Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čustva so hitrejša od razuma, zato ni čudno, da se večkrat odzovemo na hiter, nepremišljen in marsikdaj tudi neprimeren način.
Katere situacije nas vržejo iz tira, je seveda odvisno od vsakega človeka posebej, prav tako to, kako intenzivno in na kakšen način bomo reagirali na dogajanje okoli sebe. Kdaj se je vam zadnjič zgodilo, da ste preveč hitro in osorno reagirali na pripombo ali dejanje kolega v službi? Da ste prehitro in jezno napisali mail, za kar vam je bilo potem žal? Ali da ste v trgovini na hitro nekaj kupili, doma pa ugotovili, da tega pravzaprav ne potrebujete? Če delujemo v afektu, brez razmisleka, sicer ni nujno, da je to slabo – evolucijsko gledano, je imelo to v preteklosti celo zelo pomembno funkcijo. Impulzivnost je še danes lastnost vsakega človeka – uiti ji ne moremo ne v medosebnih odnosih ne v trgovini.
Impulzivnost daje barvo našemu življenju meni dr. Sanja Šešok, specialistka klinične psihologije in vodja nevropsihološke dejavnosti pri Službi za nevrorehabilitacijo ljubljanske nevrološke klinike. Impulzivnost razume kot pojav, ko nas preplavijo čustva in se na hitro nekaj odločimo, popolnoma brez premisleka. Ljudje smo seveda različni – za nekatere je bolj značilen razumen premislek, drugi so bolj nagnjeni k impulzivnem odločanju. A vsi smo – vsak sicer na svoj način, v različnih situacijah in različno intenzivno – impulzivni. Najbolj pa otroci, pravi dr. Šešok.
“Ti namreč še nimajo v celoti zgrajenega razumskega razmisleka in odreagirajo v skladu s trenutnimi željami, trenutnimi potrebami in pri tem ne razmišljajo o dolgoročnih posledicah. Z odraščanjem pa se krepijo povezave med nevroni v čelnem režnju, ki je zadolžen za samokontrolo, samonadzor in za vnaprejšnje predvidevanje posledic naših dejanj. Vse to se dogaja v povezavi z družbenimi normami in zahtevami. To nas potem pripelje do tega, da postajamo vse manj impulzivni in da nas do nekega impulzivnega vedenja pripravijo posebne in nevsakdanje okoliščine.”
Čustva so hitrejša od razuma
Te posebne okoliščine so (poleg posebnih telesnih stanj, ko smo pod vplivom drog, alkohola, bolezni in poškodb) predvsem stresne situacije – ko imamo veliko obveznosti in skrbi, ko smo utrujeni, ko občutimo močna čustva, tesnobo … Te situacije oslabijo delovanje prefrontalnega režnja. Čustva so torej hitrejša od razuma, pravi dr. Sanja Šešok:
“Kadar nas preplavijo čustva, se to zgodi zaradi aktivnosti v posebni možganski strukturi, ki jo imenujemo amigdala. Nahaja se v globini zadnjega dela možganov, v temporalnih režnjih. zadolžena je za proseciranje čustvenih stanj in oblikovanje spominov, ki so čustveno obarvani. Amigdala se sproži zelo hitro, ko zazna čustveno pomemben dogodek, pa naj tega prejmemo iz zunanjega sveta ali pa iz naših misli. Ko se pojavi čustveni odziv, je torej amigdala že aktivirana in to je veliko hitreje, kot mi to ozavestimo. Takrat že nekaj rečemo ali nekaj naredimo, saj se impulzi iz amigdale hitro prenesejo do motoričnega dela možganov, ki nam omogoča aktivnost mišič, govorjenje … Z evolucijskega vidika je to tako moralo biti, saj se je človek ob nevarnostih v divjini moral hitro umakniti, ni bilo časa za premislek. Ko sedaj ravnamo nepremišljeno, to pomeni, da je aktivna amigdala in da se informacije še nisop prenesle do prefrontalnega režnja, kar sicer traja dlje časa. (…) Če oziroma ko informacija pride o čustvenem dražljaju pride do prefrontalnega režnja, ta utiša aktivnost amigdale in posledićno se čustva umirijo.”
Impulzivni kupci
December je za prodajalce in trgovce poseben mesec, saj ljudje varčujejo za darila in je zato njihovo nakupovanje lahko manj impulzivno, je pa to tudi mesec najštevilčnejših nakupov, pove mag. Manuel Kuran, strokovnjak za potrošniško nevroznanost iz podjetja BlackBox. In kakšen je impulzivni kupec?
Ste se kdaj vprašali, zakaj že pri vstopu v trgovinski center zadiši po kruhu?
Tudi prodajalci namreč nagovarjajo starejše možganske strukture, torej limbični sistem in amidgalo, ter skušajo zaobiti potrošnikovo racionalno presojo, ki vznikne v prefrontalnem režnju možganske skorje.
Impulzivnost lahko premagamo
V trgovino s spiskom in načrtom, predlaga Manuel Kuran, tako se bomo v decembru izognili odvečnim proizvodom v nakupovalnem vozičku in klišejskim darilom. Veliko pa lahko naredimo tudi za premagovanje impulzivnosti na drugih področjih življenja. Klinična psihologinja Sanja Šešok predlaga izogibanje stresnim situacijam, načrtovanje aktivnosti, to, da delamo eno stvar naenkrat in da pri tem nismo utrujeni. Predvidimo lahko tudi možne posledice stresnih situacij in se nanje pripravimo, velikokrat pa pomaga že, če preštejemo do 10.
“Imeti afekt, imeti impulzivnost, imeti čustva je povsem človeško in nikakor to ne pomeni, da smo slabi. Prav tako pa to ne pomeni, da moramo hitro odreagirati v skladu z njimi. Najboljši načrt je: vzemimo si čas, veliko časa! Pravzaprav večkrat preštejmo do 10, saj je samokontrola veščina, ki se jo lahko naučimo, a zahteva trening.”
484 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Čustva so hitrejša od razuma, zato ni čudno, da se večkrat odzovemo na hiter, nepremišljen in marsikdaj tudi neprimeren način.
Katere situacije nas vržejo iz tira, je seveda odvisno od vsakega človeka posebej, prav tako to, kako intenzivno in na kakšen način bomo reagirali na dogajanje okoli sebe. Kdaj se je vam zadnjič zgodilo, da ste preveč hitro in osorno reagirali na pripombo ali dejanje kolega v službi? Da ste prehitro in jezno napisali mail, za kar vam je bilo potem žal? Ali da ste v trgovini na hitro nekaj kupili, doma pa ugotovili, da tega pravzaprav ne potrebujete? Če delujemo v afektu, brez razmisleka, sicer ni nujno, da je to slabo – evolucijsko gledano, je imelo to v preteklosti celo zelo pomembno funkcijo. Impulzivnost je še danes lastnost vsakega človeka – uiti ji ne moremo ne v medosebnih odnosih ne v trgovini.
Impulzivnost daje barvo našemu življenju meni dr. Sanja Šešok, specialistka klinične psihologije in vodja nevropsihološke dejavnosti pri Službi za nevrorehabilitacijo ljubljanske nevrološke klinike. Impulzivnost razume kot pojav, ko nas preplavijo čustva in se na hitro nekaj odločimo, popolnoma brez premisleka. Ljudje smo seveda različni – za nekatere je bolj značilen razumen premislek, drugi so bolj nagnjeni k impulzivnem odločanju. A vsi smo – vsak sicer na svoj način, v različnih situacijah in različno intenzivno – impulzivni. Najbolj pa otroci, pravi dr. Šešok.
“Ti namreč še nimajo v celoti zgrajenega razumskega razmisleka in odreagirajo v skladu s trenutnimi željami, trenutnimi potrebami in pri tem ne razmišljajo o dolgoročnih posledicah. Z odraščanjem pa se krepijo povezave med nevroni v čelnem režnju, ki je zadolžen za samokontrolo, samonadzor in za vnaprejšnje predvidevanje posledic naših dejanj. Vse to se dogaja v povezavi z družbenimi normami in zahtevami. To nas potem pripelje do tega, da postajamo vse manj impulzivni in da nas do nekega impulzivnega vedenja pripravijo posebne in nevsakdanje okoliščine.”
Čustva so hitrejša od razuma
Te posebne okoliščine so (poleg posebnih telesnih stanj, ko smo pod vplivom drog, alkohola, bolezni in poškodb) predvsem stresne situacije – ko imamo veliko obveznosti in skrbi, ko smo utrujeni, ko občutimo močna čustva, tesnobo … Te situacije oslabijo delovanje prefrontalnega režnja. Čustva so torej hitrejša od razuma, pravi dr. Sanja Šešok:
“Kadar nas preplavijo čustva, se to zgodi zaradi aktivnosti v posebni možganski strukturi, ki jo imenujemo amigdala. Nahaja se v globini zadnjega dela možganov, v temporalnih režnjih. zadolžena je za proseciranje čustvenih stanj in oblikovanje spominov, ki so čustveno obarvani. Amigdala se sproži zelo hitro, ko zazna čustveno pomemben dogodek, pa naj tega prejmemo iz zunanjega sveta ali pa iz naših misli. Ko se pojavi čustveni odziv, je torej amigdala že aktivirana in to je veliko hitreje, kot mi to ozavestimo. Takrat že nekaj rečemo ali nekaj naredimo, saj se impulzi iz amigdale hitro prenesejo do motoričnega dela možganov, ki nam omogoča aktivnost mišič, govorjenje … Z evolucijskega vidika je to tako moralo biti, saj se je človek ob nevarnostih v divjini moral hitro umakniti, ni bilo časa za premislek. Ko sedaj ravnamo nepremišljeno, to pomeni, da je aktivna amigdala in da se informacije še nisop prenesle do prefrontalnega režnja, kar sicer traja dlje časa. (…) Če oziroma ko informacija pride o čustvenem dražljaju pride do prefrontalnega režnja, ta utiša aktivnost amigdale in posledićno se čustva umirijo.”
Impulzivni kupci
December je za prodajalce in trgovce poseben mesec, saj ljudje varčujejo za darila in je zato njihovo nakupovanje lahko manj impulzivno, je pa to tudi mesec najštevilčnejših nakupov, pove mag. Manuel Kuran, strokovnjak za potrošniško nevroznanost iz podjetja BlackBox. In kakšen je impulzivni kupec?
Ste se kdaj vprašali, zakaj že pri vstopu v trgovinski center zadiši po kruhu?
Tudi prodajalci namreč nagovarjajo starejše možganske strukture, torej limbični sistem in amidgalo, ter skušajo zaobiti potrošnikovo racionalno presojo, ki vznikne v prefrontalnem režnju možganske skorje.
Impulzivnost lahko premagamo
V trgovino s spiskom in načrtom, predlaga Manuel Kuran, tako se bomo v decembru izognili odvečnim proizvodom v nakupovalnem vozičku in klišejskim darilom. Veliko pa lahko naredimo tudi za premagovanje impulzivnosti na drugih področjih življenja. Klinična psihologinja Sanja Šešok predlaga izogibanje stresnim situacijam, načrtovanje aktivnosti, to, da delamo eno stvar naenkrat in da pri tem nismo utrujeni. Predvidimo lahko tudi možne posledice stresnih situacij in se nanje pripravimo, velikokrat pa pomaga že, če preštejemo do 10.
“Imeti afekt, imeti impulzivnost, imeti čustva je povsem človeško in nikakor to ne pomeni, da smo slabi. Prav tako pa to ne pomeni, da moramo hitro odreagirati v skladu z njimi. Najboljši načrt je: vzemimo si čas, veliko časa! Pravzaprav večkrat preštejmo do 10, saj je samokontrola veščina, ki se jo lahko naučimo, a zahteva trening.”
Predvajamo najboljše zgodbe z natečaja Znanosti na cesti - Od solz do smeha z demenco. Prva bo zgodba "V paviljonu" avtorice Maše Šemrov. Bere Maja Moll. Ob poslušanju zgodbe se Mojca Delač z dr. Zdenko Čebašek Travnik pogovarja o temah in izkušnjah z demenco, ki jih zgodba odpira.
V Možganih na dlani bomo pokukali na Portugalsko. Športni psihologi radi povedo, da se kompleksi procesi, s katerimi se ukvarja športna psihologija, seveda ne morejo razumeti samo z vpogledom v možgansko delovanje. Ampak, tudi tu je vedno več znanega. Seveda pa se je tudi sama disciplina športne psihologije skozi desetletja močno razvila. S tem se strinja tudi prof. Sidonio Serpa, ugleden portugalski psiholog, raziskovalec, predavatelj in nekdanji gimnastik, ki bo z nami v Možganih na dlani.
Danes bo z nami prof. dr. Tanja Kajtna, športna psihologinja s fakultete za šport v Ljubljani, ki je tudi predsednica sekcije za športno psihologijo pri Društvu psihologov Slovenije. Na mednarodnem kongresu Šport skozi oči psihologije, ki je sredi decembra potekal v Ljubljani, je govorila tudi o safeguardingu, ali lepše v slovenščini - zaščiti športnikov. Kaj to je, pa pojasnimo takoj, ko prof. Kajtna strne nekaj vtisov z dogodka. Strinjala se je, da je bil za športno psihologijo ta dogodek res izvrsten zaključek leta. Pripravlja: Mojca Delač.
Dragi možgani, njih uporabniki in navdušenci, pa se družimo skupaj še zadnjič v letošnjem letu. Naši možgani imajo seveda to izjemno sposobnost, da zmorejo potovati v času. Lahko pomislijo, kako je bilo med letom dni, lahko si tudi pričarajo podobo sveta in življenja v prihodnjem letu. Skratka, so naš izjemen potovalni in časovni stroj, ki pa ni nezmotljiv in na žalost tudi ne nepokvarljiv. Mojca Delač bo v nekaj minutah pogledala nazaj in naprej. Je že tako, povezati celo leto vsebin o možganih v eno malho jutranjega izbora bi bilo tako, kot da bi rekli, da je za jezik v možganih potreben en nevron. Ne gre. Je omrežje, sodelovanje in povezovanje. Lahko ga zaželimo tudi možganom.
Danes bomo spoznali slovenskega nevrologa, ki že nekaj desetletij živi čez lužo, tja je odšel po opravljeni medicinski fakulteti v Zagrebu. Mladost pa je preživljal v Celju. Prof. dr. Dimitri Krainc trenutno deluje kot profesor na oddelku in predstojnik Oddelka za nevrologijo ter kot direktor Simpson Querrey Centra za nevrogenetiko na Univerzi Northwestern, na Medicinski fakulteti Feinberg v Chicagu. Pred tem je več kot dve desetletji preživel v splošni bolnišnici Massachusetts in na Medicinski šoli Harvard. Za svoje delo je prejel številne nagrada. Še čisto sveža je tudi novica, da je bil izvoljen v Ameriško akademijo izumiteljev, gre za najvišje ameriško priznanje za akademske izumitelje oz. inovatorje.
Doc. dr. Naja Ferjan Ramirez deluje na Univerzi Washington v Seattlu na Zahodni obali Združenih držav Amerike. Čez lužo je odšla že pred dvema desetletjema, najprej na dodiplomski študij nevroznanosti na Univerzo Brown, nato na Univerzo v San Diego, kjer je doktorirala iz lingvistike in kognitivne znanosti. Večjezičnost je del njenega raziskovalnega in zasebnega življenja. Redni sopotniki Možganov na dlani se zagotovo spomnite, kako nam je pred kar nekaj leti razložila, da smo ob rojstvu sposobni zaznati razlike med vsemi glasovi, ki obstajajo, v vseh jezikih sveta. Zato je zelo pomembno, da se z dojenčki veliko pogovarjamo. V Možganih na dlani je pogledala na leto 2023 skozi prizmo raziskovanja nevrolingvistike in (jezikovne) kognicije. Pripravlja: Mojca Delač
December je poseben čas in mi si bomo za darilo v štirih epizodah privoščili kar – možgane, in to tiste, ki jih je pot odpeljala po svetu, kjer se ukvarjajo – z možgani! V prvi decembrski epizodi je z nami Prekmurka, dr. Martina Šebök, ki že sedem let živi v Zürichu in deluje na univerzitetni bolnišnici Zürich. Po svetu nevronov vas vsak teden pelje Mojca Delač.
Bolečine ne maramo, čeprav nas večkrat, ko je akutna, lahko obvaruje. Pri kronični je drugače. Prof. Dr. Apkar Vania Apkarian je profesor fiziologije, anesteziologije, fizikalne medicine in rehabilitacije na Univerzi Northwestern Feinberg School of Medicine v ZDA. Velja za pionirja uporabe magnetno resonančne spektoskropije, s pomočjo katere lahko dobijo vpogled v nevrokemično dogajanje v naših možganih. Prof. Apkarian se med drugim posveča tudi vprašanju kronične bolečine, več o tem je povedal v pogovoru z Mojco Delač za Možgane na dlani.
Nevrolog dr. Jeremy Isaacs je specialist za kognitivno nevrologijo in demenco in je med drugim direktor klinične mreže za demenco v Londonu. Tisti, ki ste zvesti poslušalci Možganov na dlani, se morda spomnite oddaje izpred petih let, v kateri nam je približal funkcionalno kognitivno motnjo. V tokratni oddaji pa nam je razložil, zakaj se v zgodbo o preventivi pred demenco vmeša tudi - kvaliteta zraka. Pripravlja: Mojca Delač.
Ekipa raziskovalcev iz Francije in Švice je s pomočjo pomembnega razvoja področja nevroprotetike Marcu Gauthierju v hrbtenjačo vstavila elektrode in z njihovo pomočjo povrnila sposobnost, da, če povemo poenostavljeno, gospod, ki že več kot četrt stoletja sobiva s Parkinsonovo boleznijo, ponovno lahko učinkoviteje upravlja s svojimi nogami in njegova hoja se je izboljšala. Nevrolog z UKC Ljubljana doc. dr. Dejan Georgiev je za Možgane na dlani pokomentiral ta optimističen primer in ga postavil v širši raziskovalni, terapevtski in življenjski kontekst.
Profesor Martin Turner je nevrolog, ki je v začetku jeseni gostoval na Sinapisini nevroznanstveni konferenci v Ljubljani. Kot je povedal za našo oddajo, se specializira za motnje delovanja živčnega sistema, zadnjih 20 let pa deluje na področju bolezni motoričnega nevrona oziroma ALS – amiotrofične lateralne skleroze. Kaj lahko o njej razberemo iz krvi? Zakaj so geni le del odgovorov? In ali lahko s svojim (zdravim) življenjskim slogom kaj vplivamo na razvoj bolezni? Mojca Delač vas skupaj s sogovornikom vabi med nevrone!
Vau! Si predstavljate! Vsak teden se učimo in čudimo, kako očarljiva in zares fascinantna gmota tkiva so naši možgani, kaj vse zmorejo in kje vse nam jo lahko pošteno zagodejo. Prav kompleksnost vseh teh omrežij pa je seveda za področje kot je nevrokirurgija, še toliko bolj zahtevna. Dr. Andrej Vranič je gost tokratne epizode Možganov na dlani, na 12. konferenci slovenskih zdravnikov iz sveta in Slovenije ga je pred radijski mikrofon povabila Živa Trček.
Oktobra praznuje naš radio, zato brskamo po njegovem arhivu in četrtkove jutranje odmerke za nevroznanost znova namenjamo zvoku. Brez glasu radia zagotovo ne bi bilo, je pa tudi glas nekaj, kar raste in se razvija s človekom. Ste kdaj pomislili, da so naši možgani povezani tudi z glasilkami? O tem prof. dr. Irena Hočevar Boltežar, otorinolaringologinja, ter profesor glasbe in naš glasbeni urednik Matej Jevnišek. Zgodbo možganov in glasilk je povezal glas Mojce Delač.
V mesecu oktobru praznuje tudi naš radio in zdaj se bomo znova spomnili na epizodo Možganov na dlani, ki je odgovarjala na vprašanje – ali svoj glas res slišimo drugače? Nemalokrat slišimo, da na primer kdo od sodelujočih reče, da svoj glas le stežka posluša po radiu, saj je čisto drugačen. Pa to drži? Kako se slišimo sami in kako nas slišijo drugi? Kaj pa, kadar smo v res tihi in dobro izolirani sobi, ki se ji reče radijski studio? Osvežimo znanje. Na potep v svet nevronov je Mojca Delač zavila s prof. dr. Sabo Batellino s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana.
Ob začetku mednarodne Sinapsine konference se nam bo za dobro jutro v studiu pridružil doc.dr. Blaž Koritnik, predstojnik Kliničnega Inštituta za klinično nevrologijo UKC Ljubljana. Z Mojco Delač se bosta pogovarjala o nekaterih najbolj perečih temah v nevroznanosti, ki jih bodo načeli, poleg tega pa odgovorita tudi na vprašanje naše mlade poslušalke Mete! Vabljeni k poslušanju!
21. september je svetovni dan alzheimerjeve bolezni in današnjo epizodo sem seveda pripravila z mislijo na to. Ampak! Verjetno bi mnogi kot iz topa znali izstreliti, da so v naših možganih nevroni. Kaj pa glija celice? Se še spomnite? So izjemno pomembne, a kar malo v zakulisju možganske slave. V soj žarometov smo jih v Možgani na dlani postavili že dvakrat. Zelo me veseli, da sva se v radijskem studiu znova srečali s prof. dr. Nino Vardjan, z Inštituta za patološko fiziologijo. Že zdaj pa povabilo – za abc znanje o celicah glija in kaj so, pobrskajte po arhivu. Šest let se nismo ujeli v radijskem etru! No, v tem času je seveda novega veliko. Pripravlja: Mojca Delač.
Tokrat gremo nekam na pol poti med Parizom in Bordeauxem, v Francijo, prof. Michel Audiffren prihaja iz Poitiersa, raziskovalno pa ga zanima, kako gibanje vpliva na kognicijo. V zadnjem času zlasti to, kako mentalna utrujenost vpliva na gibanje. Pred mikrofon Možganov na dlani ga je povabila Mojca Delač.
Prof. dr. Mandar Jog ima zanimivo zgodbo in je eden od najuglednejših kanadskih nevrologov in nevroznanstvenikov. Je pa tudi matematik, ki je svojo študijsko pot pravzaprav začel pri fiziki. Izdal je dve knjigi, ena govori prav o matematični podstati procesiranja informacij v možganih. Bil je osrednji govorec na 40. mednarodnem simpoziju kliničnih nevrofiziologov, ki je potekal v Ljubljani, kamor je prišel drugič in se prijazno odzval tudi na vabilo v naš studio. Čeprav sem ves čas priprav razmišljala o nevrodegenerativnih boleznih in motoriki in o najnovejših dognanjih in spoznanjih, se je pogovor odvil v širše, na trenutke malo filozofske, pa tudi futuristične razsežnosti. Tudi to so naši možgani! Po njih vsak teden radovedno brska Mojca Delač.
Zdaj gre pa zares. Na svidenje poletne počitnice do prihodnjega leta! Pozdravljen, šolsko- delovni ritem. Naši možgani pa se zdaj ne bodo ukvarjali samo z obilico dela in obveznostmi, ampak tudi – z obilico sedenja. Zato to epizodo namenjamo gibanju. Prof. Tibor Hortobagy je profesor znanosti o gibanju ali kineziologije. Raziskuje pa to, kako telovadba vpliva na biomehaniko in možganske funkcije pri zdravih posameznikih in tistih, ki imajo z zdravjem težave. Prihaja iz Madžarske, kjer tudi deloma poučuje, njegovo primarno delo pa poteka na Univerzitetnem kliničnem centru v Groningenu. Pripravlja: Mojca Delač.
Danes se bomo potopili v svet sodelovanja med človekom in robotom. Ampak, to že dolgo seveda ni več kakšna znanstvena fantastika. Kar pomislite na kakšno industrijo, kjer mora človek tega robota upravljati in izostriti gibanje in motoriko. To je področje, s katerim se ukvarja naša tokratna sopotnica v svetu nevronov. Dr. Federica Nenna je postdoktorska raziskovalka na Univerzi v Padovi, kjer dela na oddelku za splošno psihologijo. Pravi, da je njihova skupina zelo raznolika in interdisciplinarna, od psihologije in nevroznanosti, do robotike in virtualne resničnosti. Pripravlja: Mojca Delač.
Neveljaven email naslov