super je, ko si del tega.«
Gre za pogansko masko, ki izvira še iz obdobja pred krščanstvom. To je masko sicer preganjalo, a nikoli pregnalo. Etnologi in etnografi sicer ne vedo točno, kako, zakaj in kje je nastala maska kurenta, nekateri pa izvor vidijo v rimskih navadah in verovanjih. Kurenti odganjajo zimo, kličejo pomlad, pa tudi plodnost in srečo, z zvonci in pokanjem pokačev ustvarjajo hrup, da se kdaj zgodi, priznava Jan, da se jih kdo tudi ustraši:
»A mi smo prijazni kurenti. Ne strašimo ljudi po svetu, samo odganjamo zimo in prinašamo pomlad.«
Biti kurent ne pomeni le rajanja in potovanja v tujino – gre tudi za napor, švicanje, za polno podrobnosti, na katere moraš paziti in biti pripravljen. Oprema je težka 40 kilogramov, največji del te teže pa prispeva 5 zvoncev, ki si jih kurent z verigo pripne za pas. Pri tem mu mora nekdo pomagati (ponavadi so to hudiči), saj so zvonci pretežki, da bi si jih kurent, oblečen v težek in nekoliko okoren ovčji kožuh, zapel sam.
V roki ima kurent ježevko, na glavi pa kapo. Poznamo dve vrsti kurentov: pernati markovski kurent in rogati haloški korant, ki ima rogove in v kapi katerega je nekoliko več zraka. Kapa pernatega kurenta, ki ga nosijo moji sogovorniki, je (tako kot vsi ostali deli maske) narejena iz materialov in sestavin, ki so jih ljudje našli doma: včasih zajčja, pozneje ovčja koža, ježev kožuh, perje od gosi in pava, usnjeni trak za jezik, svinjski čekani, posušena meta, fižol za zobe.
Poslikava in okrasitev s krep papirjem sta unikatni, zato je vsak kurent nekoliko drugačen od drugega. Da se v povorki več sto kurentov člani posameznega društva prepoznajo, imajo na primer vezalke ali na maski rože določene barve. Kako se naredi rože, je pokazala Karmen Ivančič.
Poleg kurentov so v sprevodu tudi hudiči, ki so sicer poznejše maske in so se kurentu pridružile šele v 20. stoletju. Imajo nekoliko manj okrašeno masko in manj kožuha, zato so nekakšni vodiči, ki poskrbijo, da ne pride do nesreč na sprevodih, kurentu pa pomagajo pri oblačenju in še čem. Hudiči pa niso edini spremljevalci demonskega kurenta. To sta tudi baba nosi deda in piceki.
Za kakšni maski gre, pa Žiga Bor Ivančič.
Pokanje nikakor ni lahka veščina, tudi kakšna nesreča se lahko zgodi, pravi Žiga: »Kdaj se bo očesu udarim ali pa mi bič odleti iz rok.« Najbolj pomembno pa je, doda Jan, da med sprevodom poskrbijo za varnost občinstva. Na to pazijo vsi. Kakšne so pasti zvoncev in verige, ki jih nosi, lahko slišite v oddaji, mi pa vam lahko rečemo ne še – če si boste letos ogledali kakšen sprevod s kurenti, ne pozabite na robec. Tega so včasih dekleta dajale neporočenih fantom, ki so edini lahko nosili kurentovo masko – seveda le tistemu, za katerega so se ogrele. Čeprav navada podeljevanja robcev počasi izginja, pa lahko vi robec podarite v znak spodbude in zahvale.
Za ohranitev pustnega ljudskega izročila, ki jo ptujska društva želijo uvrstiti tudi na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine, se torej ni bati.
V prejšnjih dveh Kulturomatih smo že dodobra spoznali festival Transgeneracije. Ob odprtju razstave, 5. aprila, smo poleg likovnih ustvarjalcev ujeli pred mikrofon tudi fotografe. V tokratni oddaji bomo tako spoznali še fotografski del razstave, ki je bila v prvem preddverju Cankarjevega doma na ogled vse do štirinajstega aprila.
Festival sodobnih umetnosti mladih Transgeneracije letos ponuja tudi razstavo likovnih in fotografskih del. Na ogled bo do 14. aprila. Tako kot celotni festival združuje dijake iz vse Slovenije. V tokratnem Kulturomatu bomo spoznali ustvarjalce likovnih del, ki smo jih ujeli pred mikrofon ob odprtju razstave.
Festival sodobnih umetnosti mladih Transgeneracije se po letih premora zaradi epidemičnih razmer vrača v Cankarjev dom. Ohranil je svoje osnovno vodilo: spremljati in spodbujati umetniško produkcijo dijakov ter jo razkrivati drugim rodovom. Na festivalu bo dvanajst gledaliških in plesnih produkcij ter približno sto likovnih, fotografskih, stripovskih in videodel. Največje zanimanje občinstva vsako leto pritegnejo gledališke produkcije (najboljša skupina bo tudi letos nagrajena z možnostjo ustvarjanja nove produkcije v Štihovi dvorani), a se jim zaradi svoje vedno bolj interaktivne narave postavlja ob bok tudi razstava, ki bo na ogled v Prvem preddverju. V štirih sobotah in štirih Kulturomatih bomo poročali o štirih osrednjih umetniških smereh festivala. V tokratni oddaji bomo oddajo namenili plesu. Pred mikrofon smo ujeli učenke srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana z mentorico Nino Fajdiga, ki so na festivalu izvedle plesno predstavo Abirble.
Leyre Legarda Ventura je na odrske deske stopila v prvem razredu in od njih se ni nikdar več ločila. Pritegnili so jo nastopi, recitacije in predvsem občinstvo, ki jo opazuje. Glasbi se je resneje posvetila z vstopom v srednjo šolo, danes pa ji namenja vso pozornost. Ustvarja v mešanici žanrov, v glasbi prepleta španščino, angleščino in slovenščino.
Trine Slabe od leta 2015 naprej prebiva v Združenih državah Amerike, kjer obiskuje srednjo šolo. Glasba jo spremlja že od mladih nog in ostaja z njo še danes. Vse se je začelo s pevskim zborom, nadaljevalo s klavirjem in kitaro, zdaj pa lahko na pretočnih platformah poslušamo že kar štiri njene avtorske skladbe. Te skladbe nastanejo takrat, ko se vrne v Slovenijo. Kako poteka njeno glasbeno ustvarjanje in kakšno je življenje v Ameriki, pa izveste v Kulturomatu z Gašperjem Stražišarjem.
V Kulturomatu bomo tokrat predstavili prav posebno zbirko. Hana Bujanovič Kokot in Selma Skenderović sta se namreč lotili uredniškega projekta in izdali Antologijo sodobne slovenske kratke pripovedi mladih avtoric in avtorjev. Več pa v pogovoru z Ano Lorger in Hano Bujanovič Kokot.
V današnjem Kulturomatu smo na vaji pred mikrofon ujeli skupino Smetnaki iz Kranja. Tam so se ustanovili zaradi dogodka TEDx na Gimnaziji Kranj in od tistega dne naprej ostali trdno povezani. Kljub nekaterim članskim pretresom niso razpadli in vztrajajo pri ustvarjanju avtorske glasbe. Konec letošnjega leta bodo izdali tudi svoj prvi album. Gal Grobovšek - saksofon, vokal Žan Škrjanec - pozavna Anže Balantič - trobenta Rok Valjavec - kitara Amadei Šaršanski - bas Anže Podobnik - bobni
Poezija, beseda, glasba. To so tri reči, ki Nejca Raca spremljajo od malih nog. Sprva je pisal osnovnošolske pesmice, resneje nadaljeval s pisanjem v srednji šoli in ob koncu te izdal prvo pseniško zbirko. Konec leta 2019 je nastala glasbena skupina Birdland, katere del je tudi Nejc. V letošnjem letu jih čaka izid prvega albuma. Poleg predstavitve Nejčeve pesniške plati bomo tako v Kulturomatu tudi slišali nekatere skladbe skupine Birdland.
Odprta scena je ekipa mladih, ki od leta 2021 skupaj gradijo in ustvarjajo prostor, v katerem iščejo svež koncept iskanja lastnega umetniškega izraza. Skupina deluje na osnovi timskega dela in demokracije ter ustvarja razne umetniške projekte. Njihov zadnji projekt pa je predstava Razredni sovražnik, s katero se bodo v prihajajočih mesecih odpravili na turnejo. Pred mikrofonom so se nam pridružili predsednica Odprte scene Tia Lončar ter člana igralskega nasambla Ana Pribošič in Luka Kotnik.
Pri založbi VigeVageKnjige so izdali prvo mango in iz japonščine prevedli prvo mango mojstra Yosihara Tsuge. Manga Človek za nobeno rabo je doslej zadnje delo mojstra Tsugeja, ki je sprva serijsko izhajala v letih 1985 in 1986 v četrtletni reviji Comic Baku. Danes velja za najbolj priljubljeno delo mojstra Tsugeja in vsaj delno temelji na njegovih življenjskih spominih. Kot pravijo pri založbi, je to knjiga, v kateri gre zares in v kateri je svet, kakršen je, zaradi česar je manga izjemno popularnost doživela tako na Japonskem kot v nekaterih prevodih. V slovenščino je mango prevedel Iztok Ilc, več pa nam bo povedala današnja gostja Kulturomata urednica Anja Zag Golob.
NoKiltr oziroma Jaša Kljun je mladi glasbeni producent, ustvarjalec zvoka in glasbene spremljave, ki svoje ustvarjanje usmerja predvsem v rap. V tokratnem Kulturomatu bomo izvedeli, kako elektronska glasba nastane in kaj pomeni ustvarjanje beata.
Moda je povsod okoli nas, saj za vsakim kosom oblačila stoji nekdo, ki je to oblačilo oblikoval. Dijak Timi Sitar je svojo oblikovalsko pot začel v srednji šoli, zdaj pa postaja širše prepoznaven tako v Sloveniji kot tujini. Njegov zaščitni znak so majhni možički, ki jih vpeljuje v skoraj vse svoje modno oblikovanje. Poleg kreiranja oblačil pa ustvarja tudi slike, nakit in koledarje.
Luka Kesič oziroma Minnite se je z rapom srečal v drugem letniku srednje šole. Svoje delo je nadgrajeval in sčasoma postal prepoznavno ime mlajše rapovske in trapovske glasbene scene v Sloveniji. Deluje v kolektivu LSDS, kjer si mladi glasbeniki pomagajo ustvarjati gasbo vseh žanrov, za seboj pa ima že vrsto samostojnih nastopov. V letošnjem letu bo izdal tudi svoj prvi album. Kaj sta to rap in trap ter kako je ustvarjal Minnite, pa izveste v Kulturomatu.
Zoja Kogej se z glasbo srečuje že od mladih nog, saj jo je ta spremljala na vsakem koraku. Med pospravljanjem sobe, na poti v šolo in iz nje, tudi med opravljanjam domače naloge. S koncem osnovne šole je Zojo resneje začela zanimati glasba in tako je posnela svojo prvo samostojno skladbo z naslovom Sugar to poison. Kako se je srečala s petjem in kako je nastala skladba, pa izveste v Kulturomatu.
Maj Deu Marinšek je maturant, čigar umetniška domišljija nima meja. V gimnaziji je posnel večdelno nadaljevanko z naslovom Liki ter zanjo prejel tudi nagrado Student Cuts. Poleg filmskega ustvarjanja mu ni tuje niti gledališko, kot režiserja ga v mesecu januarju čaka premiera predstave, za katero pa je sam ustvaril tudi priredbo besedila. Kam ga vodi pot in kaj vse pripravlja v letu 2023, pa izveste v kulturomatu.
V tokratni rubriki Kulturomat bomo spoznali Avo Kolar Dobravec, ki poje, igra kitaro, najraje pa ima ukulele.
Preteklo soboto smo v Kulturomatu spoznali tri mlade in nadobudne učence slovenščine, ki so mladim predstavili praznovanje božiča v svojih državah. Tudi danes bodo z nami Poljak Jakub Stepaniuk, Italijanka Tina Sbarbaro ter Belgijca Jonas Vantomme in Kyle D'Hulster. Tokrat pa bomo v Kulturomatu spoznali načine praznovanja novega leta po vsem svetu. Kako praznujemo novo leto v Sloveniji pa nam bodo povedali najmlajši.
25. december je prav poseben datum, ki je bil pomemben že stoletja, preden so kristjani v 4. stoletju začeli praznovati božič. Pogani so na območju današnje Evrope častili zimski solsticij, čas, ko zaživi zima, svetloba premaga temo, približuje se pomlad in dan postaja spet vse daljši. V Skandinaviji so slavili Freyo, boginjo plodnosti ljubezni in življenja, Rimljani rojstni dan Sončnega boga. Božič pa danes poznajo vsi krščanski narodi in velja za tisti dan v letu, ko ne le odpade šola, temveč nas pod drevšečkom čakajo darila, po hišah pa zadišijo božični piškoti. Čisto vsaka država, družina in mesto pa božič praznuje malo drugače. Pred mikrofonom so se nam danes pridružili, Poljak Jakub Stepaniuk, Italijanka Tina Sbarbaro, Belgijca Jonas Vantomme in Kyle D'Hulster, ki trenutno živijo v Sloveniji in se učijo slovenskega jezika. Skupaj z njimi bomo pokukali v tuje države, se sprehodili po zemljevidu in spoznali, kako božič praznujejo po svetu.
Ko obiščemo neko mesto, se z njegovo kulturo najhitreje seznanimo skozi sprehode po ulicah. Na teh slišimo glasbo, ki razodeva glasbene običaje, tako pa si ustvarimo vtis o tamkajšnjih glasbenih specifikah. A nastopati na ulici ni enostavno. Okoli glasbenika je polno šumov avtomobilskih motorjev, pogovarjanja ljudi in še bi lahko naštevali. To pa nikakor ne ustavi ali zmoti Anje Lamot. Mlada glasbenica prihaja iz Kopra, kjer jo lahko skoraj vsak konec tedna tudi ob mrzlih temperaturah ujamete, kako prepeva ob obali. Njen mehkobni glas mimoidoče popelje v njen glasbeni svet in kot pravi Anja vsakemu mimoidočemu polepša dan.
Bart Moeyaert, eden najuspešnejših belgijskih mladinskih avtorjev, se je rodil v Bruggeju in sicer kot sedmi sin, zato je bil po belgijski tradiciji njegov boter sam kralj Baudouin I. Belgijski. Prvo knjigo Razglašeni duet je izdal že pri devetnajstih letih in zanjo prejel prvo literarno nagrado. Njegov opus šteje več kot štirideset romanov, piše pa tudi za gledališče, radio, film in televizijo. Za svoje romane je prejel najprestižnejše domače in tuje literarne nagrade ter leta 2019 osvojil prestižno mednarodno spominsko nagrado Astrid Lindgren. Pred mikrofon smo ga ujeli v času 38. Slovenskega knjižnega sejma, kjer je predstavljal knjigo Bratje, ki je izšla pri založbi KUD Sodobnost International.
Neveljaven email naslov