Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za vsakogar, ki delno ali v celoti izgubi vid, je celovita rehabilitacija življenjskega pomena. Njen namen je, da takega posameznika usposobi za čim bolj neodvisno življenje, saj mora osvojiti vrsto veščin in tehnik, ki mu bodo pomagale, da bo tisto, kar je prej opravljal ob pomoči vida, opravil po drugih poteh in na drugačne načine. Kako se izvaja celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, kako pomembna je psihoterapevtska pomoč, ki pomaga posamezniku sprejeti njegov novi položaj in velike spremembe življenjskega sloga in kako ga motivirati za čim bolj polno življenje – o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo vodi Petra Medved.
Kako živeti polno življenje kljub izgubi vida?
Za vsakogar, ki delno ali v celoti izgubi vid, je celovita rehabilitacija življenjskega pomena. Njen namen je, da takega posameznika usposobi za čim bolj neodvisno življenje, saj mora osvojiti vrsto veščin in tehnik, ki mu bodo pomagale, da bo tisto, kar je prej opravljal ob pomoči vida, opravil po drugih poteh in na drugačne načine. Kako se izvaja celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, kako pomembna je psihoterapevtska pomoč, ki pomaga posamezniku sprejeti njegov novi položaj in velike spremembe življenjskega sloga in kako ga motivirati za čim bolj polno življenje – o tem smo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Gostje so vodja Nacionalnega centra za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih doc. dr. Nataša Vidovič Valentinčič iz Očesne klinike UKC Ljubljana, nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber in uporabnica celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih Mojca Božič.
Vodja Nacionalnega centra za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih docentka doktorica Nataša Vidovič Valentinčič z Očesne klinike UKC Ljubljana je v oddaji pojasnila, kako poteka izvajanje celovite rehabilitacija slepih in slabovidnih:
»Ko je rehabilitand napoten – napotuje ga lahko zdravnik okulist, in to je edina pot, da pride do nas – potem se najprej naredi multidisciplinarna vstopna ocena. Slepega ali slabovidnega najprej pogledata zdravnik in dipl. medicinska sestra, potem pa ta človek dobi še vstopno oceno psihologinje, tiflopedagoginje in socialne delavke, razen če tega izrecno ne želi. Pozneje se glede na to multidisciplinarno vstopno oceno po skupnem sestanku in po oceni vstopnih potencialov odločamo kot tim skupaj, kako s takim slepim ali slabovidnim človekom naprej glede na njegove potrebe, na njegove želje in glede na naše zmožnosti, kako bomo rehabilitacijo vodili. Nekdo bo potreboval predvsem psihološko pomoč – to so ljudje, ki so oslepeli pred kratkim ali so hudo izgubili vid. Ni nujno, da so popolnoma oslepeli – takih pravzaprav ni veliko – morda bo nekdo, ki je že nekaj časa močno slaboviden ali slep, potreboval bolj tiflopedagoško pomoč, to pomeni učitelja slepih in slabovidnih. Kar nekaj pa je ljudi, ki so že desetletja slepi ali slabovidni, pa vendar se ne zavedajo vseh svojih socialnih pravic, ki niso pomembne samo zato, da jim zaradi raznih finančnih dodatkov omogočijo morda nekoliko lažje življenje, ampak tudi zato, ker se z določenimi programi ali pa s spodbudo ali pa s pravicami do pripomočkov lažje spopadejo s svojo invalidnostjo.«
Na vprašanje, kako je uporabnici celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih Mojci Božič pomagala psihosocialna in psihološka obravnava, je ta povedala:
»Zelo mi je pomagala. Lahko povem, da je to že moja druga rehabilitacija, prva je bila pred 23 leti. Poleg veščin učenja, kako ravnati z računalnikom, kako s povečavo, to, kar jaz potrebujem, da lahko delam z računalnikom, bi rekla, da mi je zelo pomagala. Dobiš samozavest, ker postaneš samostojen, lahko delaš z računalnikom. Eno tako notranjo moč dobiš, navzven pa samostojnost.«
In kaj so slepi in slabovidni pridobili s tem programom celovite rehabilitacije? Nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber:
»Mislim, da smo pridobili veliko in vse. Človek, ki je deloma ali v celoti izgubil vid, ni več isti človek. Potrebuje novo identiteto, sprejeti mora svoje novo stanje in ko je to identiteto dobil, ko je svoje novo stanje sprejel, šele takrat se lahko začne ukvarjati s svojo rehabilitacijo. Rehabilitacija je proces, ki ga mora v glavnem opraviti sam, zato je tudi program sestavljen tako, da je osrednji član tega tima on sam. Različni strokovnjaki na enem samem mestu – ne fizično na enem mestu, ampak iz enega izvora – mu pomagajo pri uresničevanju teh njegovih nalog. Pomembno je to, da človek na nek nov način opravlja stvari, ki jih je prej opravil s pomočjo vida, zdaj pa jih zna opravljati kljub temu, da ne vidi več. Pa je to vseeno, ali je to pisanje, branje, natakanje pijače, britje, karkoli – vse to se da naučiti in človek s tem pridobi samozavest. Nima več občutka, da je breme družini, družbi in komurkoli in postane aktiven član družbe. In to je tisto, kar smo pridobili. Smo lahko, če želimo, aktivni v družbi, prispevamo, kar znamo in kar zmoremo, in jaz vedno trdim, da znamo in zmoremo več, kot se običajno sami zavedamo ali pa kot nam družba prizna.«
871 epizod
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Za vsakogar, ki delno ali v celoti izgubi vid, je celovita rehabilitacija življenjskega pomena. Njen namen je, da takega posameznika usposobi za čim bolj neodvisno življenje, saj mora osvojiti vrsto veščin in tehnik, ki mu bodo pomagale, da bo tisto, kar je prej opravljal ob pomoči vida, opravil po drugih poteh in na drugačne načine. Kako se izvaja celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, kako pomembna je psihoterapevtska pomoč, ki pomaga posamezniku sprejeti njegov novi položaj in velike spremembe življenjskega sloga in kako ga motivirati za čim bolj polno življenje – o tem bomo govorili v tokratni oddaji Med štirimi stenami, ki jo vodi Petra Medved.
Kako živeti polno življenje kljub izgubi vida?
Za vsakogar, ki delno ali v celoti izgubi vid, je celovita rehabilitacija življenjskega pomena. Njen namen je, da takega posameznika usposobi za čim bolj neodvisno življenje, saj mora osvojiti vrsto veščin in tehnik, ki mu bodo pomagale, da bo tisto, kar je prej opravljal ob pomoči vida, opravil po drugih poteh in na drugačne načine. Kako se izvaja celovita rehabilitacija slepih in slabovidnih, kako pomembna je psihoterapevtska pomoč, ki pomaga posamezniku sprejeti njegov novi položaj in velike spremembe življenjskega sloga in kako ga motivirati za čim bolj polno življenje – o tem smo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Gostje so vodja Nacionalnega centra za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih doc. dr. Nataša Vidovič Valentinčič iz Očesne klinike UKC Ljubljana, nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber in uporabnica celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih Mojca Božič.
Vodja Nacionalnega centra za celovito rehabilitacijo slepih in slabovidnih docentka doktorica Nataša Vidovič Valentinčič z Očesne klinike UKC Ljubljana je v oddaji pojasnila, kako poteka izvajanje celovite rehabilitacija slepih in slabovidnih:
»Ko je rehabilitand napoten – napotuje ga lahko zdravnik okulist, in to je edina pot, da pride do nas – potem se najprej naredi multidisciplinarna vstopna ocena. Slepega ali slabovidnega najprej pogledata zdravnik in dipl. medicinska sestra, potem pa ta človek dobi še vstopno oceno psihologinje, tiflopedagoginje in socialne delavke, razen če tega izrecno ne želi. Pozneje se glede na to multidisciplinarno vstopno oceno po skupnem sestanku in po oceni vstopnih potencialov odločamo kot tim skupaj, kako s takim slepim ali slabovidnim človekom naprej glede na njegove potrebe, na njegove želje in glede na naše zmožnosti, kako bomo rehabilitacijo vodili. Nekdo bo potreboval predvsem psihološko pomoč – to so ljudje, ki so oslepeli pred kratkim ali so hudo izgubili vid. Ni nujno, da so popolnoma oslepeli – takih pravzaprav ni veliko – morda bo nekdo, ki je že nekaj časa močno slaboviden ali slep, potreboval bolj tiflopedagoško pomoč, to pomeni učitelja slepih in slabovidnih. Kar nekaj pa je ljudi, ki so že desetletja slepi ali slabovidni, pa vendar se ne zavedajo vseh svojih socialnih pravic, ki niso pomembne samo zato, da jim zaradi raznih finančnih dodatkov omogočijo morda nekoliko lažje življenje, ampak tudi zato, ker se z določenimi programi ali pa s spodbudo ali pa s pravicami do pripomočkov lažje spopadejo s svojo invalidnostjo.«
Na vprašanje, kako je uporabnici celovite rehabilitacije slepih in slabovidnih Mojci Božič pomagala psihosocialna in psihološka obravnava, je ta povedala:
»Zelo mi je pomagala. Lahko povem, da je to že moja druga rehabilitacija, prva je bila pred 23 leti. Poleg veščin učenja, kako ravnati z računalnikom, kako s povečavo, to, kar jaz potrebujem, da lahko delam z računalnikom, bi rekla, da mi je zelo pomagala. Dobiš samozavest, ker postaneš samostojen, lahko delaš z računalnikom. Eno tako notranjo moč dobiš, navzven pa samostojnost.«
In kaj so slepi in slabovidni pridobili s tem programom celovite rehabilitacije? Nekdanji predsednik Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomaž Wraber:
»Mislim, da smo pridobili veliko in vse. Človek, ki je deloma ali v celoti izgubil vid, ni več isti človek. Potrebuje novo identiteto, sprejeti mora svoje novo stanje in ko je to identiteto dobil, ko je svoje novo stanje sprejel, šele takrat se lahko začne ukvarjati s svojo rehabilitacijo. Rehabilitacija je proces, ki ga mora v glavnem opraviti sam, zato je tudi program sestavljen tako, da je osrednji član tega tima on sam. Različni strokovnjaki na enem samem mestu – ne fizično na enem mestu, ampak iz enega izvora – mu pomagajo pri uresničevanju teh njegovih nalog. Pomembno je to, da človek na nek nov način opravlja stvari, ki jih je prej opravil s pomočjo vida, zdaj pa jih zna opravljati kljub temu, da ne vidi več. Pa je to vseeno, ali je to pisanje, branje, natakanje pijače, britje, karkoli – vse to se da naučiti in človek s tem pridobi samozavest. Nima več občutka, da je breme družini, družbi in komurkoli in postane aktiven član družbe. In to je tisto, kar smo pridobili. Smo lahko, če želimo, aktivni v družbi, prispevamo, kar znamo in kar zmoremo, in jaz vedno trdim, da znamo in zmoremo več, kot se običajno sami zavedamo ali pa kot nam družba prizna.«
V mesecu avgustu smo za vas pripravili ponovitve najbolj zanimivih oddaj Med štirimi stenami. Tokrat bo na sporedu oddaja o sporazumevanju z bolnikom z demenco. Demenca je kronična napredujoča bolezen, ki prizadene možganske celice odgovorne za spomin, mišljenje, orientacijo, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva bolezen. Po podatkih ADI- Alzhheimer Disease International je na svetu več kot 47 milijonov bolnikov z demenco, v Evropi 9,9 milijona, po podatkih Spominčice, Slovenskega združenja za pomoč pri demenci – Alzheimer Slovenija, pa je v Sloveniji pa približno 32 tisoč bolnikov. Bolezen posameznika prizadene na vseh področjih življenja. Težave se kažejo v nezmožnosti obvladovanja vsakdanjih dejavnosti, v medsebojnih odnosih v družini in s prijatelji, bolezen povzroča tudi hude vedenjske in osebnostne spremembe.
Dr. Tjaša M. Kos je univ. dipl. psihologinja, ki se ukvarja s psihoterapijo ter svetovanjem posameznikom, parom in skupinam. Njena življenjska zgodba je povezana tudi z izgubo vida pri 24. letih, in sicer zaradi redke bolezni. Na njeni življenjski poti so imeli pomembno vlogo njeni domači. Ključno ima njen partner. Mama ji je pomagala pri prvih korakih – on pa jo je podpiral celo. Brez njega bi ves čas ostala v gnezdu in si nikoli ne bi drznila razpreti kril. Z neomajno vero ji je pomagal, da je začela sama verjeti vase. Ko je mama izvedela, da je zanosila, se je zgrozila, češ, kako pa bosta zmogla. Njen partner pa jo takrat prijel za roko in na pol jezno rekel: »Seveda, da bo zmogla.« Podobno je bilo tudi z doktoratom, ki ga je uspešno končala na Dunaju. V družini s tremi otroki ji nikoli ni dolgčas in sebe doživlja kot zelo srečno osebo. O svojem življenju, družini in zgodbah ljudi, ki se obračajo nanjo po pomoč, je razmišljala v pogovoru z Jano Bajželj.
Taja Metličar je pred osmimi leti doživela hudo prometno nesrečo. Zdravniki ob prihodu v bolnišnico niso vedeli, ali bo preživela ali ne. Večkrat so jo operirali in jo imeli nekaj časa v umetni komi. Ko se je prebudila, ni prepoznala svojcev, ni vedela, zakaj je v bolnišnici, saj je zaradi poškodbe možganov izgubila sposobnost pomnjenja in čustvovanja. Znova se je morala naučiti živeti. Svojo zgodbo, polno sivih lukenj, je Taja Metličar opisala Andreji Gradišar.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Kako je, ko se staršem rodi otrok s posebnimi potrebami? Kako se spopadajo z občutki žalosti, obupa, krivde in strahu, ko je otrok drugačen? In kako zberejo energijo in odločnost, da stopijo na novo, še neznano pot, polno odrekanja in upanja? Kakšno je življenje z otrokom s cerebralno paralizo, kako to vpliva na družinsko življenje in na partnerski odnos – o tem v oddaji Med štirimi stenami z gostjo Nado Polajžer, ki se je spoprijela s težavnim življenjskim položajem, v njem našla smisel in – to kar je najpomembnejše – ohranila je optimizem.
Izobrazba gluhih in naglušnih je pri nas precej nizka v primerjavi z drugimi skupinami invalidov in splošno populacijo, saj ima 89 % gluhih in naglušnih samo osnovnošolsko ali poklicno izobrazbo, 10 % srednješolsko in le 1 % višješolsko. Matija Agrež po končani srednji šoli ni bil prepričan, da bi mu doma uspelo nadaljevati univerzitetno šolanje na področju računalništva. Priložnost je dobil v Rochestru v Združenih državah Amerike, kjer je tudi ostal. Komunikacijske možnosti za vključevanje v svet slišečih in zaposlovanje gluhih bo s svoje ameriške perspektive predstavil v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. S slovensko prakso pa jo je primerjal Matjaž Juhart, prof. defektologije in sekretar Zveze gluhih in naglušnih Slovenije. Oddajo je pripravila Jana Bajželj.
Pljučna hipertenzija je redka bolezen, za katero oboleva 25 milijonov ljudi na svetu. Prav zaradi njene redkosti in tudi zaradi nespecifičnih simptomov jo je težje diagnosticirati. Nekaj manj kot 100 bolnikov s pljučno hipertenzijo se združuje v Društvu za pljučno hipertenzijo Slovenije. Tam si izmenjujejo izkušnje, skrbijo pa tudi za to, da bi ta bolezen postala bolj prepoznavna tako za stroko kot tudi za laike. Da bi o bolezni in težavah, s katerimi se v vsakdanjem življenju soočajo bolniki s pljučno hipertenzijo, ki so v glavnem mladi, izvedeli več, smo o tem spregovorili v oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Cirila Štuber.
Diagnoza rak človeka pretrese, še toliko bolj, če zboli otrok. Lani je pri nas za to boleznijo zbolelo 74 otrok. Starši, ki so se sami znašli v stiski, najbolje vedo, kako se počuti človek v tej boleči situaciji. Društvo Jonatan Prijatelj, kjer so združeni starši mladostnikov z različnimi oblikami raka, je nastalo prav zato, da bi staršem, katerih otroci so zboleli za rakom nudilo pomoč, spodbudo, razumevanje in upanje. S kakšnimi stiskami se spopadajo starši otrok z rakom, bo iz svojih izkušenj v oddaji Med štirimi stenami pripovedovala gostja predsednica tega društva Tatjana Kruder. V oddaji bomo slišali tudi zgodbo mame Jasne Korbar in pogovor s prof. dr. Janezom Jazbecem, predstojnikom kliničnega oddelka za otroško hematologijo in onkologijo, o tem, kateri so najpogostejši raki pri otrocih in kako je z zdravljenjem. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Majhnost oziroma pritlikavost se lahko razvije zaradi več kot 200 različnih vzrokov, med katerimi so genski dejavniki, motnje v embrionalnem razvoju, tumorji v centralnem živčnem sistemu, poškodbe glave med porodom, avtoimunske bolezni. Najpogostejša bolezen, posledica katere je nižja rast, je ahondroplazija. Ima jo ena od med 26 in 40 tisoč osebami, kaže pa se v krajših in bolj čvrstih udih ter nekoliko izbočenem čelu, pri čemer sta trup in glava normalno velika. Kljub napredku v znanosti več kot 50 odstotkov primerov manjše rasti še vedno ostaja nepojasnjenih. Majhnost, ne glede na to, kakšen je vzrok zanjo, zahteva nekoliko drugačen življenjski slog. Mali ljudje pa se morajo poleg tega velikokrat soočiti tudi s predsodki drugih, kar se med drugim odraža v težjem iskanju službe. Več o življenju malih ljudi nam bo v oddaji Med štirimi stenami povedala 46-letna Nataša Osredkar. Ne preslišite nas v ponedeljek po 10. uri na Prvem.
Prvi teden v mesecu juniju Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije obeležuje teden slepih. Zato bomo v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami gostili 20-letno dijakinjo Anjo Pustak Lajovic, ki obiskuje program prilagojenega poklicno – tehniškega izobraževanja z enakovrednim standardom za poklic ekonomski tehnik na Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, in ravnateljico tega zavoda Katjušo Koprivnikar. O življenju mladega človeka s slepoto, prilagojenosti okolja za potrebe slepih, ozaveščenosti videčih, znanju in spretnostih, ki jih slepi pridobijo v Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana, se bo ob 10.15 v studiu Prvega programa pogovarjala Jana Bajželj.
Avtizem se pri vsakem posamezniku kaže drugače, vendar pa imajo vsi ljudje z avtizmom težave na področju socialne komunikacije in interakcije ter fleksibilnosti mišljenja. Eden izmed načinov, kako se približati otroku z avtizmom, je tudi glasba. Glasbeni mentorji, ki delajo z otroki z avtizmom, opažajo, da ob pomoči glasbenih dejavnosti ti otroci izboljšajo komunikacijo, razumevanje, poveča se njihova zbranost, manj je neprimernega vedenja, sposobni so se prilagoditi različnim situacijam in si tudi pridobiti sposobnost nastopanja. Učiteljica po Willemsovi metodi in ustanoviteljica glasbenega centra DO RE MI Nuša Piber se ob delu s svojimi učenci z avtizmom vedno sprašuje, do kod se lahko razvijejo. »Mogoče do tam, do koder si kot mentorji dovolimo verjeti, zaupati, tvegati in jih voditi!« razmišlja. Glasbeni dosežki navdajajo otroka z avtizmom s ponosom, poveča se mu samozavest, obiskovanje glasbene šole pa zanj pomeni okolje, v katerem se srečuje z drugimi otroki. Glasbeno ustvarjanje otrok z avtizmom bo tema tokratne oddaje Med štirimi stenami. Poleg Nuše Piber bosta svoje razmišljanje v oddaji delila z nami tudi Katjuša in Aleš Arko, mama in oče 14-letnega Jerneja z motnjo avtističnega spektra, ki je član skupine Čudoviti um. Skupina se s predstavo Fantom iz opere v klavirski izvedbi predstavlja po Sloveniji.
Ste človek, ki sebe vedno postavi na zadnje mesto? Ste vedno pripravljeni pomagati drugim? Marsikdo ne zna reči ne, ne zna postaviti meje, počuti se tudi odgovoren za čustva drugih. Preobremenjenost, tesnoba, depresija, druge bolezni so lahko posledica tako imenovanega Atlasovega sindroma – gre za vedenje ljudi, ki na svojih ramenih nosijo bremena sveta. O tem bomo govorili v tokratni oddaji, z nami bo psihologinja in terapevtka Katja Z. Istenič.
Multipla skleroza je avtoimunska bolezen osrednjega živčnega sistema, pri kateri je poškodovana zaščitna mielinska ovojnica živčne celice. Zaradi te poškodbe nastajajo okvare, najpogosteje vida in sluha, ravnotežja, spodnjih in zgornjih okončin, prisotna pa je tudi utrujenost ter težave s kognitivnim mišljenjem in inkontinenco. Bolezen ima več žensk kot moških. Po podatkih Združenja multiple skleroze Slovenije pri nas živi več kot 3.500 oseb s to boleznijo. Vzrok ni znan, tudi zdravila ne poznamo. Kako upočasniti razvoj oviranosti, premagovati strah pred invalidnostjo in pred popolno odvisnostjo od drugih, kako biti dejaven v delovnem okolju, dokler bolezen to dopušča, in kako premagovati vsakdanje stiske ter si organizirati kakovostno življenje, o tem bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami. Gosta oddaje bosta bolnika z multiplo sklerozo Natalija, študentka Univerze v Ljubljani, in predsednik grosupeljske podružnice Združenja multiple skleroze Slovenije Uroš Gros. Oddajo pripravlja Petra Medved.
»Kritik nisem znala sprejeti, pogosto so me prizadele. Ne zato, ker se z njimi ne bi strinjala. Temveč zato, ker so izražale natanko tisto, kar sem o sebi mislila sama,« opisuje svoj odnos do kritike Danaja Lorenčič, ki v knjigi Ana v meni razkriva svoje življenje z anoreksijo. Kakšen je njen odnos do kritike danes, ko je anoreksija že njena preteklost? Kaj sprejemamo kot kritiko in česa ne, je odvisno od osebnosti, čustvene ranljivosti in samo vrednotenja. Pomembno je tudi, kakšen odnos imata osebi – tista, ki kritiko sporoča in tista, ki ji je kritika namenjena - in kakšen je namen sporočanja kritike. Kaj je konstruktivno in kaj rušilno, ko govorimo o kritiki, pojasnjuje psihologinja in psihoterapevtka dr. Andreja Pšeničny.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Čeprav ste ob naslovu oddaje pomislili na nasilje med štirimi stenami, pa z vsebinami presegamo ta okvir. Težav in načinov njihovega reševanja je toliko kot ljudi. Svoje zgodbe in izkušnje pripovedujejo invalidi, odvisniki, starši otrok s posebnimi potrebami, in tisti, ki so se morali soočiti z boleznijo kot je na primer rak, multipla skleroza, ALS in duševna motnja. V oddaji se pogovarjamo tudi o težavah v partnerski zvezi, pri vzgoji otrok in komunikaciji med ljudmi.
Demenca je kronična napredujoča bolezen, ki prizadene možganske celice, odgovorne za spomin, mišljenje, orientacijo, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Najpogostejša oblika demence je Alzheimerjeva bolezen. Po podatkih ADI- Alzhheimer Disease International je na svetu je več kot 47 milijonov bolnikov z demenco, v Evropi 9,9 milijona, v Sloveniji pa približno 32 tisoč. Bolezen posameznika prizadene na vseh področjih življenja. Težave se kažejo v nezmožnosti obvladovanja vsakdanjih dejavnosti, v medsebojnih odnosih v družini in s prijatelji, bolezen povzroča tudi hude vedenjske in osebnostne spremembe. V oddaji Med štirimi stenami se bomo pogovarjali o tem, kako se sporazumevamo z bolnikom z demenco, kako se odzvati na pogovor ne da bi izzvali čustveno reakcijo bolnika, zakaj in kako nastanejo težave pri sporazumevanju, kateri so pripomočki za ohranjanje in spodbujanje komunikacije, kako lahko prilagojeno bivanjsko okolje lajša komunikacijo in kako se pogovarjati, ko verbalna komunikacija zaradi bolezni ni več mogoča. Gostji oddaje bosta asistentka doktorica Veronika Kragelj, diplomirana psihologinja, specializantka klinične psihologije in Zdenka Ferengja, žena moža z demenco. Oddajo pripravlja Petra Medved.
Nesporazumi, spori in konflikti so tudi v delovnem okolju sestavni del odnosov med zaposlenimi. Vendar je pri tem pomembno, na kakšen način jih v organizaciji rešujejo. Kadar gre za sistematični pritisk, in ne za enkratno ravnanje, lahko govorimo o trpinčenju in nadlegovanju. Žrtve se v svoji koži počutijo nemočne, lahko celo zbolijo. Po drugi strani pa se kdo rad izogne naloženemu delu pod pretvezo, da njegov nadrejeni izvaja trpinčenje. O dilemah trpinčenja in nadlegovanja na delovnem mestu, pomoči žrtvam in sodni praski bomo govorili v ponedeljkovi oddaji Med štirimi stenami. Sogovorniki bodo konflikt in mobing svetovalka Pavla Mlinarič, psiholog Boštjan Bajec, odvetnica Tina Šnajder Paunović in Daša Šarkanj, predsednica Zavoda za izobraževanje STOP-MOB, ki pomaga žrtvam mobinga.
Otroška paraliza ali poliomielitis je nalezljiva bolezen, ki jo povzročajo poliovirusi. Z virusom otroške paralize se lahko okužijo necepljeni otroci in odrasli. Bolezen je ne glede na starost lahko zelo huda in povzroči trajno ohromitev okončin ali zaradi odpovedi dihalnih mišic celo smrt. Poliomielitis se je v endemičnih in epidemičnih razsežnostih v Sloveniji pojavljal vse do leta 1962. V letih 1948 do 1962 je bilo v Evropi nekaj večjih epidemij. Pri nas je v tem času zbolelo več kot tisoč ljudi, zaradi otroške paralize je umrlo 96 bolnikov, veliko več jih je postalo invalidov. Po uvedbi cepljenja leta 1957 se je pojavnost obolenja občutno zmanjšala. Obvezno cepljenje otrok v prvem letu starosti s tremi odmerki cepiva je bilo uvedeno leta 1964. Zadnja epidemija v Sloveniji je bila leta 1978 in od takrat nismo imeli nobenega primera otroške paralize več. Posledice bolezni pa še vedno čutijo ljudje, ki so jo preboleli. O tem, kako je bolezen spremenila njihovo življenje, kakšne posledice je pustila obolelim osebam, kako družba sprejema take osebe in kakšne posebne potrebe imajo ti ljudje, bomo govorili v oddaji Med štirimi stenami z gostoma Olgo Štremfelj in Antonom Gladom iz društva Paras – društva paralitikov Slovenije, ki sta to bolezen prebolela. Oddajo pripravlja Petra Medved.
V Sloveniji je leta 2014 pod pragom tveganja revščine živelo približno 290 tisoč ljudi, kažejo podatki Statističnega urada Republike Slovenije. Med njimi je bilo največ upokojencev (26 %) in brezposelnih (24 %), najmanj (13 %) pa drugih neaktivnih oseb, med katere uvrščamo gospodinje, osebe, nezmožne za delo, in študente. Ti imajo po ocenah študentske organizacije Slovenije od 400 do 600 evrov stroškov na mesec. Pri plačilu prevoza, prehrane, nastanitve in študijskega gradiva jim velikokrat priskočijo na pomoč starši, z različnimi štipendijami pa tudi država. Težava pa se začne, ko take pomoči ni. Reden študij ob delu, s katerim bi študent zaslužil za pokritje svojih življenjskih stroškov, še posebno če ne biva doma, je namreč skoraj nemogoč. Študentska organizacija Univerze v Ljubljani se je zato odločila za odprtje Študentske hiše SRCE, v kateri je danes socialno ogroženim študentom na voljo 11 postelj. Več o njenem delovanju ter drugih oblikah brezplačne pomoči ljubljanskim študentom pa v današnji oddaji Med štirimi stenami, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Neveljaven email naslov