Naivno bi bilo trditi, da Ikeine prodajalne pri nas ne bi bilo, če velika imena slovenske lesne predelovalne industrije ne bi vzela žalostnega konca. Vseeno pa velja spomniti na čase, ko smo se Slovenci lahko upravičeno kitili s produkcijo pohištva, ki je bilo cenjeno tudi po svetu. Četudi gozdovi pokrivajo več kot 60 odstotkov našega ozemlja, za Finsko in Švedsko smo tretja najbolj gozdnata država Evropske unije, se zdi, da ne znamo izkoristiti tega naravnega bogastva, ki ga imamo v izobilju. Od osamosvojitve dalje je propadla večina lesnopredelovalnih podjetij pri nas. Osrednjeslovenska regija danes tvori približno 15% trga lesnopredelovalne industrije, njeni začetki pa segajo že daleč v zgodovino. Lokalni čas tokrat zavrtimo v preteklost in s pomočjo zgodovinarja dr. Davida Petelina prečešemo razvoj lesnopredelovalne industrije v Ljubljani in njeni bližnji ter daljni okolici.

Samo v širši osrednjeslovenski regiji so ob propadanju lesnopredelovalne panoge izginila podjetja kot so LIP Radomlje, LIKO Vrhnika ali KLI Logatec.

Naivno bi bilo trditi, da prodajalne švedskega trgovca pri nas ne bi bilo, če velika imena slovenske lesne predelovalne industrije ne bi vzela žalostnega konca. Vseeno pa velja spomniti na čase, ko smo se Slovenci lahko upravičeno kitili s produkcijo pohištva, ki je bilo cenjeno tudi po svetu. Četudi gozdovi pokrivajo več kot 60 odstotkov našega ozemlja, za Finsko in Švedsko smo tretja najbolj gozdnata država Evropske unije, se zdi, da ne znamo izkoristiti tega naravnega bogastva, ki ga imamo v izobilju. Od osamosvojitve dalje je propadla večina lesnopredelovalnih podjetij pri nas. Osrednjeslovenska regija danes tvori približno 15% trga lesnopredelovalne industrije, njeni začetki pa segajo že daleč v zgodovino. Lokalni čas smo tokrat zavrteli v preteklost in s pomočjo zgodovinarja dr. Davida Petelina prečesali razvoj lesnopredelovalne industrije v Ljubljani in njeni bližnji ter daljni okolici.

"Če začneva v samih začetkih poselitve Ljubljanske kotline, ki je izredno tesno povezana z zgodovino lesa. Prva naselja so bila lesena. Spomnimo na koliščarje in na najstarejše leseno kolo na svetu, tudi naselje iz časa kulture žarnih grobišč iz okvirno 13. st. pr.n.št. na današnjem grajskem griču. Lesen je bil tudi prvi Spanheimski grad.  Tudi mesto Ljubljana je bilo v svojih začetkih leseno, vse do leta 1511, ko je Ljubljano opustošil potres in desetletje pozneje požar. Skratka, veliko lesenih struktur, razen obrambnih in pa sakralnih objektov ter mogočnejših plemiških prebivališč. In tudi zato ne čudi, da je bil prvi požarni red na Slovenskem sprejet prav v Ljubljani, in sicer leta 1676."

V mestu in njegovi okolici je bila potreba po lesu vedno velika in zato ni čudno, da se je zelo zgodaj razvila lesarska obrt, obrtniki pa so se povezovali v cehe, nadaljuje dr. Petelin in poduči, da se je v Ljubljani les uporabljal tako v gradbeništvu in v stavbnem pohištvu kot v umetnosti.

"Ko govorimo o začetku lesne industrije v Ljubljani, ne moremo mimo žage na Koleziji, ki je bila v lasti mesta in ki jo je mesto med drugim dajalo v zakup. Pri gradu Fužine so bile nekoč nevarne brzice, ki so precej ovirale plovbo, a so bile hkrati pomemben vir vodne energije. Ob njih so bile že v 16. stoletju žage in mlini ter papirnica in pozneje kovačnica."

Pomemben vpliv na razvoj lesnopredelovalne industrije ne le v osrednjeslovenskem območju, temveč tudi drugod, je imela industrializacija v 19. stoletju:

"Takrat so se manjše obrti začele združevati v velike zadruge. Nastajajo prve tovarne, celo prvi katalogi, na podlagi katerih so si naročniki lahko izbrali pohištvo. Tudi prva strokovna šola za lesno industrijo se pojavi leta 1888, oddelek za lesarstvo na Biotehniški fakulteti pa šele leta 1961."

Kot poduči dr. Petelin 20. stoletje predstavlja zlato dobo razvoja lesne industrije pri nas:

"Zanimivo, da so se takrat začele prirejati tudi razstave prvih kuhinj, med katerimi je bila še posebej pomembna oz. izstopajoča tista leta 1956 v še nedokončanem in takrat najbolj sodobnem bloku v Ljubljani, v Kozolcu. Kar je bilo nekaj novega, v času pred 2.sv. vojno so si neko stilsko oblikovano pohištvo namreč  lahko privoščili le bolj premožni sloji. "

V najboljših časih je imelo v slovenski lesnopredelovalni industriji delo kar štirideset tisoč ljudi, zdaj le še okoli deset tisoč. Po Sloveniji se je v prah sesulo več kot dvajset nekdaj velikih podjetij iz te panoge. V Osrednjeslovenski regiji so izginila podjetja kot so bila LIP Radomlje, LIKO Vrhnika, tudi KLI Logatec.

Na Združenju lesne in pohištvene industrije pri GZS ocenjujejo, da na nivoju Slovenije Osrednjeslovenska regija danes dosega prb. 15% prodaje v lesni panogi, kjer beležijo 278 podjetij s 1608 zaposlenimi, ki skupaj realizirajo 196,4 mio prihodkov, od tega 62% na domačem trgu. Poleg tega je še cca 400 s.p.-jev, ki realizirajo še nekaj deset milijonov EUR prihodka, v glavnem na domačem trgu.

Med drugim tudi ocenjujejo, da bo zaradi prisotnosti novega švedskega trgovca pohištva na slovenskem trgu prodaja pohištvenim podjetjem iz Osrednjeslovenske regije na domačem trgu padla za 20%. To pomeni približno 9 mil. manj prihodkov ter okvirno 80 - 90 zaposlenih manj. V slovenskem merilu pa gre pričakovati zmanjšanje prihodkov slovenske pohištvene panoge na domačem trgu za 10% oz. 16 mio EUR, kar lahko pomeni izgubo od 200 do 220 delovnih mest.