Podatki iz Združenih držav Amerike kažejo, da povprečen otrok do 18. leta na televiziji vidi okoli 200 tisoč nasilnih dejanj. Seveda televizija ni edini medij, do katerega dostopajo otroci – tu so še splet, časopisi, radio, video igrice. V dobi, ko marsikateri starš medije uporablja kot varuško – da torej otroka, ko ne ve, kaj z njimi ali ko nima časa zanj, posede pred ekran in ga prepusti podobam, ki se odvijajo na njem, – imajo ti velikansko socializacijsko vlogo. Kako na otroka vplivajo nasilni prizori, smo preverili v oddaji Med štirimi stenami.

Podatki iz Združenih držav Amerike kažejo, da povprečen otrok do 18. leta na televiziji vidi okoli 200 tisoč nasilnih dejanj. Seveda televizija ni edini medij, do katerega dostopajo otroci – tu so še splet, časopisi, radio, video igrice. V dobi, ko marsikateri starš medije uporablja kot varuško – da torej otroka, ko ne ve, kaj z njimi ali ko nima časa zanj, posede pred ekran in ga prepusti podobam, ki se odvijajo na njem, – imajo ti velikansko socializacijsko vlogo. Kako na otroka vplivajo nasilni prizori, smo preverili v oddaji Med štirimi stenami.

Dojemanje je odvisno od starosti in vrednot

Specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti Marko Juhant razlaga, da otroke nasilje, ki ga vidijo tudi v medijih, v rani mladosti izjemno moti. Težave pa se lahko pojavijo, ko ugotovijo, da je nasilje lahko orodje za doseganje nekaterih ciljev. Da do tega ne pride, je ključna vloga staršev. Ti morajo tako ob opazovanju resničnega nasilja kot nasilja v medijih otroku zagotoviti razlago.

Starši se morajo, ko vidijo, da je otrok priča temu, začeti pogovarjati z njim. Otroku je potrebno povedati, kakšne druge možnosti so ljudje še imeli, pa jih niso izkoristili. Kaj bi še lahko naredili, kdaj bi lahko kaj naredili. Ključna težava današnje vzgoje je, da otroci ne vidijo, da imajo možnost izbire. Ne vidijo, ko še imajo možnost izbire.

Kot dodaja, bodo otroci v mladosti dobili veliko različnih vzorcev vedenja, katere bodo izbrali v posamezni situaciji, je odvisno od tega, kakšne vrednote bodo dobili zraven. Vrednost pa se ne da naučiti ali poučevati, potrebno jih je živeti.

Mediji kot socializacijski dejavnik

“Tisto, kar v otroka daš, tisto otrok počasi postaja,” razlaga Juhant. Ob tem opozarja, da bi morali svoj del odgovornosti nositi tudi mediji, saj bi morali dobro pretehtati, kaj objavljajo in kdo te vsebine gleda. “Za klovne v Sloveniji so gotovo soodgovorni mediji, to je cena globalizacije. Če ne bi poročali, kaj se je dogajalo naokoli, pri nas ne bi bilo niti enega,” odgovarja na posnetek otroka, ki razlaga, da ga je včasih strah, ko v informativnih oddajah posluša o napadih klovnov.

Problem medija je, da je otroku dostopno vse, brez da bi imel možnost vprašati. Otroci bodo zato, žal nekateri brez razlag, brez možnosti nekoga vprašati, gledali iste nasilne vsebine in si postavili napačna izhodišča. Če so starši zraven, če se lahko pogovarjajo, je to čisto drugače, kot če otrok sam spremlja medije.

Specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti meni, da bi morali starši prej preveriti, kaj si bodo z otrokom ogledali: ” Nobena posebnost ni dobiti film malo prej, ga pogledati in se nato na pomembnih mestih ustaviti, se pogovorit o stvareh, ki se dogajajo, o tem, kaj pričakujemo, da se bo zgodilo.”

Ko otroci posnemajo nasilne medijske junake

Na spletnih forumih je mogoče večkrat zaslediti zaskrbljene opise staršev, ki pišejo, da njihov otrok posnema fantazijske like, ki streljajo druge, mečejo bombe, otrok pa se pretvarja, da to dela tudi v resničnem življenju. “Nekaj resnega manjka v življenju takšnega otroka. To je težava, ki se ji reče pomanjkanje idolov,” komentira Juhant: “Kdo je danes otroški idol, ki bi lahko nadomestil recimo odsotnega očeta in bil nek pozitiven lik? Ni ga. Otroci zato izbirajo nekaj iz medijev. Tisto, kar jim je na voljo. Starši bi morali več razmišljati o tem, kdo bodo otroku veliki. Tisti, ki jih bo cenil. Pozitivnih likov je premalo, na vseh področjih.”