Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti na poljuden način in s pomočjo domačih ter tujih strokovnjakov pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo. Možgane na dlani najdete tudi med podcasti in na twitterju @mozganinadlani.
Kako se znajdemo v množici brisač in pogledov in primerjav?
V tokratni epizodi naše možgane peljemo – na plažo! In to ne na tisto, kjer uživajo v samoti in je edino, kar slišijo, zvok valov, ki se bližajo obali. Ne. Naše možgane peljemo na plažo, kjer vsako jutro pazljivo namestijo svojo brisačo in pri tem pazijo, da ne pohodijo sosedove. Množica, socialne norme in, seveda – strmenje. Veliko strmenja. Kako to vpliva na naše možgane? Za pojasnila bomo poprosili prof. dr. Antonio Hamilton, vodjo skupine za socialno nevroznanost na univerzi UCL v Londonu.
V vsaki situaciji, v kateri nastopa več ljudi v različnih kontekstih, se lahko vzpostavi veliko zanimivih socialnih interakcij, nam je povedala. Strmenje in pogledi pa na nas vplivajo na več različnih načinov.
Če hodite po plaži in boste opazili, da vsi gledajo v isto smer, boste tudi sami to storili, saj se vam bo zdelo, da je najbrž kaj zanimivega. Opravili so že kar nekaj psiholoških eksperimentov, ki so pokazali, da ljudje posnemamo strmenje drugih ljudi. Vemo, da se pri tem odzivajo specifična možganska omrežja – ko opazimo, da oseba strmi v določeno smer in to spontano posnemamo, da ugotovimo, kaj je tako zelo zanimivo oziroma kaj gledajo. Zelo zanimiv je tudi primer, ko kdo strmi v nas, takrat se začne odvijati drugačen sklop kognitivnih procesov.
Z različnimi metodami preučujejo, kaj se ob vseh teh interakcijah dogaja z našimi možgani. Recimo takrat, ko opazimo, da nas nekdo opazuje.
To aktivira možganske sisteme kot je prefrontalna skorja, ki je povezana z nadzorom vedenja in socialno kognicijo. Nekateri ljudje se ob tem počutijo samozavestno, drugi se začnejo spraševati – ali sem te osebi všeč? Kaj si misli o meni? Skrbi jih, kako so videti. Vse to se seveda razlikuje od konteksta do konteksta. Vsekakor pa ima občutek, da nas nekdo opazuje, močan vpliv na naše možgane in naše vedenje.
Velikokrat pa skušamo biti svojim “plažnim sosedom” tudi podobni.
Za večino teh naših odzivov velja, da so nezavedni. Posnemanje je še ena od oblik tega socialnega vedenja. Ljudje se posnemajo, pa naj bo to drža, govor, hoja, celo moda je lahko neka oblika posnemanja. S tem pokažemo drugim, da smo del skupine, da nam je druga oseba všeč, da želimo vzpostaviti socialni stik. To je torej način, s katerim se povežemo z drugimi ljudmi.
474 epizod
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti na poljuden način in s pomočjo domačih ter tujih strokovnjakov pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in seveda skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo. Možgane na dlani najdete tudi med podcasti in na twitterju @mozganinadlani.
Kako se znajdemo v množici brisač in pogledov in primerjav?
V tokratni epizodi naše možgane peljemo – na plažo! In to ne na tisto, kjer uživajo v samoti in je edino, kar slišijo, zvok valov, ki se bližajo obali. Ne. Naše možgane peljemo na plažo, kjer vsako jutro pazljivo namestijo svojo brisačo in pri tem pazijo, da ne pohodijo sosedove. Množica, socialne norme in, seveda – strmenje. Veliko strmenja. Kako to vpliva na naše možgane? Za pojasnila bomo poprosili prof. dr. Antonio Hamilton, vodjo skupine za socialno nevroznanost na univerzi UCL v Londonu.
V vsaki situaciji, v kateri nastopa več ljudi v različnih kontekstih, se lahko vzpostavi veliko zanimivih socialnih interakcij, nam je povedala. Strmenje in pogledi pa na nas vplivajo na več različnih načinov.
Če hodite po plaži in boste opazili, da vsi gledajo v isto smer, boste tudi sami to storili, saj se vam bo zdelo, da je najbrž kaj zanimivega. Opravili so že kar nekaj psiholoških eksperimentov, ki so pokazali, da ljudje posnemamo strmenje drugih ljudi. Vemo, da se pri tem odzivajo specifična možganska omrežja – ko opazimo, da oseba strmi v določeno smer in to spontano posnemamo, da ugotovimo, kaj je tako zelo zanimivo oziroma kaj gledajo. Zelo zanimiv je tudi primer, ko kdo strmi v nas, takrat se začne odvijati drugačen sklop kognitivnih procesov.
Z različnimi metodami preučujejo, kaj se ob vseh teh interakcijah dogaja z našimi možgani. Recimo takrat, ko opazimo, da nas nekdo opazuje.
To aktivira možganske sisteme kot je prefrontalna skorja, ki je povezana z nadzorom vedenja in socialno kognicijo. Nekateri ljudje se ob tem počutijo samozavestno, drugi se začnejo spraševati – ali sem te osebi všeč? Kaj si misli o meni? Skrbi jih, kako so videti. Vse to se seveda razlikuje od konteksta do konteksta. Vsekakor pa ima občutek, da nas nekdo opazuje, močan vpliv na naše možgane in naše vedenje.
Velikokrat pa skušamo biti svojim “plažnim sosedom” tudi podobni.
Za večino teh naših odzivov velja, da so nezavedni. Posnemanje je še ena od oblik tega socialnega vedenja. Ljudje se posnemajo, pa naj bo to drža, govor, hoja, celo moda je lahko neka oblika posnemanja. S tem pokažemo drugim, da smo del skupine, da nam je druga oseba všeč, da želimo vzpostaviti socialni stik. To je torej način, s katerim se povežemo z drugimi ljudmi.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Tudi vi kdaj sanjarite? Vam misli uidejo na počitnice, v vaše najljubše kraje, k ljudem, v prihodnost, polno priložnosti in sreče? Je sanjarjenje vedno nekaj pozitivnega? Je lahko tudi škodljivo? Zakaj ne gre tako zlahka dajati ‘etiket’ na to naše sanjanje z odprtimi očmi in ali ima sanjarjenje pravzaprav res kaj skupnega s spanjem?
Pisanje na roko in branje sta pomembna kulturna dosežka človeka. Evolucijsko gledano nista stara, okoli pet, šest tisoč let, sta pa za človeka zelo pomembna. Pisati in brati se naučimo v zgodnjem otroštvu, a glede na to, da živimo v digitalni dobi, se stvari spreminjajo. Pisanje na roko izpodrivata tipkanje in drsanje po zaslonu. Več kot 40 ameriških zveznih držav je že sprejelo standard, da se učitelj sam odloči, ali otroke nauči pisati tudi pisane črke ali ne. Gre za korak s časom ali za opuščanje dejavnosti, ki je zelo pomembna za razvoj možganskih funkcij otroka? Tokrat svet nevronov raziskuje Špela Šebenik.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Za eholokacijo pri netopirjih ali delfinih ste najbrž že slišali, v tokratnem potepu med nevroni pa bomo raziskovali, koliko je že znanega o tej zmožnosti navigacije in zaznavanja prostorov s pomočjo poslušanja odmevov pri ljudeh? Gre za veščino, ki je zelo uporabna pri slepih osebah, saj si lahko na primer s klikajočimi zvoki iz ust ustvarijo sliko o prostoru. Mojca Delač je poklicala tri raziskovalce eholokacije iz Nemčije, Švedske in Velike Britanije. Veliko radovednosti in dobra mera zvokov, ki jih naši možgani torej lahko interpretirajo v sliko okolja, tudi če ga ne vidimo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Ob 8. februarju bodo rdeča nit radijskega jutra knjižnice, zato smo tudi v tokratni epizodi oddaje Možgani na dlani pokukali v našo »možgansko knjižnico«, kot bi lahko rekli spominu. Se spomnite kaj ste počeli včeraj? Mnogi boste najbrž prikimali. Kaj pa v četrtek pred štirinajstimi dnevi? Enim mesecem? Šestimi leti? Ja, marsikaj, kar se nam zgodi zbledi in utone v pozabo, obstaja pa tudi peščica posameznikov, pri katerih to ni tako in imajo izrazito dober avtobiografski spomin in se odlično spomnijo vsakega dneva življenja od določenega leta naprej. O tako imenovani hipertimeziji se je Mojca Delač pogovarjala z nevrologom prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom. So nevronska omrežja posameznikov s to sposobnostjo drugačna? Kaj imajo skupnega? In zakaj je pozabljanje včasih koristno?
Ozrite se okoli sebe. Kaj vidite? Naši možgani so sposobni vsak trenutek predelati ogromne količine informacij in marsikaj se nam zato zdi povsem samoumevno. Dokler deluje. Tudi na primer, da je klobuk-klobuk in glava-glava. Kaj pa mož, o katerem je pisal legendarni Oliver Sacks, ki je ženino glavo zamenjal za klobuk, pa je bilo z njegovim vidom vse vredu? O tako imenovanih agnozijah se je avtorica oddaje, Mojca Delač, pogovarjala z dr. Barbaro Starovasnik Žagavec, specialistko klinične psihologije z URI Soča.
V oddaji Možgani na dlani smo že slišali, da poslušanje glasbe aktivira precejšen del možganov in lahko zelo pozitivno vpliva na naše počutje. Tokrat pa bomo govorili o pozitivnih učinkih ukvarjanja z glasbo – učenje igranja na inštrument namreč aktivira cele možgane, pozitivno pa vpliva tudi na druge, ne le “glasbene” sposobnosti človeka. Kako torej igranje glasbila vpliva na nas in kaj se takrat dogaja v naših možganih? Se med igranjem Claydermanove Balade za Adelino in jazz improvizacije pri obeh glasbenikih odvijajo podobni ali zelo različni možganski procesi? In kdo so glasbeni savanti? Odgovore v oddaji Možgani na dlani išče Špela Šebenik skupaj s kognitivno znanstvenico na ljubljanski Filozofski fakulteti Anko Slano Ozimič, za glasbeno spremljavo oddaje pa smo se obrnili v naš glasbeni arhiv in k radijskim kolegom: glasbenemu uredniku Mateju Jevnišku in dvema članoma našega orkestra Big Band RTV Slovenija Blažu Jurjevčiču in trobentaču Tomažu Gajštu.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Primerjamo možgane ljudi in opic ter ugotavljamo, kako zelo se razlikujemo od našega najbližjega sorodnika bonobo šimpanza.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
»Zdaj pa res neham kadit!« je zaobljuba, ki si jo je že marsikdo postavil ob novih začetkih, ne samo takole, ko se odvrti leto. In neha. In začne. In neha. In začne. Natanko tako je tudi z odvisniki od prepovedanih drog, pa pri vedenjskih odvisnostih in podobno. Prof. dr. Andrew Lawrence se skupaj z ekipo v svojem laboratoriju na Inštitutu Florey v Avstraliji ukvarja prav z omrežji, ki so povezana s temi ponovitvami. V jutranjih minutah namenjenih možganom bomo tokrat prepletli njegova raziskovalna dognanja o odvisnostih. V četrtek ob 7.35 na Prvem. Pripravlja: Mojca Delač.
V zadnji oddaji v letošnjem letu ne gledamo nazaj, ampak naprej. Prof. dr. Giampiero Leanza z Univerze v Trstu nas bo odpeljal v svet transplantacije nevronov in razložil, kako uspešne so predklinične raziskave, katera vprašanja odpirajo in zakaj transplantacija teh celic ni samo vprašanje anatomije, pač pa mnogo več? Pripravlja: Mojca Delač
Pod drobnogled bomo vzeli naše možgane ob poslušanju glasbe. Zakaj se ob poslušanju glasbe dobro počutimo, kateri deli možganov se ob tem aktivirajo, kako na nas vplivajo različne glasbene zvrsti in ali klasična glasba res spodbuja inteligenco? Slišali bomo, da ima klasična glasba res nekatere blagodejne učinke, da pa je veliko odvisno od našega lastnega glasbenega okusa in počutja. In zakaj pri nekaterih skladbah enostavno ne moremo biti pri miru? Kako glasba vpliva na naše možgane in naše počutje nam je razložila kognitivna znanstvenica na Filozofski fakulteti Anka Slana Ozimič, ki se s tem vprašanjem ukvarja v okviru Laboratorija za kognitivno nevroznanost.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
100 milijard razlogov za radovednost. Tako bi lahko rekli, če bi šteli nevrone v naših možganih. Jutranja rubrika brska po svetu nevroznanosti, na poljuden način, s pomočjo domačih in tujih strokovnjakov, pojasnjuje fenomene, s katerimi se srečujemo vsak dan, sledi novostim v raziskovanju možganov, pojasnjuje delovanje in funkcije tega neverjetnega organa in skrbi tudi za možgansko jutranjo rekreacijo.
Danes bomo v oddaji Možgani na dlani govorili o funkcijski nevrokirurgiji in globoki možganski stimulaciji. Sliši se zapleteno, a brez skrbi, vse bomo pojasnili oz. bo to s pomočjo doc. dr. Mitje Benedičiča, spec. nevrokirurga na Kliničnem oddelku za nevrokirurgijo ljubljanskega UKC-ja, storila Darja Pograjc. Globoka možganska stimulacija je sicer pomembna metoda pri zdravljenju gibalnih motenj kot so Parkinsonova bolezen, distonija in esencialni tremor. Operacija, pri kateri v možgane vgradijo elektrode, ki z visokofrekvenčnim električnim tokom dražijo globoke možganske strukture in vplivajo na človeške gibalne sposobnosti, je bila v Sloveniji prvič opravljena leta 2008 v mariborskem UKC. Pred tremi leti pa so z njenim rednim izvajanjem začeli tudi v Ljubljani.
Neveljaven email naslov