Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika.

O fotografiji, pesnjenju in vsem vmes z mlado, uspešno ustvarjalko

Pina Lenart je sedemnajstletna dijakinja, ki obiskuje Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poleg spontanih večernih izletov ima predvsem rada pesnenje in fotografijo. Bila je že del dveh razstav s tretjo na poti v decembru, njene pesmi pa so dve leti zapored zastopale njeno šolo na natečaju Mala Veronika. Pina se je o svojem ustvarjanju in življenju pogovarjala z Lenartom Sušnikom.

ljubim

Ljubim
prazne vagone in
to polno, vedro tišino,
ki se mi sploh ne zdi več
tako melanholična, kakor
se mi je zdela nekdaj
in v kateri je trušč vlaka
najglasnejša in edina melodija.

Ljubim
prazne ceste,
semaforje, ki so kakor za okras,
table in smerokaze, ki jih
nihče več ne bere,
vsak je prepričan,
da svojo pot že pozna.

Ljubim
odprta okna,
na katera noske pritiskajo majhni otroci
in nad katerimi se jezijo gospe,
ki se bojijo,
da jim bo veter skvaril frizuro
in skozi katera jaz molim glavo
in te z vetrom
puščam
za seboj.

beg

Solze se mi stekajo z obraza,
močijo sveže rane
in skelijo.
Poskušam molčati.
Ne gre.
Kriki se izvijajo iz grla,
lovim dih za dihom in
poskušam ostati živa.
Prebrana sporočila in neodgovorjeni klici,
vpitje, histerija,
laž za lažjo …
Solze se mi stekajo z obraza.
Skelijo.
Zdi se, da se je srce ujelo v mrežo misli,
nerazrešenih in nerazrešljivih.
Temne sanje.
Življenje …
Gre dalje?
Zastrto okno in umazan zrak,
mrtve rastline strmijo.
Glas policista, ki ne verjame.
Verjame lažem.
Življenje, smrt.
Solze se mi stekajo z obraza.
Skelijo.
Bolečina.
Neznosna.
Anarhija.
Simbol, vrezan v kožo.

Še verjamem?
Bolečina.
Neznosna.
In solze, ki skelijo.
Predmeti
zmetani po tleh
v izbruhih besa, žalosti.
Ihtenje.
Ptica, ujeta v drobni kletki,
razume preveč, da bi smela živeti.
Postelja polna oblačil,
v naglici odvrženih tja,
da bi jih v trenutku lahko vzela in šla.
Če bi morala bežati.
Ko bo morala bežati.
Pred glasovi, ki preglasijo njene misli,
pred podobami, ki vanjo sejejo melanholijo,
pred sabo, ki si tako vneto zatrjuje, da je ni strah.

danes

Danes se trudim živet.
Danes tečem čez travnik in se pretvarjam, da lahko letim.
Danes skačem po eni nogi in se pretvarjam, da so tla trampolin.
Danes pijem tvoj čaj in ti srkaš škotski viski in glej, oba se trudiva živet.
In oba poskušava verjet, da sva svobodna..
Potem pa ti vzameš daljinec in prižgeš TV in spet ti je vseeno.
Jaz pa še vedno hočem živet.

Slab zrak je tu. Kako rastline sploh še dihajo?
Gabi se mi vse skupaj. Hočem it. Pa te nočem zapustit.
Pogledujem čez okno.
Nekaj mi govoriš. Pa ne meni, govoriš samemu sebi.
Iste reči ponavljaš znova in znova in spet.
Sprašujem se, kaj se ti mota po glavi.
Kakšne misli te tarejo, o čem molčiš?
Zakaj, zakaj za vraga ne živiš?

Vdan si preteklosti in ne zanima te prihodnost.
Si le še fosil. Podoba tega, kar si nekdaj bil.
Prodan alkoholu, predan usodi.
Ne iščeš več smisla.
Čakaš, da pote pride smrt. Čakam s tabo.

Danes ti nesem rože na grob.