Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Podatki iz Združenih držav Amerike kažejo, da povprečen otrok do 18. leta na televiziji vidi okoli 200 tisoč nasilnih dejanj. Seveda televizija ni edini medij, do katerega dostopajo otroci – tu so še splet, časopisi, radio, video igrice. V dobi, ko marsikateri starš medije uporablja kot varuško – da torej otroka, ko ne ve, kaj z njimi ali ko nima časa zanj, posede pred ekran in ga prepusti podobam, ki se odvijajo na njem, – imajo ti velikansko socializacijsko vlogo. Kako na otroka vplivajo nasilni prizori, smo preverili v oddaji Med štirimi stenami.
Podatki iz Združenih držav Amerike kažejo, da povprečen otrok do 18. leta na televiziji vidi okoli 200 tisoč nasilnih dejanj. Seveda televizija ni edini medij, do katerega dostopajo otroci – tu so še splet, časopisi, radio, video igrice. V dobi, ko marsikateri starš medije uporablja kot varuško – da torej otroka, ko ne ve, kaj z njimi ali ko nima časa zanj, posede pred ekran in ga prepusti podobam, ki se odvijajo na njem, – imajo ti velikansko socializacijsko vlogo. Kako na otroka vplivajo nasilni prizori, smo preverili v oddaji Med štirimi stenami.
Specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti Marko Juhant razlaga, da otroke nasilje, ki ga vidijo tudi v medijih, v rani mladosti izjemno moti. Težave pa se lahko pojavijo, ko ugotovijo, da je nasilje lahko orodje za doseganje nekaterih ciljev. Da do tega ne pride, je ključna vloga staršev. Ti morajo tako ob opazovanju resničnega nasilja kot nasilja v medijih otroku zagotoviti razlago.
Starši se morajo, ko vidijo, da je otrok priča temu, začeti pogovarjati z njim. Otroku je potrebno povedati, kakšne druge možnosti so ljudje še imeli, pa jih niso izkoristili. Kaj bi še lahko naredili, kdaj bi lahko kaj naredili. Ključna težava današnje vzgoje je, da otroci ne vidijo, da imajo možnost izbire. Ne vidijo, ko še imajo možnost izbire.
Kot dodaja, bodo otroci v mladosti dobili veliko različnih vzorcev vedenja, katere bodo izbrali v posamezni situaciji, je odvisno od tega, kakšne vrednote bodo dobili zraven. Vrednost pa se ne da naučiti ali poučevati, potrebno jih je živeti.
“Tisto, kar v otroka daš, tisto otrok počasi postaja,” razlaga Juhant. Ob tem opozarja, da bi morali svoj del odgovornosti nositi tudi mediji, saj bi morali dobro pretehtati, kaj objavljajo in kdo te vsebine gleda. “Za klovne v Sloveniji so gotovo soodgovorni mediji, to je cena globalizacije. Če ne bi poročali, kaj se je dogajalo naokoli, pri nas ne bi bilo niti enega,” odgovarja na posnetek otroka, ki razlaga, da ga je včasih strah, ko v informativnih oddajah posluša o napadih klovnov.
Problem medija je, da je otroku dostopno vse, brez da bi imel možnost vprašati. Otroci bodo zato, žal nekateri brez razlag, brez možnosti nekoga vprašati, gledali iste nasilne vsebine in si postavili napačna izhodišča. Če so starši zraven, če se lahko pogovarjajo, je to čisto drugače, kot če otrok sam spremlja medije.
Specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti meni, da bi morali starši prej preveriti, kaj si bodo z otrokom ogledali: ” Nobena posebnost ni dobiti film malo prej, ga pogledati in se nato na pomembnih mestih ustaviti, se pogovorit o stvareh, ki se dogajajo, o tem, kaj pričakujemo, da se bo zgodilo.”
Na spletnih forumih je mogoče večkrat zaslediti zaskrbljene opise staršev, ki pišejo, da njihov otrok posnema fantazijske like, ki streljajo druge, mečejo bombe, otrok pa se pretvarja, da to dela tudi v resničnem življenju. “Nekaj resnega manjka v življenju takšnega otroka. To je težava, ki se ji reče pomanjkanje idolov,” komentira Juhant: “Kdo je danes otroški idol, ki bi lahko nadomestil recimo odsotnega očeta in bil nek pozitiven lik? Ni ga. Otroci zato izbirajo nekaj iz medijev. Tisto, kar jim je na voljo. Starši bi morali več razmišljati o tem, kdo bodo otroku veliki. Tisti, ki jih bo cenil. Pozitivnih likov je premalo, na vseh področjih.”
864 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Podatki iz Združenih držav Amerike kažejo, da povprečen otrok do 18. leta na televiziji vidi okoli 200 tisoč nasilnih dejanj. Seveda televizija ni edini medij, do katerega dostopajo otroci – tu so še splet, časopisi, radio, video igrice. V dobi, ko marsikateri starš medije uporablja kot varuško – da torej otroka, ko ne ve, kaj z njimi ali ko nima časa zanj, posede pred ekran in ga prepusti podobam, ki se odvijajo na njem, – imajo ti velikansko socializacijsko vlogo. Kako na otroka vplivajo nasilni prizori, smo preverili v oddaji Med štirimi stenami.
Podatki iz Združenih držav Amerike kažejo, da povprečen otrok do 18. leta na televiziji vidi okoli 200 tisoč nasilnih dejanj. Seveda televizija ni edini medij, do katerega dostopajo otroci – tu so še splet, časopisi, radio, video igrice. V dobi, ko marsikateri starš medije uporablja kot varuško – da torej otroka, ko ne ve, kaj z njimi ali ko nima časa zanj, posede pred ekran in ga prepusti podobam, ki se odvijajo na njem, – imajo ti velikansko socializacijsko vlogo. Kako na otroka vplivajo nasilni prizori, smo preverili v oddaji Med štirimi stenami.
Specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti Marko Juhant razlaga, da otroke nasilje, ki ga vidijo tudi v medijih, v rani mladosti izjemno moti. Težave pa se lahko pojavijo, ko ugotovijo, da je nasilje lahko orodje za doseganje nekaterih ciljev. Da do tega ne pride, je ključna vloga staršev. Ti morajo tako ob opazovanju resničnega nasilja kot nasilja v medijih otroku zagotoviti razlago.
Starši se morajo, ko vidijo, da je otrok priča temu, začeti pogovarjati z njim. Otroku je potrebno povedati, kakšne druge možnosti so ljudje še imeli, pa jih niso izkoristili. Kaj bi še lahko naredili, kdaj bi lahko kaj naredili. Ključna težava današnje vzgoje je, da otroci ne vidijo, da imajo možnost izbire. Ne vidijo, ko še imajo možnost izbire.
Kot dodaja, bodo otroci v mladosti dobili veliko različnih vzorcev vedenja, katere bodo izbrali v posamezni situaciji, je odvisno od tega, kakšne vrednote bodo dobili zraven. Vrednost pa se ne da naučiti ali poučevati, potrebno jih je živeti.
“Tisto, kar v otroka daš, tisto otrok počasi postaja,” razlaga Juhant. Ob tem opozarja, da bi morali svoj del odgovornosti nositi tudi mediji, saj bi morali dobro pretehtati, kaj objavljajo in kdo te vsebine gleda. “Za klovne v Sloveniji so gotovo soodgovorni mediji, to je cena globalizacije. Če ne bi poročali, kaj se je dogajalo naokoli, pri nas ne bi bilo niti enega,” odgovarja na posnetek otroka, ki razlaga, da ga je včasih strah, ko v informativnih oddajah posluša o napadih klovnov.
Problem medija je, da je otroku dostopno vse, brez da bi imel možnost vprašati. Otroci bodo zato, žal nekateri brez razlag, brez možnosti nekoga vprašati, gledali iste nasilne vsebine in si postavili napačna izhodišča. Če so starši zraven, če se lahko pogovarjajo, je to čisto drugače, kot če otrok sam spremlja medije.
Specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti meni, da bi morali starši prej preveriti, kaj si bodo z otrokom ogledali: ” Nobena posebnost ni dobiti film malo prej, ga pogledati in se nato na pomembnih mestih ustaviti, se pogovorit o stvareh, ki se dogajajo, o tem, kaj pričakujemo, da se bo zgodilo.”
Na spletnih forumih je mogoče večkrat zaslediti zaskrbljene opise staršev, ki pišejo, da njihov otrok posnema fantazijske like, ki streljajo druge, mečejo bombe, otrok pa se pretvarja, da to dela tudi v resničnem življenju. “Nekaj resnega manjka v življenju takšnega otroka. To je težava, ki se ji reče pomanjkanje idolov,” komentira Juhant: “Kdo je danes otroški idol, ki bi lahko nadomestil recimo odsotnega očeta in bil nek pozitiven lik? Ni ga. Otroci zato izbirajo nekaj iz medijev. Tisto, kar jim je na voljo. Starši bi morali več razmišljati o tem, kdo bodo otroku veliki. Tisti, ki jih bo cenil. Pozitivnih likov je premalo, na vseh področjih.”
Čustvene in vedenjske težave pri mladostnikih imajo različne vzroke, intenzivnost njihovega pojavljanja pa je nepredvidljiva. Mladostniki s temi težavami oziroma motnjami kažejo ponavljajoč se vzorec neprilagojenega vedenja, ki se kaže v neuspešni socialni interakciji. Beganje od doma, izostajanje od pouka, tatvine, laganje, predrznost, čustvena neodzivnost, manipulacija, fizična napadalnost, mučenje živali, neprimerni spolni odnosi – to je samo nekaj ravnanj, ki nakazujejo na čustvene in vedenjske težave. Kako pomagajo mladostnikom s temi težavami in kako pomembno je sodelovanje s starši – o tem se bo v oddaji Med štirimi stenami Petra Medved pogovarjala s socialno pedagoginjo in družinsko mediatorko Ireno Borštnar, vzgojiteljico, ki že 25 let dela v Vzgojno-izobraževalnem zavodu Višnja Gora.
Ko se bodo zaposleni po daljšem obdobju odsotnosti vrnili na svoja delovna mesta, bodo njihovi odzivi zelo različni. Tisti, ki so delali na daljavo in so se privadili na nov način dela, bodo želeli tudi v prihodnje delati doma in manj v službenem okolju. Drugi pa bodo povratka v službo veseli, ker bodo vnovič lahko vzpostavili pristnejše odnose in komunikacijo. Gostja oddaje je dr. Danijela Brečko, ki ima več kot dvajsetletne izkušnje s področja profesionalnega osebnega razvoja in voditeljstva. Magistrirala je na Filozofski fakulteti s področja osebnega razvoja in je na temo svojega magisterija izdala tudi knjigo Kako se odrasli spreminjamo. Doktorirala je s področja načrtovanja kariere in vloge izobraževanja.
Težav in poti do rešitev je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami in tisti, ki so se morali spoprijeti s hudo boleznijo. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. Med štirimi stenami ob ponedeljkih ob 10.10 na Prvem.
Svetovalni svet je društvo za pomoč pri motnjah hranjenja. Motnje hranjenja uvrščamo med duševne motnje, še vedno pa so stigmatizirane. Vzroki zanje so najrazličnejši, soočenje z motnjami hranjenja pa včasih predstavja dolgotrajno in trnovo pot. Zadnji teden marca bi moral biti posvečen osveščanju o motnjah hranjenja, v Svetovalnem svetu so tudi pripravili letak Bližnji in motnje hranjenja, pripravljali so tudi dan odprtih vrat in stojnico na Prešernovem trgu. Zaradi epidemije je vse to odpadlo, tokratno oddajo je prav ob tistem času pripravila Lucija Fatur.
Vsak starš želi otroku le najboljše. Vendar se je za kvalitetno starševstvo treba potruditi. »Včasih je veljalo, da starši otroke učijo na podlagi lastnih izkušenj. Če so se naučili tega, kar so znali sami, je bila to običajno dobra popotnica v življenje. Modern starš nima več tega privilegija. Še sam ne razpolaga z izkušnjami, ki bi njemu samemu pomagale pri spoprijemanju s spremembami, ki jih sam doživlja,« je zapisal v knjigi Tretji obraz psiholog in specialist klinične psihologije doktor Aleksander Zadel, oče štirih otrok. In kaj lahko dajo starši otroku? Na to odgovarja: »Starš lahko da otroku varno okolje, v katerem lahko preizkuša in dela napake, mu da delovne navade in odnos do vrednot in etike. Svoje izkušnje pa bo pridobil vsak otrok sam.« Doktor Aleksander Zadel je bil gost februarske oddaje Med štirimi stenami, tokrat pa boste oddajo lahko slišali znova. Z njim se je pogovarjala Petra Medved.
Tek je naravna oblika gibanja, ki ne krepi samo telesnih, ampak tudi psihične sposobnosti človeka. Beno Arnejčič se je s tekom začel ukvarjati po prelomnem dogodku v svojem življenju. O svojih tekaških izkušnjah in tudi strokovnih ugotovitvah bo pripovedoval v oddaji Med štirimi stenami. Z njim se je pogovarjala Jana Bajželj. Ponovitev oddaje.
Otrok meče stvari okrog sebe, ne zna sestaviti sestavljanke, slabo piše, velikokrat joče ali si pokriva ušesa, ko je v njegovi okolici preveč hrupa, želi jesti samo eno vrsto hrane, se ne more umiriti, je hiperaktiven ali pretirano pasiven – tako vedenje lahko kaže na težave v procesiranju in integraciji senzornih dražljajev. Kako pri teh težavah pomaga terapija senzorne integracije, kaj vsebuje, kako se izvaja in kakšni so rezultati te terapije pri otroku pri vsakodnevnih dejavnostih – o tem bomo govorili v ponovitvi oddaje Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Petra Medved.
Mnogi verjamejo, da je glasba univerzalno zdravilo za človekovo dušo – pomiri nas, nam da energijo, nam pomaga, da se lažje in hitreje osredotočimo na intelektualno delo. Dokazano je, da določene frekvence lahko pomagajo pri zbranosti, sproščanju, učenju. S tem sta se pri svojem raziskovanju in učenju nevrolingvističnega programiranja srečali tudi OLGA PAULIČ in BERNARDA POTOČNIK. V tokratni ponovitvi oddaje Med štirimi stenami boste lahko znova slišali, kakšna spoznanja sta uporabili pri učenju dijakov in drugih slušateljev ter kakšne so njune izkušnje. Oddajo je pripravila Lucija Fatur.
Slabovidna ljubiteljska likovna ustvarjalka Rezka Arnuš iz Dolenjskih Toplic slika že več kot 20 let. Želja po likovnem ustvarjanju je v njej tlela že od mladosti in kljub slabšanju vida se je po upokojitvi, po poklicu je fizioterapevtka, spopadla tudi s slikanjem. Slika po spominu in izkušnjah, njene slike nastajajo iz njene notranjosti. Slika krajino, tihožitje, podobe Bele krajine, v zadnjem času pa tudi figure, akte in abstraktne like. Udeležuje se različnih kolonij in Ex-temporov. Imela je več samostojnih razstav, sodelovala je tudi na več kot 200 skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Za svoja dela je prejela več nagrad in priznanj. V oddaji Med štirimi stenami nam je odprla vrata svojega likovnega sveta, ki je s slabšanjem vida postal tudi del njene rehabilitacije. Kako slika, kako se znajde v življenju in kakšno veselje ji prinašata kolesarjenje in vodenje telovadbe v domačem kraju, je Rezka Arnuš povedala novinarki Petri Medved.
Bolnika lahko dobro razume samo tisti, ki je tudi sam bolnik. To velja tudi za bolnike z različnimi obolenji ščitnice, zato so se že pred več kot desetletjem povezali v društvo Metuljčica. Kako je kljub številnim težavam, ki jih prinaša bolezen, kot so izčrpanost, depresija, živčnost in tesnoba, spreminjanje urnika spanja, sprememba apetita in okusa ter razbijanje srca, mogoče živeti polno življenje, se bomo pogovarjali s Klavdijo Eržen in Gregorjem Srčnikom.
dr. Saša Krajnc: Pretirano pridni ljudje se morajo vprašati, kaj si želijo zase Za žensko velja stereotip popolnosti. In pridnosti. Skrb za druge naj bi imele ženske na prvem mestu, biti delavna in pridna kot mravljica mora biti prav tako prioriteta. Pa ženske ob tem občutijo zadovoljstvo? Jih to izpopolnjuje? »Pretirano pridni ljudje, ki so izgubili sebe v ugajanju drugim, se morajo vprašati, kaj si želijo zase in kaj bi naredili, če jih ne bi bilo strah, kaj si bodo o njih mislili drugi,« pravi dr. Saša Krajnc, coachinja, psihoterapevtka, predavateljica in avtorica, s katero se bomo o tem pogovarjali v tokratni oddaji Med štirimi stenami. Dr. Sašo Krajnc je v studio povabila Lucija Fatur.
Vsak starš želi otroku le najboljše. Vendar se je za kvalitetno starševstvo treba potruditi. »Včasih je veljalo, da starši otroke učijo na podlagi lastnih izkušenj. Če so se naučili tega, kar so znali sami, je bila to običajno dobra popotnica v življenje. Modern starš nima več tega privilegija. Še sam ne razpolaga z izkušnjami, ki bi njemu samemu pomagale pri spoprijemanju s spremembami, ki jih sam doživlja,« je zapisal v knjigi Tretji obraz psiholog in specialist klinične psihologije doktor Aleksander Zadel, oče štirih otrok in ustanovitelj Inštituta za osebni razvoj C.A.R. ter soustanovitelj in direktor zaposlitvene agencije Competo. In kaj lahko dajo starši otroku? Na to odgovarja: »Starš lahko da otroku varno okolje, v katerem lahko preizkuša in dela napake, mu da delovne navade in odnos do vrednot in etike. Svoje izkušnje pa bo pridobil vsak otrok sam.«
Ariana Lucija Tratar Supan razkriva svojo življenjsko zgodbo, v kateri se prepletajo boleče izkušnje, od zlorabe v otroštvu, nefunkcionalnih zvez z moškimi, do motenj hranjenja in neujemanja s psihoterapevtom, s katerim je želela razreševati svoje nakopičene težave, ki so hromile njeno življenje.
Težav in poti do rešitev je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami in tisti, ki so se morali spoprijeti s hudo boleznijo. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi. Med štirimi stenami ob ponedeljkih ob 10.10 na Prvem.
Pri nas živi približno 3500 oseb s trajno ali začasno izločalno stomo. Stoma je umetno narejena odprtina na vratu ali trebuhu, katere namen je zagotoviti dihanje, hranjenje in izločanje blata ali urina, kadar zaradi bolezni po naravni poti to ni mogoče. V Invalidskem društvu ILCO Ljubljana so združeni stomisti z izločalnimi stomami. Stomo na izločilih je treba narediti, ko je prebavni ali sečni trakt tako poškodovan, da je normalno izločanje onemogočeno. Vzroki za te težave so lahko prirojene nepravilnosti, nepravilnosti v razvoju, karcinom, kronično vnetna črevesna bolezen Morbus Crohn (Crohnova bolezen) in ulcerozni kolitis ter poškodbe prebavil, ki so posledica različnih nesreč. Kakšno je življenje s stomo, s kakšnimi stiskami se srečujejo bolniki, kakšne programe izvajajo v invalidskem društvu Ilko Ljubljana za lažje premagovanje težav in kako bolnikom s stomo pomagajo njihovi prostovoljci – o tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami z gosti: predsednikom društva Zoranom Terglavom, prostovoljko Renato Laznik in članom Branetom Tometom. Oddajo je pripravila Petra Medved.
Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta izpostavljamo travmatična doživetja vojne, jetništva, trpljenja, lakote, nasilja, groženj in bližine smrti. Kakšni mehanizmi se sprožijo v človeku, ko se znajde v brezizhodnih okoliščinah? Kako se spremeni njegov pogled na sebe in svet? Kako se travmatična izkušnja prenaša iz ene generacije v drugo? V studio Prvega sta povabljena otroška psihiatrinja primarijka Anica Mikuš Kos ter psihiater in psihoterapevt Miran Možina.
Projekt je zasnovan z namenom krepitve zaposljivosti posameznikov iz ranljivih skupin na področju kulture in umetniškega ustvarjanja. Prispeva k k večji socialni vključenosti udeležencev in k senzibilizaciji večine.
Kako si utreti pot od občutka odrinjenosti in nerazumljenosti do pripadnosti in vključenosti? Projekt Multivizija, multimedijsko, plesno in gledališko usposabljanje za ranljive skupine, se ukvarja z ljudmi, ki se iz različnih razlogov znajdejo na obrobju družbe. V njem so želeli usposobiti pripadnike ranljivih družbenih skupin, zlasti gibalno ovirane, migrante in priseljence, na področju fotografije, videa, zvoka, plesa in gledališke igre s poudarkom na gledališču zatiranih. O projektu in o temi vseh modulov – identiteti, ki se je prepletala skozi različne umetniške jezike – bodo v oddaji Med štirimi stenami govorile udeleženka projekta Katrin Modic, koordinatorica projekta Mija Pungeršič in Romana Zajec, programski vodja projekta Zavoda Apis.
Novembra pred dobrimi tridesetimi leti so se prvič srečali svojci in prijatelji alkoholikov v skupini Al-Anon. Danes se srečuje več kot 30 skupin v skoraj 20-ih krajih, mnogo svojcev in prijateljev alkoholikov je tu našlo pomoč in zaživelo drugo življenje, saj številni zapadejo v začaran krog nezdravih medsebojnih odnosov, so zbegani zaradi nepredvidljivosti alkoholika in pogosto žrtve psihičnega in fizičnega nasilja. Skupnost Al-Anon jim predstavlja oporo, kjer dobijo moč za novo upanje. Gostje v oddaji gostje delijo z nami tudi osebne zgodbe.
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je tudi letos podelilo priznanja za dolgoletno in uspešno izvajanje rejniške dejavnosti. Med prejemnicami priznanj je rejnica Majda Justinek Koban.
Neveljaven email naslov