Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"V okolje moraš nekaj vrniti, če od njega nekaj zahtevaš," pravi Jurij Videc, prostovoljni markacist pri Planinski zvezi Slovenije
"V okolje moraš nekaj vrniti, če od njega nekaj zahtevaš," pravi Jurij Videc, prostovoljni markacist pri Planinski zvezi Slovenije
"Prihajam iz rudarske družine, kjer je bilo tovarištvo, prostovoljstvo nekaj samoumevnega. Tako da tudi jaz razmišljam na tak način, da v okolje moraš nekaj dati, če od okolja nekaj zahtevaš. Prostovoljni markacisti se 'šlamparij' in amaterstva ne moremo iti, saj moramo poskrbeti za varnost ljudi. Stvari morajo biti narejene več kot stoodstotno, tu ni bližnjic," pravi Jurij Videc. Leta 2000 je na Vršiču opravil tečaj za markacista, odtlej ureja planinske poti.
Markacije, erozijske zaščite, stopnice, vrvne ograje, vse to so izzivi, s katerimi se spopada prostovoljni markacist. Največ priprav pa zahtevajo težavnejši podvigi, na katere je tudi najbolj ponosen.
"V okolje moraš nekaj vrniti, če od njega nekaj zahtevaš," pravi Jurij Videc, prostovoljni markacist pri Planinski zvezi Slovenije
"V okolje moraš nekaj vrniti, če od njega nekaj zahtevaš," pravi Jurij Videc, prostovoljni markacist pri Planinski zvezi Slovenije
"Prihajam iz rudarske družine, kjer je bilo tovarištvo, prostovoljstvo nekaj samoumevnega. Tako da tudi jaz razmišljam na tak način, da v okolje moraš nekaj dati, če od okolja nekaj zahtevaš. Prostovoljni markacisti se 'šlamparij' in amaterstva ne moremo iti, saj moramo poskrbeti za varnost ljudi. Stvari morajo biti narejene več kot stoodstotno, tu ni bližnjic," pravi Jurij Videc. Leta 2000 je na Vršiču opravil tečaj za markacista, odtlej ureja planinske poti.
Markacije, erozijske zaščite, stopnice, vrvne ograje, vse to so izzivi, s katerimi se spopada prostovoljni markacist. Največ priprav pa zahtevajo težavnejši podvigi, na katere je tudi najbolj ponosen.
Dr. Špela Gorički je biologinja, ki verjame, da je znanost namenjena vsem. Ko je država odpovedala, je denar za raziskave zbirala ob pomoči množičnega financiranja. "Bila sem že natakarica, vmes sem delala v Avstriji na kmetiji in vrtnariji. To delam za denar, znanost je zame vera, k njej si zavezan.”
Nik Rozman je 27-letni krajinski arhitekt in bonsajist. Ima jih več kot 150, pravi, da je slišal primerjavo, da je bonsaje težje vzdrževati kot hišnega ljubljenčka!
Ksenija Trs je že 26 let knjižničarka v Mariborski potujoči knjižnici. Tako je zavzeta, da ji je neki par celo pustil ključe svoje hiše. Ko sta bila knjigoljuba odsotna, jima je nastavljala knjige. “Ko vstopi bralec na bibliobus, ko vidiš tisti žar v očeh in te objame: samo, da ste tukaj, da ste prišli. Ko mi zaupajo, naj jim poiščem čtivo, to je največji kompliment, kar ga lahko dobim kot knjižničarka. Domov res odhajam fizično utrujena, ker je ogromno prenašanja knjig, ampak psihično sem pa na plafonu!”
Brane Vujičić je inženir informatike in prostovoljec pri Slovenski filantropiji. Inštruira zlasti begunce, za katere pravi, da ne prinašajo nasilja, ampak od njega bežijo. “Pred štirimi leti je bila ekonomska kriza, zato so ljudje izgubljali službe. Če izgubijo starši službo, ni denarja za inštrukcije. Mislil sem, da bom pomagal predvsem takim otrokom, potem pa so mi na Slovenski filantropiji predlagali, da bi delal s fantom iz Afganistana. Sem rekel, zakaj pa ne!”
Eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotografov Borut Peterlin je pripadnik t. i. gibanja antikvariatne avantgarde: svoje fotografije obdeluje z opremo in po postopkih iz 19. stoletja.
Maja Brunskole je 26-letna magistrica prava in ekonomije, a se najprej predstavi kot lovka in zavetnica narave: "Lovcev ne vodi denar, zato bomo vedno čuvali naravo."
Diplomirana pravnica Urška Košir je fotografinja, ki med drugim ustvarja erotične fotografije za koledarje in moške revije. Pravi, da je žensko telo najlepša oblika, kar jih je ustvarila narava.
Tomi Kolarič je petnajstletni čebelar, ki je vse svoje prihranke vložil v čebelnjak. Pravi, da je najpomembneje, da veš, kaj ješ! Tudi zato se šola za mesarja.
Neža Strmole je 27-letna prostovoljna gasilka iz Stične, ki rešuje krajane in njihove spomine. Včasih pred njimi ognjeni zublji požirajo kmetijska poslopja, hiše in avtomobile. “Mogoče se komu sliši čudno, da sredi noči, ko te zbudi pisk pozivnika, vstaneš in greš na intervencijo. Nam je to nekaj samoumevnega. Enostavno greš. In ko si enkrat gasilec, ko vidiš, kako pomagaš, ko čutiš hvaležnost … To te drži, da opravljaš to poslanstvo.”
Ni vojak, pa tudi zgodovinar ne. Jošt Car je študiral logistiko, zdaj je zaposlen v projektni pisarni. V družbi prostovoljcev v prostem času načrtuje prikaz zgodovinskih vojaških spopadov. “Ne propagiramo nasilja, skozi podoživljanje dogodkov želimo prikazati grozote in naučiti ljudi, da je vojna nekaj groznega. Mogoče nenavadna ideja, vendar mislimo, če bi se ljudje več igrali, ne bi bilo potrebe po vojni.”
Grega Sulejmanovič je doštudiral matematiko, leto in pol zdržal v razredu, potem pa se odločil za profesionalno čarovništvo. Kariero je začel s kartami in preprostejšimi triki, nekaj mu jih je pokazal družinski prijatelj, veliko jih je poznal tudi že pokojni ljubljanski župnik z Rudnika. Svoje spretnosti pa je razvijal celo med služenjem vojaškega roka.
Ko je Damir Vodopija izstopil iz specialne enote policije in odprl trgovino z rabljenimi ploščami, so mu sodelavci dejali, da je naredil "salto mortale". Kot otrok je prek radijskih valov lovil italijanske radijske postaje, potem je v kadetnici kot srednješolec poslušal rockovsko glasbo. Kmalu je začel zbirati zgoščenke, ko jih je imel več tisoč, pa odprl izposojevalnico. Zdaj prodaja plošče, zgoščenke in kasete, ukvarja se tudi s presnemavanjem in digitalizacijo spominov. Čeprav ga v prodajalni ves čas spremlja glasba, ima rad tišino.
Matevž Gregorič je že več kot dvajset let animator lutk, dramaturg in režiser. Po končani gimnaziji se je vpisal na študij prava, prepričan, da bo manipuliral akte, zdaj manipulira lutke. Študij je opustil, čeprav so ga doma vzpodbujali, naj ga konča. “Ko sem staršem in starim staršem iz generacije poštenih poklicev in rednih služb pripovedoval, da nastopam naokrog, mi je babica v Prekmurju rekla: sej ven, ti si tak kak cirkusant!”
Vesna Laban je doktorica komunikologije, ki je visoko cenjeno in zanesljivo delovno mesto zamenjala za fizično in prekarno delo. S fakultetnega katedra je presedlala na fitnes napravo! Ko se je odločila za korak k sebi, je preprosto začutila, da je na pravi poti. “Ko si pomirjen s tem, kar nardiš in s tem, kdo si. Ko si rečeš: če želiš biti ob meni, bodi, če ti nisem všeč, pa pojdi stran. Takrat lahko rečeš, da je to, to.”
"Samo piči," pravi Matija Rižner, mladi oblikovalec iz masivnega lesa. Pri petih letih je začutil veselje do dela z lesom, a je želja zaspala in se prebudila skoraj dve desetletji pozneje. “Zelo sem vesel, ker se veliko ljudi išče, ne vedo, kaj bi radi. Sam sem del tega, kar imam rad, že našel. Čim prej najdi, kar te res veseli, ker je življenje prekratko. Potem se na nek način vse odvija samo.”
Franci Savšek pravi, da se učimo celo življenje: po petdesetem letu je odkril strast do slikanja in se odločil za študij strojništva. “Če bi šel mlajši študirat, mogoče vsega ne bi vzel tako resno. Tudi z branjem sem imel v osnovni šoli grozne probleme, sovražil sem knjige. Potem se mi je tako odprlo, da me ni mogel nihče ustaviti!“
Neveljaven email naslov