Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Je tišine lahko preveč?

10.12.2015

Živimo v svetu dražljajev. Slušnih, vizualnih, vonjalnih?. Pogosto jih je preveč, kar je za naše možgane lahko tudi naporno. Takrat se radi umaknemo med štiri stene, v tišino ali v naravo, kjer je dražljajev manj. Pa ste pomislili, kaj bi se zgodilo, če bi se v tišino ali v temo umaknili za daljši čas? Učinke senzorne deprivacije so poznali že naši predniki, še danes se v zaporih uporablja instrument samice, številne vojske in obveščevalne službe po svetu pa odtegnitev dražljajev uporabljajo kot način mučenja. Zakaj naši možgani potrebujejo dražljaje, da lahko delujejo in zakaj senzorna deprivacija lahko pripelje do psihoze in halucinacij? O tem v tokratni oddaji Možgani na dlani. Pripravlja: Peter Močnik.

"Zaradi pomanjkanja zaznav možgani začnejo sami ustvarjati zaznave. Rečemo, da imajo ljudje halucinacije."

Živimo v svetu dražljajev. Slušnih, vizualnih, vonjalnih…. Pogosto jih je preveč, kar je za naše možgane lahko tudi naporno. Takrat se radi umaknemo med štiri stene, v tišino ali v naravo, kjer je dražljajev manj, da se spočijemo.

A prevelika odsotnost dražljajev lahko našim možganom tudi škodi, pojasnjuje dr. Samo Ribarič, profesor patofiziologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani:

»Če se uporablja predolgo, to pomeni za večino ljudi več kot 48 ur, ima lahko tudi škodljive učinke. Zaradi pomanjkanja zaznav možgani začnejo sami ustvarjati zaznave. Rečemo, da imajo ljudje halucinacije. Vidijo stvari, ki ne obstajajo, slišijo zvoke in to lahko privede še celo do resnih težav, lahko tudi do dolgotrajne duševne bolezni.«

Učinke senzorne deprivacije so poznali že naši predniki, še danes se v zaporih uporablja instrument samice, številne vojske in obveščevalne službe po svetu pa odtegnitev dražljajev uporabljajo kot način mučenja. Zakaj naši možgani potrebujejo dražljaje, da lahko delujejo in zakaj senzorna deprivacija lahko pripelje do psihoze in halucinacij?

Prve znanstvene eksperimente s senzorno deprivacijo, ki jih je tajno financirala CIA, so opravili že v 50ih in v 60ih letih. Eden od prostovoljcev v eksperimentu, študent Woodburn Heron, je o doživljanju takole zapisal:

»Halucinacije so bile najprej zelo preprostih oblik. Potem so podobe postajale vedno bolj kompleksne z abstraktnimi vzorci kot s kakšnega plakata. Bile so lahko tudi zelo jasne in prepoznavne, kot denimo vrsta malih rumenih ljudi z odprtimi usti in s črnimi kapami. Sledile so bolj strnjene in dinamične: veverice, ki z vrečo čez ramo korakajo čez polje…..prazgodovinske živali, ki hodijo po džungli ali procesija očal, ki maršira po ulici….«

Halucinacije, ki so jih doživljali, so bile tudi čutne ali slišne. Eden od udeležencev eksperimenta je imel občutek, da so ga v roko zadeli izstrelki vesoljske ladje, ki se mu je prikazovala. Znanstveniki so tudi ugotovili, da so čutno prikrajšani posamezniki bolj sugestibilni, kar še danes zlorabljajo zapori, vojske in obveščevalne službe po svetu.

Senzorna deprivacija zapornikov

foto: Flickr

Človek pa ob tem lahko zelo trpi, dodaja dr. Ribarič:

»To je zelo huda oblika trpinčenja. Posameznik se zaveda, da izgublja sliko realnosti, ampak si ne zna pomagati, ker ne ve, kaj storiti. To so lahko zelo hudi občutki tesnobe, ki jih dodatno potencirajo halucinacije. Njihov svet, kakršnega poznajo, se ruši.«

Senzorna deprivacija pa nima vedno samo negativnih učinkov. Počitek od dražljajev pomaga pri sprostitvi, pri razbremenitvi od stresa ter za zdravljenje nekaterih kroničnih bolezni in odvisnosti. A, jasno, v nadzorovanem okolju. Tudi meditacija je lahko način umika od dražljajev, pravi prof. dr. Marko Polič, upokojen profesor psihologije s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani:

“Pri meditaciji, ko razmišljamo o eni in isti stvari, odstranimo misel na ostalo, kar pa običajno počnemo v mirnejših, tihih, tudi temnejših okoljih. V takih trenutkih pasivizacije, to vemo še od Arhimeda, pa lahko pridemo tudi do dobrih idej. Arhimed je ravno med kopanjem odkril, kako bo ugotovil količino zlata v kroni. In je potem gol letal po ulicah Sirakuze. A ni treba, da gremo tako daleč.”

Meditacija

foto: Flickr

Pomembno je najti ravnotežje pri izpostavljenosti zaznavam – med obdobjem, ko so jim možgani bolj izpostavljeni ter med obdobjem spanja, miru in počitka.

 


Možgani na dlani

484 epizod


100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.

Je tišine lahko preveč?

10.12.2015

Živimo v svetu dražljajev. Slušnih, vizualnih, vonjalnih?. Pogosto jih je preveč, kar je za naše možgane lahko tudi naporno. Takrat se radi umaknemo med štiri stene, v tišino ali v naravo, kjer je dražljajev manj. Pa ste pomislili, kaj bi se zgodilo, če bi se v tišino ali v temo umaknili za daljši čas? Učinke senzorne deprivacije so poznali že naši predniki, še danes se v zaporih uporablja instrument samice, številne vojske in obveščevalne službe po svetu pa odtegnitev dražljajev uporabljajo kot način mučenja. Zakaj naši možgani potrebujejo dražljaje, da lahko delujejo in zakaj senzorna deprivacija lahko pripelje do psihoze in halucinacij? O tem v tokratni oddaji Možgani na dlani. Pripravlja: Peter Močnik.

"Zaradi pomanjkanja zaznav možgani začnejo sami ustvarjati zaznave. Rečemo, da imajo ljudje halucinacije."

Živimo v svetu dražljajev. Slušnih, vizualnih, vonjalnih…. Pogosto jih je preveč, kar je za naše možgane lahko tudi naporno. Takrat se radi umaknemo med štiri stene, v tišino ali v naravo, kjer je dražljajev manj, da se spočijemo.

A prevelika odsotnost dražljajev lahko našim možganom tudi škodi, pojasnjuje dr. Samo Ribarič, profesor patofiziologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani:

»Če se uporablja predolgo, to pomeni za večino ljudi več kot 48 ur, ima lahko tudi škodljive učinke. Zaradi pomanjkanja zaznav možgani začnejo sami ustvarjati zaznave. Rečemo, da imajo ljudje halucinacije. Vidijo stvari, ki ne obstajajo, slišijo zvoke in to lahko privede še celo do resnih težav, lahko tudi do dolgotrajne duševne bolezni.«

Učinke senzorne deprivacije so poznali že naši predniki, še danes se v zaporih uporablja instrument samice, številne vojske in obveščevalne službe po svetu pa odtegnitev dražljajev uporabljajo kot način mučenja. Zakaj naši možgani potrebujejo dražljaje, da lahko delujejo in zakaj senzorna deprivacija lahko pripelje do psihoze in halucinacij?

Prve znanstvene eksperimente s senzorno deprivacijo, ki jih je tajno financirala CIA, so opravili že v 50ih in v 60ih letih. Eden od prostovoljcev v eksperimentu, študent Woodburn Heron, je o doživljanju takole zapisal:

»Halucinacije so bile najprej zelo preprostih oblik. Potem so podobe postajale vedno bolj kompleksne z abstraktnimi vzorci kot s kakšnega plakata. Bile so lahko tudi zelo jasne in prepoznavne, kot denimo vrsta malih rumenih ljudi z odprtimi usti in s črnimi kapami. Sledile so bolj strnjene in dinamične: veverice, ki z vrečo čez ramo korakajo čez polje…..prazgodovinske živali, ki hodijo po džungli ali procesija očal, ki maršira po ulici….«

Halucinacije, ki so jih doživljali, so bile tudi čutne ali slišne. Eden od udeležencev eksperimenta je imel občutek, da so ga v roko zadeli izstrelki vesoljske ladje, ki se mu je prikazovala. Znanstveniki so tudi ugotovili, da so čutno prikrajšani posamezniki bolj sugestibilni, kar še danes zlorabljajo zapori, vojske in obveščevalne službe po svetu.

Senzorna deprivacija zapornikov

foto: Flickr

Človek pa ob tem lahko zelo trpi, dodaja dr. Ribarič:

»To je zelo huda oblika trpinčenja. Posameznik se zaveda, da izgublja sliko realnosti, ampak si ne zna pomagati, ker ne ve, kaj storiti. To so lahko zelo hudi občutki tesnobe, ki jih dodatno potencirajo halucinacije. Njihov svet, kakršnega poznajo, se ruši.«

Senzorna deprivacija pa nima vedno samo negativnih učinkov. Počitek od dražljajev pomaga pri sprostitvi, pri razbremenitvi od stresa ter za zdravljenje nekaterih kroničnih bolezni in odvisnosti. A, jasno, v nadzorovanem okolju. Tudi meditacija je lahko način umika od dražljajev, pravi prof. dr. Marko Polič, upokojen profesor psihologije s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani:

“Pri meditaciji, ko razmišljamo o eni in isti stvari, odstranimo misel na ostalo, kar pa običajno počnemo v mirnejših, tihih, tudi temnejših okoljih. V takih trenutkih pasivizacije, to vemo še od Arhimeda, pa lahko pridemo tudi do dobrih idej. Arhimed je ravno med kopanjem odkril, kako bo ugotovil količino zlata v kroni. In je potem gol letal po ulicah Sirakuze. A ni treba, da gremo tako daleč.”

Meditacija

foto: Flickr

Pomembno je najti ravnotežje pri izpostavljenosti zaznavam – med obdobjem, ko so jim možgani bolj izpostavljeni ter med obdobjem spanja, miru in počitka.

 


22.10.2015

Možgani na dlani

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.


15.10.2015

Možgani na Makaluju

Tokrat se odpravljamo malce višje. Glede na to, da je ravno v preteklem tednu minilo 40 let od vzpona na prvi slovenski osemtisočak, smo tokratno rubriko Možgani na dlani- nevron pred mikrofon poimenovali kar "Možgani na Makaluju". Nevroznanstveniki so seveda že kar nekaj desetletij nazaj ugotovili, da velika nadmorska višina vpliva na naše možgane, in to na več ravneh, vendar pa ostaja še mnogo odprtih vprašanj. Kaj se torej dogaja z našimi možgani, ko so izpostavljeni razmeram z manj kisika? Kakšno vlogo ima pri tem aklimatizacija in zakaj ni mogoče imeti univerzalnega pojasnila? V radijski bazni tabor smo povabili doktorja Simona Brezovarja, nevropsihologa z ljubljanske Nevrološke klinike, ki se je pred nekaj leti tudi sam podal na raziskovalni odpravi na Elbrus (5.642 m) in Muztagh Ato (7546m). Pripravlja : Mojca Delač.


08.10.2015

Možgani na dlani

Jutro. Budilka zvoni. Vstaneš in - še ves zaspan- po nesreči z mezincem na nogi udariš ob rob postelje ali pa ob trenutku nepazljivosti opečeš pri pripravi jutranje skodelice čaja. Seveda bi si želeli, da bi jutranja rutina in nadaljevanje dneva minila brez takšnih zgod in nezgod, a kaj hočemo - bolečina je del našega življenja. In kaj imajo z možgani? Kako jo ozavestijo? In kako je mogoče da človeški organ, sestavljen iz toliko živčnih celic, ne boli? Bolečina bo tudi osrednja tema letošnje konference kognitivna znanost, ki jo prinaša četrtek. Prinesel pa bo tudi rubriko Možgani na dlani- nevron pred mikrofon, tokrat torej, za dobro jutro, neboleče o bolečini!


01.10.2015

Možgani na dlani: nevron pred mikrofon

100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.


Stran 25 od 25
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov