Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po priljubljeni knjižni junakinji je poimenovan sindrom, pri katerem nas vidno zaznavanje 'pretenta'
Gotovo ste se tudi vi, že v otroštvu, ob prebiranju knjig, srečali z deklico Alico, ki je skozi zajčjo luknjo vstopila v čudežno deželo, kjer so se mačke režale, zajci bili imenitno oblečeni, Alica pa se je, če si je privoščila vsebino stekleničke z napisom »izpij me«, pomanjšala, kolaček z napisom »pojej me«, pa jo je povečal.
Kaj pa, če vse ni tako domišljijsko in nas naše vidno zaznavanje res pretenta, da kaj zaznavamo večje ali manjše, kot je v resnici, oziroma, da se tudi sami znajdemo v svetu, ki ga v resnici ni?
Prav po knjigi Lewisa Carolla, Alica v čudežni deželi, je sindrom dobil tudi ime – Sindrom Alice v čudežni deželi (nekateri ga poimenujejo tudi Toddov sindrom, po dr. Johnu Toddu, ki je to stanje opisal leta 1955).
Kot je za našo oddajo pojasnil primarij Igor M. Ravnik, ta sindrom ni pogost, je pa najpogostejši v otroštvu in sčasoma navadno izzveni.
“To je nekaj sekundi delirij, ki pa ni psihoza”
Je pojasnil naš sogovornik, ki je poudaril tudi, da je pomembno pomiriti starše, ki se ob takšnih trenutkih ustrašijo, gre pa za odziv možganov na zunanje dejavnike, kot je lahko neka okužba, povišana temperatura in tako naprej.
Če uporabimo strokovne izraze kot so mikropsija, makropsija, poliopsija, dismegalopsija … to najbrž za večino še ne pove kaj dosti. Kako sindrom Alice v čudežni deželi doživlja posameznik? Primarij Igor M. Ravnik je orisal nekaj primerov:
“…otrok recimo reče: ‘Mami, ne tako na glas govoriti!’ pa mamica govori enako kot sicer, ali pa: ‘Zakaj pa tako hitro govoriš?’ kjer gre za neko izkrivljeno percepcijo časa, ali pa otrok reče: ‘Joj oči, zdaj gre pa čas tako počasi!’. Lahko pride tudi do motnje telesne sheme, to je otrokom ponavadi najbolj strašljivo, ker doživljajo, da jim rastejo prsti, ali pa da so majhni in imajo velike roke pa da se knjižna omara podira, da knjige letijo proti njim, da ima čisto mrzle prste/…/ to traja nekaj minut in otrok se tega spominja, zato se je koristno z njim o tem pogovoriti.”
In zakaj je ta pojav najpogostejši prav pri otrocih? Eden od razlogov je v razvoju možganov.
“Zavorni mehanizmi pri otroku še ne dozorijo in je to eden od razlogov. Otroški možgani v razvoju so občutljivejši in to ponavadi izveni do konca pubertete in jaz teh pojavov pri starejših od 16 let nisem srečal”.
To pa ni edini sindrom, ki je povezan z ukrivljeno percepcijo vizualnih zaznav. O sindromu Charlesa Bonneta, ki je veliko bolj pogost, sploh pri starejši populaciji, pa v eni od prihodnjih marčevskih oddaj!
485 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Po priljubljeni knjižni junakinji je poimenovan sindrom, pri katerem nas vidno zaznavanje 'pretenta'
Gotovo ste se tudi vi, že v otroštvu, ob prebiranju knjig, srečali z deklico Alico, ki je skozi zajčjo luknjo vstopila v čudežno deželo, kjer so se mačke režale, zajci bili imenitno oblečeni, Alica pa se je, če si je privoščila vsebino stekleničke z napisom »izpij me«, pomanjšala, kolaček z napisom »pojej me«, pa jo je povečal.
Kaj pa, če vse ni tako domišljijsko in nas naše vidno zaznavanje res pretenta, da kaj zaznavamo večje ali manjše, kot je v resnici, oziroma, da se tudi sami znajdemo v svetu, ki ga v resnici ni?
Prav po knjigi Lewisa Carolla, Alica v čudežni deželi, je sindrom dobil tudi ime – Sindrom Alice v čudežni deželi (nekateri ga poimenujejo tudi Toddov sindrom, po dr. Johnu Toddu, ki je to stanje opisal leta 1955).
Kot je za našo oddajo pojasnil primarij Igor M. Ravnik, ta sindrom ni pogost, je pa najpogostejši v otroštvu in sčasoma navadno izzveni.
“To je nekaj sekundi delirij, ki pa ni psihoza”
Je pojasnil naš sogovornik, ki je poudaril tudi, da je pomembno pomiriti starše, ki se ob takšnih trenutkih ustrašijo, gre pa za odziv možganov na zunanje dejavnike, kot je lahko neka okužba, povišana temperatura in tako naprej.
Če uporabimo strokovne izraze kot so mikropsija, makropsija, poliopsija, dismegalopsija … to najbrž za večino še ne pove kaj dosti. Kako sindrom Alice v čudežni deželi doživlja posameznik? Primarij Igor M. Ravnik je orisal nekaj primerov:
“…otrok recimo reče: ‘Mami, ne tako na glas govoriti!’ pa mamica govori enako kot sicer, ali pa: ‘Zakaj pa tako hitro govoriš?’ kjer gre za neko izkrivljeno percepcijo časa, ali pa otrok reče: ‘Joj oči, zdaj gre pa čas tako počasi!’. Lahko pride tudi do motnje telesne sheme, to je otrokom ponavadi najbolj strašljivo, ker doživljajo, da jim rastejo prsti, ali pa da so majhni in imajo velike roke pa da se knjižna omara podira, da knjige letijo proti njim, da ima čisto mrzle prste/…/ to traja nekaj minut in otrok se tega spominja, zato se je koristno z njim o tem pogovoriti.”
In zakaj je ta pojav najpogostejši prav pri otrocih? Eden od razlogov je v razvoju možganov.
“Zavorni mehanizmi pri otroku še ne dozorijo in je to eden od razlogov. Otroški možgani v razvoju so občutljivejši in to ponavadi izveni do konca pubertete in jaz teh pojavov pri starejših od 16 let nisem srečal”.
To pa ni edini sindrom, ki je povezan z ukrivljeno percepcijo vizualnih zaznav. O sindromu Charlesa Bonneta, ki je veliko bolj pogost, sploh pri starejši populaciji, pa v eni od prihodnjih marčevskih oddaj!
V tokratni rubriki rdečo preprogo pripravljamo za pomembne igralke, ki so bile dolga leta v ozadju. Za nevrone je prav gotovo slišal že vsak od nas. Kaj pa celice glija? Kaj je to? Zakaj so pomembne za naše možgane in kako delujejo? Danes je že znano, da ne opravljajo samo "gospodinjskih del" ampak imajo ključno vlogo procesih kot so hitrost dihanja, uravnavanje cikla spanje/budnosti, učenje in tvorba spomina. Od mitov o številčnosti do možganov Alberta Einsteina. Z nami bo: doc. dr. Nina Vardjan.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Tokrat se odpravljamo malce višje. Glede na to, da je ravno v preteklem tednu minilo 40 let od vzpona na prvi slovenski osemtisočak, smo tokratno rubriko Možgani na dlani- nevron pred mikrofon poimenovali kar "Možgani na Makaluju". Nevroznanstveniki so seveda že kar nekaj desetletij nazaj ugotovili, da velika nadmorska višina vpliva na naše možgane, in to na več ravneh, vendar pa ostaja še mnogo odprtih vprašanj. Kaj se torej dogaja z našimi možgani, ko so izpostavljeni razmeram z manj kisika? Kakšno vlogo ima pri tem aklimatizacija in zakaj ni mogoče imeti univerzalnega pojasnila? V radijski bazni tabor smo povabili doktorja Simona Brezovarja, nevropsihologa z ljubljanske Nevrološke klinike, ki se je pred nekaj leti tudi sam podal na raziskovalni odpravi na Elbrus (5.642 m) in Muztagh Ato (7546m). Pripravlja : Mojca Delač.
Jutro. Budilka zvoni. Vstaneš in - še ves zaspan- po nesreči z mezincem na nogi udariš ob rob postelje ali pa ob trenutku nepazljivosti opečeš pri pripravi jutranje skodelice čaja. Seveda bi si želeli, da bi jutranja rutina in nadaljevanje dneva minila brez takšnih zgod in nezgod, a kaj hočemo - bolečina je del našega življenja. In kaj imajo z možgani? Kako jo ozavestijo? In kako je mogoče da človeški organ, sestavljen iz toliko živčnih celic, ne boli? Bolečina bo tudi osrednja tema letošnje konference kognitivna znanost, ki jo prinaša četrtek. Prinesel pa bo tudi rubriko Možgani na dlani- nevron pred mikrofon, tokrat torej, za dobro jutro, neboleče o bolečini!
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Neveljaven email naslov