Živimo v svetu dražljajev. Slušnih, vizualnih, vonjalnih?. Pogosto jih je preveč, kar je za naše možgane lahko tudi naporno. Takrat se radi umaknemo med štiri stene, v tišino ali v naravo, kjer je dražljajev manj. Pa ste pomislili, kaj bi se zgodilo, če bi se v tišino ali v temo umaknili za daljši čas? Učinke senzorne deprivacije so poznali že naši predniki, še danes se v zaporih uporablja instrument samice, številne vojske in obveščevalne službe po svetu pa odtegnitev dražljajev uporabljajo kot način mučenja. Zakaj naši možgani potrebujejo dražljaje, da lahko delujejo in zakaj senzorna deprivacija lahko pripelje do psihoze in halucinacij? O tem v tokratni oddaji Možgani na dlani. Pripravlja: Peter Močnik.

"Zaradi pomanjkanja zaznav možgani začnejo sami ustvarjati zaznave. Rečemo, da imajo ljudje halucinacije."

Živimo v svetu dražljajev. Slušnih, vizualnih, vonjalnih…. Pogosto jih je preveč, kar je za naše možgane lahko tudi naporno. Takrat se radi umaknemo med štiri stene, v tišino ali v naravo, kjer je dražljajev manj, da se spočijemo.

A prevelika odsotnost dražljajev lahko našim možganom tudi škodi, pojasnjuje dr. Samo Ribarič, profesor patofiziologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani:

»Če se uporablja predolgo, to pomeni za večino ljudi več kot 48 ur, ima lahko tudi škodljive učinke. Zaradi pomanjkanja zaznav možgani začnejo sami ustvarjati zaznave. Rečemo, da imajo ljudje halucinacije. Vidijo stvari, ki ne obstajajo, slišijo zvoke in to lahko privede še celo do resnih težav, lahko tudi do dolgotrajne duševne bolezni.«

Učinke senzorne deprivacije so poznali že naši predniki, še danes se v zaporih uporablja instrument samice, številne vojske in obveščevalne službe po svetu pa odtegnitev dražljajev uporabljajo kot način mučenja. Zakaj naši možgani potrebujejo dražljaje, da lahko delujejo in zakaj senzorna deprivacija lahko pripelje do psihoze in halucinacij?

Prve znanstvene eksperimente s senzorno deprivacijo, ki jih je tajno financirala CIA, so opravili že v 50ih in v 60ih letih. Eden od prostovoljcev v eksperimentu, študent Woodburn Heron, je o doživljanju takole zapisal:

»Halucinacije so bile najprej zelo preprostih oblik. Potem so podobe postajale vedno bolj kompleksne z abstraktnimi vzorci kot s kakšnega plakata. Bile so lahko tudi zelo jasne in prepoznavne, kot denimo vrsta malih rumenih ljudi z odprtimi usti in s črnimi kapami. Sledile so bolj strnjene in dinamične: veverice, ki z vrečo čez ramo korakajo čez polje…..prazgodovinske živali, ki hodijo po džungli ali procesija očal, ki maršira po ulici….«

Halucinacije, ki so jih doživljali, so bile tudi čutne ali slišne. Eden od udeležencev eksperimenta je imel občutek, da so ga v roko zadeli izstrelki vesoljske ladje, ki se mu je prikazovala. Znanstveniki so tudi ugotovili, da so čutno prikrajšani posamezniki bolj sugestibilni, kar še danes zlorabljajo zapori, vojske in obveščevalne službe po svetu.

Človek pa ob tem lahko zelo trpi, dodaja dr. Ribarič:

»To je zelo huda oblika trpinčenja. Posameznik se zaveda, da izgublja sliko realnosti, ampak si ne zna pomagati, ker ne ve, kaj storiti. To so lahko zelo hudi občutki tesnobe, ki jih dodatno potencirajo halucinacije. Njihov svet, kakršnega poznajo, se ruši.«

Senzorna deprivacija pa nima vedno samo negativnih učinkov. Počitek od dražljajev pomaga pri sprostitvi, pri razbremenitvi od stresa ter za zdravljenje nekaterih kroničnih bolezni in odvisnosti. A, jasno, v nadzorovanem okolju. Tudi meditacija je lahko način umika od dražljajev, pravi prof. dr. Marko Polič, upokojen profesor psihologije s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani:

“Pri meditaciji, ko razmišljamo o eni in isti stvari, odstranimo misel na ostalo, kar pa običajno počnemo v mirnejših, tihih, tudi temnejših okoljih. V takih trenutkih pasivizacije, to vemo še od Arhimeda, pa lahko pridemo tudi do dobrih idej. Arhimed je ravno med kopanjem odkril, kako bo ugotovil količino zlata v kroni. In je potem gol letal po ulicah Sirakuze. A ni treba, da gremo tako daleč.”

Pomembno je najti ravnotežje pri izpostavljenosti zaznavam – med obdobjem, ko so jim možgani bolj izpostavljeni ter med obdobjem spanja, miru in počitka.